Justinfikacija

Ponedeljek, 24. julij 2000

Včasih razmišljam, kaj bi moral narediti, če bi hotel povzročiti res nezaslišan škandal in masovno zgražanje, ne pa zgolj čivkanje v pismih bralcev. Saj ne, da bi res hotel – ampak kaj bi to moralo biti? Naj pobijem krdelo mačk? Ali pa naj raje rečem kakšno pametno in kruto o domobrancih in partizanih?

Nek tragičen star gospod iz domobranske Zaveze, ki večji del življenja ni smel ust odpreti, zdaj pa je končno dobil priložnost, nam dopoveduje, da državljanska vojna še traja, ker da krivice niso popravljene, in da je bila narodno-osvobodilna vojna v Sloveniji “prevara”.

Njegove izjave so šokantne že zato, ker razen bralcev tiste obskurne Demokracije zanj še nihče ni slišal, dokler se ni meteorsko pojavil pred vesoljno publiko na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu in povedal svoje. Za tiste, ki o domobrancih mislijo drugače ali pa se jim teh zgodbic sploh ne ljubi več poslušati, je še tem bolj sporno, da to pred nacionalnim avditorijem izjavi neznan in nemeritoren iks-ipsilon – in pri tem še ortodoksno ortodoksen in ekstremno ekstremističen domobranec –, ki ga nenadoma in brez očitnega, kaj šele konsenzualnega razloga povišajo v mojstra ceremonije. Tistim, ki to hočejo slišati, pa je itak vseeno, kdo to izjavlja – samo da je izrečeno.

Sicer pa teh izjav nima smisla omalovaževati. Državljanska vojna je nekaj, kar gre Slovencem v zadnjih desetih letih kar naprej po malem po glavi. Spomnite se, da je France Bučar razglasil konstituiranje prvega svobodno izvoljenega Državnega zbora z besedami, da se je s tem dejanjem končala slovenska državljanska vojna – in pri tem, če vas spomin ne vara, ni požel takšnega zgražanja kakor Stanovnik. To so nedvomno izjave, podane v afektu ali v stanju evforije. Seveda pa ne gre za nekaj trenutnega, minljivega ali vsaj cikličnega, temveč za permanentno obsedenost: afekt in evforija sta tu temeljni stanji zavesti. Ljudje so bodisi besni ali srečni – in nikoli trezni – in pri tem klatijo neumnosti v obliki usodnostnih izjav. Militaristični besednjak je v tem kontekstu prava samopostrežna zakladnica metafor.

Iz nekega zornega kota je imel prav že Bučar in ima zdaj prav Stanovnik: od izjave prvega leta 1990 je recimo da res vladal nekak krhek in napet mir – čeprav je bil v političnem smislu le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi –, dokler se spomladi leta 2000 niso začeli manevri in z izvolitvijo Bajukove vlade pripeljali do ponovnih, tokrat precej bolj odkritih sovražnosti. Do prve simbolične bitke je prišlo kje drugje kakor s komemoracijo v Rogu, kjer je Stanovnik tako rekoč samo ugotovil, kakšno je dejansko stanje: z njegovo izjavo je mogoče polemizirati kvečjemu v tem, da bi bil moral reči, da se je državljanska vojna spet začela, ne pa da še traja.

Najučinkovitejša orožja – če smo že pri tem – proti temu so verjetno brzostrelna ironija, minometni posmeh, torpedna komika, samohodna satira. Kolega se je te dni v oddaji “Zapiski iz močvirja” na Radiu Slovenija šalil v tem smislu, češ, ali ni grozno, zunaj sije brezskrbni sonček, v resnici pa nas razdvaja državljanska vojna. Dejansko je vse skupaj postalo precej smešno: in edini razlog, da se v Sloveniji ne pojavijo šaljivci kalibra Monty Pythonov, je po mojem dejstvo, da so ti politični skeči dejansko že sami po sebi videti kot uprizoritve podobnih scenarističnih domislic – le da so seveda mišljeni zares.

Da bi bila zgodovinska tehtnica kolikor-toliko uravnotežena, pa se je premier Bajuk čutil dolžnega prižgati svečko tudi padlim partizanom na Turjaku. To je storil v duhu sprave in s tem se lahko strinjamo in kot gesto celo cenimo. In vendar: zadeve so prišle tako daleč, da si ne želim več, da bi kdorkoli od politikov iz katerekoli stranke kadarkoli še polagal vence na grobove padlih ali spomenike preživelih na katerikoli strani v drugi svetovni vojni v Sloveniji. Trditve, da gre za pieteto do mrtvih poražencev ali za samoumevnost etičnih vrednot svobodnega sveta, za katere so se borili in jih vzpostavili zmagovalci v drugi svetovni vojni, so v slovenskih političnih razmerah samo še prazna slama. Vse bolj in bolj mi je zoprno in nerodno, da živim v državi, ki si zastira sonček z dimnimi signali, ki govorijo o puškah in kosteh. Ne maram Bajuka ne v Rogu ne na Turjaku, niti Kučana v Dražgošah. Ne maram ne Jelinčiča ne Pahorja, ki si iščeta podporo starcev s prapori partizanskih odredov, prav nič manj tragičnih v svoji zgodovinski odsluženosti kakor na drugi strani ta Stanovnik, ki se mu pustijo hvaležno provocirati.

Prav nič žalujočim ostalim Slovencem, ki se jim je pravda za pokopališki prestiž po poldrugem desetletju variacij na to temo že dodobra zagnusila, ni treba čakati, da priče tega spora končno umrejo. Dovolj bi bilo že to, da politiki sprevidijo, da je večini ljudi bog pomagaj popolnoma vseeno, kdo je koga pred petinpetdesetimi leti ubil ali prevaral, in da z razsojanjem o tem pritegujejo na svojo stran vse manj in manj volilcev. Ker kot volilce naj nas tudi tretirajo – ne pa kot repetente na izpitu iz grobarske etike.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 24. Julij, 2000 ob 13:06 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.