Arhiv za November, 2000

Zadnje ne pozabiš nikoli

Sreda, 15. november 2000

Odprite šampanjec! Povabilo velja za vse: nazdravijo naj tako tisti, ki so čakali dan, ko bom izginil iz Sobotne priloge Dela, kakor oni, ki so moje kolumne brali s pozitivnimi občutki, in vsi tisti vmes. Vsaka nadaljevanka ima svoj konec, in po malo manj kakor šestih letih – in slučajno tristotih kolumnah, kar pa je tudi ravno prav – je morda prišel čas za slovo.

Pravim morda, ker niti sam ne vem, ali je res čas ali ni. Hočem reči: ne vem, ali prav delam, vem pa, da hočem tukaj in zdaj nehati. Naj razložim.

Človek, ki nekaj počne na dolgi rok, mora odnehati po lastni volji, predvsem pa v obdobju, ko je tako rekoč v zenitu: še preden mu poidejo moči ali se ga kdorkoli naveliča. Sam nimam ne občutka ne informacij, da bi me lahko karkoli od obojega prav kmalu doletelo, in to je samo razlog več za odločitev. Moji Principi so v teh letih postali nekakšna medijska institucija, ki pa si je sam ne znam predstavljati kot nekaj večnega ali vsaj hudo trajnega: kontinuiteta kolumne je potrebna za njeno branost, branost sama pa v nadaljevanju ne predpostavlja več njene kontinuitete, vsaj ne v nedogled.

A to so vendarle zgolj načelni razlogi, ki sami zase še ne bi mogli biti odločilni. Kateri pa so osebni, emocionalni, ki me vlečejo stran? Želja po spremembi? Nedvomno. Izzivanje samega sebe in kljubovanje drugim? Tudi. Toda zakaj in komu?

Na tem mestu ne pričakujem kakšnega blaznega razumevanja, vendar je dejstvo, da ta kolumna več pomeni marsikomu drugemu – ali recimo vsoti tistih, ki jim kaj pomeni – kakor pa meni samemu. Jaz sem pač to dosegel, se dokazal, sebi ali komurkoli, zdaj pa tega ne rabim več ali mi vsaj ni bistveno. Veselje, s katerim bi to lahko počel še naprej, s tem nima nič opraviti, saj ni edina korist, ki jo v življenju rabim, poleg tega pa ga bom kot kolumnist deležen tudi v prihodnosti, saj nima zveze z branostjo. Nisem več tako mlad, da bi mi ne vem kaj pomenilo bodisi odobravajoče ogovarjanje na vogalih in sprejemih ali pa besna pisma bralcev. Nasprotno: zdaj, ko sem enkrat užil to eksponiranost – v dobrem in slabem –, si lahko mirnejše duše privoščim biti zadovoljen sam s seboj, brez neke množice v ozadju. Branost je tako ali tako vse bolj utvara, laž, psihoza, megla in prestiž: dovolj jih je že, ki jim to prepuščam, sam pa si bom odslej bralce raje izbiral in se koncentriral še na kaj drugega.

Ponarodelo mnenje o mojih kolumnah je bilo, da jezim javnost: to so mi servirali bodisi kot očitek ali – še bolj nesramno – celo kot kompliment. Hvala lepa za oboje. A kdor to verjame, je naiven, če je mislil, da te slavne javnosti ne bom nekega dne definitivno, paradoksalno in končno enkrat za nalašč razjezil s tem, da neham pisati. Jaz da vas jezim, vi pa hočete še? Ne-ne, dovolj imate. Kar mene zadeva, pa bom vnaprej zadovoljen z desetimi odstotki tistih, ki jim je bilo jasno, da v resnici javnost jezi mene, ne obratno – in da je v bistvu kolumnistovo poslanstvo to, da se ji pusti jeziti, ne pa da glumi dvornega norčka ali da ga za kaj takega imajo.

Pa še to: služba je preveč pomemben in kompleksen faktor človekove rasti in splošnega počutja na osebnem, profesionalnem in socialnem nivoju, da bi o njeni ustreznosti smel presojati le po uspešnosti, s katero jo opravlja. V tem smislu je dejstvo, da se v okolju, v katerem sem v etapah po približno tri, osem in eno leto preživel skoraj vse svoje poklicno življenje, ne počutim več doma. Še več: kakor po eni strani ni nobene perspektive, tudi po drugi nimam niti najmanjše želje, da bi tukaj prispeval karkoli drugega kakor to, da iz tedna v teden pišem kolumne in občasno kak ekstra članek, intervju, uvodnik – kar pa se mi zdi premalo in nevredno vztrajanja. Predvsem pa je moj problem – ki se mi sicer vedno obrestuje – v tem, da ne znam ali celo nočem preprosto odpisati profesionalnega okolja, s katerim se ne morem identificirati, in se pretvarjati, da živim v vakumu. In točno to se mi je zdaj začelo dogajati: po dvanajstih letih pri isti firmi sem se v kariernem smislu znašel ne ravno na slepem tiru, vsekakor pa na enolično ravnem, predvidljivem in nevznemirljivem. Vsako umetno podaljševanje statusa, ki mi ga resda marsikdo zavida, bi bilo zame samo še vegetiranje v zlati kletki. Tega položaja mi nihče ni podaril, temveč sem si ga priboril sam: nimam razloga biti komurkoli za karkoli hvaležen in srečen, da me tolerirajo. Zato grem: tja, kjer vlada drugačen, meni bližji optimizem – v neko drugo, sicer manjše, a obetavnejše okolje.

Kljub temu pa pri teh zadnjih vrsticah zadnje kolumne na zadnji strani Sobotne čutim v grlu cmok. Pogrešal bom to mizo, ta ekran, ta računalniški program, teh okroglih pet tisoč znakov, to mojo hiško, fajle, mape, maile, seveda pa tudi nekatere kolege in morda celo kdaj kakšnega bralca. Pa kaj bi za tem žaloval?! To je samo nostalgija in navajenost, in to nikakor nista čustvi, ki bi jima smeli dovoliti, da nam meglijo pogled ali celo vplivajo na življenjske odločitve. Skratka, vsi skupaj se bomo hitro odvadili. Hvala vsem – in nikomur.

  • Share/Bookmark

Big brothers v TR3: Produkcija prozornosti

Sobota, 11. november 2000

Ko sem bil majhen, sem bil tako rekoč trainspotter: oče me je ob dnevih in urah, usklajenih z voznimi redi vlakov, vodil na železniško postajo gledat prihode in odhode določenih kompozicij. Oblaki pare na peronu so bili najlepše vreme, ki sem ga poznal: začaran sem opazoval lokomotive in na vagonih plošče s smerjo vlaka, prometnike z rdečimi kapami in signalnimi loparčki, može v zamaščenih kombinezonih, ki so iz nič priplezali med vagonoma z druge strani vlaka in s kladivci na zelo dolgih ročajih potolkli po kolesih. Bil sem ponosen, da znam prebrati JŽ in Maribor v cirilici, in vesel vsake zamude, ker je to samo podaljšalo užitek.

Vlaki pa so dvajset let pozneje postali moja travma. Približen izračun kaže, da sem v sedmih letih preživel na vlakih na relaciji Ljubljana-Maribor sedem mesecev neto časa. Postaje sem znal našteti na pamet, in to v obe smeri. Višek prestiža in hitrosti je bil zeleni vlak, ki je rabil dve uri in deset minut; uporabljal sem ga le izjemoma, ker je iz Maribora vozil ob nečloveško zgodnji uri, v obratni smeri pa ob neuporabni. Sendviči, s katerimi so stregli, so bili gravža od včerajšnje žemlje, ki se v celofanu naguba od vlage od šunke in kumarice. Zato sem se v Maribor vozil največ s pohorcem, ki je bil z dvema urama in petintrideset minut ter s kupeji in bifejem kar znosen, v Ljubljano pa s potniškim – tistim študentskim ob 20:10 ob nedeljah. Te gomulke so bile čisti horor: vozile so pet minut manj kot tri ure – po voznem redu, seveda, če jim je kdaj uspelo –, sicer pa so bile že takrat smrdljive, zakajene, umazane, obtolčene, zlizane, glasne, rukajoče, prepišne, prevroče pod ritjo. To je bila cena življenja na dveh koncih in trme, da ne štopam in si ne kupim rabljenega avta. Edini plus teh voženj je, da sem imel čas prebrati veliko več knjig, kakor bi jih sicer – a še danes me zmrazi, če se spomnim vonja po zatohlem in neizogibnega klokotanja črpalke ali česa, ki se je razlegalo ob vsakem postanku.

Zato je razumljivo, da sem se v zadnjih dvanajstih letih peljal z vlakom le enkrat, in to hvala bogu s francoskim TGV-jem, niti enkrat pa na relaciji Ljubljana-Maribor – do prejšnjega petka, ko sem se poln upanja in ves radoveden vkrcal na ta slavni pendolino.

InterCity Slovenija je za deželo podobno epohalen kakor izgradnja južne železnice sredi XIX. stoletja in avtocestnega križa sredi XXI.. Problem je samo v tem, da se ljudje tega ne zavedajo – in se še lep čas niti ne bodo hoteli zavedati. Potniški vlakovni promet je po zaslugi zgodovinske nekvalitetnosti namreč povsem diskreditiran in kot konkurenca prevozu z avtomobili socialno in kulturno naravnost nebogljen. Kljub temu pa je dejstvo: kdorkoli se med Ljubljano in Mariborom prevaža z avtom sam, kot edini potnik, in brez toliko prtljage, da je ne bi mogel nositi, za svoje početje zdaj nima drugega racionalnega argumenta več kakor terminsko neodvisnost in lasten prevoz na območju destinacije.

Še nobeno podjetje ni tako zelo rabilo oglaševanja svojih storitev kakor Slovenske železnice – toda prav one niso oglaševale nikoli. Zato so bili oglasi za ICS Ljubljana-Maribor že sami po sebi dogodek. Z asociranjem na vožnjo z letalom so se mi sicer zdeli sumljivi, a sem se jih kljub temu odločil upoštevati: po zgledu v reklami nastopajočih poslovnežev sem se opremil z laptopom in izvodom Financ in zakorakal v prvi razred – tam smo bili trije, v vsem vlaku ne več kakor desetkrat toliko.

Vsega hudega vajeni potnik na tem vlaku ne more drugega kakor uživati: vzmetenje je vredno citroflna, nivo decibelov zelo nizek; notranji dizajn nič posebnega, a diskreten, sedeži ne ravno mojstrovina ergonomije, a ne neudobni; vtičnica dela, slušalke z glasbo tudi (izbora ne bom komentiral), rolo je na elektriko; prigrizek spodoben, kava solidna; povprečna hitrost devetindevetdeset na uro, čas vožnje ura in petinštirideset minut, točno. Še nikoli nisem imel občutka, da bi prišel z enega konca na drugega tako hitro.

Da so SŽ uvedle novo kvaliteto v slovensko vsakdanjost, bodo morali ugotoviti še operaterji mobilne telefonije: na najmanj treh četrtinah poti namreč ni GSM signala. Na telefoniranje kar pozabite, kaj šele na pošiljanje mailov. Pendolino tako hitro zdrvi čez koščke pokritosti, da še zvezo komaj vzpostaviš – in pri tem kot človek komunikator tako rekoč slučajno in na lastni koži odkriješ ta digitalni aspekt geografske diskriminacije, ko se z mešanico jeze in slabe vesti pelješ mimo tistih, ki tam stalno živijo.

Vsota časa, ki sem ga v osemdesetih prebil na vlaku med Mariborom in Ljubljano, ustreza dvema vožnjama od tod do Pekinga in nazaj – in res je bila videti Slovenija velikanska in pusta kakor Sibirija. Zdaj je vse drugače: zdi se manjša in moderna, levo in desno pa nič ne vidiš ali sploh ne gledaš. Je tako bolje kakor prej? Tega ne vem. Pendolino je kapsula, ki jo nekdo frcne, kakor bi sprožil kroglico v slovenski fliper: simbolika brezbrižno gladkega drsenja po nagnjeni tirnici k predvidenemu cilju – odbija nas sem in tja, ustavljamo pa se ne.

  • Share/Bookmark

2,764.714 padlih borcev

Sobota, 4. november 2000

Ali znate ceniti cinizem? Če je odgovor da, potem je to kakor nalašč za vas: Mladinina računalniška igrica je najbolj zabavna pogruntavščina v novejši zgodovini slovenske razvedrilne industrije.

Gre za staro slovensko travmo, cepljeno na priljubljeno računalniško obsesijo izpred let, ko so računalniki celo resnim uporabnikom služili tudi za neresne namene. Na naslovu www.mladina.si kliknemo “Fojba 2000″ in na ekranu se prikaže presenečenje – tetris. Še pomnite, tovariši? Ampak ne kakršenkoli tetris! Običajni štiridelni koščki različnih konfiguracij, ki jih je treba zlagati čim globlje proti dnu, v Mladinini verziji ne figurirajo kot brezdušne geometrične oblike, temveč kot človečki: in sicer trupelca domobrancev, partizanov (“partizancev”) ali obojih (“vseh po vrsti”), po izbiri, ki jih neusmiljena nogica brca enega za drugim v jamo – bodisi iztegnjene, tako ali drugače skrčene ali izbočene ali zabubljene v kocko, vse to pa ob spremljavi ne ravno blago zveneče, a vsekakor pristne polke namesto kvaziruske melodije!

Sklerotični prsti, že dolgo odvajeni tetrisa, me sprva niso najbolj ubogali, zato sem se v prvem poskusu sramotno uvrstil na rep, nekam okrog 11.000 mesta. Šele v nadaljevanju se mi je s 23.116 točkami in 285 “padlimi” uspelo prebiti na 2342. mesto v skupni razvrstitvi oziroma na 38. mesto dotičnega dne – na dan mrtvih, če sem čisto natančen (kar je igri dalo seveda še dodaten mik). Pri tem je treba povedati, da sem v prvi igri metal v jame malo mešano, v drugi pa domobrance – kar pa najbrž nima zveze z rezultatom. Da bi presegel rezultat vodilnega, nekega “joeja killerja”, sem seveda že vnaprej obupal.

Statistika igre (stanje 1. 11. 2000 ob 22:30) kaže, da je igro doslej igralo 13.997 igralcev, ki je zmetalo v jame 2,764.714 figuric oziroma aktivnih udeležencev narodno-osvobodilne vojne oziroma državljanske vojne, kakorkoli že kdo temu pravi, in to posamič ene ali druge, ali pa brez razlike oboje. To slednje je seveda samo prav: tako je od Sofokla ali vsaj Dominika Smoleta naprej treba pokopavati mrtve, kajneda?

Najbolj pozitivno pa je, da igrica ni le razvedrilo, temveč da funkcionira tudi kot mala sociološka raziskava. Tisti, ki si jo je izmislil, je namreč imel ta genialni preblisk, da je v program vgradil števec, ki v jamo zmetane človečke beleži tudi po specifični politično-ideološki oziroma vojaški pripadnosti: tako si lahko postrežemo s podatkom, da so igralci do navedenega dne in ure zmetali v jame 50,6 odstotka domobrancev in 12,2 odstotka partizanov, medtem ko je 37,1 odstotka enih in drugih popadalo v skupna grobišča.

Vsaka nestrokovna interpretacija teh rezultatov – torej dejstva, koga računalniško pismeni sloj ali generacija raje simbolično pobijata in kakšen je njun odnos do sprave – je seveda lahko samo tendenciozna. Kljub temu pa rezultat že na prvi pogled ni daleč od splošnih predstav o prevladujočih vrednostnih stališčih Slovencev, da ta beli (oziroma ta plavi, simbolizirani z modrim križem) bolj veljajo za bad guyse kakor ta rdeči z zvezdo – in da je sprava na vsak način upoštevanja vredna opcija.

Neglede na to pa priznam, da si z največjim veseljem v mislih predstavljam na eni strani recimo Justina Stanovnika ali Bajuka in na drugi stare partizane, kako sedijo za računalniki in besno mečejo nekdanje sovrage v virtualno fojbo.

Najbolj neverjetna stvar pri internetu ni na internetu, temveč v tradicionalnih medijih: če že drugje ne, vsaj v Sloveniji iz Indije Kibermandije ne preskoči v oprijemljivi svet tako rekoč nič. Štirinajst tisoč igralcev Mladinine računalniške igrice je vsekakor lepa “naklada”. Če bi se kaj takega dogajalo na papirju ali v kakršnikoli drugačni obliki, magari tudi na cede-romu, bi bil takoj vik in krik. Ker pa gre za nekaj na internetu, se svet na tej strani okopov realnosti za to pač ne zmeni. Očitno še ni zadostne kritične mase uporabnikov, da bi bil internet kultura, ne le subkultura: internet po slovensko je zaenkrat še vedno nekaj diverzantskega ali vsaj alternativnega, bodisi v ekonomiji, kulturi ali medijih, ne pa eden od legitimnih družbenih mainstreamov. Ta omejenost sama po sebi v dani situaciji ni slaba, vendar še zdaleč ni edino, kar internet lahko je. Jaz osebno to po malem že občutim kot kulturno frustracijo.

Zato še tem bolj podpiram Mladinin cinizem: Slovenci so v zadnjem desetletju in pol na temo bratomorne vojne izgovorili že na stotisoče bolj ali manj žolčnih besed in napisali na tone člankov in razprav: in ko je zadeva dosegla rob prenasičenosti, se je preprosto moralo pojaviti nekaj tako trivialnega kakor računalniška igrica. Zadeva je zdaj definitivno adakta: kakršnokoli kreganje v zvezi s pobitimi bodo po tem slovenskem tetrisu smešni in brezpredmetni. Kako bi še lahko kdo delal doktorate iz grobarske etike, ko pa je to samo še zabava?

“Fojba 2000″ obenem tudi vzbuja upanje, da Mladinina notorična provokativnost ne odmira na lovorikah s temi diletantskimi in prozorno senzacionalističnimi duplericami – zlasti s seveda z Rodetom z nuno.

  • Share/Bookmark