Halo, sponzor? Tukaj fant od fare!

Sobota, 2. september 2000

Spet je napočil čas, da stisnemo pesti: Davo Karničar, avanturist z Jezerskega, se je odpravil smučat z Everesta. Suspenz vzpona in spusta bomo za razliko od nekdanjih alpinističnih odprav imeli možnost spremljati ažurno in po zaslugi interneta vsaj navidezno tudi od blizu – kar pa je za terapevtično katarzo naroda planincev in smučarjev seveda samo prav.

Nedeljski smučar, ki vijuga med Krvavcem in St. Antonom, in običajen povzpetnik na lokalne griče si ne moreta kaj, da ne bi v ekstremistovem načrtu videla iracionalne in perverzne drznosti. Zakaj hoče Karničar smučati pet do sedem ur po večnem snegu in ledu in čez skale pri temperaturi minus 40 z nadmorske višine 8848 metrov 4000 metrov navzdol po 75-stopinjskih naklonih brez kisika v razredčenem zraku? Ljubitelj senzacij bo po drugi strani porekel, da je čar ravno v tem, da je ideja nora: koliko alpinistov je vrh Čomolungme zaman naskakovalo, koliko jih je na gori umrlo – naš fant od fare pa gre zadevo kratko-malo presmučat! Razlaga je trivialna, a druge očitno ni, vsaj ne na površini: nekateri ljudje so za samopotrjevanje pripravljeni uresničiti tudi najbolj nore ideje, in to celo za ceno lastnega zdravja in življenja – skozi identifikacijo z njimi pa tudi kolektiv, ki jim aplavdira.

Pred odhodom v Nepal je Karničar na Brniku za Televizijo Slovenija z optimistično žarečimi, malodane fanatičnimi očmi povedal, da je “poklican, da to doseže” in da bodo v Himalaji magari do decembra, če mu pač prej ne bo uspelo. Za Delo pa je izjavil, da gre za “novo priložnost, da se prav Slovenci zapišemo med velike narode”.

Kako bi lahko temu oporekali? Na osebnem nivoju je izjava tako rekoč religiozna v svoji nepopustljivosti in vliva zaupanje, da bo Karničarju uspelo že samo zato, ker si tako zelo želi uspeti in v to tudi verjame. Na državljanskem nivoju pa gre za iskren, četudi naiven primer patriotizma oziroma za populistično popreproščeno verzijo teorije promocije Slovenije.

Toda kaj, če se mu bog ne daj kaj zgodi? Kaj bo potem rekel hvaležni narod? Da je Karničar padel – hmm, končno eden dobesedno – za domovino? Da se je prekomorska alpinistična brigada izneverila namenu ali celo dolžnosti? In ne samo to: ali je v želji, da bi s prenosi po internetu naredili podvig čim bolj medijsko privlačen in odmeven, sploh kdo pomislil, da se utegne zgoditi, da bo načeloma ves svet v živo spremljal Karničarjevo smrt? Ali pa bodo digitalno kamero in satelitski telefon takrat uvidevno izklopili iz pietete do agonista in bojazni nas samih, da ne bi izpadli morbidni voajerji? Kruto rečeno: šele v tem primeru bi ves ta pomp prignal do konca svoj senzacionalistični naboj, ekshibicionizem samega Karničarja pa dočakal definitivno potrditev.

Slovenija je polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti – vedno telesnih, jasno, nikdar umskih –, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva, nenazadnje pa tudi prikritih oblik samomorilnosti in eksperimentiranja s smrtjo. Recimo Martin Strel, ki je “za mir med narodi” po dolgem preplaval Donavo, je v tem smislu amater in za razliko od drugih smešen: če bi njemu tekla voda v grlo, bi ga lahko kadarkoli potegnili na suho. Hočem reči, da mora nad kaveljci in koreninami vedno viseti senca smrti, brez katere te predstave nikogar ne bi zanimale. Tomaž Humar, poraženi zmagovalec Daulagirija, razlaga o onostranskih občutkih nekakšnih tunelov in svetlob, ki jih je doživljal na robu smrti, in če je Karničar vsaj malo nagnjen k misticizmu, bo tudi sam imel po vrnitvi kaj povedati. Ker če je kaj pod površino obsedenosti s samopotrjevanjem na najbolj nore načine, potem je to v vsakem primeru izkušnja smrti. Humar in Karničar me spominjata na samomorilca, ki bi si zadala cilj, da jima samomor ne uspe: kakor če tisti nesrečnik v Mariboru ne bi resno mislil, ampak bi hotel samo ugotoviti, ali je fizično in eksistencialistično možno preživeti eksplozijo plinske bombe od blizu in pripraviti zavarovalnice do tega, da sosedom pokrijejo nastalo škodo.

In nenazadnje: marsikdo bi naredil kaj norega, medijsko zanimivega ali celo – kaj takega! – koristnega, če bi si našel sponzorja, ki bi mu za to pljunil ne več ne manj kakor 700.000 mark! Halo, Si.mobil? Čestitamo za poceni reklamno akcijo, ki bo odtehtala na stotine plakatov, oglasov in spotov. Vendar da ne bi slučajno mislili, da bo od tega kak učinek glede rasti Slovencev v velik svetovni narod. Ali da se ne bo našel norec, ki bo poskušal podobno smučati brez njihovih sredstev in daleč od oči javnosti na kakšni manj oddaljeni, a zanj še vedno dovolj usodni strmini – ker za razliko od Karničarja za take rečemo, da so pač norci, ne?

Če firme res tako muči promocija Slovenije, potem naj prihodnjič nakažejo tak znesek kateri od za to pristojnih institucij. Še najbolje pa bo, če jih preprosto investirajo recimo v nove vlečnice v Kranjski Gori – sicer bomo morali tam kmalu vsi štamfati v hrib.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 2. September, 2000 ob 13:17 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.