Fenomen DSČ

Sobota, 28. oktober 2000

Dominik S. Černjak je študijski primer medijske in politične persone, ki bi si jo mediji in politika morali izmisliti, če se ne bi pojavila sama.

Bo že držalo, da lahko vsakdo dočaka svojih petnajst minut slave in priljubljenosti: natanko tako dolgo je bil mladenič vesoljnemu volilnemu telesu še simpatičen. Toda že po dveh, treh nastopih in člankih smo se ga hitro naveličali vsi – razen seveda novinarjev in mamik, ki jim je znal tako lepo popihati na dušo.

Prvi val žurnalistične eksploatacije predsednika SMS je bil fantastičen: prikupnost, sproščenost, zanimivost, (domnevno) obetavnost in drugačnost novokomponiranega politika so mediji izcuzali do zadnjega atoma afirmativnega sozarotništva na meji najbolj samoumevne brezplačne reklame – neprijaznost ali vsaj strogost so si pustili za pozneje. Tak meteor na slovenskem medijskem nebu ni blestel že od zlatih časov Esmeraldine turneje po njeni drugi domovini. Seveda pa v Černjakovem primeru ni šlo za enostransko idolatrijo hvaležnih in hlipajočih množic, temveč za vzajemen projekt, od katerega je tudi individualni subjekt veliko profitiral.

Černjak je po centimetrih kolon v tisku in minutaži prispevkov v elektronskih medijih gladko dosegel medijsko pozornost, ki so je bili deležni še tako uveljavljeni politiki z bistveno večjo politično težo. Če te količine preračunamo na procent glasov na volitvah, pa je druge strankarske prvake pustil celo daleč za sabo.

Najbolj šokantno pri fenomenu DSČ je seveda to, kako lahko se je v bistvu pojaviti tako rekoč iz nič in od nikoder ter medijsko sceno zavzeti v enem zamahu in naskoku. To samo dokazuje, da so mediji tako krvoločno lačni novih obrazov in imen – še zlasti seveda v politiki –, da jih v njihovem nezadrževanem navdušenju nad novim človekom ne zanima prav nič drugega kakor njegova zunanja fasada. Ali ni neverjetno, kako zelo se pustijo fascinirati nečemu tako nepomembnemu, kakor je ena sama nova faca – in še ta čista tabula raza – na politični sceni?!

Za slovenski novinarski ceh je naravnost sramotno, da ni v trenutku, ko so prve analize javnega mnenja napovedale možnost, da SMS pride v parlament, in ob prvi javni omembi Černjakove predzgodovine v študentski vladi – kar je najslabša možna referenca, s katero se mlad človek, ki gre v veliko politiko, lahko postavi – zastrigel z ušesi in začel preverjati background njega samega in drugih kandidatov stranke. S tem delajo mediji medvedjo uslugo svoji kredibilnosti, zraven pa celo tiste svoje konzumente, ki se za profesionalnost niti ne zmenijo, napeljujejo k zgražanju nad njihovo muhavostjo: mucek prijazno prede, kdo se vendar ne bi raznežil ob pogledu na nebogljenega mladiča, mediji se vanj zaljubijo, ga crkljajo in mu dajo whiskas, nakar ga začnejo nenadoma kamenjati, ker se izkaže, da je morda snedel njihovega kanarčka. Kdo bi razumel to dvoličnost?

Še bolj kakor z razmerjem med medijsko pozornostjo in volilnimi rezultati pa Černjak vodi pred drugimi politiki s pozornostjo, deljeno s tem, kar je doslej povedal. V tem smislu bi rekel, da je zvest imenu stranke, ki jo vodi: njegove izjave povejo ravno toliko, da jih je mogoče brez škode za smisel skrajšati na dolžino SMS sporočila po mobitelu, ki ne sme preseči 160 znakov (s presledki vred).

Po vsem povedanem seveda ne morem trditi, da mi je fant simpatičen – a še zdaleč ne tudi antipatičen. Od politikov, tudi novih, še neznanih, nepotrjenih, si sicer ni nesmiselno kaj malega in konkretnega obetati, a tega v tej državi pač nismo najbolj vajeni. Dejstvo, da je Černjakova stranka prišla v parlament, je seveda posledica “ruritanskega” volilnega sistema, kakor temu pravi Nežmahov in moj (v odlični zadnji kolumni v Mladini omenjeni) prijatelj iz Kanade: a zdaj je pač tu in ima pravico do svoje šanse. Še vedno bolje, da naplavlja v politiko take, kakršen je Černjak ali tisti njegov Diaci, kakor pa še pred štirimi leti napol vaške župane, po izobrazbi vodovodarje ali mizarje. Napredek? Vsekakor – naj zveni še tako cinično.

Tudi če gledam tako neobremenjeno, je Dominik S. Černjak na vsak način bolj žrtev kakor heroj – žrtev medijske in politične mode bum-bum. Bolj kakor je sam izkoristil politični oziroma volilni sistem za infiltriranje v politiko, je sistem izkoristil njega za vzdrževanje iluzije demokratičnosti in tega slavnega mita politike kot nepredvidljive in vsakomur razpoložljive igre; mediji so mu resda pomagali do uspeha, toda izgubljena zasebnost, ki jim jo je tako faustovsko prepustil v zameno za prijaznost, se mu pri njegovih letih in političnih izkušnjah utegne vrniti kakor psihobumerang prezgodnje slave kakšnemu Macauleyju Culkinu ali Britney Spears.

In nenazadnje: če volilci ne bi v njem in njegovi stranki videli vsega tistega, kar pri drugih politikih pogrešajo, ne bi SMS dobila niti procenta – a ta frustriranost in lahkovernost sta očitno prenapihnjeni, saj je pač dejstvo, da glavni playerji ostajajo glavni: Černjaku so pustili biti drugačen od njih samo zato, da so lahko sami še naprej s čisto vestjo enaki.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 28. Oktober, 2000 ob 13:23 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.