Nov kviz: “Lepo je biti poslanec”

Ponedeljek, 23. oktober 2000

Medtem ko pri gledanju televizije vedno znova znorim, kadar dogajanje v najbolj napetem ali kako drugače neprimernem trenutku prekinejo z reklamnim blokom, pa oglase med predvolilnimi debatami na Pop TV nasprotno komaj čakam. V teh oddajah vsaka prekinitev izpade dramaturško bolj smiselna, predvsem pa se veselim dejstva, da bo sovoditelj izustil ta epohalni stavek, ki se mu nikoli ne naveličam naglas nasmejati: predsednika te in te stranke bomo vprašali, kaj mislijo o tem in tem – toda še prej si oglejmo oglase!

Dejansko so volitve – ali v resnici predvolilni čas, da ne bom preveč krivičen do tako imenovane vélike maše demokracije – postale šov, ki ga nikakor ni nezanimivo spremljati. Problem je seveda v tem: bolj ko so šov, manj je to maša; in manj ko je zbrana, bolj je šov. Ali se zanimivost in državljansko ozaveščanje torej izključujeta? Načeloma ja, za povprečnega gledalca pač vsekakor. Seveda pa je tako politike kakor televizijo mogoče brati med vrsticami in se iz tega skoraj nič manj naučiti.

Odkar v Sloveniji svobodno volimo, radi poslušamo pobožne želje pametnih in politično bolj izkušenih ali razgledanih ljudi, da volitve v bistvu niso nič posebnega oziroma nič dramatičnega. Še več: to je nedvomno celo res. Toda morda pa so ravno take napol politične, napol razvedrilne in napol komercialne oddaje, kakršne s pomočjo hvaležnih poslanskih kandidatov uprizarja Pop TV, tisti potujitveni efekt, ki nam bo najbolj uspešno dopovedal, da pred usodno nedeljo ni nobenega razloga za kakršnokoli paniko? Ali mar niso voditelji podobno srečni in odločni v odnosu do častivrednih mož, ki nas cukajo za rokave za en sam glas naš borni, kakor če bi se v večernih poročilih pojavil kakšen športnik s svežo medaljo? Že nekaj dni pa mi hodi po glavi ta ultimativna televizijska perverzija: če bi kdo smel in moral voditi soočenja politikov, potem je izbira samo ena. Jonas. Oddaja – “Lepo je biti poslanec”, se razume, še lepše kakor biti milijonar – bi enkrat za spremembo imela ritem, noben odgovor ne bi mogel biti napačen, kandidati bi le bili za stopnjo višji od običajnih moljev, nenazadnje pa bi se v njej tudi izognili nepotrebnemu govoričenju. A, B, C ali D – in konec.

In da ne bo kdo pomislil, da moraliziram, naj priznam, da se še sam kdaj zalotim pri užitku ostrega, a praznega verbalnega konflikta med panelistoma kot nečem veliko privlačnejšem od recimo tolerantnega, a pametnega momljanja: lahko bi celo rekel, da s Pop TV delim srečo in veselje udarnega talk šova na račun poglobljene debate, kakršne sicer gledamo v izobilju v nacionalkinih omizjih, in si pri tem predstavljam cele množice ljudi, navajenih na televizijo že od zibelke – zdaj so nemara že v večini –, kako jim narašča pulz ob misli, kako jo je kandidat X dobro zabelil kandidatu Y ali na drugi strani Q bleknil oslarijo, in kako se nenazadnje veselijo psevdointelektualnih debat naslednji dan v službah in za šanki.

Eni kandidati mi še vedno niso všeč, drugi mi postajajo simpatični, tretji antipatični. Tako si potem sam pri sebi delam svoje male državljanske skrbi v zvezi s tem, ali bom prav storil, če bom volil, kakor sem pač imel namen ali nisem. Vprašanja, vprašanja, vprašanja, in to po vsem videzu in zdravi pameti usodna: kakšno breme za brezskrbnega ljubitelja posedanja pred televizorjem, ki pa mu vendarle ni tuje razmišljanje o blagru domovine in pretežko pri tem vsaj malo participirati! Ali so take televizijske debate stimulans za boljšo volilno udeležbo ali pa le odvračajo od glasovanja? Tega ne vem in se mi niti ne zdi važno: bolj me skrbi, ali imam prav, če mislim, da ta in ta ni vreden mojega zaupanja, ko pa se kaže v prevelikem suknjiču, katerega rever neusmiljeno odstopa od ovratnika srajce, ali nek drug popolnež, ki pa ne more skriti, da je nastopanje natreniral tako popolno kakor nekdo, ki ne hodi na fitnes zaradi zdravja, ampak za linijo. In ali drži, da obleka naredi človeka? In če slučajno drži, ali potem drži tudi to, da naredi politika? Zakaj ne bi bili izjeme? In nenazadnje: kako to, da se moj pozitivni ali negativni odnos do njihovih političnih stališč vedno ujema z oceno njihovega videza, vključno z obleko, faco, govorjenjem in telesno govorico? Po čem prej sodim? Sem s tem dokazal, da sem nezmotljiv ocenjevalec videza, ali pa gre za kaj podobnega kakor pri horoskopu, ko na recimo dvojčku opažaš samo tisto, kar astrologinja uči, da je za znak značilno, vsega drugega – in nemara bolj prevladujočega – pa ne, in to vzameš za dokaz, da je vedeževanje eksaktno?

Ker točno za to pravzaprav gre: predvolilni boj nam kažejo kot šov, ki pa ga mi dojemamo kot vedeževanje. Vsakdo po malem trepeta v iracionalnem vraževerju, da se utegne zmotiti v političnih ocenah – konec sveta pa tu seveda spada zraven. Zdi se, da gre za nekakšno vmesno stopnjo: kot vélika maša demokracije so volitve že bile uspešno deflorirane, nič posebnega pa ne bodo več šele takrat, ko bo kviz – mislim pravi – bolj zanimiv od strankarskega preklanja. Ali celo tehtnega razpravljanja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 23. Oktober, 2000 ob 13:19 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “Nov kviz: “Lepo je biti poslanec””

  1. ALJAŽ pravi:

    vse po malem

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.