Artefakti ali artikli?

Sobota, 22. julij 2000

Hostesa v razstaviščni čumnati v podpalubju Cankarja ne ve dobro, za kaj gre, ampak ona je za to vsaj plačana; jaz s 3D očali na nosu pa sem vedno bolj siten, ker mi nekdo daje obskurna kulturna navodila in se vtikuje vame kot obiskovalca; pred mano je ekran, na katerega projicirajo begave svetlobne madeže, okrog pa se razlega sintetiziran glas kakor da big brotherja, ki ga napol slišim in si ga niti ne želim razumeti; vem samo to, da bi naj bila ta konceptualna drvarnica računalniško krmiljeno okolje, določeno z mojo individualno črtno kodo, izračunano iz vrednosti moje telesne višine in teže, ki sem si ju moral dati izmeriti ob prihodu; očitno nisem artefakt, temveč artikel, kar pa me niti malo ne spravlja v dobro voljo; in sprašujem se, ali je moje nezadovoljstvo umetnikov cilj ali pa kot stari cinik za njegovo instalacijo pač nisem pravi.

Edini kulturni šok zame je skratka novica o teži: tehtal se nisem že celo večnost, zato sem nekoliko presenečen in se sam pred sabo izgovarjam z izračunom, koliko kilaže odpade na (od naliva malo premočeno) obleko in obutev, mobitel, denarnico z drobižem, ključe.

Za razliko od večine kulturnih prireditev v Sloveniji se Manifesta 3 – tretji Evropski bienale sodobne umetnosti, po Rotterdamu in Luksemburgu letos v Ljubljani – z nekaterimi uličnimi eksponati mimoidočim dobesedno vsiljuje, nase pa opozarja tudi z reklamami na televiziji, plakati in transparenti. Za nameček je naletela na izdatno pomoč na lepem prijaznih medijev, nenazadnje pa seveda nisem edini, ki že od junija dobivam na kile papirjev o pripravah, otvoritvah, predavanjih, tiskovnih konferencah, in to na dom. Manifesta je še ena domnevna priložnost, da se Slovenija – kdo ve kolikič že, ampak potem jo nekdo vedno znova zradira ali kaj – vriše na kulturni zemljevid Evrope. Stranski cilj pa je tokrat tudi to, da bi sodobno umetnost približali širši javnosti, ki se za te reči ne zanima niti v primeru, če se vanje slučajno zaleti.

Sodobna umetnost je lahko zanimiva in zabavna zadeva tudi za neposvečene. Prav prejšnjo nedeljo sem obiskal londonsko Tate Modern, kamor so iz stare Tate Gallery (zdaj Tate Britain) preselili sodobno umetnost. Tam sem preživel šest ur, in nobenega razloga nimam za domnevo, da so bili vsi tisti tisoči in tisoči ljudi, med katerimi sem se drenjal v sedmih nadstropjih orjaške predelane elektrarne, sami poznavalci ali celo eksperti – gotovo je bil vmes tudi kak bistroumni strugar, kakršen je v Delovi anketi o Manifesti pravilno ugotovil, da ga to ne zanima, ker je prava umetnost življenje. V dobri uri, kolikor sem porabil za ogled Manifeste, preden me jo je minilo videti do konca, pa nisem srečal več kakor deset ljudi, in gotovo jih je bilo tudi nekaj, ki so v Moderni galeriji vedrili.

Glede na tisto, kar sem videl, se niti malo ne čudim – in ne obžalujem –, da ni bilo gneče. Tudi v Tate Modern sem videl kakor mrtva riba mlahav penis, vendar podoba umetnikove roke, ki si ga drži v roki, ni bila bedno in brez podpisa prislonjena pod pano z Gojmirjem Antonom Kosom kakor v Moderni, kjer so Manifesto inštalirali sem ter tja med stalno zbirko. Videni eksponati so bili pregovorni primerki umetnosti, ob kateri se neposvečeni sprašujemo, kaj vse je lahko dandanes umetnost: artefakti – lepo prosim, nehajte uporabljati to kmetavzarsko besedo! – od videov do predmetov ali tako rekoč zgolj idej (ali pravzaprav idejic) brez vsakršne duhovitosti in brez prebliskov, ki bi presegali nerazumljive ali nezanimive – se opravičujem – poetike posameznih umetnikov.

To seveda nima nič opraviti s Slovenijo, je pa značilno, da Manifesta ravno tukaj izpade kot epohalen likovni dogodek: za sodobno umetnost je nevarna, ker v javnosti vzbuja vtis, da je vse skupaj en sam blef, zlasti v Sloveniji pa še dodatno zamegljuje kriterije, ki jih je že tako ali tako težko preverjati na verodostojnejših eksponatih in razstavnih konceptih.

Tate Modern kljub velikosti ni najbolj umetniško vznemirljiva in bogata galerija, kar jih je na svetu mogoče videti, je pa fascinantna in inovativna s postavitvijo eksponatov po temah, ne več po kronoloških, stilnih, nacionalnih, avtorskih kriterijih: različne, v tematskih sobah postavljene umetnine od klasičnih platen do ortodoksnih konceptov spregovorijo čisto drugače, kakor če bi jih gledali izolirane, in uspešno nagovorijo še tako zakrknjenega brezbrižneža.

Selektorji Manifeste pa so si že v izhodišču izmislili za lase privlečeno – no, evrointernacionalistično, neoalternativno, psevdopsihologistično, kvazilevičarsko, institucionalno-subvencionistično, samo na noben način ne umetniško – temo: Borderline Syndrome! Wow! Kaj je dandanes umetnost? Psihoza ali nevroza!? To pa res ni vprašanje. Vprašanje je samo, za kaj vse EU daje denar? Očitno za nič takega, za kar ga ne bi dajala tudi Slovenija. Vendar pa kandidatki tudi na kulturnem področju vsiljujejo integracijo in harmonizacijo, da si ne bi sama postavljala lastnih umetniških ISO 9000 standardov – ki pa bi morda lahko bili celo veljavnejši.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 22. Julij, 2000 ob 13:12 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.