Arhiv za 26. Avgust 2000

Rabutanje z drevesa spoznanja

Sobota, 26. avgust 2000

Ko sem junija opisoval valeto, sem v duhu kolumne Rastka Močnika v Mladini nekaj dni pred mojo hotel pisati tudi o ideoloških aspektih šole in o načinih indoktrinacije. Seveda je pa to tema zase, in že takrat sem se odločil, da si jo prihranim za konec počitnic.

Vmes pa sem napisal še en tekst, in sicer kot bivši dijak za jubilejni zbornik Prve gimnazije Maribor, ki bo slavila stopetdesetletnico obstoja. V njem sem se vprašal: katera gimnazijska znanja mi po skoraj dvajsetih in več letih še koristijo in ali mi jih je sploh kaj ostalo.

Odkrit odgovor v obeh primerih je – tako rekoč nič. Kar danes vem o filozofiji, sociologiji, psihologiji, vem po zaslugi vsega, kar sem v življenju resnega prebral (in to v glavnem seveda po gimnaziji); kar vem o naravoslovju, je mešanica (osnovno)šolskih spominov ter naključnih in sprotnih poljudnih čtiv ali oddaj; nedvomno mi je ostalo kaj od jezikov, literature in drugih umetnosti, vendar je zasluga gimnazije bolj dejstvo, da so me ti predmeti življenjsko usmerili, kakor pa znanje kot takšno. Še več: vprašal sem se celo, v čem je bil navsezadnje smisel tega, da sem bil prav dober do odličen dijak, in postavil domnevo, da se ne bi prav nič bolje odrezal od kakšnega komaj zadostnega sošolca, če bi naju danes postavili pred tablo in dodobra izprašali ali dali pisati kontrolno!

Malo sem se bal, da bom s takšno provokacijo v kurtoaznem kontekstu zbornika užalil svoj tedanji profesorski zbor, vendar sta mi dve tršici že javili, da se z mojim razmišljanjem strinjata. Pri tem celo sumim, da sem jim nehote dal idejo: bivše dijake, ki smo postali novinarji, bodo namreč zbobnali v učilnico, nam dali napisati prosti spis – na temo, ki je nočejo vnaprej izdati – in nas pri tem snemali za dokumentarec.

Panika, ki me pred tem grabi, je seveda hudomušna in nima zveze s tisto, ki jo je Močnik v svoji kolumni opisal kot strukturni element šolskega sistema, ki prevladuje nad samim pedagoškim smislom mature kot načinom selekcije: smisel je po njegovem ravno v paniki, v pritiskih, ki so v resnici vzgojni postopki, pri tem pa dijakom vrednot ne privzgajajo, temveč si jih ti izoblikujejo sami “skozi preživetvene strategije”; učitelji pa “v tej tekmi niso tovariši, temveč tekmeci, nemara celo nasprotniki”.

Nekaj panike in živčnosti pred preizkusi znanja je vedno bilo in bo, vendar v starih časih šolanje dejansko ni bilo tekmovanje v uspešnosti kakor danes. Prav malo mar mi je bilo za uspeh ali neuspeh drugih, ker to ni imelo nobene zveze z mojim lastnim uspehom ali neuspehom, ki pa me tudi ni kaj prida brigal – to je bila pač stvar selektivnega interesa za določene predmete, eventualnega samopotrjevanja in v precejšnji meri tudi preračunljivosti v odnosu do sošolcev, profesorjev in staršev. Nenazadnje pa je bil tedanji sistem bolj učinkovit tudi v tem, da je kot nagrado za uspešnost ponujal oprostitev od maturitetne panike. Nekoč si bil izjema, če si bil odličnjak – danes pa si to samo v primeru, če ne sodeluješ v igri in te sistem izvrže.

V novejši zgodovini slovenskega šolstva imamo primera dveh srednješolskih konceptov, ki najbolj slovita kot dober in slab: klasična gimnazija in usmerjeno izobraževanje, s pregovorno degradacijo vred, ki naj bi jo dokazoval prehod od enega k drugemu. Ne verjamem, da je v količini in globini znanja, ki se desetletja po maturi še drži dijakov enih ali drugih tipov šol, kakšna bistvena razlika. Oziroma: če že je razlika, potem ni rezultat razlike v kvaliteti znanj, ki sta jih koncepta podajala – če verjamemo, da je znanje recimo latinščine apriori bolj kvalitetno od kakšnega bolj trivialno praktičnega –, temveč je rezultat pedagoškega pristopa in ideološke simbolike šolskega sistema, v kakršnem sta tipa šol delovala in ga tudi sama reproducirala.

Srednja šola je kot izkušnja bistvena ne v izobrazbenem smislu, temveč predvsem v socialnem: mladega človeka opremi s temeljnimi družbenimi parametri, ki jih poznejša obdobja – vključno z eventualnim študijem in neskončno bolj zapletenimi situacijami, v katerih se lahko znajdemo – samo utrjujejo in dopolnjujejo, ne pa tudi v temelju definirajo. Gimnazija je rabutanje z drevesa spoznanja (kar je najbrž tudi razlog za starostno nostalgijo). A kakorkoli: četudi bržkone ne gre brez tega, da vsaka šola do neke mere mladim greni življenje, pa je sedanji šolski sistem za razliko od nekdanjih s svojo kompetitivnostjo in histerijo takšno družbeno okolje, ki se mu dijaki sicer upirajo z običajno in večno psihološko subkulturo nonšalance in svojeglavosti – navzven še bolj od prejšnjih generacij –, vendar pri tem hočeš-nočeš dobivajo za popotnico logiko, da je življenje v normalnem agregatnem stanju boj do zmage ali frustracija.

Kritiki nekdanjega sistema pravijo, da je socialistično šolstvo učilo družbeno poslušnost. Sam bi rekel, da je šlo bolj za nek družbeni posluh, kakor gre danes za družbeno glasnost in iznajdljivost – in to na veliko bolj perfidno indoktrinativen način kakor nekoč ter neglede na kurikulume, zahtevnost in ocene.

  • Share/Bookmark