2,764.714 padlih borcev

Sobota, 4. november 2000

Ali znate ceniti cinizem? Če je odgovor da, potem je to kakor nalašč za vas: Mladinina računalniška igrica je najbolj zabavna pogruntavščina v novejši zgodovini slovenske razvedrilne industrije.

Gre za staro slovensko travmo, cepljeno na priljubljeno računalniško obsesijo izpred let, ko so računalniki celo resnim uporabnikom služili tudi za neresne namene. Na naslovu www.mladina.si kliknemo “Fojba 2000″ in na ekranu se prikaže presenečenje – tetris. Še pomnite, tovariši? Ampak ne kakršenkoli tetris! Običajni štiridelni koščki različnih konfiguracij, ki jih je treba zlagati čim globlje proti dnu, v Mladinini verziji ne figurirajo kot brezdušne geometrične oblike, temveč kot človečki: in sicer trupelca domobrancev, partizanov (“partizancev”) ali obojih (“vseh po vrsti”), po izbiri, ki jih neusmiljena nogica brca enega za drugim v jamo – bodisi iztegnjene, tako ali drugače skrčene ali izbočene ali zabubljene v kocko, vse to pa ob spremljavi ne ravno blago zveneče, a vsekakor pristne polke namesto kvaziruske melodije!

Sklerotični prsti, že dolgo odvajeni tetrisa, me sprva niso najbolj ubogali, zato sem se v prvem poskusu sramotno uvrstil na rep, nekam okrog 11.000 mesta. Šele v nadaljevanju se mi je s 23.116 točkami in 285 “padlimi” uspelo prebiti na 2342. mesto v skupni razvrstitvi oziroma na 38. mesto dotičnega dne – na dan mrtvih, če sem čisto natančen (kar je igri dalo seveda še dodaten mik). Pri tem je treba povedati, da sem v prvi igri metal v jame malo mešano, v drugi pa domobrance – kar pa najbrž nima zveze z rezultatom. Da bi presegel rezultat vodilnega, nekega “joeja killerja”, sem seveda že vnaprej obupal.

Statistika igre (stanje 1. 11. 2000 ob 22:30) kaže, da je igro doslej igralo 13.997 igralcev, ki je zmetalo v jame 2,764.714 figuric oziroma aktivnih udeležencev narodno-osvobodilne vojne oziroma državljanske vojne, kakorkoli že kdo temu pravi, in to posamič ene ali druge, ali pa brez razlike oboje. To slednje je seveda samo prav: tako je od Sofokla ali vsaj Dominika Smoleta naprej treba pokopavati mrtve, kajneda?

Najbolj pozitivno pa je, da igrica ni le razvedrilo, temveč da funkcionira tudi kot mala sociološka raziskava. Tisti, ki si jo je izmislil, je namreč imel ta genialni preblisk, da je v program vgradil števec, ki v jamo zmetane človečke beleži tudi po specifični politično-ideološki oziroma vojaški pripadnosti: tako si lahko postrežemo s podatkom, da so igralci do navedenega dne in ure zmetali v jame 50,6 odstotka domobrancev in 12,2 odstotka partizanov, medtem ko je 37,1 odstotka enih in drugih popadalo v skupna grobišča.

Vsaka nestrokovna interpretacija teh rezultatov – torej dejstva, koga računalniško pismeni sloj ali generacija raje simbolično pobijata in kakšen je njun odnos do sprave – je seveda lahko samo tendenciozna. Kljub temu pa rezultat že na prvi pogled ni daleč od splošnih predstav o prevladujočih vrednostnih stališčih Slovencev, da ta beli (oziroma ta plavi, simbolizirani z modrim križem) bolj veljajo za bad guyse kakor ta rdeči z zvezdo – in da je sprava na vsak način upoštevanja vredna opcija.

Neglede na to pa priznam, da si z največjim veseljem v mislih predstavljam na eni strani recimo Justina Stanovnika ali Bajuka in na drugi stare partizane, kako sedijo za računalniki in besno mečejo nekdanje sovrage v virtualno fojbo.

Najbolj neverjetna stvar pri internetu ni na internetu, temveč v tradicionalnih medijih: če že drugje ne, vsaj v Sloveniji iz Indije Kibermandije ne preskoči v oprijemljivi svet tako rekoč nič. Štirinajst tisoč igralcev Mladinine računalniške igrice je vsekakor lepa “naklada”. Če bi se kaj takega dogajalo na papirju ali v kakršnikoli drugačni obliki, magari tudi na cede-romu, bi bil takoj vik in krik. Ker pa gre za nekaj na internetu, se svet na tej strani okopov realnosti za to pač ne zmeni. Očitno še ni zadostne kritične mase uporabnikov, da bi bil internet kultura, ne le subkultura: internet po slovensko je zaenkrat še vedno nekaj diverzantskega ali vsaj alternativnega, bodisi v ekonomiji, kulturi ali medijih, ne pa eden od legitimnih družbenih mainstreamov. Ta omejenost sama po sebi v dani situaciji ni slaba, vendar še zdaleč ni edino, kar internet lahko je. Jaz osebno to po malem že občutim kot kulturno frustracijo.

Zato še tem bolj podpiram Mladinin cinizem: Slovenci so v zadnjem desetletju in pol na temo bratomorne vojne izgovorili že na stotisoče bolj ali manj žolčnih besed in napisali na tone člankov in razprav: in ko je zadeva dosegla rob prenasičenosti, se je preprosto moralo pojaviti nekaj tako trivialnega kakor računalniška igrica. Zadeva je zdaj definitivno adakta: kakršnokoli kreganje v zvezi s pobitimi bodo po tem slovenskem tetrisu smešni in brezpredmetni. Kako bi še lahko kdo delal doktorate iz grobarske etike, ko pa je to samo še zabava?

“Fojba 2000″ obenem tudi vzbuja upanje, da Mladinina notorična provokativnost ne odmira na lovorikah s temi diletantskimi in prozorno senzacionalističnimi duplericami – zlasti s seveda z Rodetom z nuno.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 4. November, 2000 ob 13:25 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.