On je doktor. Spin doktor

Sobota, 5. avgust 2000

Kadar Dimitrij Rupel ni prvi slovenski diplomat, je prvi slovenski epistolarni diplomat. Dimitrij Rupel piše medijsko odmevna in zunanjepolitično usodnostna pisma. Njegove javne depeše – ali pravzaprav članki v Sobotni prilogi, da ne kompliciram z metaforami – nemara niso brez smisla in teže. Ni kaj, solidno. A to lahko Ruplu priznamo samo v primeru, če je on sam pripravljen priznati, da jih piše z redko, skoraj že neverjetno domišljavostjo in aroganco. Če omeni sebe, se omeni kot “slovenski zunanji minister”, saj od nas zbeganih, toda razgledanih bralcev upravičeno in pravilno pričakuje, da nam je po datumih citiranih pisem – njegovih, se razume: koga pa naj citira? – jasno, da ima v mislih samega sebe, ne pa kakšnega Frleca ali Peterleta. Ta dva sta očitno nepismena: kakor hitro je njegov predhodnik dobil članek od veleposlanika v Washingtonu, že mu je moral prepustiti svoj položaj; in kakor hitro je njegov naslednik (ponovno) postal zunanji minister, že je od zunanjega ministra v senci dobil pismo še on. In ne boste verjeli: naslov se je glasil – “Dragi Lojze!”

Po padcu z oblasti se je LDS intenzivno vrgla v publicistiko visokega profila: ni minil mesec in pol po zamenjavi vlade, ko smo za uvod v predvolilno kampanjo imeli priliko in čast prebrati kar dva članka Janeza Drnovška, dva Ruplova in za nameček še enega od Igorja Bavčarja. Trojica si je lepo strateško razdelila pet tem, ki so jih prej operativno pokrivali v vladi, zdaj pa so jih obdelali teoretično in na papirju. Rupel že od nekdaj veliko objavlja, Bavčar pa vsaj veliko govori; zato je z omenjenimi objavami še posebej presenetil bivši predsednik vlade, ki je v teh dveh člankih povedal več kakor v vseh osmih letih premierstva skupaj. Članki so bili napisani kompetentno, pametno in še kar berljivo, treba pa je tudi priznati, da so se avtorji pri polemiziranju s svojimi nasledniki inteligentno in vljudno omejili na vsebinska razhajanja. Bilo bi res deplasirano, če bi se kregali, kakor se znajo v parlamentu, kajneda? Skratka, povsem objavljive zadeve – če seveda ne upoštevamo, kdo jih je napisal.

LDS s tem potrjuje svoj sloves stranke, ki se zna približati tudi najbolj izobraženim profilom volilcev, in dokazuje, da ni samo korak od intelektualca do politika, temveč tudi v obratni smeri. Res pa je, da je ta publicistika kot politika oziroma politika kot publicistika samo eden od načinov njihovega komuniciranja, ki se jim zdi prikladnejši očitno takrat, ko so v opoziciji. A tudi nasplošno imajo svoje komunikacije podrobno in praktično razdelane: kadar je treba nagovoriti širše množice volilcev, pošljejo v igro – ali naprimer v Odmeve – hišnega populista Anderliča, ki zna bolj po domače; kadar je treba koga nadreti, torej poslati ostro in nedvoumno sporočilo insajderski politični javnosti, pa gre po kostanj v žerjavico rotvajler Golobič.

A naj se vrnem k Ruplovemu članku prejšnjo soboto. Če hočemo razumeti njegov in verjetno tudi strankin način razmišljanja oziroma strategijo odnosov do javnosti in medijev, si je treba še enkrat podrobno prebrati naslednje stavke: “Moderna politika, tudi slovenska, je vse bolj podvržena marketingu. Mediji bodo poročali tudi o neznatnih dogodkih (npr. o petminutnem srečanju ministrov), če jih bodo znali njihovi dobavitelji (npr. določeni kabineti, oddelki za stike z javnostmi…) ustrezno (očem, ušesom…) privlačno obdelati in predstaviti. Temu rečejo Američani ’spin’.”

Odlomek je naravnost perverzen. Seveda si nihče pri zdravi pameti ne dela utvar – še najmanj novinarji sami – glede tega, da stranke ne pričakujejo od medijev veliko več kakor pa zgolj konsenzualno in dolgočasno korektnost poročanja in komentiranja. To ni nič, tega so vendar deležne vse stranke, vsaj načeloma. Medije je treba metati na finto oziroma – strokovno rečeno – skrbeti za politični marketing: namesto da stranka polaga račune tem nezanesljivim in nepredvidljivim novinarjem in čaka, ali bodo ti sploh opazili njen nesebični trud, jim hoče raje sama dobavljati kabinetne informacije, zavite v pisane papirčke. Tako rekoč direkt za na božično jelkico! Ali se Ruplu sanja, kaj sploh piše? Ali je res tak cinik, da je javna navodila za politični spin – ali po starem, ko to še ni bila PR panoga, manipuliranje – zavestno podtaknil v članek, ki s tem sicer nima zveze, kot kakšen lakmusov papir za dokaz, ali smo nasedli ali ne? Ali ni to pisanje nekaj podobnega kakor tista ponarodela Janševa izjava o labodjem spevu novinarstva, le da je Rupel v svoji vnemi predlagal že kar izvedbeni načrt? In ali mu ni kot politiku jasno, da je nam kot novinarjem jasno, da je uspeh njegove strategije spina natanko toliko kakor od PR pameti njegove stranke na eni strani odvisen tudi od naše profesionalne naivnosti in občečloveške neumnosti na drugi?

Rupel se je s tem izkazal kot resnično moderen politik, ki se zaveda vseh fines tega sicer plemenitega poklica, seveda pa se je pri tem tudi izdal. V bistvu hvala mu za te besede v imenu vseh medijev: bomo vnaprej še bolj pozorni.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 5. Avgust, 2000 ob 13:14 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.