Za narodov blogor

Sinhronega plavanja nisem nikoli zares gledal do pred dnevi, ko sem si pustil vzeti pol ure časa za prenos iz Sydneyja: akvabalerini z vodotesnima frizurama strumno kakor gardistki prikorakata na rob bazena, zavzameta okamenelo, napol manekensko, napol baletno, napol fitnes držo, počakata na glasbo in aristokratsko čofotneta v vodo. Sledi osupljivo usklajeno vrtinčenje teles, potapljanje, prevali, pobrcavanje z nogicami, božjastno patetično metanje glave nazaj, krečenje v lezbično kamasutrične figure veneris in druge poze, znane ali ne iz raznih stilov umetniškega gibanja.

Sinhrono plavanje si je izmislil Arhimed v banji. Zato je prav, da je to olimpijska disciplina.

Olimpijske igre so fenomen, ki mu neglede na slabe ali vsaj sporne aspekte – komercializacija, medijska histerija, poživila, dril, psihične in fizične obremenitve tekmovalcev, kulturno-politično in simbolično bizarne ceremonije, vključevanje novokomponiranih, prismuknjenih disciplin med klasične, plemenite – ni mogoče odrekati globalno pozitivnih učinkov. V kontekstu olimpijskih iger je šport postal pristna multikultura, ki integrira, ne več razdvaja. Konec hladne vojne je odnesel bojkote; že razlika med Averyjem Brundageom in Juanom Antoniom Samaranchem je očitna, razlika med tem in naslednikom pa bo lahko samo še bolj; MOK sam, ta blazirana falanga mednarodnih postopačev in after-dinner govornikov, se je pametno pritajil in v stilu na lepem poliberalnjenih tradicionalistov pripustil na igre alternativce od snowboarderjev do strelcev na glinaste golobe ali celo zgoraj omenjene vnukinje Esther Williams; tudi geslo o pomembnosti sodelovanja, ne zmage same so končno uresničili tako, da lahko športniki iz športno nerazvitih držav sodelujejo na igrah s po dvema plavalcema in atletoma, četudi ne izpolnijo norm; to je pripeljalo do simpatičnega dejstva, da so današnji heroji ne več samo gliserji á la Mark Spitz, temveč tudi recimo Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje: ta je ne začel trenirati, temveč se naučil plavati šele letos v majhnem hotelskem bazenu in treniral tako, da se je v reki izogibal krokodilom in v morju morskim psom, v Sydneyju pa odplaval 100 metrov prosto v rekordnem času 1:52,72 in se pri tem na olajšanje vseh ni utopil.

Olimpizem je primerek ideje, ki preraste svojo izvirno obskurnost in prisiljenost in se razvije v nekaj smiselnega. Pierre de Coubertin je bil tipičen plemiški voluntarist, kakršnih je v francoskih salonih in Jockey Clubih poznega XIX. stoletja kar mrgolelo. Frustrirani rojalisti z vedno manj vpliva so pobožno obhajali rojstni dan burbonskega pretendenta, prezirali meščanske pogruntavščine od trikolore do parlamenta kot nekaj plebejskega in med partijo kart in obiskom pri kurtizani razglašali, da bo svet boljši, če se namesto politikov za to zavzamejo razsvetljeni in dobronamerni gentlemani: razvoj družb s tehniko in demokratizacijo da ubija viteštvo ter vodi v anarhijo in pomehkuženost - ergo je treba narode duhovno in fizično regenerirati. De Coubertinove ideje so bile plod zmedene in poenostavljene anglofilije po zaslugi Hippolyta Taina, vključno z njegovimi teorijami nacij, zlasti pa fascinacije nad športno-pedagoškimi metodami Matthewa Arnolda, ki jih je baron spoznaval iz olepšane verzije (in slabega prevoda) angleške mladinske klasike “Tom Brown’s School Days” Thomasa Hughesa. Tako se je podal na pot agitiranja za šport, ustanavljanja podpornih društev in komitejev, študijskih popotovanj po angleških kolidžih od Etona do Rugbyja ter prepričevanja (zanj sicer prezira vrednih) ministrov. Njegova ideja je prevladala nad konkurenčnim načinom doseganja psihofizičnega ideala, namreč nemškim, arijskim, protonacističnim turnanjem: namesto špartanske je vpeljal bolj atensko imažerijo, in v razmeroma kratkem času – leta 1896 je dopolnil šele 33 let - mu je uspelo zorganizirati prve olimpijske igre. In tako še danes zdravi pameti navkljub nekakšne vestalke tekajo okrog sveta s štafetno baklo v roki, dokler nekdo z njo ne prižge olimpijskega ognja - kar je seveda vedno isti dramaturški klimaks vedno bolj odbitega gesamtkunstwerka.

Ogenj, zastave, masovke, mimohodi, kolajne, himne – vse to deluje bizarno, seveda pa zaradi popularnosti športa tega nihče več niti ne opazi. V bistvu so se olimpijske igre obdržale zaradi tega, v čemer je Pierre de Coubertin videl grožnjo ancien režimu: populizma kot stranskega produkta demokratizacije.

Všeč mi je, da slovenski športniki prinašajo domov kolajne v manj popularnih, celo mejnih športih; všeč mi je, da je Brigita Bukovec ostala doma - no, če vsaj v reklamah ne bi lokala inkriminirane vode; všeč mi je celo, da Debevca pričaka (nekoliko manj histerična) množica kakor nogometaše; všeč mi je, če ne poslušam slovenskih komentarjev; všeč mi je ležernost – ne sicer brez suspenza –, ki je v tekmovalnem športu redkost; všeč mi je veslanje, badminton, odbojka na mivki, to noro plavanje – čista alter scena, enkrat za spremembo združena v populističnem kontekstu, ki pa nikakor ni moteč.

Dominik S. Černjak je študijski primer medijske in politične persone, ki bi si jo mediji in politika morali izmisliti, če se ne bi pojavila sama.

Bo že držalo, da lahko vsakdo dočaka svojih petnajst minut slave in priljubljenosti: natanko tako dolgo je bil mladenič vesoljnemu volilnemu telesu še simpatičen. Toda že po dveh, treh nastopih in člankih smo se ga hitro naveličali vsi - razen seveda novinarjev in mamik, ki jim je znal tako lepo popihati na dušo.

Prvi val žurnalistične eksploatacije predsednika SMS je bil fantastičen: prikupnost, sproščenost, zanimivost, (domnevno) obetavnost in drugačnost novokomponiranega politika so mediji izcuzali do zadnjega atoma afirmativnega sozarotništva na meji najbolj samoumevne brezplačne reklame – neprijaznost ali vsaj strogost so si pustili za pozneje. Tak meteor na slovenskem medijskem nebu ni blestel že od zlatih časov Esmeraldine turneje po njeni drugi domovini. Seveda pa v Černjakovem primeru ni šlo za enostransko idolatrijo hvaležnih in hlipajočih množic, temveč za vzajemen projekt, od katerega je tudi individualni subjekt veliko profitiral.

Černjak je po centimetrih kolon v tisku in minutaži prispevkov v elektronskih medijih gladko dosegel medijsko pozornost, ki so je bili deležni še tako uveljavljeni politiki z bistveno večjo politično težo. Če te količine preračunamo na procent glasov na volitvah, pa je druge strankarske prvake pustil celo daleč za sabo.

Najbolj šokantno pri fenomenu DSČ je seveda to, kako lahko se je v bistvu pojaviti tako rekoč iz nič in od nikoder ter medijsko sceno zavzeti v enem zamahu in naskoku. To samo dokazuje, da so mediji tako krvoločno lačni novih obrazov in imen – še zlasti seveda v politiki –, da jih v njihovem nezadrževanem navdušenju nad novim človekom ne zanima prav nič drugega kakor njegova zunanja fasada. Ali ni neverjetno, kako zelo se pustijo fascinirati nečemu tako nepomembnemu, kakor je ena sama nova faca - in še ta čista tabula raza – na politični sceni?!

Za slovenski novinarski ceh je naravnost sramotno, da ni v trenutku, ko so prve analize javnega mnenja napovedale možnost, da SMS pride v parlament, in ob prvi javni omembi Černjakove predzgodovine v študentski vladi – kar je najslabša možna referenca, s katero se mlad človek, ki gre v veliko politiko, lahko postavi – zastrigel z ušesi in začel preverjati background njega samega in drugih kandidatov stranke. S tem delajo mediji medvedjo uslugo svoji kredibilnosti, zraven pa celo tiste svoje konzumente, ki se za profesionalnost niti ne zmenijo, napeljujejo k zgražanju nad njihovo muhavostjo: mucek prijazno prede, kdo se vendar ne bi raznežil ob pogledu na nebogljenega mladiča, mediji se vanj zaljubijo, ga crkljajo in mu dajo whiskas, nakar ga začnejo nenadoma kamenjati, ker se izkaže, da je morda snedel njihovega kanarčka. Kdo bi razumel to dvoličnost?

Še bolj kakor z razmerjem med medijsko pozornostjo in volilnimi rezultati pa Černjak vodi pred drugimi politiki s pozornostjo, deljeno s tem, kar je doslej povedal. V tem smislu bi rekel, da je zvest imenu stranke, ki jo vodi: njegove izjave povejo ravno toliko, da jih je mogoče brez škode za smisel skrajšati na dolžino SMS sporočila po mobitelu, ki ne sme preseči 160 znakov (s presledki vred).

Po vsem povedanem seveda ne morem trditi, da mi je fant simpatičen - a še zdaleč ne tudi antipatičen. Od politikov, tudi novih, še neznanih, nepotrjenih, si sicer ni nesmiselno kaj malega in konkretnega obetati, a tega v tej državi pač nismo najbolj vajeni. Dejstvo, da je Černjakova stranka prišla v parlament, je seveda posledica “ruritanskega” volilnega sistema, kakor temu pravi Nežmahov in moj (v odlični zadnji kolumni v Mladini omenjeni) prijatelj iz Kanade: a zdaj je pač tu in ima pravico do svoje šanse. Še vedno bolje, da naplavlja v politiko take, kakršen je Černjak ali tisti njegov Diaci, kakor pa še pred štirimi leti napol vaške župane, po izobrazbi vodovodarje ali mizarje. Napredek? Vsekakor - naj zveni še tako cinično.

Tudi če gledam tako neobremenjeno, je Dominik S. Černjak na vsak način bolj žrtev kakor heroj – žrtev medijske in politične mode bum-bum. Bolj kakor je sam izkoristil politični oziroma volilni sistem za infiltriranje v politiko, je sistem izkoristil njega za vzdrževanje iluzije demokratičnosti in tega slavnega mita politike kot nepredvidljive in vsakomur razpoložljive igre; mediji so mu resda pomagali do uspeha, toda izgubljena zasebnost, ki jim jo je tako faustovsko prepustil v zameno za prijaznost, se mu pri njegovih letih in političnih izkušnjah utegne vrniti kakor psihobumerang prezgodnje slave kakšnemu Macauleyju Culkinu ali Britney Spears.

In nenazadnje: če volilci ne bi v njem in njegovi stranki videli vsega tistega, kar pri drugih politikih pogrešajo, ne bi SMS dobila niti procenta - a ta frustriranost in lahkovernost sta očitno prenapihnjeni, saj je pač dejstvo, da glavni playerji ostajajo glavni: Černjaku so pustili biti drugačen od njih samo zato, da so lahko sami še naprej s čisto vestjo enaki.

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo - recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke - vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil - za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo - ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

Medtem ko pri gledanju televizije vedno znova znorim, kadar dogajanje v najbolj napetem ali kako drugače neprimernem trenutku prekinejo z reklamnim blokom, pa oglase med predvolilnimi debatami na Pop TV nasprotno komaj čakam. V teh oddajah vsaka prekinitev izpade dramaturško bolj smiselna, predvsem pa se veselim dejstva, da bo sovoditelj izustil ta epohalni stavek, ki se mu nikoli ne naveličam naglas nasmejati: predsednika te in te stranke bomo vprašali, kaj mislijo o tem in tem – toda še prej si oglejmo oglase!

Dejansko so volitve - ali v resnici predvolilni čas, da ne bom preveč krivičen do tako imenovane vélike maše demokracije – postale šov, ki ga nikakor ni nezanimivo spremljati. Problem je seveda v tem: bolj ko so šov, manj je to maša; in manj ko je zbrana, bolj je šov. Ali se zanimivost in državljansko ozaveščanje torej izključujeta? Načeloma ja, za povprečnega gledalca pač vsekakor. Seveda pa je tako politike kakor televizijo mogoče brati med vrsticami in se iz tega skoraj nič manj naučiti.

Odkar v Sloveniji svobodno volimo, radi poslušamo pobožne želje pametnih in politično bolj izkušenih ali razgledanih ljudi, da volitve v bistvu niso nič posebnega oziroma nič dramatičnega. Še več: to je nedvomno celo res. Toda morda pa so ravno take napol politične, napol razvedrilne in napol komercialne oddaje, kakršne s pomočjo hvaležnih poslanskih kandidatov uprizarja Pop TV, tisti potujitveni efekt, ki nam bo najbolj uspešno dopovedal, da pred usodno nedeljo ni nobenega razloga za kakršnokoli paniko? Ali mar niso voditelji podobno srečni in odločni v odnosu do častivrednih mož, ki nas cukajo za rokave za en sam glas naš borni, kakor če bi se v večernih poročilih pojavil kakšen športnik s svežo medaljo? Že nekaj dni pa mi hodi po glavi ta ultimativna televizijska perverzija: če bi kdo smel in moral voditi soočenja politikov, potem je izbira samo ena. Jonas. Oddaja - “Lepo je biti poslanec”, se razume, še lepše kakor biti milijonar – bi enkrat za spremembo imela ritem, noben odgovor ne bi mogel biti napačen, kandidati bi le bili za stopnjo višji od običajnih moljev, nenazadnje pa bi se v njej tudi izognili nepotrebnemu govoričenju. A, B, C ali D - in konec.

In da ne bo kdo pomislil, da moraliziram, naj priznam, da se še sam kdaj zalotim pri užitku ostrega, a praznega verbalnega konflikta med panelistoma kot nečem veliko privlačnejšem od recimo tolerantnega, a pametnega momljanja: lahko bi celo rekel, da s Pop TV delim srečo in veselje udarnega talk šova na račun poglobljene debate, kakršne sicer gledamo v izobilju v nacionalkinih omizjih, in si pri tem predstavljam cele množice ljudi, navajenih na televizijo že od zibelke - zdaj so nemara že v večini –, kako jim narašča pulz ob misli, kako jo je kandidat X dobro zabelil kandidatu Y ali na drugi strani Q bleknil oslarijo, in kako se nenazadnje veselijo psevdointelektualnih debat naslednji dan v službah in za šanki.

Eni kandidati mi še vedno niso všeč, drugi mi postajajo simpatični, tretji antipatični. Tako si potem sam pri sebi delam svoje male državljanske skrbi v zvezi s tem, ali bom prav storil, če bom volil, kakor sem pač imel namen ali nisem. Vprašanja, vprašanja, vprašanja, in to po vsem videzu in zdravi pameti usodna: kakšno breme za brezskrbnega ljubitelja posedanja pred televizorjem, ki pa mu vendarle ni tuje razmišljanje o blagru domovine in pretežko pri tem vsaj malo participirati! Ali so take televizijske debate stimulans za boljšo volilno udeležbo ali pa le odvračajo od glasovanja? Tega ne vem in se mi niti ne zdi važno: bolj me skrbi, ali imam prav, če mislim, da ta in ta ni vreden mojega zaupanja, ko pa se kaže v prevelikem suknjiču, katerega rever neusmiljeno odstopa od ovratnika srajce, ali nek drug popolnež, ki pa ne more skriti, da je nastopanje natreniral tako popolno kakor nekdo, ki ne hodi na fitnes zaradi zdravja, ampak za linijo. In ali drži, da obleka naredi človeka? In če slučajno drži, ali potem drži tudi to, da naredi politika? Zakaj ne bi bili izjeme? In nenazadnje: kako to, da se moj pozitivni ali negativni odnos do njihovih političnih stališč vedno ujema z oceno njihovega videza, vključno z obleko, faco, govorjenjem in telesno govorico? Po čem prej sodim? Sem s tem dokazal, da sem nezmotljiv ocenjevalec videza, ali pa gre za kaj podobnega kakor pri horoskopu, ko na recimo dvojčku opažaš samo tisto, kar astrologinja uči, da je za znak značilno, vsega drugega - in nemara bolj prevladujočega – pa ne, in to vzameš za dokaz, da je vedeževanje eksaktno?

Ker točno za to pravzaprav gre: predvolilni boj nam kažejo kot šov, ki pa ga mi dojemamo kot vedeževanje. Vsakdo po malem trepeta v iracionalnem vraževerju, da se utegne zmotiti v političnih ocenah - konec sveta pa tu seveda spada zraven. Zdi se, da gre za nekakšno vmesno stopnjo: kot vélika maša demokracije so volitve že bile uspešno deflorirane, nič posebnega pa ne bodo več šele takrat, ko bo kviz - mislim pravi – bolj zanimiv od strankarskega preklanja. Ali celo tehtnega razpravljanja.

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo - recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke - vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil - za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo - ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

Kot novinar, ki se mu s politiko ni treba obremenjevati več, kakor mi je treba kot državljanu, sem bil vse do pred dvema dnevoma prepričan, da tikpredvolilna prepoved objavljanja volilnih informacij v dnevnih politično-informativnih medijih oziroma novinarskih vsebin s političnimi konotacijami, ki bi lahko izpadle pristranske do določene stranke ali strank, temelji na Zakonu o volilni kampanji.

Na moje presenečenje pa to sploh ni res: 1. člen tako imenovanega ZVolKa (Uradni list RS, št. 62-2109/1994; spr. in dop., št. 17-951/1997) kot volilno kampanjo definira “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja, plakatiranje in predvolilne shode”; 2. člen pa pravi, da se volilna kampanja “lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja”.

Mimogrede, tudi pravniki se ne izražajo več, kakor je treba. V jezikovnem kontekstu zakona bi pričakoval strogo formulacijo, da “se sme začeti”, ne pa to ohlapnost načinovnega prislova; narobe je “najprej 30 dni” (pravilno “največ”), moti pa tudi pogovorni “najkasneje” (namesto “najpozneje”).

A kakorkoli, ZVolK v nobenem od triintridesetih členov ne omenja, da javna glasila od polnoči s petka na soboto pred volitvami ne bi smela objavljati komentiranih ali drugače mnenjskih vsebin v zvezi z volitvami in strankami.

Prostovoljna zaveza novinarskemu molku ni le načelen problem, temveč tudi praktičen. Leta 1996 sem bil blago okregan, ker sem se v Principih dan pred volitvami mnenjsko izražal o strankah. Nenazadnje sem tudi avtor uvodnika v Sobotni prilogi ta teden ravno jaz zato, ker politične teme niso prišle v poštev. Tudi v zvezi s kolumno sem se že veselil pisanja o ukinitvi ekstercev in točkovanja, pa je tudi to moralo odpasti.

Čeprav si osebno ne bi pomišljal prekršiti tega nenapisanega dogovora med mediji, pa le moram biti toliko kolegialen, da ne spravljam v zadrego tistih, ki bi ga z mojo gesto prekršili proti svoji volji. Bom že preživel. Toda kljub temu čutim zavezo molku kot drastično omejevanje novinarske svobode. Še več: čutim jo še tem bolj, ker smo si jo naložili novinarji sami, ne da bi nas kdo v to silil.

Ko sem odgovornejše kolege spraševal, odkod ta molk, se nihče ni mogel spomniti zelo natančno: da je to najbrž odločitev, ki so jo mediji sprejeli sporazumno kot tihi dogovor - kako hudiča jim je to uspelo ravno v tem primeru?! – ob prvih svobodnih volitvah leta 1990, morda šele 1992, da bi strankam ali komu dokazali, da znamo biti objektivni ali kakšni vsaj dan, dva v letu, ali da bi bili tik pred usodno odločitvijo vsaj kanček bolj bralcem, gledalcem, poslušalcem prijazni, če jih že nekaj tednov prej tako intenzivno naskakujemo s komentarji in mnenji in s politiko nasploh.

Če se sam kaj spoznam na prepovedi – zakonske ali neformalne –, si jih predstavljam kot neko absolutno kategorijo. Po zdravi pameti je prepoved lahko delna kvečjemu po stopnji prepovedanega, ne pa po trajanju. Časovno determinirane prepovedi so bolj stvar religij, ki ob določenih dnevih pač ne tolerirajo določenih početij. Morda pa si lahko idejo predvolilnega novinarskega molka razložimo ravno z duhovnimi argumenti: da volilec rabi za glasovanje notranji mir, zbranost, kontemplacijo; naj se poglobi sam vase in v stanju tako rekoč nirvane, daleč od ponorelega sveta medijev, obkroži svojega favorita?

Sicer sem mnenja - in to spet kot volilec in kot človek v specifičnem poklicu –, da je politike v medijih tako ali tako že čez leto preveč, kaj šele v predvolilnem obdobju. Dejstvo je, da je ta čas ideološko nasilen, psihološko histeričen in kulturno onesnažen. Kljub temu pa mislim, da ne rešimo ničesar, če (si) to kratko-malo prepovemo – kakor v posmeh vsem, novinarjem, volilcem in politikom, en sam dan pred dnevom D. Navsezadnje je vse to, kar novinarji počnemo, mogoče tudi gladko ignorirati: to je najbolj učinkovita omejitev tega marsikdaj res spornega poklica, obenem pa tudi edina dopustna, saj ne posega v pravice tistih, ki ga opravljajo. Predvsem pa: novinar, ki verjame, da volilci rabijo čas (en dan) in mir (odsotnost politične informacije) za glasovanje, in to po vsem tem bombardiranju, kakršnemu jih je tudi sam pomagal izpostavljati, je bodisi cinik ali naiven, za nameček pa še nespameten - nikoli ne bo namreč vedel, koliko tistih, ki se niso mogli odločiti do zadnjega, je v ključnem trenutku prikrajšal za ključno informacijo.

Edini izgovor za to prakso je, da se slovenski novinarji delajo Francoze: med zahodnjaškimi državami, ki jim Slovenija hoče biti papeško podobna, je samo Francija tista, kjer se novinarji držijo te bizarnosti.

Ko je zakonodajalec kot del kampanje - za katero naj nasploh ta sabat zaradi mene kar velja, četudi je podobno nesmiseln – definiral “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja”, je imel v mislih plačane oglase v medijih. Morda pa so novinarji v tej formulaciji prepoznali svoje delo in po tem sklepali, da berufsferbot velja tudi za njih?!

Kolegi s Slovenskih novic so zagnali cel halo, ker Republiška volilna komisija ni objavila volilnih seznamov kandidatov za poslance tudi v njihovem časopisu. Novice seveda niso kritizirale odločitve RVK s stališča izpada prihodka od prodaje oglasnega prostora, temveč z bombastičnimi trditvami, da je država kar tristo tisoč državljanov, kolikor da jih jemlje v roke ta časopis, prikrajšala za informacije, nujne za z ustavo zagotovljeno demokratično izražanje politične volje na volitvah.

Če gre za državno varčnost, je ta precej neiznajdljiva: po drugi strani RVK namreč sploh ni prišlo na misel, da bi sezname objavila na internetu. To jih ne bi stalo nič, uporabnikov interneta pa je v Sloveniji več kakor bralcev Novic - in še ta prednost pri tem obstaja, da naslednji dan po objavi v internet ne zavijamo solate. Opevana in obljubljana digitalizacija Slovenije je pač predvolilna finta.

Četudi so volitve miren in dostojanstven ter zaseben in neplačljiv akt vsakega posameznika, je v njih tudi obilo iluzornosti, ciničnosti, kolektivizma in merjenja tržne vrednosti. Stranke in kandidati, država kot organizatorka, volilci sami in mediji kot javni posredniki si vse te nasprotujoče si elemente ne le delijo, temveč že kar izmenjujejo in podajajo. Do zapletov, kakršnega opisujem, prihaja zato, ker vsak udeleženec gleda na stvari skozi optiko, ki je z drugimi nekompatibilna: seveda so Novice nekredibilen medij, ampak s tem RVK sugerira, da so njihovi bralci nekompetentni volilci; to je mogoče celo res, vendar pa RVK ni poklicana, da to daje vedeti; polni učinek objavljanja kandidatnih list je iluzoren, kar ga ostane, je pa ciničen; medij žonglira s skrajnostma keša in poslanstva, pač po potrebi, komu mar; medtem pa volilci toliko bolj iskreno - mislim eni in isti - nihajo med patosom državljanske ozaveščenosti in populistično jezo nad na lepem razkrinkano nemočjo participacije.

Toda letos so se v kvartet strank, države, volilcev in medijev vmešali še nekakšni paradržavni predvolilni elementi - gre za pravne subjekte, ki so od države oziroma vlade odvisni bodisi direktno, kot proračunski porabniki, ali vsaj posredno od njenih odločitev. Govorim o Združenju družb za upravljanje investicijskih skladov in Koordinaciji raziskovalnih organizacij Slovenije. Antireklamno ali celo protivolilno kampanjo so prvi lansirali pidovci in pod geslom, da “nekatere luknje politiki zlahka zapolnijo” - namreč golf luknje: čeprav ni dvakrat reči, ali niso temu športu sami bolj privrženi –, ljudstvu retorično povedali, da certifikatskih dividend ne bo (kaj prida), dokler ne bo država zapolnila privatizacijske vrzeli, v nadaljevanju pa iz strankarskih veljakov vlečejo obljube, kaj glede tega nameravajo storiti, če bodo izvoljeni. Nakar so se pod dramatičnim sloganom “Konec znanosti!” - s stališča filozofije znanosti to sicer ni novica – začeli oglaševati še raziskovalni inštituti, ki oznanjajo, za koliko je v desetih letih padel znanosti namenjeni delež proračuna.

Enim in drugim lahko seveda dajemo načelno prav - a to še ne pomeni, da ne gre za najčistejšo in gladko motečo predvolilno demagogijo. Zadeva je zelo zgovorna. Kar propagirata ZDU in KORIS, dopovedujejo na manj vsiljiv, a bolj kredibilen način že mediji sami: ali to skratka pomeni, da je jezik oglaševanja postal učinkovitejši od novinarskega, ali pa medijem za te reči dejansko ni (dovolj) mar? Naprej: za kaj se imajo pidovci in znanstveniki, za kar se nimajo recimo sindikati in znotraj njih zaposleni v teh in onih poklicih od obrtnikov in trgovcev do policistov in šolnikov, ki bi nedvomno vsi imeli kaj pripomniti še zlasti v predvolilnem času? Zakaj ne bi več sredstev zahteval tudi recimo DARS? Ali Mercator ugodnejših marž? Ali Cankarjev dom več subvencije? Si predstavljate ta oglaševalski bum in obenem pravcato predvolilno komedijo, ko bi kdorkoli, ki si lahko privošči par opazno velikih oglasov v tisku – kot fizična ali pravna oseba, iz privatnega ali javnega sektorja, interesna združenja, zavodi, organizacije, mogoče celo samostojni podjetniki, vseeno - začel razglašati, kaj vse od prihodnje vlade pričakuje?! S takimi samopromocijskimi oglasi bi lahko napolnjevale svoj programski čas tudi televizije: nacionalka bi upravičeno zahtevala več iz proračuna, komercialke pa bi bolj transparentno lobirale za manj lastne produkcije ali kaj mutile okrog frekvenc. In tako dalje. Kje bi se to - ali se bog ne daj celo res bo – končalo?

Kot davkoplačevalec sem lahko le zadovoljen, da je država – pač na račun Novic – enkrat za spremembo smotrno prišparala okrog petnajst milijonov tolarjev. Kot volilec pa vsa ta mnenja in zahteve, ki se iz konteksta institucionalizirane javne debate selijo v območje oglaševanja kot plačanega politiziranja in intelektualiziranja, počasi vedno bolj dojemam kot totalen overdose in samo še en dokaz več, da delitev dela v Sloveniji ne pomeni, da vsakdo dela svoje, temveč da vsi delajo po malem vse - to vse pa je vedno bolj samo še šimfanje: eden čez in drug mimo drugega.