Hevreka

Ponedeljek, 30. oktober 2000

Sinhronega plavanja nisem nikoli zares gledal do pred dnevi, ko sem si pustil vzeti pol ure časa za prenos iz Sydneyja: akvabalerini z vodotesnima frizurama strumno kakor gardistki prikorakata na rob bazena, zavzameta okamenelo, napol manekensko, napol baletno, napol fitnes držo, počakata na glasbo in aristokratsko čofotneta v vodo. Sledi osupljivo usklajeno vrtinčenje teles, potapljanje, prevali, pobrcavanje z nogicami, božjastno patetično metanje glave nazaj, krečenje v lezbično kamasutrične figure veneris in druge poze, znane ali ne iz raznih stilov umetniškega gibanja.

Sinhrono plavanje si je izmislil Arhimed v banji. Zato je prav, da je to olimpijska disciplina.

Olimpijske igre so fenomen, ki mu neglede na slabe ali vsaj sporne aspekte – komercializacija, medijska histerija, poživila, dril, psihične in fizične obremenitve tekmovalcev, kulturno-politično in simbolično bizarne ceremonije, vključevanje novokomponiranih, prismuknjenih disciplin med klasične, plemenite – ni mogoče odrekati globalno pozitivnih učinkov. V kontekstu olimpijskih iger je šport postal pristna multikultura, ki integrira, ne več razdvaja. Konec hladne vojne je odnesel bojkote; že razlika med Averyjem Brundageom in Juanom Antoniom Samaranchem je očitna, razlika med tem in naslednikom pa bo lahko samo še bolj; MOK sam, ta blazirana falanga mednarodnih postopačev in after-dinner govornikov, se je pametno pritajil in v stilu na lepem poliberalnjenih tradicionalistov pripustil na igre alternativce od snowboarderjev do strelcev na glinaste golobe ali celo zgoraj omenjene vnukinje Esther Williams; tudi geslo o pomembnosti sodelovanja, ne zmage same so končno uresničili tako, da lahko športniki iz športno nerazvitih držav sodelujejo na igrah s po dvema plavalcema in atletoma, četudi ne izpolnijo norm; to je pripeljalo do simpatičnega dejstva, da so današnji heroji ne več samo gliserji á la Mark Spitz, temveč tudi recimo Eric Moussambani iz Ekvatorialne Gvineje: ta je ne začel trenirati, temveč se naučil plavati šele letos v majhnem hotelskem bazenu in treniral tako, da se je v reki izogibal krokodilom in v morju morskim psom, v Sydneyju pa odplaval 100 metrov prosto v rekordnem času 1:52,72 in se pri tem na olajšanje vseh ni utopil.

Olimpizem je primerek ideje, ki preraste svojo izvirno obskurnost in prisiljenost in se razvije v nekaj smiselnega. Pierre de Coubertin je bil tipičen plemiški voluntarist, kakršnih je v francoskih salonih in Jockey Clubih poznega XIX. stoletja kar mrgolelo. Frustrirani rojalisti z vedno manj vpliva so pobožno obhajali rojstni dan burbonskega pretendenta, prezirali meščanske pogruntavščine od trikolore do parlamenta kot nekaj plebejskega in med partijo kart in obiskom pri kurtizani razglašali, da bo svet boljši, če se namesto politikov za to zavzamejo razsvetljeni in dobronamerni gentlemani: razvoj družb s tehniko in demokratizacijo da ubija viteštvo ter vodi v anarhijo in pomehkuženost – ergo je treba narode duhovno in fizično regenerirati. De Coubertinove ideje so bile plod zmedene in poenostavljene anglofilije po zaslugi Hippolyta Taina, vključno z njegovimi teorijami nacij, zlasti pa fascinacije nad športno-pedagoškimi metodami Matthewa Arnolda, ki jih je baron spoznaval iz olepšane verzije (in slabega prevoda) angleške mladinske klasike “Tom Brown’s School Days” Thomasa Hughesa. Tako se je podal na pot agitiranja za šport, ustanavljanja podpornih društev in komitejev, študijskih popotovanj po angleških kolidžih od Etona do Rugbyja ter prepričevanja (zanj sicer prezira vrednih) ministrov. Njegova ideja je prevladala nad konkurenčnim načinom doseganja psihofizičnega ideala, namreč nemškim, arijskim, protonacističnim turnanjem: namesto špartanske je vpeljal bolj atensko imažerijo, in v razmeroma kratkem času – leta 1896 je dopolnil šele 33 let – mu je uspelo zorganizirati prve olimpijske igre. In tako še danes zdravi pameti navkljub nekakšne vestalke tekajo okrog sveta s štafetno baklo v roki, dokler nekdo z njo ne prižge olimpijskega ognja – kar je seveda vedno isti dramaturški klimaks vedno bolj odbitega gesamtkunstwerka.

Ogenj, zastave, masovke, mimohodi, kolajne, himne – vse to deluje bizarno, seveda pa zaradi popularnosti športa tega nihče več niti ne opazi. V bistvu so se olimpijske igre obdržale zaradi tega, v čemer je Pierre de Coubertin videl grožnjo ancien režimu: populizma kot stranskega produkta demokratizacije.

Všeč mi je, da slovenski športniki prinašajo domov kolajne v manj popularnih, celo mejnih športih; všeč mi je, da je Brigita Bukovec ostala doma – no, če vsaj v reklamah ne bi lokala inkriminirane vode; všeč mi je celo, da Debevca pričaka (nekoliko manj histerična) množica kakor nogometaše; všeč mi je, če ne poslušam slovenskih komentarjev; všeč mi je ležernost – ne sicer brez suspenza –, ki je v tekmovalnem športu redkost; všeč mi je veslanje, badminton, odbojka na mivki, to noro plavanje – čista alter scena, enkrat za spremembo združena v populističnem kontekstu, ki pa nikakor ni moteč.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 30. Oktober, 2000 ob 13:20 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.