Za narodov blogor

Ko sem junija opisoval valeto, sem v duhu kolumne Rastka Močnika v Mladini nekaj dni pred mojo hotel pisati tudi o ideoloških aspektih šole in o načinih indoktrinacije. Seveda je pa to tema zase, in že takrat sem se odločil, da si jo prihranim za konec počitnic.

Vmes pa sem napisal še en tekst, in sicer kot bivši dijak za jubilejni zbornik Prve gimnazije Maribor, ki bo slavila stopetdesetletnico obstoja. V njem sem se vprašal: katera gimnazijska znanja mi po skoraj dvajsetih in več letih še koristijo in ali mi jih je sploh kaj ostalo.

Odkrit odgovor v obeh primerih je - tako rekoč nič. Kar danes vem o filozofiji, sociologiji, psihologiji, vem po zaslugi vsega, kar sem v življenju resnega prebral (in to v glavnem seveda po gimnaziji); kar vem o naravoslovju, je mešanica (osnovno)šolskih spominov ter naključnih in sprotnih poljudnih čtiv ali oddaj; nedvomno mi je ostalo kaj od jezikov, literature in drugih umetnosti, vendar je zasluga gimnazije bolj dejstvo, da so me ti predmeti življenjsko usmerili, kakor pa znanje kot takšno. Še več: vprašal sem se celo, v čem je bil navsezadnje smisel tega, da sem bil prav dober do odličen dijak, in postavil domnevo, da se ne bi prav nič bolje odrezal od kakšnega komaj zadostnega sošolca, če bi naju danes postavili pred tablo in dodobra izprašali ali dali pisati kontrolno!

Malo sem se bal, da bom s takšno provokacijo v kurtoaznem kontekstu zbornika užalil svoj tedanji profesorski zbor, vendar sta mi dve tršici že javili, da se z mojim razmišljanjem strinjata. Pri tem celo sumim, da sem jim nehote dal idejo: bivše dijake, ki smo postali novinarji, bodo namreč zbobnali v učilnico, nam dali napisati prosti spis - na temo, ki je nočejo vnaprej izdati – in nas pri tem snemali za dokumentarec.

Panika, ki me pred tem grabi, je seveda hudomušna in nima zveze s tisto, ki jo je Močnik v svoji kolumni opisal kot strukturni element šolskega sistema, ki prevladuje nad samim pedagoškim smislom mature kot načinom selekcije: smisel je po njegovem ravno v paniki, v pritiskih, ki so v resnici vzgojni postopki, pri tem pa dijakom vrednot ne privzgajajo, temveč si jih ti izoblikujejo sami “skozi preživetvene strategije”; učitelji pa “v tej tekmi niso tovariši, temveč tekmeci, nemara celo nasprotniki”.

Nekaj panike in živčnosti pred preizkusi znanja je vedno bilo in bo, vendar v starih časih šolanje dejansko ni bilo tekmovanje v uspešnosti kakor danes. Prav malo mar mi je bilo za uspeh ali neuspeh drugih, ker to ni imelo nobene zveze z mojim lastnim uspehom ali neuspehom, ki pa me tudi ni kaj prida brigal - to je bila pač stvar selektivnega interesa za določene predmete, eventualnega samopotrjevanja in v precejšnji meri tudi preračunljivosti v odnosu do sošolcev, profesorjev in staršev. Nenazadnje pa je bil tedanji sistem bolj učinkovit tudi v tem, da je kot nagrado za uspešnost ponujal oprostitev od maturitetne panike. Nekoč si bil izjema, če si bil odličnjak - danes pa si to samo v primeru, če ne sodeluješ v igri in te sistem izvrže.

V novejši zgodovini slovenskega šolstva imamo primera dveh srednješolskih konceptov, ki najbolj slovita kot dober in slab: klasična gimnazija in usmerjeno izobraževanje, s pregovorno degradacijo vred, ki naj bi jo dokazoval prehod od enega k drugemu. Ne verjamem, da je v količini in globini znanja, ki se desetletja po maturi še drži dijakov enih ali drugih tipov šol, kakšna bistvena razlika. Oziroma: če že je razlika, potem ni rezultat razlike v kvaliteti znanj, ki sta jih koncepta podajala - če verjamemo, da je znanje recimo latinščine apriori bolj kvalitetno od kakšnega bolj trivialno praktičnega –, temveč je rezultat pedagoškega pristopa in ideološke simbolike šolskega sistema, v kakršnem sta tipa šol delovala in ga tudi sama reproducirala.

Srednja šola je kot izkušnja bistvena ne v izobrazbenem smislu, temveč predvsem v socialnem: mladega človeka opremi s temeljnimi družbenimi parametri, ki jih poznejša obdobja - vključno z eventualnim študijem in neskončno bolj zapletenimi situacijami, v katerih se lahko znajdemo – samo utrjujejo in dopolnjujejo, ne pa tudi v temelju definirajo. Gimnazija je rabutanje z drevesa spoznanja (kar je najbrž tudi razlog za starostno nostalgijo). A kakorkoli: četudi bržkone ne gre brez tega, da vsaka šola do neke mere mladim greni življenje, pa je sedanji šolski sistem za razliko od nekdanjih s svojo kompetitivnostjo in histerijo takšno družbeno okolje, ki se mu dijaki sicer upirajo z običajno in večno psihološko subkulturo nonšalance in svojeglavosti – navzven še bolj od prejšnjih generacij –, vendar pri tem hočeš-nočeš dobivajo za popotnico logiko, da je življenje v normalnem agregatnem stanju boj do zmage ali frustracija.

Kritiki nekdanjega sistema pravijo, da je socialistično šolstvo učilo družbeno poslušnost. Sam bi rekel, da je šlo bolj za nek družbeni posluh, kakor gre danes za družbeno glasnost in iznajdljivost – in to na veliko bolj perfidno indoktrinativen način kakor nekoč ter neglede na kurikulume, zahtevnost in ocene.

Pri branju, kadar mi zbranost popusti, se včasih zapičim v nedolžno, nepomembno besedo in si jo ponavljam kot zgolj zvočno kombinacijo fonemov. Topo strmenje v črke in notranje žebranje glasov jo izolirata iz konteksta in oskubita vsakršne semantike in etimologije - in naenkrat je pred mano nekaj, kar me navda skoraj z gnusom kakor Sartrovega Antoina Roquentina, ko je na plaži pobral kamenček. Očitno pa imam smolo: nikoli ne naletim na kakšno milo besedo, vedno samo na čudne, tuje, fantazmagorične. Tri najbolj čudne, ki sem jih doslej našel, so “kmalu”, “ampak” in “namreč”. Poskusite: zaglejte se v naslov in ponavljajte.

Kako je mogoče, da te besede sploh obstajajo in da so pri tem celo slovenske?

Ko je Slivnikov vajenec Steinbuch pred meseci v Magu napovedoval izid Ampaka, je pripomnil, da bom kot glavni urednik ukinjenih Razgledov gotovo imel kaj pripomniti. Takrat še nisem vedel, da je fant urednik na Ampaku v ustanavljanju. To mi je povedala šele Nela Malečkar, prej kulturna urednica Razgledov, zdaj pa (z Alešem Bergerjem in omenjenim) urednica na Ampaku. Potem je revija izšla: na Televiziji Slovenija so izid vzeli kot povod za debato o medijskem pluralizmu in brž sklicali Polnočni klub. Povod so sicer imeli že pol leta prej, ko so nehali izhajati Razgledi, ampak na televizijo seveda bolj pašejo dobre novice kakor pa slabe. Kakorkoli: odgovorni urednik Frane Adam je rekel, da Ampak na drugačen način nadaljuje tisto, kar so prej počeli Razgledi; meni pa zaradi tega ni bilo treba biti užaljen, ker je itak bil v studiu tudi Slivnik.

Vsem, ki iščejo imena za edicije, priporočam, naj se omejijo na samostalnike, ker se imena edicij po preprostem matematičnem izračunu pojavljajo v sklonih od drugega do šestega vsaj petkrat pogosteje kakor pa v prvem. Samostalniki so pregibni, pri tem pa koren besede ostaja nespremenjen. To s korenom omenjam zato, ker so pregibni tudi zaimki, vendar se pri njih beseda spremeni v celoti, kar je v kontekstu izrekanja imena edicije nesprejemljivo; zato to odpade in pride namesto tega do prisilno posamostalnjene sklanjatve, ki pa je moteča – naprimer Ona (ne Nje, Njej, temveč One, Oni). Ampak je še hujši primer, ker spada v absolutno nepregibno besedno vrsto, kjer končnice delujejo bizarno.

Če ta priporočila ne bodo upoštevana, si kdo utegne izmisliti edicijo z imenom Kmalu (Kmaluja, Kmaluju).

Nimam razloga, da Ampaku ne bi privoščil uspeha. Kaj je tu uspeh, je seveda težko reči. Naklada čez tri tisoč? Nekaj je lahko genialno, pa izhaja le v tisoč izvodih. Pozitivna ničla, celo dobiček? To je mogoče dosegati tako s prodajo kakor s finančnimi injekcijami. Ampakovemu Adamu sem tudi povedal, da se mi zdi škoda, da ni revija začela izhajati že prej, ko bi lahko bila soobstajala z Razgledi. Duhovnega prostora in denarja je dovolj za obe publikaciji - in še kakšno zraven –, saj si razen pri prošnjah za subvencije niti ne bi zares konkurirali.

Namreč (Namreča, Namreču,): Ampak je nedosegljiv že v tem, da ima v uredniškem svetu poleg običajnih družboslovcev, kulturnikov in umetnikov – za razliko od drugih publikacij v glavnem izrazito in enostransko politično profiliranih – tudi dva vidna (četudi penzionirana) politika in dva ministra. Toda prištejmo k temu še tekste: eseje samega Adama (in Adamove šole) v zvezi s tistim, kar desna opcija razglaša naglas in populistično, Steinbuchove probajukovske hvalnice, Blažičeve nedeljske (oziroma Sobotne) medijske ekspertize, Jančarjevo intelektualno oholost in Šeligov žlahtno nebulozni tradicionalizem, čaščenje modernističnih mojstrov in drugih neaktualnosti na čelu z vedno istim filozofiranjem guruja Grafenauerja, in videli bomo, da gre za napol SDS-ovsko, v vsakem primeru pa pomladniško revijo.

No, jasno je, da novorevijaši niso nikogar presenetili. Sam seveda nimam nič proti. Pri teh zadevah sem jaz vedno za: več ko je revij, toliko bolje - četudi ne prebijajo osame že prepričanih –, in prav malo mi je mar, če me ne mika v njih objavljati (kar je najboljši znak, da mi iz tega ali onega razloga niso všeč). Tudi nimam nič proti, če ampakovci razglašajo odprtost - vsaka reklama pač prav pride. Bolj neverjetno se mi zdi nekaj drugega, in tu ne dajem kulturnih in političnih sodb, temveč se le iskreno čudim in jih občudujem: kako vzorno je organizirana ta intelektualna vojska! To je eden večjih slovenskih kulturnih fenomenov, da nek krog somišljenikov ne samo drži skupaj, ampak je pri vsem tem še tako učinkovit. V Sloveniji je precej intelektualnih srenj, ki pa so neglede na duhovne domete vse po vrsti minorne v svoji nepovezanosti in sredobežnosti in temu primerno tudi brez kapitala – dejanskega in političnega. Novorevijaši pa ne: neglede na svojo spremenljivo politično težo in kulturno relevanco so uspevali tako v prejšnjem režimu kakor zdaj pod vsemi dosedanjimi vladami in s svojim početjem ustvarili pravo malo, za slovenske razmere spoštovanja vredno kulturno industrijo.

Ampak sam ne more biti lekcija nikomur. Lekcija je sàmo dejstvo, da izhaja.

Policija ima opraviti z različnimi ljudmi: od zakrknjenih ali skesanih storilcev pa do nedolžnih, na katere je kdo ve zakaj padel sum ali pa so ji pot prekrižali slučajno. Temu primerno različne so tudi intelektualne kapacitete, družbene vrednote, karakterne lastnosti, situacijske reakcije in nasploh manire tistih, ob katere se Policija upravičeno ali neupravičeno ter po potrebi ali brez nje obreguje.

A ko so ta torek na Metelkovi vklenili v lisice, strpali v kiblo in odpeljali na PP Center Miho Zadnikarja, se jim še sanjalo ni, na kakšnega patrona – ali že kar na mino – so naleteli tokrat.

Miha Zadnikar je trmast, ortodoksen, neglede na ceno zamere ali celo na lastno škodo nepopustljiv intelektualec, ki bi dal vse za družbeno poštenost, enakost, pravičnost, medčloveško odprtost, svobodo govora, politično korektnost. Redki so ljudje, ki bi te svoje ideale in principe od politike do glasbe zagovarjali s strastjo, ki meji na fanatizem, obenem pa bi se branili pred očitki normalneje živečih – in zanj ni hujšega, kakor če kdo živi v skladu s splošnimi predstavami o normalnosti – z razorožujočo infantilnostjo, ki se čudežno izmika moralnemu obsojanju bivših somišljenikov in prijateljev. Stranski učinek njegovega poslanstva je namreč podiranje mostov. To počne kakor za šalo.

Taki kakor Miha Zadnikar so še bolj redki na margini, kamor je prebegnil že pred časom iz razočaranja nad središčnim svetom: med alternativci je skoraj edini, ki ima intelektualno pravico, da soli pamet tako imenovanim normalnim - karkoli že to za nas ali njih pomeni. Te kompetence Zadnikar ima, saj je imel vse možnosti, da ta drugi svet zavzame v enem zamahu. Seveda se pa s tem že vse neha. Zadnikar je namreč utelešenje dokaza, da ima tudi toleranca svoje meje in muhe: aktivisti alter scene á la on v svoji vnemi ne ločijo ljudi onstran te meje, ki jo sami postavljajo še bolj kakor njihovi (domnevni) nasprotniki. Za njih smo vsi isti.

Še najbolj redek pa je Zadnikar kot pišoči stilist. V slovenskem tisku objavlja natanko šest ljudi, ki bi jih prepoznali nepodpisane po enem odstavku, in on je eden izmed njih. Njegovi teksti so dobesedno brezhibni. Celo politkomisarska obojespolna raba samostalnikov, pridevnikov, deležnikov je pri njem nekako nemoteča. V zreli dobi je že kdaj napisal kak zmešan ali nepotreben tekst, a kot zgolj teksti so bili vsi popolni. Kar piše, pa je tako daleč od vsega, da so mu v Mladini – kjer je tudi zdaj kolumnist – nekoč dali rubriko, nezaslišano poimenovano kar “Zadnikar”. V njej je nekoč objavil nekakšno prošnjo za sponzoriranje: če bi tekst imel literarno težo, bi bila to največja mojstrovina slovenskega jezika, kar bi jih lahko brali po zadnjih velikih mojstrih naše proze. A to je to: Zadnikar ne dela razlik.

Mojstrovine so tudi izjave medijem, ki jih pošilja v zvezi z incidentom na Metelkovi. Gre za zahteven žanr komentirane reportaže, ki pa ga Zadnikar obvlada, kakor da vse življenje piše samo to. Dejansko je stil njegovo najmočnejše orožje, ki ga nespametna Policija nima za nevarnega, vendar jo bo v dvoboju z njim to pokopalo. Preberimo samo stavek: “V sredo, 9. avgusta ob 21.10, samo dan po nesrečnem pripetljaju, se je peljala mimo kluba Gromki marica z zavijajočimi lučmi očitno brez razloga in prav počasi, se 50 metrov proč ustavila in po dvajsetih sekundah speljala škripaje!” A ta odlomek je samo stilno bravurozen, medtem ko miselnih superiornosti nad Policijo kar mrgoli. In če upoštevamo, da je Zadnikar izkušen tudi kot predavateljski in radijski retorik, si lahko predstavljamo sceno na Trdinovi z Zadnikarjevim “dvajsetminutnim predavanjem o pomenu klubske dejavnosti za naše mesto” in “domala patetičnim opravičevanjem sramežljivega policista”.

Ne-ne, Policija se ni spravila na pravega. Na Metelkovi že itak ni nobenega pravega, na katerega bi se ji bilo treba spraviti, a Zadnikar je med vsemi še najmanj pravi. Toda najbrž se zaveda cinizma usode, da je bilo po svoje dobro, da se je Policija zapičila prav vanj. Ne vanj kot enega ključnih ljudi na Metelkovi, temveč vanj kot nekoga, ki lahko nekaj doseže.

Problem Policije je problem kolektiva samopašnih posameznikov, katerih socialne izkušnje temeljijo na dejstvu, da se štiri ključna leta pozne pubertete uspešno izogibajo čemurkoli urbanemu v tisti grobi vati policijske šole v Tacnu. In ko potem pridejo na realne ulice, ni čudno, da se s pomočjo simbolične, fizične in orožne moči, ki jim je dana, psihološko prelevijo v neprilagojene osebke, ki na vsakršno obliko drugačnosti gledajo ne le debelo, temveč predvsem postrani. Primerjava Policije z ulično bando, ki za razliko od drugih nekaj sme, ker ima pooblastila, je drastična, toda zgovorna: hočem reči, da varnostni organi nastopajo v funkciji socialnega antagonizma - ali to vlogo vsaj radi sprejemajo.

Zdajšnji notranji minister je sociolog, a nikar si preveč ne obetajmo - prejšnji je bil pa filozof. S pomočjo ogorčene javnosti jih bo prej normaliziral kak nenormalni Zadnikar s svojo gandijevsko prostodušnostjo.

Kadar Dimitrij Rupel ni prvi slovenski diplomat, je prvi slovenski epistolarni diplomat. Dimitrij Rupel piše medijsko odmevna in zunanjepolitično usodnostna pisma. Njegove javne depeše – ali pravzaprav članki v Sobotni prilogi, da ne kompliciram z metaforami – nemara niso brez smisla in teže. Ni kaj, solidno. A to lahko Ruplu priznamo samo v primeru, če je on sam pripravljen priznati, da jih piše z redko, skoraj že neverjetno domišljavostjo in aroganco. Če omeni sebe, se omeni kot “slovenski zunanji minister”, saj od nas zbeganih, toda razgledanih bralcev upravičeno in pravilno pričakuje, da nam je po datumih citiranih pisem – njegovih, se razume: koga pa naj citira? – jasno, da ima v mislih samega sebe, ne pa kakšnega Frleca ali Peterleta. Ta dva sta očitno nepismena: kakor hitro je njegov predhodnik dobil članek od veleposlanika v Washingtonu, že mu je moral prepustiti svoj položaj; in kakor hitro je njegov naslednik (ponovno) postal zunanji minister, že je od zunanjega ministra v senci dobil pismo še on. In ne boste verjeli: naslov se je glasil – “Dragi Lojze!”

Po padcu z oblasti se je LDS intenzivno vrgla v publicistiko visokega profila: ni minil mesec in pol po zamenjavi vlade, ko smo za uvod v predvolilno kampanjo imeli priliko in čast prebrati kar dva članka Janeza Drnovška, dva Ruplova in za nameček še enega od Igorja Bavčarja. Trojica si je lepo strateško razdelila pet tem, ki so jih prej operativno pokrivali v vladi, zdaj pa so jih obdelali teoretično in na papirju. Rupel že od nekdaj veliko objavlja, Bavčar pa vsaj veliko govori; zato je z omenjenimi objavami še posebej presenetil bivši predsednik vlade, ki je v teh dveh člankih povedal več kakor v vseh osmih letih premierstva skupaj. Članki so bili napisani kompetentno, pametno in še kar berljivo, treba pa je tudi priznati, da so se avtorji pri polemiziranju s svojimi nasledniki inteligentno in vljudno omejili na vsebinska razhajanja. Bilo bi res deplasirano, če bi se kregali, kakor se znajo v parlamentu, kajneda? Skratka, povsem objavljive zadeve – če seveda ne upoštevamo, kdo jih je napisal.

LDS s tem potrjuje svoj sloves stranke, ki se zna približati tudi najbolj izobraženim profilom volilcev, in dokazuje, da ni samo korak od intelektualca do politika, temveč tudi v obratni smeri. Res pa je, da je ta publicistika kot politika oziroma politika kot publicistika samo eden od načinov njihovega komuniciranja, ki se jim zdi prikladnejši očitno takrat, ko so v opoziciji. A tudi nasplošno imajo svoje komunikacije podrobno in praktično razdelane: kadar je treba nagovoriti širše množice volilcev, pošljejo v igro – ali naprimer v Odmeve – hišnega populista Anderliča, ki zna bolj po domače; kadar je treba koga nadreti, torej poslati ostro in nedvoumno sporočilo insajderski politični javnosti, pa gre po kostanj v žerjavico rotvajler Golobič.

A naj se vrnem k Ruplovemu članku prejšnjo soboto. Če hočemo razumeti njegov in verjetno tudi strankin način razmišljanja oziroma strategijo odnosov do javnosti in medijev, si je treba še enkrat podrobno prebrati naslednje stavke: “Moderna politika, tudi slovenska, je vse bolj podvržena marketingu. Mediji bodo poročali tudi o neznatnih dogodkih (npr. o petminutnem srečanju ministrov), če jih bodo znali njihovi dobavitelji (npr. določeni kabineti, oddelki za stike z javnostmi…) ustrezno (očem, ušesom…) privlačno obdelati in predstaviti. Temu rečejo Američani ’spin’.”

Odlomek je naravnost perverzen. Seveda si nihče pri zdravi pameti ne dela utvar – še najmanj novinarji sami – glede tega, da stranke ne pričakujejo od medijev veliko več kakor pa zgolj konsenzualno in dolgočasno korektnost poročanja in komentiranja. To ni nič, tega so vendar deležne vse stranke, vsaj načeloma. Medije je treba metati na finto oziroma – strokovno rečeno – skrbeti za politični marketing: namesto da stranka polaga račune tem nezanesljivim in nepredvidljivim novinarjem in čaka, ali bodo ti sploh opazili njen nesebični trud, jim hoče raje sama dobavljati kabinetne informacije, zavite v pisane papirčke. Tako rekoč direkt za na božično jelkico! Ali se Ruplu sanja, kaj sploh piše? Ali je res tak cinik, da je javna navodila za politični spin – ali po starem, ko to še ni bila PR panoga, manipuliranje – zavestno podtaknil v članek, ki s tem sicer nima zveze, kot kakšen lakmusov papir za dokaz, ali smo nasedli ali ne? Ali ni to pisanje nekaj podobnega kakor tista ponarodela Janševa izjava o labodjem spevu novinarstva, le da je Rupel v svoji vnemi predlagal že kar izvedbeni načrt? In ali mu ni kot politiku jasno, da je nam kot novinarjem jasno, da je uspeh njegove strategije spina natanko toliko kakor od PR pameti njegove stranke na eni strani odvisen tudi od naše profesionalne naivnosti in občečloveške neumnosti na drugi?

Rupel se je s tem izkazal kot resnično moderen politik, ki se zaveda vseh fines tega sicer plemenitega poklica, seveda pa se je pri tem tudi izdal. V bistvu hvala mu za te besede v imenu vseh medijev: bomo vnaprej še bolj pozorni.