Odprto pismo Rudiju Šeligu

Sobota, 15. julij 2000

Spoštovani gospod minister,

pobudo za ustanovitev sklada za pluralizacijo medijev toplo pozdravljam. Tudi sam mislim, da je stanje v dnevno-informativnem tisku zaskrbljujoče in da Slovenija potrebuje nov dnevnik, ki bi presegel enostranskost obstoječih, obenem pa naredil korak naprej v smislu medijske kulture. Zato kot kritičen poznavalec in aktiven soustvarjalec razmer v medijskem prostoru vnaprej prijavljam projekt, ki bi smel črpati – če prav razumem vaše ambicije – iz napovedanega sklada.

Pluralizem bi bila že depolitizacija medijev: pri vsej nespornosti vloge psov čuvajev demokracije, ki jo mediji morajo opravljati, je pa le dejstvo, da se v sodobni družbi dogaja še veliko pomembnih reči, ki jih obstoječi dnevniki pokrivajo samo občasno ali le komaj ali celo sploh ne. Glavna vodila uredniških politik – zavestno ali ne – so politiziranje, populizem, provincializem, površnost in trivialnost. Odpoved takim vsebinam bi pripeljala do manjše komercialne uspešnosti, ta pa bi blokirala spodbujanje in razvoj tehtnejših vsebin ter odvračala vlagatelje in oglaševalce. Seveda pa domnevam, da je namen sklada za pluralizacijo medijev ravno subvencioniranje projektov, ki nočejo pristajati na obstoječe finančne, kulturne in politične pogoje, ampak želijo te meje širiti.

Ideja o skladu za pluralizacijo medijev je sicer zrasla iz političnega nezadovoljstva dela javnosti s političnimi preferencami obstoječih medijev. Četudi se kot privatna oseba čutim bliže tistim opcijam, ki jih tisk večinoma zagovarja, pa sem kot profesionalec vendarle prepričan, da svojo nepogrešljivo kritičnost mediji velikokrat zamenjujejo z netolerantnostjo in politikantstvom. Pravico do osebnega mnenja, tudi političnega, si jemljem kot nekaj samoumevnega, toda resnici na ljubo se pri tem počutim nelagodno, saj vidim, da vsi drugače misleči tega niso deležni v enaki meri.

Verjemite mi, gospod minister, da podobno kakor nekateri drugi, vam bližji intelektualci – ne manj kompetentni, četudi iz drugih poklicev – tudi sam kdaj v navalu jeze na medije pomislim, da bi bilo kakšno upravo ali odgovornega urednika najbolje odžagati. Seveda pa v tisku kot insajder vidim še veliko več pomanjkljivosti – na katere žal nimam vpliva –, ne le politično pristranskost. Nekoč spoštovanja vredna tradicija slovenskega časnikarstva je na nivoju znanja kot orodja uspešno kljubovala nekdanjim političnim pritiskom, zdaj pa se duši pod prisilo informacijske ihte in komercializma. Principi selekcioniranja, razvrščanja in obravnavanja novic ter stili pisanja od vesti ter reportaž in komentarjev pa vse do naslovov se nikakor ne zgledujejo po trendih kvalitetnega tiska drugod po svetu, temveč ostajajo suhoparni, pokroviteljski in staromodni. Grafično oblikovanje je nebodigatreba v službi čim manjših črk in čim večjih naslovov. Fotografija in ilustracija kot eminentni dopolnili slehernega tiska sta zreducirani na status mašil, ki jih dobavljajo diletanti in pomožno osebje. V slovenskem tisku ni nikakršnega presežka, ki bi segal onkraj zasilne informativnosti in golega podajanja mnenj ter s tem bogatil in plemenitil kulturno identiteto nacije, ki na veliko drugih področjih sicer dokazuje, da je sposobna dosegati več.

Zato verjamem, da boste sprevideli nujnost dnevnega časopisa, ki bi v slovenskem novinarstvu vzpostavil povsem novo kvaliteto. Šele tak časopis, kakršnega si predstavljam, bi bil resnična diskontinuiteta z obstoječimi, saj bi štartal po eni strani iz nič, po drugi in predvsem pa na podlagi drugačnih, zanesljivejših, v deželah z najbogatejšo časopisno tradicijo preverjenih profesionalnih vrednot. Kar je dobro za druge, ne more biti slabo za Slovence: in četudi spričo jezikovnih danosti delamo časopise samo zase, to ne bi smelo biti izhodišče – rezultati takšnega naziranja so vsak dan v naših kioskih in nabiralnikih.

Glede na inovativnost in kulturno prelomnost takega časopisa pa se verjetno zavedate, da za tak projekt nista dovolj samo volja in zavzetost posameznikov, ki bi se ga lotili. Moji izračuni kažejo, da bi za vzpostavitev 40-članske redakcije in desetčlanske upravno-oglaševalske ekipe – kar bi zadoščalo za soliden, ambiciozen začetek – rabil približno 400 milijonov SIT do prvega dne izida, potem pa še najmanj 400 za prvi dve leti izhajanja, ko bi po realističnih ocenah dnevnik že lahko dosegel 15 do 20.000 izvodov. Za najmanj deset ključnih novinarskih imen, ki se komu na zdravje trenutno pehajo v različnih medijih, vam jamčim, da bi se takoj spustili v to avanturo. Večino pa bi rekrutiral iz sveže izobraženih kadrov in iz njih sproti delal vrhunske novinarje, ne pa da jih učijo pozabljati to, kar so se učili, kakor se zdaj dogaja.

Potrebna vsota ne presega zneska, s katerim naj bi sklad za pluralizacijo razpolagal, zato upam, da boste mojo pobudo vzeli ne le na znanje, temveč tudi v razmislek. A denar ni vse: predvsem seveda upam, da sem vas prepričal z vsebinskimi aspekti projekta, ki lahko slovensko medijsko krajino spremeni za vedno – in na boljše.

Vaš,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 15. Julij, 2000 ob 13:11 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.