Komu pritrjuje tisti, ki molči?

Sobota, 14. oktober 2000

Kot novinar, ki se mu s politiko ni treba obremenjevati več, kakor mi je treba kot državljanu, sem bil vse do pred dvema dnevoma prepričan, da tikpredvolilna prepoved objavljanja volilnih informacij v dnevnih politično-informativnih medijih oziroma novinarskih vsebin s političnimi konotacijami, ki bi lahko izpadle pristranske do določene stranke ali strank, temelji na Zakonu o volilni kampanji.

Na moje presenečenje pa to sploh ni res: 1. člen tako imenovanega ZVolKa (Uradni list RS, št. 62-2109/1994; spr. in dop., št. 17-951/1997) kot volilno kampanjo definira “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja, plakatiranje in predvolilne shode”; 2. člen pa pravi, da se volilna kampanja “lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja”.

Mimogrede, tudi pravniki se ne izražajo več, kakor je treba. V jezikovnem kontekstu zakona bi pričakoval strogo formulacijo, da “se sme začeti”, ne pa to ohlapnost načinovnega prislova; narobe je “najprej 30 dni” (pravilno “največ”), moti pa tudi pogovorni “najkasneje” (namesto “najpozneje”).

A kakorkoli, ZVolK v nobenem od triintridesetih členov ne omenja, da javna glasila od polnoči s petka na soboto pred volitvami ne bi smela objavljati komentiranih ali drugače mnenjskih vsebin v zvezi z volitvami in strankami.

Prostovoljna zaveza novinarskemu molku ni le načelen problem, temveč tudi praktičen. Leta 1996 sem bil blago okregan, ker sem se v Principih dan pred volitvami mnenjsko izražal o strankah. Nenazadnje sem tudi avtor uvodnika v Sobotni prilogi ta teden ravno jaz zato, ker politične teme niso prišle v poštev. Tudi v zvezi s kolumno sem se že veselil pisanja o ukinitvi ekstercev in točkovanja, pa je tudi to moralo odpasti.

Čeprav si osebno ne bi pomišljal prekršiti tega nenapisanega dogovora med mediji, pa le moram biti toliko kolegialen, da ne spravljam v zadrego tistih, ki bi ga z mojo gesto prekršili proti svoji volji. Bom že preživel. Toda kljub temu čutim zavezo molku kot drastično omejevanje novinarske svobode. Še več: čutim jo še tem bolj, ker smo si jo naložili novinarji sami, ne da bi nas kdo v to silil.

Ko sem odgovornejše kolege spraševal, odkod ta molk, se nihče ni mogel spomniti zelo natančno: da je to najbrž odločitev, ki so jo mediji sprejeli sporazumno kot tihi dogovor – kako hudiča jim je to uspelo ravno v tem primeru?! – ob prvih svobodnih volitvah leta 1990, morda šele 1992, da bi strankam ali komu dokazali, da znamo biti objektivni ali kakšni vsaj dan, dva v letu, ali da bi bili tik pred usodno odločitvijo vsaj kanček bolj bralcem, gledalcem, poslušalcem prijazni, če jih že nekaj tednov prej tako intenzivno naskakujemo s komentarji in mnenji in s politiko nasploh.

Če se sam kaj spoznam na prepovedi – zakonske ali neformalne –, si jih predstavljam kot neko absolutno kategorijo. Po zdravi pameti je prepoved lahko delna kvečjemu po stopnji prepovedanega, ne pa po trajanju. Časovno determinirane prepovedi so bolj stvar religij, ki ob določenih dnevih pač ne tolerirajo določenih početij. Morda pa si lahko idejo predvolilnega novinarskega molka razložimo ravno z duhovnimi argumenti: da volilec rabi za glasovanje notranji mir, zbranost, kontemplacijo; naj se poglobi sam vase in v stanju tako rekoč nirvane, daleč od ponorelega sveta medijev, obkroži svojega favorita?

Sicer sem mnenja – in to spet kot volilec in kot človek v specifičnem poklicu –, da je politike v medijih tako ali tako že čez leto preveč, kaj šele v predvolilnem obdobju. Dejstvo je, da je ta čas ideološko nasilen, psihološko histeričen in kulturno onesnažen. Kljub temu pa mislim, da ne rešimo ničesar, če (si) to kratko-malo prepovemo – kakor v posmeh vsem, novinarjem, volilcem in politikom, en sam dan pred dnevom D. Navsezadnje je vse to, kar novinarji počnemo, mogoče tudi gladko ignorirati: to je najbolj učinkovita omejitev tega marsikdaj res spornega poklica, obenem pa tudi edina dopustna, saj ne posega v pravice tistih, ki ga opravljajo. Predvsem pa: novinar, ki verjame, da volilci rabijo čas (en dan) in mir (odsotnost politične informacije) za glasovanje, in to po vsem tem bombardiranju, kakršnemu jih je tudi sam pomagal izpostavljati, je bodisi cinik ali naiven, za nameček pa še nespameten – nikoli ne bo namreč vedel, koliko tistih, ki se niso mogli odločiti do zadnjega, je v ključnem trenutku prikrajšal za ključno informacijo.

Edini izgovor za to prakso je, da se slovenski novinarji delajo Francoze: med zahodnjaškimi državami, ki jim Slovenija hoče biti papeško podobna, je samo Francija tista, kjer se novinarji držijo te bizarnosti.

Ko je zakonodajalec kot del kampanje – za katero naj nasploh ta sabat zaradi mene kar velja, četudi je podobno nesmiseln – definiral “volilno propagando v javnih glasilih in drugih sredstvih javnega obveščanja”, je imel v mislih plačane oglase v medijih. Morda pa so novinarji v tej formulaciji prepoznali svoje delo in po tem sklepali, da berufsferbot velja tudi za njih?!

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 14. Oktober, 2000 ob 13:21 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.