Le skiro: apologija pločnika

Sobota, 9. september 2000

Oglejmo si fenomen mikroskiroja. Vse skupaj nič: poltretja kila aluminija, nekaj plastike in penaste gume; dva majhna koleščka, petna zavora, stopalka – pa vendar moda, ki navdušuje podobno kakor veliko dražji in sofisticirani, v glavnem elektronski kultni izdelki, izboljšani in olepšani od modela do modela. Čisti minimalizem je že v izhodišču izključil redizajn, restyling, nadgradnjo: na nek definitiven način skiro vse to in takšen že je.

Bicikel je poganjek industrijske revolucije, cepljene na romantiko: sprva zgolj trendovski izum, pozneje pa tako rekoč življenjska nuja skromne materialnosti še majhnega sveta; deloma je to še danes, vendar je v svetu samopostrežnih identitet bolj odraz ekološke zavesti, osebne ekonomije in načina življenja. Čeprav je kolo v mestu najbolj običajna stvar, je obenem in še vedno tudi kritika urbanosti.

Toda v današnjem mestu, v tem zgoščenem in pospešenem svetu, prepolnem avtov in elektronskega smoga, sredi hektične vroče-hladne histerije, se človek, ki se mu mudi, bolje znajde in prijetneje počuti na koleščkih med pešci, ki jih lahko prehiteva, kakor pa na kolesu na cesti, kjer ga prehitevajo avti (ali utesnjujejo, če on prehiteva njih). Kotalke niso presegle koles iz preprostega razloga, ker so z deklarirano urbanostjo simbolni smisel premikanja samo še zreducirale: če je kolesarjenje rekreativni izziv in praktično družbeno stališče, ki nam pomaga od točke do točke, pa je rolanje samo še to drugo – in to ne zelo praktično ali vsaj ne komot in praktično obenem, ker kot obutev posega na telo.

Skiro pa je genialna pogruntavščina – potegnjena sicer iz naftalina, a kaj potem – že zato, ker izpopolnjuje in dopolnjuje stare mestne navade, ki izgubljajo bitko z mobilnostjo in lahkotnostjo: skiro je tekma s staromodnimi ali obnemoglimi pešci na njihovem terenu, pločniku, predvsem pa tudi praktično učinkovit urban lifestyle v duhu vsesplošne prenosnosti pripomočkov, ki so lahko z nami kjerkoli v času in prostoru. Odlaganje in puščanje stvari je out, to počnemo le še z dežniki. Omnia mea mecum porto (FV 503) je včasih pomenilo: imel bom čim manj (lastnine, komoditet); to modrost pa je sodobni konzumerizem cinično, a logično prevedel v slogan, ki zapoveduje, da vse, kar imam – imam pa čim več –, nosim s seboj, in to z miniaturizacijo tudi omogočil. Bilo je neizbežno, da je mestna gverila izumila ne le prenosno, temveč že kar nosljivo premikalo, ki po fleksibilnosti, dimenzijah in priročnosti – predvsem pa po kompatibilnosti z drugimi načini vožnje in premikanja – prekaša tako rolerje kakor kolesa in s tem vsaj v centrih mest kompenzira tisto, kar izgubi zaradi svoje relativne počasnosti.

Če je kolo računalnik, je skiro prenosnik ali, še bolje, mobilni telefon z wapom. Prihaja pa že tudi ustrezna garderoba: Philips in Levi’s lansirata linijo jaken pod blagovno znamko ICD+. Po isti logiki, ki je pripeljala do hlač, primernih za različne manualne delavce na Divjem Zahodu in nošenje njihovega orodja, so si sotrudnikom in zlatokopom informacijske dobe na ljubo izmislili anorake z žepi, izdelanimi po meri za dva mobitela, MP3 player in minidisk walkman, v ovratnik všitim mikrofonom, slušalkami v kapuci (in z ležiščem, da ne bigljajo zunaj uporabe) in daljincem oziroma komandnim centrom, ki recimo nežno utiša glasbo, ne pa kar prekine, ko vas nekdo pokliče, in preklopi na telefon.

Ko sem lani spomladi uvozil trinajst kil težek in šest čevljev dolg skiro s 26-palčnimi kolesi, je bila to na ljubljanskih ulicah nepojmljiva ekscentričnost, ki je z veliko manj kroma vlekla nase več pogledov kakor recimo harley-davidsoni. S carino vred ni stal več od solidnega Rogovega kolesa, vendar je v tračarskih krogih njegova domnevna vrednost narasla za deset- do petnajstkrat. Pozneje sem se začel za te reči zanimati in s pomočjo interneta ugotovil, da so skiroji – mislim veliki, in to že dolgo pred izbruhom mikrotov – pravcata mala industrija in predvsem neke vrste subkultura: v Nemčiji in Skandinaviji je največ proizvajalcev in cel kup ljubiteljskih klubov, ki prirejajo srečanja in tekmovanja; namembnost varira od mestnih, damskih, otroških, dirkalnih, gorskih, snežnih, nakupovalnih, tovornih skirojev in celo takih za sprehajanje psov, medtem ko dizajn sega od terenske kompaktnosti in utilitarnosti do limuzinske elegance in odštekanosti.

Odvisno pač, kje stanujemo in kje se gibljemo: a do določenih razdalj je prednost skiroja nesporna – malega nemara v krogu kilometra, dveh, velikega še nekoliko več, in to najbolj v mestih slovenskega reda velikosti (in nereda kolesarskih stez ter drugih nevšečnosti). Nenazadnje pa sem tudi osebno vesel, da sem se končno le našel in znašel na liniji mulcev na rampah Maksimarketa ter Tine in City Expressovih čeladarjev na kolesih in motorjih z radio zvezo in nahrbtniki. Te mestne nomade sem vedno rad gledal, a z distance – a šele zdaj, ko z njimi vred hitim čez trge in po ulicah, vidim, da mimobežni ljudje, ki se jim najbolj mudi, tudi najbolj prispevajo k urbanemu vzdušju.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 9. September, 2000 ob 13:18 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “Le skiro: apologija pločnika”

  1. Skiro: Xootr | PARADAJZ pravi:

    [...] leti sem kupil prvi skiro. To so bili še časi, ko ga še ni imel vsak otrok. V tistem času se je Marko Crnkovič vozil z velikim skirojem, jaz pa z mini skirojem. Sam skiro kot igrača, prevozno sredstvo ni nič [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.