Za šilce sperme

Sobota, 29. julij 2000

Ker se nimam navade vtikovati v intimne zadeve drugih, ne bi imel nič proti, če bi samskim ženskam z novim zakonom bili podelili pravico do umetne oploditve. Ker pa po drugi strani ne razumem primarnih nagonov sicer plodnih samic kot frustriranih nemater, tudi ne vidim problema, da jim je zakon to pravico odrekel.

Spor med liberalci in konzervativci glede zakona se mi zdi prazen. Prvi se sklicujejo na temeljne svoboščine, med katere sodi tudi pravica do odločanja o rojevanju, drugi pa na ohranjanje tradicionalne družine kot socialnega zavezništva heterospolnega para in njunega razploda. Oba argumenta sta koherentna le navidez, v resnici pa zgrešena. Prvi je skregan s socialno pametjo, saj za ceno pravičniške doslednosti deklarira razmnoževalni nagon kot nekaj, čemur ni treba imeti zveze z družbenimi mehanizmi. Drugi pa v bistvu niti ni argument, temveč je zgolj pobožna želja tistih, ki si zatiskajo oči pred spremembami, vidnimi pri vsakem drugem sosedu.

Glede na to, da je Fatalist Jakob, kolumnist LDS in advokat hudičevega semena, v Mladini natresel veliko liberalističnih neumnosti, a nič povedal, in da je poslanka z dvema imenoma in priimkoma izjavila, da je otrok “ženin dar možu”, si ne morem kaj, da ne bi za izhodišče za tehtnejšo debato vzel stare francoske modrosti, ki jo izkušeni očetje iz generacije v generacijo prenašajo na sinove: la vie est dure, les femmes sont ch‹res, et les enfants faciles á faire.

Odločitev za življenje brez partnerja ni manj razumna in razumljiva kakor odločitev za življenje z, in kot tako jo je treba spoštovati. Ne razumem pa, kako lahko nekomu, ki se za to odloči – ali četudi ga življenje v to prisili –, pride na misel, da bi kljub temu imel otroka. Če si kdo tak želi otroka, potem nisem prepričan, da je v tej odločitvi trden ali v situaciji srečen. Umetno oplojevanje samskih žensk se mi zdi bizarno že kot želja, še tem bolj pa kot medicinska rutina, za katero je potrebno nekaj še veliko bolj bizarnega: šilce sperme, ki jo mora nekdo v ta namen darovati!

H komičnosti prepira prispevata tudi dejstvi, da v Sloveniji niti ni (več) spermalne banke, iz katere bi potencialne samske matere lahko črpale, in da tudi ni podatkov, koliko bi se jih za ta poseg, če bi bil dovoljen, sploh odločilo. Očitno gre za stvar prestiža, kdo ima prav. Eni in drugi pa s tem masturbiranjem dokazujejo eno in isto: da je rojevanje otrok bilo, je in bo – tudi po tem zakonu – stvar žensk.

Če torej poslanka reče, da je otrok “ženin dar možu”, ima v nekem smislu prav: naj je otrok še tako načrtovan, je potomec tu samo za to, da tistemu, ki je zanj prispeval spermo, omogoči samorealizacijo na nivoju očetovske ljubezni in odgovornosti. Samica, ki si želi mladiča, si v bistvu želi ob sebi samca, ki bo temu mladiču, darovanemu v zameno za spermo, sposoben dajati ljubezen in zaščito ter vanj finančno in psihološko investirati – seveda pa tudi njej in vanjo, le da bi bila njena pričakovanja brez tega tretjega bitja veliko manj realna.

Da so otroci ženska zadeva, pri kateri je participacija moških omejena na spermo, skrb in denar, potrjujejo že manj klasični primeri. Sam sem imel punco, ki je zanosila: jaz sem bil takoj za, ona pa ne – torej nič. Potem je neka druga ženska, ki niti ni bila moja punca, rodila otroka, za katerega se ji je šele po nekaj letih zazdelo, da bi jaz bil boljši (in nenazadnje tudi bolj pravi) oče kakor tisti, ki je to bil ob rojstvu – in mi to tudi dokazala. Nazadnje sem otroka kratko-malo priženil in sem čisto zadovoljen. Ampak ali imam en sam razlog, da bi verjel, da imajo moški kaj opraviti z rojevanjem otrok? Ker če po drugi strani gledam tradicionalne situacije v bolj klasičnih družinah, vidim sicer drugačno sliko, a s podobnim vtisom: tam najdem sposobne in inteligentne očete, ki se samorealizirajo skozi simboliko jungovske očetovske figure, ali pa manj spodobne in inteligentne, ki se pač identificirajo s kakšnim bolj rugljevskim profilom avtoritativnega mačota. V obeh primerih pa je otrok tisti, ki moškega kot očeta definira veliko odločilneje, kakor ga dejstvo, da živi z njegovo materjo, definira kot moža ali partnerja. Otrok je sporazumen podtaknjenec, s katerim naredi ženska iz moškega človeka, kakršnega hoče imeti ob sebi, on pa v to privoli zato, ker verjame, da je potem bolj poln in popoln. To dokazujejo celo primeri razpadlih družin, saj ni bolj patetičnega moškega od ločenega očeta.

To je samo racionalna razlaga odnosov, ki neodvisno od tega funkcionirajo na nivojih emocij, karakterjev, vrednot, konvencij in nagonov. Ravno zato pa se mi zdi brezpredmetno razpravljati o teh zadevah v okvirih levo-desne zakonodaje. Če bi jaz bil liberalec, bi bil pragmatičen: glede na upadanje števila in staranje prebivalstva bi spodbujal nataliteto in pri tem ne bi bil izbirčen glede tega, kdo otroke rojeva. Če bi bil konzervativec, pa bi bil moralen: pri vseh ločitvah in nasilju v družinah ne bi otrokom vnaprej odrekal možnosti, da zrastejo v nekonfliktnem okolju, četudi brez enega starša.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 29. Julij, 2000 ob 13:13 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.