Arhiv za 28. Oktober 2000

Fenomen DSČ

Sobota, 28. oktober 2000

Dominik S. Černjak je študijski primer medijske in politične persone, ki bi si jo mediji in politika morali izmisliti, če se ne bi pojavila sama.

Bo že držalo, da lahko vsakdo dočaka svojih petnajst minut slave in priljubljenosti: natanko tako dolgo je bil mladenič vesoljnemu volilnemu telesu še simpatičen. Toda že po dveh, treh nastopih in člankih smo se ga hitro naveličali vsi – razen seveda novinarjev in mamik, ki jim je znal tako lepo popihati na dušo.

Prvi val žurnalistične eksploatacije predsednika SMS je bil fantastičen: prikupnost, sproščenost, zanimivost, (domnevno) obetavnost in drugačnost novokomponiranega politika so mediji izcuzali do zadnjega atoma afirmativnega sozarotništva na meji najbolj samoumevne brezplačne reklame – neprijaznost ali vsaj strogost so si pustili za pozneje. Tak meteor na slovenskem medijskem nebu ni blestel že od zlatih časov Esmeraldine turneje po njeni drugi domovini. Seveda pa v Černjakovem primeru ni šlo za enostransko idolatrijo hvaležnih in hlipajočih množic, temveč za vzajemen projekt, od katerega je tudi individualni subjekt veliko profitiral.

Černjak je po centimetrih kolon v tisku in minutaži prispevkov v elektronskih medijih gladko dosegel medijsko pozornost, ki so je bili deležni še tako uveljavljeni politiki z bistveno večjo politično težo. Če te količine preračunamo na procent glasov na volitvah, pa je druge strankarske prvake pustil celo daleč za sabo.

Najbolj šokantno pri fenomenu DSČ je seveda to, kako lahko se je v bistvu pojaviti tako rekoč iz nič in od nikoder ter medijsko sceno zavzeti v enem zamahu in naskoku. To samo dokazuje, da so mediji tako krvoločno lačni novih obrazov in imen – še zlasti seveda v politiki –, da jih v njihovem nezadrževanem navdušenju nad novim človekom ne zanima prav nič drugega kakor njegova zunanja fasada. Ali ni neverjetno, kako zelo se pustijo fascinirati nečemu tako nepomembnemu, kakor je ena sama nova faca – in še ta čista tabula raza – na politični sceni?!

Za slovenski novinarski ceh je naravnost sramotno, da ni v trenutku, ko so prve analize javnega mnenja napovedale možnost, da SMS pride v parlament, in ob prvi javni omembi Černjakove predzgodovine v študentski vladi – kar je najslabša možna referenca, s katero se mlad človek, ki gre v veliko politiko, lahko postavi – zastrigel z ušesi in začel preverjati background njega samega in drugih kandidatov stranke. S tem delajo mediji medvedjo uslugo svoji kredibilnosti, zraven pa celo tiste svoje konzumente, ki se za profesionalnost niti ne zmenijo, napeljujejo k zgražanju nad njihovo muhavostjo: mucek prijazno prede, kdo se vendar ne bi raznežil ob pogledu na nebogljenega mladiča, mediji se vanj zaljubijo, ga crkljajo in mu dajo whiskas, nakar ga začnejo nenadoma kamenjati, ker se izkaže, da je morda snedel njihovega kanarčka. Kdo bi razumel to dvoličnost?

Še bolj kakor z razmerjem med medijsko pozornostjo in volilnimi rezultati pa Černjak vodi pred drugimi politiki s pozornostjo, deljeno s tem, kar je doslej povedal. V tem smislu bi rekel, da je zvest imenu stranke, ki jo vodi: njegove izjave povejo ravno toliko, da jih je mogoče brez škode za smisel skrajšati na dolžino SMS sporočila po mobitelu, ki ne sme preseči 160 znakov (s presledki vred).

Po vsem povedanem seveda ne morem trditi, da mi je fant simpatičen – a še zdaleč ne tudi antipatičen. Od politikov, tudi novih, še neznanih, nepotrjenih, si sicer ni nesmiselno kaj malega in konkretnega obetati, a tega v tej državi pač nismo najbolj vajeni. Dejstvo, da je Černjakova stranka prišla v parlament, je seveda posledica “ruritanskega” volilnega sistema, kakor temu pravi Nežmahov in moj (v odlični zadnji kolumni v Mladini omenjeni) prijatelj iz Kanade: a zdaj je pač tu in ima pravico do svoje šanse. Še vedno bolje, da naplavlja v politiko take, kakršen je Černjak ali tisti njegov Diaci, kakor pa še pred štirimi leti napol vaške župane, po izobrazbi vodovodarje ali mizarje. Napredek? Vsekakor – naj zveni še tako cinično.

Tudi če gledam tako neobremenjeno, je Dominik S. Černjak na vsak način bolj žrtev kakor heroj – žrtev medijske in politične mode bum-bum. Bolj kakor je sam izkoristil politični oziroma volilni sistem za infiltriranje v politiko, je sistem izkoristil njega za vzdrževanje iluzije demokratičnosti in tega slavnega mita politike kot nepredvidljive in vsakomur razpoložljive igre; mediji so mu resda pomagali do uspeha, toda izgubljena zasebnost, ki jim jo je tako faustovsko prepustil v zameno za prijaznost, se mu pri njegovih letih in političnih izkušnjah utegne vrniti kakor psihobumerang prezgodnje slave kakšnemu Macauleyju Culkinu ali Britney Spears.

In nenazadnje: če volilci ne bi v njem in njegovi stranki videli vsega tistega, kar pri drugih politikih pogrešajo, ne bi SMS dobila niti procenta – a ta frustriranost in lahkovernost sta očitno prenapihnjeni, saj je pač dejstvo, da glavni playerji ostajajo glavni: Černjaku so pustili biti drugačen od njih samo zato, da so lahko sami še naprej s čisto vestjo enaki.

  • Share/Bookmark

Morda je bilo zadnjič

Sobota, 28. oktober 2000

Na misel mi je prišlo naslednje: če ustava podeli človeku volilno pravico, ko postane polnoleten, bi mu jo po podobni logiki v neki starosti lahko tudi odvzela. Ne gre za to, da ljudem nad določeno starostjo ne bi pripisovali zmožnosti odgovornega ali celo prištevnega glasovanja. Razlog je biološka starost volilke ali volilca: starejša ko sta, manj so volitve kot projekcija v prihodnost njuna stvar; tem večja pa je tudi verjetnost, da bo njun glas že v istem mandatu parlamenta postal irelevanten. To zgornjo mejo – recimo ji praznoletnost – bi zato bilo smiselno izenačiti s povprečno pričakovano življenjsko dobo v Sloveniji (za moške in ženske seveda posebej).

To bi lahko imelo spodbudne demografske učinke: spričo manjšega volilnega telesa bi stranke – vsaj nekaj desetletij – konkretno, ne le deklarativno ukrepale v prid večje rodnosti. Pozitiven stranski učinek ustavne spremembe pa bi bilo tudi to, da Desus ne bi bil več parlamentarna stranka.

Šalo na stran – ampak vseeno. Strinjam se z Rajkom Pirnatom, ki v razmišljanju o možnih koalicijah pravi, “da ni prav globokega razloga, da bi bil Desus v vladi”, [saj] “tako ali tako gre bolj za skupino pritiska kot za politično stranko”. Prav pa dam tudi Janezu Janši, ki je po prvih delnih rezultatih izjavil nekaj v tem smislu, češ, to se lahko zgodi samo v Sloveniji, kjer imamo tak volilni sistem, da prideta v parlament stranka upokojencev in stranka mladih. To je vsekakor bizarnost, ki sicer ne bo imela hujših posledic za demokracijo – obenem pa tudi dokaz, da tranzicije na tem nivoju še ni konec.

Poleg Desusa in SMS sta na volitvah konkurirali še dve demografsko definirani stranki (Nova stranka in Glas žensk Slovenije) in obe dobili zanemarljivo število glasov. Kaj je iz tega mogoče sklepati? Da velike, v pravem pomenu politične stranke dovolj dobro zastopajo interese žensk, ne pa tudi interesov najstarejših in najmlajših generacij? Ali pa to pomeni, da so ženske kot skupina apatične ali vsaj prehitro zadovoljne? In da so stari in mladi vsak po svoje dovolj iznajdljivi ali če hočete predrzni?

Vse našteto najbrž vsaj deloma drži – seveda je pa tudi lekcija etabliranim strankam. V primeru SMS to najbolj drži: za njihov uspeh ni dvoma, da je rezultat prevladujoče obsedenosti etabliranih strank z vélikimi nacionalnimi, zgodovinskimi, moralnimi, očiščevalnimi, spravaškimi temami, ki vsaj srednjih, če že ne tudi starejših generacij ne zanimajo preveč, kaj šele mladih. Prištejmo k temu še ireverentnost mladih do (političnih) avtoritet ali celo nezanimanje za dejansko urgentne teme, in videli bomo, da ni presenečenje, da so mulci prišli v parlament.

Ironično je, da je prejšnji parlament z dvigom volilnega praga s treh odstotkov na štiri dosegel manj od nič. Prvotno predlaganega petodstotnega praga, ki bi kaj spremenil, seveda ne bi mogli sprejeti z dvotretjinsko večino ravno po zaslugi preračunljivcev á la Desus in Jelinčičevi: prvi bi se v parlament zavihteli najbrž zadnjič, druge pa bi odrezalo že tokrat.

Imam svojo, po mojem originalno in celo spravljivo teorijo kontinuitete: obstoj teh zloglasnih sil – za katere sicer ne mislim, da so mračne – priznavam, vendar jih za razliko od pomladnikov ne lociram počez med tiste, ki so bili politično aktivni in domnevno indoktrinirani že v prejšnjem režimu, temveč ravno med volilce teh paraparlamentarnih strank oziroma interesnih skupin, kakršni sta Desus in SNS.

Jelinčičeva stranka, na eni strani, je zgolj populistično utelešenje neuničljivega nergaštva egoističnega malega človeka brez horizonta: in četudi v politiki še nikoli niso bili pomembni kako drugače kakor za število, ko so bili drugim strankam bodisi napoti ali pa njihovi po sili zavezniki, kljub temu z vedno manj glasovi kar naprej prihajajo v parlament.

Desus, po drugi – poleg predsednika države –, pa je v očeh časovno občutljivih državljanov simbolna garancija, da se ne bo preveč stvari preveč na hitro spremenilo, da pač tranzicija ne bo preveč boleča. Ob smiselni dozi medgeneracijske in medslojne simpatetičnosti do deprivilegiranih je to seveda človeško razumljivo in politično dopustno. Ni pa to nikakor perspektiva, za katero bi človek (katerekoli starosti) zelo navijal. Ob odsotnosti učinkovitih mehanizmov socialne solidarnosti je Desus doslej deloval deloma blažilno: toda kljub temu je nesporno, da je vse, kar je v prejšnji Drnovškovi vladi iztržil, iztržil le za svojo generacijo – ali z drugimi besedami za generacijo, ki je dala veliko manj, kakor na stara leta črpa iz rezervoarjev zdaj aktivnih generacij.

Položaj generacije upokojencev je na nek način tragičen – kar pa ne opravičuje nonšalance do dejstva, da je položaj srednjih in mlajših vsaj absurden, če ne celo kritičen. In nenazadnje: pri vseh teh patetičnih sloganih – veljavnih, ponosnih, naprednih, energičnih, prihodnostnih –, s katerimi so se stranke postavljale, se je edino Desus oglašal z res grozljivim, z egotripom: “Voli zase!”

Ker navsezadnje – kaj pa jim preostane? Nikoli ne vejo, ali ni zadnjič.

  • Share/Bookmark