Morda je bilo zadnjič

Sobota, 21. oktober 2000

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo – recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke – vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil – za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo – ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 21. Oktober, 2000 ob 13:22 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.