Danes pa ne gremo na pivo

Sobota, 16. september 2000

Dušan Keber je v kolumni v prejšnji Sobotni prilogi svojo iniciacijo v alkohol opisal v izrazitem kontrastu z možnostmi in priložnostmi današnje mladine, da se dokoplje do istih izkušenj: alkohol jim je danes ne le potrošniško dostopnejši, temveč že kar ponujan, torej odkrito oglaševan, produkcijsko in gostinsko izumljen in pozicioniran, ustrezno logotipiziran, zdizajniran, zapakiran, aromatiziran, sintetiziran, zmešan, sšejkan.

Mimogrede se je Keber spravil še na reklamo za laško pivo s slavnim Sukijem: v prejšnji reklami še paglavec z rolko in oranžnimi lasmi je po novem polizanec za volanom, a še vedno prisega na isti pir.

Sam pripominjam, da je aktualni reklamni film za union po svoje še hujši: alkohola sicer ne asocira s šofiranjem, gre pa zato za primitiven seksizem, kakršnega si v tako eksplicitni obliki in na tako nizki starostni stopnji ne privoščita noben priseben naročnik in agencija nikjer na svetu v reklamah za karkoli. Veliko farizejstvo tukajšnjega feminizma in advertisinga je, da Urad za žensko politiko in Slovenska oglaševalska zbornica ob tem niti ne črhneta! Varilci hmelja iz škatle na Celovški – ki so dodobra spremenili podobo Slovenije že s svojimi diletantskimi gostilniškimi izveski – s tem spotom in s falično flašo na plakatih in tiskanih oglasih samo potrjujejo svoj sloves največjega kulturnega onesnaževalca v slovenskem gospodarstvu. Če mene vprašajo, so s tem izbili sodčku dno: jaz osebno po tej reklamni akciji iz čistega principa ne spijem več od Pivovarne Union niti italijančka!

Čeprav, – ali jim je možno ubežati? V pisarni imam kuler njihove zale, ki je vsak dan spijem par kozarcev! Firma čàsti!

Je to naključje, da Union in Laško, oba v slovenski lasti, na področju oglaševanja počneta, kar se jima zljubi, medtem ko Tobačna in Philip Morris, oba v tuji, (navidez) v nasprotju s poslovno logiko delata – zlasti slednji, še bolj “tuj” – na ozaveščanju mladih o škodljivosti kajenja, a ju država kljub temu oglaševalsko omejuje čez vse razumne meje? So cigarete res večje družbeno zlo od alkohola? Ne bi rekel: so zasvojenost, vendar za razliko od alkohola ne povzročajo ne začasne ne trajne vedenjske in značajske degradacije. In zakaj je oglaševanje vina podobno omejeno kakor oglaševanje cigaret – torej skoraj prepovedano –, medtem ko pivo, zlasti med mladimi najbolj množičen pijančevalski eliksir, šteje za osvežilno pijačo in se s tem izogiba trošarinam ter oglaševalski regulaciji? Zakonodaja je tu skregana z zdravo pametjo kulture čim manj nezdravega življenja. A kako bi tudi bila drugačna, ko pa jo je vsilil lobi, ki mu gre za tržne interese?

A naj se vrnem k mladim. Sam imam z njimi drugačen problem: kako biti vzgÌjen, pameten, zgleden in zrel – in pri tem misliti iskreno in delovati prepričljivo –, ko pa smo sami v njihovih letih počeli isto ali se celo še danes spozabimo? Še več: kako naj to utemelji nekdo, ki ga to ni zapeljalo na stranpota, temveč se je gladko razvil v človeka, ki mu življenje ni problem?

Zgled, ki ga lahko dajemo, je kvečjemu historiat strogo nadzorovanega in natančno doziranega razvrata, ki je z našo odraslo življenjsko usposobljenostjo v dokazano zanemarljivi ali celo ne nujno negativni korelaciji. Seveda pa je to možno le na nivoju intimnih in niansiranih odnosov, ne pa neprevidno podružbljenih: ker četudi v reklamah za pivo nikoli ne vidimo pijancev, je jasno, da delujejo na mlade ravno nasprotno kakor pogled na pijanega starša.

Mladina je vedno hlepela po identitetah in iniciacijah, vendar si s tem, kar je za to potrebno, dandanes lahko streže na bistveno lažje, družbeno sprejemljive, dobesedno ali simbolno legalizirane načine. Ni tragedija, če se ga dijak zapije: to smo počeli vsi, to počne Euan Blair, William Hague je že priznal (vsaj za imidž), kak slovenski politik morda še bo. Problem ni, da je to abnormalno. Problem je, da je normalno. Toda normalizacija mladostniškega alkoholizma ni posledica množičnosti in generacijske inercije tega početja. Starši, šole in druge vzgojne instance so še vedno proti, torej je to še vedno nekaj načeloma prepovedanega. Ni pa prepovedano s stališča proizvajalcev, ki od potrošnikov vseh starosti logično pričakujejo, da se svobodno odločajo za njihove izdelke, in jih k temu tudi napeljujejo. Šele potrošništvo – zlasti seveda potrošništvo na divji, amoralni stopnji, kakršno se bohoti v Sloveniji – je omogočilo legalno, toda drastično ignoriranje ali celo zanikanje sprejetih, četudi sicer nenehno kršenih družbenih norm, in na področju teh zdravstveno in psihološko občutljivih zadev pripeljalo do nečesa, čemur bi lahko rekli tabu menedžement: prikazuj prepovedano kot dovoljeno do tiste točke, na kateri se bo krivulja naraščajočega povpraševanja prevesila navzdol zaradi izgube fascinacije s prepovedanim.

Bolj škodljivo kakor alkohol sam vpliva na mladino danes to, da jim v življenju preostaja le še komaj kaj, kar bi lahko resnično prekršili. Kljub temu pa se naj piromani in drugi, ki imajo s tem kaj opraviti, pošteno zamislijo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 16. September, 2000 ob 14:19 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.