Eden čez in drug mimo drugega

Sobota, 7. oktober 2000

Kolegi s Slovenskih novic so zagnali cel halo, ker Republiška volilna komisija ni objavila volilnih seznamov kandidatov za poslance tudi v njihovem časopisu. Novice seveda niso kritizirale odločitve RVK s stališča izpada prihodka od prodaje oglasnega prostora, temveč z bombastičnimi trditvami, da je država kar tristo tisoč državljanov, kolikor da jih jemlje v roke ta časopis, prikrajšala za informacije, nujne za z ustavo zagotovljeno demokratično izražanje politične volje na volitvah.

Če gre za državno varčnost, je ta precej neiznajdljiva: po drugi strani RVK namreč sploh ni prišlo na misel, da bi sezname objavila na internetu. To jih ne bi stalo nič, uporabnikov interneta pa je v Sloveniji več kakor bralcev Novic – in še ta prednost pri tem obstaja, da naslednji dan po objavi v internet ne zavijamo solate. Opevana in obljubljana digitalizacija Slovenije je pač predvolilna finta.

Četudi so volitve miren in dostojanstven ter zaseben in neplačljiv akt vsakega posameznika, je v njih tudi obilo iluzornosti, ciničnosti, kolektivizma in merjenja tržne vrednosti. Stranke in kandidati, država kot organizatorka, volilci sami in mediji kot javni posredniki si vse te nasprotujoče si elemente ne le delijo, temveč že kar izmenjujejo in podajajo. Do zapletov, kakršnega opisujem, prihaja zato, ker vsak udeleženec gleda na stvari skozi optiko, ki je z drugimi nekompatibilna: seveda so Novice nekredibilen medij, ampak s tem RVK sugerira, da so njihovi bralci nekompetentni volilci; to je mogoče celo res, vendar pa RVK ni poklicana, da to daje vedeti; polni učinek objavljanja kandidatnih list je iluzoren, kar ga ostane, je pa ciničen; medij žonglira s skrajnostma keša in poslanstva, pač po potrebi, komu mar; medtem pa volilci toliko bolj iskreno – mislim eni in isti – nihajo med patosom državljanske ozaveščenosti in populistično jezo nad na lepem razkrinkano nemočjo participacije.

Toda letos so se v kvartet strank, države, volilcev in medijev vmešali še nekakšni paradržavni predvolilni elementi – gre za pravne subjekte, ki so od države oziroma vlade odvisni bodisi direktno, kot proračunski porabniki, ali vsaj posredno od njenih odločitev. Govorim o Združenju družb za upravljanje investicijskih skladov in Koordinaciji raziskovalnih organizacij Slovenije. Antireklamno ali celo protivolilno kampanjo so prvi lansirali pidovci in pod geslom, da “nekatere luknje politiki zlahka zapolnijo” – namreč golf luknje: čeprav ni dvakrat reči, ali niso temu športu sami bolj privrženi –, ljudstvu retorično povedali, da certifikatskih dividend ne bo (kaj prida), dokler ne bo država zapolnila privatizacijske vrzeli, v nadaljevanju pa iz strankarskih veljakov vlečejo obljube, kaj glede tega nameravajo storiti, če bodo izvoljeni. Nakar so se pod dramatičnim sloganom “Konec znanosti!” – s stališča filozofije znanosti to sicer ni novica – začeli oglaševati še raziskovalni inštituti, ki oznanjajo, za koliko je v desetih letih padel znanosti namenjeni delež proračuna.

Enim in drugim lahko seveda dajemo načelno prav – a to še ne pomeni, da ne gre za najčistejšo in gladko motečo predvolilno demagogijo. Zadeva je zelo zgovorna. Kar propagirata ZDU in KORIS, dopovedujejo na manj vsiljiv, a bolj kredibilen način že mediji sami: ali to skratka pomeni, da je jezik oglaševanja postal učinkovitejši od novinarskega, ali pa medijem za te reči dejansko ni (dovolj) mar? Naprej: za kaj se imajo pidovci in znanstveniki, za kar se nimajo recimo sindikati in znotraj njih zaposleni v teh in onih poklicih od obrtnikov in trgovcev do policistov in šolnikov, ki bi nedvomno vsi imeli kaj pripomniti še zlasti v predvolilnem času? Zakaj ne bi več sredstev zahteval tudi recimo DARS? Ali Mercator ugodnejših marž? Ali Cankarjev dom več subvencije? Si predstavljate ta oglaševalski bum in obenem pravcato predvolilno komedijo, ko bi kdorkoli, ki si lahko privošči par opazno velikih oglasov v tisku – kot fizična ali pravna oseba, iz privatnega ali javnega sektorja, interesna združenja, zavodi, organizacije, mogoče celo samostojni podjetniki, vseeno – začel razglašati, kaj vse od prihodnje vlade pričakuje?! S takimi samopromocijskimi oglasi bi lahko napolnjevale svoj programski čas tudi televizije: nacionalka bi upravičeno zahtevala več iz proračuna, komercialke pa bi bolj transparentno lobirale za manj lastne produkcije ali kaj mutile okrog frekvenc. In tako dalje. Kje bi se to – ali se bog ne daj celo res bo – končalo?

Kot davkoplačevalec sem lahko le zadovoljen, da je država – pač na račun Novic – enkrat za spremembo smotrno prišparala okrog petnajst milijonov tolarjev. Kot volilec pa vsa ta mnenja in zahteve, ki se iz konteksta institucionalizirane javne debate selijo v območje oglaševanja kot plačanega politiziranja in intelektualiziranja, počasi vedno bolj dojemam kot totalen overdose in samo še en dokaz več, da delitev dela v Sloveniji ne pomeni, da vsakdo dela svoje, temveč da vsi delajo po malem vse – to vse pa je vedno bolj samo še šimfanje: eden čez in drug mimo drugega.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 7. Oktober, 2000 ob 13:20 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.