Arhiv za September, 2000

Danes pa ne gremo na pivo

Sobota, 16. september 2000

Dušan Keber je v kolumni v prejšnji Sobotni prilogi svojo iniciacijo v alkohol opisal v izrazitem kontrastu z možnostmi in priložnostmi današnje mladine, da se dokoplje do istih izkušenj: alkohol jim je danes ne le potrošniško dostopnejši, temveč že kar ponujan, torej odkrito oglaševan, produkcijsko in gostinsko izumljen in pozicioniran, ustrezno logotipiziran, zdizajniran, zapakiran, aromatiziran, sintetiziran, zmešan, sšejkan.

Mimogrede se je Keber spravil še na reklamo za laško pivo s slavnim Sukijem: v prejšnji reklami še paglavec z rolko in oranžnimi lasmi je po novem polizanec za volanom, a še vedno prisega na isti pir.

Sam pripominjam, da je aktualni reklamni film za union po svoje še hujši: alkohola sicer ne asocira s šofiranjem, gre pa zato za primitiven seksizem, kakršnega si v tako eksplicitni obliki in na tako nizki starostni stopnji ne privoščita noben priseben naročnik in agencija nikjer na svetu v reklamah za karkoli. Veliko farizejstvo tukajšnjega feminizma in advertisinga je, da Urad za žensko politiko in Slovenska oglaševalska zbornica ob tem niti ne črhneta! Varilci hmelja iz škatle na Celovški – ki so dodobra spremenili podobo Slovenije že s svojimi diletantskimi gostilniškimi izveski – s tem spotom in s falično flašo na plakatih in tiskanih oglasih samo potrjujejo svoj sloves največjega kulturnega onesnaževalca v slovenskem gospodarstvu. Če mene vprašajo, so s tem izbili sodčku dno: jaz osebno po tej reklamni akciji iz čistega principa ne spijem več od Pivovarne Union niti italijančka!

Čeprav, – ali jim je možno ubežati? V pisarni imam kuler njihove zale, ki je vsak dan spijem par kozarcev! Firma čàsti!

Je to naključje, da Union in Laško, oba v slovenski lasti, na področju oglaševanja počneta, kar se jima zljubi, medtem ko Tobačna in Philip Morris, oba v tuji, (navidez) v nasprotju s poslovno logiko delata – zlasti slednji, še bolj “tuj” – na ozaveščanju mladih o škodljivosti kajenja, a ju država kljub temu oglaševalsko omejuje čez vse razumne meje? So cigarete res večje družbeno zlo od alkohola? Ne bi rekel: so zasvojenost, vendar za razliko od alkohola ne povzročajo ne začasne ne trajne vedenjske in značajske degradacije. In zakaj je oglaševanje vina podobno omejeno kakor oglaševanje cigaret – torej skoraj prepovedano –, medtem ko pivo, zlasti med mladimi najbolj množičen pijančevalski eliksir, šteje za osvežilno pijačo in se s tem izogiba trošarinam ter oglaševalski regulaciji? Zakonodaja je tu skregana z zdravo pametjo kulture čim manj nezdravega življenja. A kako bi tudi bila drugačna, ko pa jo je vsilil lobi, ki mu gre za tržne interese?

A naj se vrnem k mladim. Sam imam z njimi drugačen problem: kako biti vzgÌjen, pameten, zgleden in zrel – in pri tem misliti iskreno in delovati prepričljivo –, ko pa smo sami v njihovih letih počeli isto ali se celo še danes spozabimo? Še več: kako naj to utemelji nekdo, ki ga to ni zapeljalo na stranpota, temveč se je gladko razvil v človeka, ki mu življenje ni problem?

Zgled, ki ga lahko dajemo, je kvečjemu historiat strogo nadzorovanega in natančno doziranega razvrata, ki je z našo odraslo življenjsko usposobljenostjo v dokazano zanemarljivi ali celo ne nujno negativni korelaciji. Seveda pa je to možno le na nivoju intimnih in niansiranih odnosov, ne pa neprevidno podružbljenih: ker četudi v reklamah za pivo nikoli ne vidimo pijancev, je jasno, da delujejo na mlade ravno nasprotno kakor pogled na pijanega starša.

Mladina je vedno hlepela po identitetah in iniciacijah, vendar si s tem, kar je za to potrebno, dandanes lahko streže na bistveno lažje, družbeno sprejemljive, dobesedno ali simbolno legalizirane načine. Ni tragedija, če se ga dijak zapije: to smo počeli vsi, to počne Euan Blair, William Hague je že priznal (vsaj za imidž), kak slovenski politik morda še bo. Problem ni, da je to abnormalno. Problem je, da je normalno. Toda normalizacija mladostniškega alkoholizma ni posledica množičnosti in generacijske inercije tega početja. Starši, šole in druge vzgojne instance so še vedno proti, torej je to še vedno nekaj načeloma prepovedanega. Ni pa prepovedano s stališča proizvajalcev, ki od potrošnikov vseh starosti logično pričakujejo, da se svobodno odločajo za njihove izdelke, in jih k temu tudi napeljujejo. Šele potrošništvo – zlasti seveda potrošništvo na divji, amoralni stopnji, kakršno se bohoti v Sloveniji – je omogočilo legalno, toda drastično ignoriranje ali celo zanikanje sprejetih, četudi sicer nenehno kršenih družbenih norm, in na področju teh zdravstveno in psihološko občutljivih zadev pripeljalo do nečesa, čemur bi lahko rekli tabu menedžement: prikazuj prepovedano kot dovoljeno do tiste točke, na kateri se bo krivulja naraščajočega povpraševanja prevesila navzdol zaradi izgube fascinacije s prepovedanim.

Bolj škodljivo kakor alkohol sam vpliva na mladino danes to, da jim v življenju preostaja le še komaj kaj, kar bi lahko resnično prekršili. Kljub temu pa se naj piromani in drugi, ki imajo s tem kaj opraviti, pošteno zamislijo.

  • Share/Bookmark

Le skiro: apologija pločnika

Sobota, 9. september 2000

Oglejmo si fenomen mikroskiroja. Vse skupaj nič: poltretja kila aluminija, nekaj plastike in penaste gume; dva majhna koleščka, petna zavora, stopalka – pa vendar moda, ki navdušuje podobno kakor veliko dražji in sofisticirani, v glavnem elektronski kultni izdelki, izboljšani in olepšani od modela do modela. Čisti minimalizem je že v izhodišču izključil redizajn, restyling, nadgradnjo: na nek definitiven način skiro vse to in takšen že je.

Bicikel je poganjek industrijske revolucije, cepljene na romantiko: sprva zgolj trendovski izum, pozneje pa tako rekoč življenjska nuja skromne materialnosti še majhnega sveta; deloma je to še danes, vendar je v svetu samopostrežnih identitet bolj odraz ekološke zavesti, osebne ekonomije in načina življenja. Čeprav je kolo v mestu najbolj običajna stvar, je obenem in še vedno tudi kritika urbanosti.

Toda v današnjem mestu, v tem zgoščenem in pospešenem svetu, prepolnem avtov in elektronskega smoga, sredi hektične vroče-hladne histerije, se človek, ki se mu mudi, bolje znajde in prijetneje počuti na koleščkih med pešci, ki jih lahko prehiteva, kakor pa na kolesu na cesti, kjer ga prehitevajo avti (ali utesnjujejo, če on prehiteva njih). Kotalke niso presegle koles iz preprostega razloga, ker so z deklarirano urbanostjo simbolni smisel premikanja samo še zreducirale: če je kolesarjenje rekreativni izziv in praktično družbeno stališče, ki nam pomaga od točke do točke, pa je rolanje samo še to drugo – in to ne zelo praktično ali vsaj ne komot in praktično obenem, ker kot obutev posega na telo.

Skiro pa je genialna pogruntavščina – potegnjena sicer iz naftalina, a kaj potem – že zato, ker izpopolnjuje in dopolnjuje stare mestne navade, ki izgubljajo bitko z mobilnostjo in lahkotnostjo: skiro je tekma s staromodnimi ali obnemoglimi pešci na njihovem terenu, pločniku, predvsem pa tudi praktično učinkovit urban lifestyle v duhu vsesplošne prenosnosti pripomočkov, ki so lahko z nami kjerkoli v času in prostoru. Odlaganje in puščanje stvari je out, to počnemo le še z dežniki. Omnia mea mecum porto (FV 503) je včasih pomenilo: imel bom čim manj (lastnine, komoditet); to modrost pa je sodobni konzumerizem cinično, a logično prevedel v slogan, ki zapoveduje, da vse, kar imam – imam pa čim več –, nosim s seboj, in to z miniaturizacijo tudi omogočil. Bilo je neizbežno, da je mestna gverila izumila ne le prenosno, temveč že kar nosljivo premikalo, ki po fleksibilnosti, dimenzijah in priročnosti – predvsem pa po kompatibilnosti z drugimi načini vožnje in premikanja – prekaša tako rolerje kakor kolesa in s tem vsaj v centrih mest kompenzira tisto, kar izgubi zaradi svoje relativne počasnosti.

Če je kolo računalnik, je skiro prenosnik ali, še bolje, mobilni telefon z wapom. Prihaja pa že tudi ustrezna garderoba: Philips in Levi’s lansirata linijo jaken pod blagovno znamko ICD+. Po isti logiki, ki je pripeljala do hlač, primernih za različne manualne delavce na Divjem Zahodu in nošenje njihovega orodja, so si sotrudnikom in zlatokopom informacijske dobe na ljubo izmislili anorake z žepi, izdelanimi po meri za dva mobitela, MP3 player in minidisk walkman, v ovratnik všitim mikrofonom, slušalkami v kapuci (in z ležiščem, da ne bigljajo zunaj uporabe) in daljincem oziroma komandnim centrom, ki recimo nežno utiša glasbo, ne pa kar prekine, ko vas nekdo pokliče, in preklopi na telefon.

Ko sem lani spomladi uvozil trinajst kil težek in šest čevljev dolg skiro s 26-palčnimi kolesi, je bila to na ljubljanskih ulicah nepojmljiva ekscentričnost, ki je z veliko manj kroma vlekla nase več pogledov kakor recimo harley-davidsoni. S carino vred ni stal več od solidnega Rogovega kolesa, vendar je v tračarskih krogih njegova domnevna vrednost narasla za deset- do petnajstkrat. Pozneje sem se začel za te reči zanimati in s pomočjo interneta ugotovil, da so skiroji – mislim veliki, in to že dolgo pred izbruhom mikrotov – pravcata mala industrija in predvsem neke vrste subkultura: v Nemčiji in Skandinaviji je največ proizvajalcev in cel kup ljubiteljskih klubov, ki prirejajo srečanja in tekmovanja; namembnost varira od mestnih, damskih, otroških, dirkalnih, gorskih, snežnih, nakupovalnih, tovornih skirojev in celo takih za sprehajanje psov, medtem ko dizajn sega od terenske kompaktnosti in utilitarnosti do limuzinske elegance in odštekanosti.

Odvisno pač, kje stanujemo in kje se gibljemo: a do določenih razdalj je prednost skiroja nesporna – malega nemara v krogu kilometra, dveh, velikega še nekoliko več, in to najbolj v mestih slovenskega reda velikosti (in nereda kolesarskih stez ter drugih nevšečnosti). Nenazadnje pa sem tudi osebno vesel, da sem se končno le našel in znašel na liniji mulcev na rampah Maksimarketa ter Tine in City Expressovih čeladarjev na kolesih in motorjih z radio zvezo in nahrbtniki. Te mestne nomade sem vedno rad gledal, a z distance – a šele zdaj, ko z njimi vred hitim čez trge in po ulicah, vidim, da mimobežni ljudje, ki se jim najbolj mudi, tudi najbolj prispevajo k urbanemu vzdušju.

  • Share/Bookmark

Halo, sponzor? Tukaj fant od fare!

Sobota, 2. september 2000

Spet je napočil čas, da stisnemo pesti: Davo Karničar, avanturist z Jezerskega, se je odpravil smučat z Everesta. Suspenz vzpona in spusta bomo za razliko od nekdanjih alpinističnih odprav imeli možnost spremljati ažurno in po zaslugi interneta vsaj navidezno tudi od blizu – kar pa je za terapevtično katarzo naroda planincev in smučarjev seveda samo prav.

Nedeljski smučar, ki vijuga med Krvavcem in St. Antonom, in običajen povzpetnik na lokalne griče si ne moreta kaj, da ne bi v ekstremistovem načrtu videla iracionalne in perverzne drznosti. Zakaj hoče Karničar smučati pet do sedem ur po večnem snegu in ledu in čez skale pri temperaturi minus 40 z nadmorske višine 8848 metrov 4000 metrov navzdol po 75-stopinjskih naklonih brez kisika v razredčenem zraku? Ljubitelj senzacij bo po drugi strani porekel, da je čar ravno v tem, da je ideja nora: koliko alpinistov je vrh Čomolungme zaman naskakovalo, koliko jih je na gori umrlo – naš fant od fare pa gre zadevo kratko-malo presmučat! Razlaga je trivialna, a druge očitno ni, vsaj ne na površini: nekateri ljudje so za samopotrjevanje pripravljeni uresničiti tudi najbolj nore ideje, in to celo za ceno lastnega zdravja in življenja – skozi identifikacijo z njimi pa tudi kolektiv, ki jim aplavdira.

Pred odhodom v Nepal je Karničar na Brniku za Televizijo Slovenija z optimistično žarečimi, malodane fanatičnimi očmi povedal, da je “poklican, da to doseže” in da bodo v Himalaji magari do decembra, če mu pač prej ne bo uspelo. Za Delo pa je izjavil, da gre za “novo priložnost, da se prav Slovenci zapišemo med velike narode”.

Kako bi lahko temu oporekali? Na osebnem nivoju je izjava tako rekoč religiozna v svoji nepopustljivosti in vliva zaupanje, da bo Karničarju uspelo že samo zato, ker si tako zelo želi uspeti in v to tudi verjame. Na državljanskem nivoju pa gre za iskren, četudi naiven primer patriotizma oziroma za populistično popreproščeno verzijo teorije promocije Slovenije.

Toda kaj, če se mu bog ne daj kaj zgodi? Kaj bo potem rekel hvaležni narod? Da je Karničar padel – hmm, končno eden dobesedno – za domovino? Da se je prekomorska alpinistična brigada izneverila namenu ali celo dolžnosti? In ne samo to: ali je v želji, da bi s prenosi po internetu naredili podvig čim bolj medijsko privlačen in odmeven, sploh kdo pomislil, da se utegne zgoditi, da bo načeloma ves svet v živo spremljal Karničarjevo smrt? Ali pa bodo digitalno kamero in satelitski telefon takrat uvidevno izklopili iz pietete do agonista in bojazni nas samih, da ne bi izpadli morbidni voajerji? Kruto rečeno: šele v tem primeru bi ves ta pomp prignal do konca svoj senzacionalistični naboj, ekshibicionizem samega Karničarja pa dočakal definitivno potrditev.

Slovenija je polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti – vedno telesnih, jasno, nikdar umskih –, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva, nenazadnje pa tudi prikritih oblik samomorilnosti in eksperimentiranja s smrtjo. Recimo Martin Strel, ki je “za mir med narodi” po dolgem preplaval Donavo, je v tem smislu amater in za razliko od drugih smešen: če bi njemu tekla voda v grlo, bi ga lahko kadarkoli potegnili na suho. Hočem reči, da mora nad kaveljci in koreninami vedno viseti senca smrti, brez katere te predstave nikogar ne bi zanimale. Tomaž Humar, poraženi zmagovalec Daulagirija, razlaga o onostranskih občutkih nekakšnih tunelov in svetlob, ki jih je doživljal na robu smrti, in če je Karničar vsaj malo nagnjen k misticizmu, bo tudi sam imel po vrnitvi kaj povedati. Ker če je kaj pod površino obsedenosti s samopotrjevanjem na najbolj nore načine, potem je to v vsakem primeru izkušnja smrti. Humar in Karničar me spominjata na samomorilca, ki bi si zadala cilj, da jima samomor ne uspe: kakor če tisti nesrečnik v Mariboru ne bi resno mislil, ampak bi hotel samo ugotoviti, ali je fizično in eksistencialistično možno preživeti eksplozijo plinske bombe od blizu in pripraviti zavarovalnice do tega, da sosedom pokrijejo nastalo škodo.

In nenazadnje: marsikdo bi naredil kaj norega, medijsko zanimivega ali celo – kaj takega! – koristnega, če bi si našel sponzorja, ki bi mu za to pljunil ne več ne manj kakor 700.000 mark! Halo, Si.mobil? Čestitamo za poceni reklamno akcijo, ki bo odtehtala na stotine plakatov, oglasov in spotov. Vendar da ne bi slučajno mislili, da bo od tega kak učinek glede rasti Slovencev v velik svetovni narod. Ali da se ne bo našel norec, ki bo poskušal podobno smučati brez njihovih sredstev in daleč od oči javnosti na kakšni manj oddaljeni, a zanj še vedno dovolj usodni strmini – ker za razliko od Karničarja za take rečemo, da so pač norci, ne?

Če firme res tako muči promocija Slovenije, potem naj prihodnjič nakažejo tak znesek kateri od za to pristojnih institucij. Še najbolje pa bo, če jih preprosto investirajo recimo v nove vlečnice v Kranjski Gori – sicer bomo morali tam kmalu vsi štamfati v hrib.

  • Share/Bookmark