Kmalu, ampak, namreč

Sobota, 19. avgust 2000

Pri branju, kadar mi zbranost popusti, se včasih zapičim v nedolžno, nepomembno besedo in si jo ponavljam kot zgolj zvočno kombinacijo fonemov. Topo strmenje v črke in notranje žebranje glasov jo izolirata iz konteksta in oskubita vsakršne semantike in etimologije – in naenkrat je pred mano nekaj, kar me navda skoraj z gnusom kakor Sartrovega Antoina Roquentina, ko je na plaži pobral kamenček. Očitno pa imam smolo: nikoli ne naletim na kakšno milo besedo, vedno samo na čudne, tuje, fantazmagorične. Tri najbolj čudne, ki sem jih doslej našel, so “kmalu”, “ampak” in “namreč”. Poskusite: zaglejte se v naslov in ponavljajte.

Kako je mogoče, da te besede sploh obstajajo in da so pri tem celo slovenske?

Ko je Slivnikov vajenec Steinbuch pred meseci v Magu napovedoval izid Ampaka, je pripomnil, da bom kot glavni urednik ukinjenih Razgledov gotovo imel kaj pripomniti. Takrat še nisem vedel, da je fant urednik na Ampaku v ustanavljanju. To mi je povedala šele Nela Malečkar, prej kulturna urednica Razgledov, zdaj pa (z Alešem Bergerjem in omenjenim) urednica na Ampaku. Potem je revija izšla: na Televiziji Slovenija so izid vzeli kot povod za debato o medijskem pluralizmu in brž sklicali Polnočni klub. Povod so sicer imeli že pol leta prej, ko so nehali izhajati Razgledi, ampak na televizijo seveda bolj pašejo dobre novice kakor pa slabe. Kakorkoli: odgovorni urednik Frane Adam je rekel, da Ampak na drugačen način nadaljuje tisto, kar so prej počeli Razgledi; meni pa zaradi tega ni bilo treba biti užaljen, ker je itak bil v studiu tudi Slivnik.

Vsem, ki iščejo imena za edicije, priporočam, naj se omejijo na samostalnike, ker se imena edicij po preprostem matematičnem izračunu pojavljajo v sklonih od drugega do šestega vsaj petkrat pogosteje kakor pa v prvem. Samostalniki so pregibni, pri tem pa koren besede ostaja nespremenjen. To s korenom omenjam zato, ker so pregibni tudi zaimki, vendar se pri njih beseda spremeni v celoti, kar je v kontekstu izrekanja imena edicije nesprejemljivo; zato to odpade in pride namesto tega do prisilno posamostalnjene sklanjatve, ki pa je moteča – naprimer Ona (ne Nje, Njej, temveč One, Oni). Ampak je še hujši primer, ker spada v absolutno nepregibno besedno vrsto, kjer končnice delujejo bizarno.

Če ta priporočila ne bodo upoštevana, si kdo utegne izmisliti edicijo z imenom Kmalu (Kmaluja, Kmaluju).

Nimam razloga, da Ampaku ne bi privoščil uspeha. Kaj je tu uspeh, je seveda težko reči. Naklada čez tri tisoč? Nekaj je lahko genialno, pa izhaja le v tisoč izvodih. Pozitivna ničla, celo dobiček? To je mogoče dosegati tako s prodajo kakor s finančnimi injekcijami. Ampakovemu Adamu sem tudi povedal, da se mi zdi škoda, da ni revija začela izhajati že prej, ko bi lahko bila soobstajala z Razgledi. Duhovnega prostora in denarja je dovolj za obe publikaciji – in še kakšno zraven –, saj si razen pri prošnjah za subvencije niti ne bi zares konkurirali.

Namreč (Namreča, Namreču,): Ampak je nedosegljiv že v tem, da ima v uredniškem svetu poleg običajnih družboslovcev, kulturnikov in umetnikov – za razliko od drugih publikacij v glavnem izrazito in enostransko politično profiliranih – tudi dva vidna (četudi penzionirana) politika in dva ministra. Toda prištejmo k temu še tekste: eseje samega Adama (in Adamove šole) v zvezi s tistim, kar desna opcija razglaša naglas in populistično, Steinbuchove probajukovske hvalnice, Blažičeve nedeljske (oziroma Sobotne) medijske ekspertize, Jančarjevo intelektualno oholost in Šeligov žlahtno nebulozni tradicionalizem, čaščenje modernističnih mojstrov in drugih neaktualnosti na čelu z vedno istim filozofiranjem guruja Grafenauerja, in videli bomo, da gre za napol SDS-ovsko, v vsakem primeru pa pomladniško revijo.

No, jasno je, da novorevijaši niso nikogar presenetili. Sam seveda nimam nič proti. Pri teh zadevah sem jaz vedno za: več ko je revij, toliko bolje – četudi ne prebijajo osame že prepričanih –, in prav malo mi je mar, če me ne mika v njih objavljati (kar je najboljši znak, da mi iz tega ali onega razloga niso všeč). Tudi nimam nič proti, če ampakovci razglašajo odprtost – vsaka reklama pač prav pride. Bolj neverjetno se mi zdi nekaj drugega, in tu ne dajem kulturnih in političnih sodb, temveč se le iskreno čudim in jih občudujem: kako vzorno je organizirana ta intelektualna vojska! To je eden večjih slovenskih kulturnih fenomenov, da nek krog somišljenikov ne samo drži skupaj, ampak je pri vsem tem še tako učinkovit. V Sloveniji je precej intelektualnih srenj, ki pa so neglede na duhovne domete vse po vrsti minorne v svoji nepovezanosti in sredobežnosti in temu primerno tudi brez kapitala – dejanskega in političnega. Novorevijaši pa ne: neglede na svojo spremenljivo politično težo in kulturno relevanco so uspevali tako v prejšnjem režimu kakor zdaj pod vsemi dosedanjimi vladami in s svojim početjem ustvarili pravo malo, za slovenske razmere spoštovanja vredno kulturno industrijo.

Ampak sam ne more biti lekcija nikomur. Lekcija je sàmo dejstvo, da izhaja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 19. Avgust, 2000 ob 13:16 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.