Mahatma Zadnikar: Pero proti pendreku

Sobota, 12. avgust 2000

Policija ima opraviti z različnimi ljudmi: od zakrknjenih ali skesanih storilcev pa do nedolžnih, na katere je kdo ve zakaj padel sum ali pa so ji pot prekrižali slučajno. Temu primerno različne so tudi intelektualne kapacitete, družbene vrednote, karakterne lastnosti, situacijske reakcije in nasploh manire tistih, ob katere se Policija upravičeno ali neupravičeno ter po potrebi ali brez nje obreguje.

A ko so ta torek na Metelkovi vklenili v lisice, strpali v kiblo in odpeljali na PP Center Miho Zadnikarja, se jim še sanjalo ni, na kakšnega patrona – ali že kar na mino – so naleteli tokrat.

Miha Zadnikar je trmast, ortodoksen, neglede na ceno zamere ali celo na lastno škodo nepopustljiv intelektualec, ki bi dal vse za družbeno poštenost, enakost, pravičnost, medčloveško odprtost, svobodo govora, politično korektnost. Redki so ljudje, ki bi te svoje ideale in principe od politike do glasbe zagovarjali s strastjo, ki meji na fanatizem, obenem pa bi se branili pred očitki normalneje živečih – in zanj ni hujšega, kakor če kdo živi v skladu s splošnimi predstavami o normalnosti – z razorožujočo infantilnostjo, ki se čudežno izmika moralnemu obsojanju bivših somišljenikov in prijateljev. Stranski učinek njegovega poslanstva je namreč podiranje mostov. To počne kakor za šalo.

Taki kakor Miha Zadnikar so še bolj redki na margini, kamor je prebegnil že pred časom iz razočaranja nad središčnim svetom: med alternativci je skoraj edini, ki ima intelektualno pravico, da soli pamet tako imenovanim normalnim – karkoli že to za nas ali njih pomeni. Te kompetence Zadnikar ima, saj je imel vse možnosti, da ta drugi svet zavzame v enem zamahu. Seveda se pa s tem že vse neha. Zadnikar je namreč utelešenje dokaza, da ima tudi toleranca svoje meje in muhe: aktivisti alter scene á la on v svoji vnemi ne ločijo ljudi onstran te meje, ki jo sami postavljajo še bolj kakor njihovi (domnevni) nasprotniki. Za njih smo vsi isti.

Še najbolj redek pa je Zadnikar kot pišoči stilist. V slovenskem tisku objavlja natanko šest ljudi, ki bi jih prepoznali nepodpisane po enem odstavku, in on je eden izmed njih. Njegovi teksti so dobesedno brezhibni. Celo politkomisarska obojespolna raba samostalnikov, pridevnikov, deležnikov je pri njem nekako nemoteča. V zreli dobi je že kdaj napisal kak zmešan ali nepotreben tekst, a kot zgolj teksti so bili vsi popolni. Kar piše, pa je tako daleč od vsega, da so mu v Mladini – kjer je tudi zdaj kolumnist – nekoč dali rubriko, nezaslišano poimenovano kar “Zadnikar”. V njej je nekoč objavil nekakšno prošnjo za sponzoriranje: če bi tekst imel literarno težo, bi bila to največja mojstrovina slovenskega jezika, kar bi jih lahko brali po zadnjih velikih mojstrih naše proze. A to je to: Zadnikar ne dela razlik.

Mojstrovine so tudi izjave medijem, ki jih pošilja v zvezi z incidentom na Metelkovi. Gre za zahteven žanr komentirane reportaže, ki pa ga Zadnikar obvlada, kakor da vse življenje piše samo to. Dejansko je stil njegovo najmočnejše orožje, ki ga nespametna Policija nima za nevarnega, vendar jo bo v dvoboju z njim to pokopalo. Preberimo samo stavek: “V sredo, 9. avgusta ob 21.10, samo dan po nesrečnem pripetljaju, se je peljala mimo kluba Gromki marica z zavijajočimi lučmi očitno brez razloga in prav počasi, se 50 metrov proč ustavila in po dvajsetih sekundah speljala škripaje!” A ta odlomek je samo stilno bravurozen, medtem ko miselnih superiornosti nad Policijo kar mrgoli. In če upoštevamo, da je Zadnikar izkušen tudi kot predavateljski in radijski retorik, si lahko predstavljamo sceno na Trdinovi z Zadnikarjevim “dvajsetminutnim predavanjem o pomenu klubske dejavnosti za naše mesto” in “domala patetičnim opravičevanjem sramežljivega policista”.

Ne-ne, Policija se ni spravila na pravega. Na Metelkovi že itak ni nobenega pravega, na katerega bi se ji bilo treba spraviti, a Zadnikar je med vsemi še najmanj pravi. Toda najbrž se zaveda cinizma usode, da je bilo po svoje dobro, da se je Policija zapičila prav vanj. Ne vanj kot enega ključnih ljudi na Metelkovi, temveč vanj kot nekoga, ki lahko nekaj doseže.

Problem Policije je problem kolektiva samopašnih posameznikov, katerih socialne izkušnje temeljijo na dejstvu, da se štiri ključna leta pozne pubertete uspešno izogibajo čemurkoli urbanemu v tisti grobi vati policijske šole v Tacnu. In ko potem pridejo na realne ulice, ni čudno, da se s pomočjo simbolične, fizične in orožne moči, ki jim je dana, psihološko prelevijo v neprilagojene osebke, ki na vsakršno obliko drugačnosti gledajo ne le debelo, temveč predvsem postrani. Primerjava Policije z ulično bando, ki za razliko od drugih nekaj sme, ker ima pooblastila, je drastična, toda zgovorna: hočem reči, da varnostni organi nastopajo v funkciji socialnega antagonizma – ali to vlogo vsaj radi sprejemajo.

Zdajšnji notranji minister je sociolog, a nikar si preveč ne obetajmo – prejšnji je bil pa filozof. S pomočjo ogorčene javnosti jih bo prej normaliziral kak nenormalni Zadnikar s svojo gandijevsko prostodušnostjo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 12. Avgust, 2000 ob 13:15 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.