Big brothers v TR3: Produkcija prozornosti

Sobota, 11. november 2000

Ko sem bil majhen, sem bil tako rekoč trainspotter: oče me je ob dnevih in urah, usklajenih z voznimi redi vlakov, vodil na železniško postajo gledat prihode in odhode določenih kompozicij. Oblaki pare na peronu so bili najlepše vreme, ki sem ga poznal: začaran sem opazoval lokomotive in na vagonih plošče s smerjo vlaka, prometnike z rdečimi kapami in signalnimi loparčki, može v zamaščenih kombinezonih, ki so iz nič priplezali med vagonoma z druge strani vlaka in s kladivci na zelo dolgih ročajih potolkli po kolesih. Bil sem ponosen, da znam prebrati JŽ in Maribor v cirilici, in vesel vsake zamude, ker je to samo podaljšalo užitek.

Vlaki pa so dvajset let pozneje postali moja travma. Približen izračun kaže, da sem v sedmih letih preživel na vlakih na relaciji Ljubljana-Maribor sedem mesecev neto časa. Postaje sem znal našteti na pamet, in to v obe smeri. Višek prestiža in hitrosti je bil zeleni vlak, ki je rabil dve uri in deset minut; uporabljal sem ga le izjemoma, ker je iz Maribora vozil ob nečloveško zgodnji uri, v obratni smeri pa ob neuporabni. Sendviči, s katerimi so stregli, so bili gravža od včerajšnje žemlje, ki se v celofanu naguba od vlage od šunke in kumarice. Zato sem se v Maribor vozil največ s pohorcem, ki je bil z dvema urama in petintrideset minut ter s kupeji in bifejem kar znosen, v Ljubljano pa s potniškim – tistim študentskim ob 20:10 ob nedeljah. Te gomulke so bile čisti horor: vozile so pet minut manj kot tri ure – po voznem redu, seveda, če jim je kdaj uspelo –, sicer pa so bile že takrat smrdljive, zakajene, umazane, obtolčene, zlizane, glasne, rukajoče, prepišne, prevroče pod ritjo. To je bila cena življenja na dveh koncih in trme, da ne štopam in si ne kupim rabljenega avta. Edini plus teh voženj je, da sem imel čas prebrati veliko več knjig, kakor bi jih sicer – a še danes me zmrazi, če se spomnim vonja po zatohlem in neizogibnega klokotanja črpalke ali česa, ki se je razlegalo ob vsakem postanku.

Zato je razumljivo, da sem se v zadnjih dvanajstih letih peljal z vlakom le enkrat, in to hvala bogu s francoskim TGV-jem, niti enkrat pa na relaciji Ljubljana-Maribor – do prejšnjega petka, ko sem se poln upanja in ves radoveden vkrcal na ta slavni pendolino.

InterCity Slovenija je za deželo podobno epohalen kakor izgradnja južne železnice sredi XIX. stoletja in avtocestnega križa sredi XXI.. Problem je samo v tem, da se ljudje tega ne zavedajo – in se še lep čas niti ne bodo hoteli zavedati. Potniški vlakovni promet je po zaslugi zgodovinske nekvalitetnosti namreč povsem diskreditiran in kot konkurenca prevozu z avtomobili socialno in kulturno naravnost nebogljen. Kljub temu pa je dejstvo: kdorkoli se med Ljubljano in Mariborom prevaža z avtom sam, kot edini potnik, in brez toliko prtljage, da je ne bi mogel nositi, za svoje početje zdaj nima drugega racionalnega argumenta več kakor terminsko neodvisnost in lasten prevoz na območju destinacije.

Še nobeno podjetje ni tako zelo rabilo oglaševanja svojih storitev kakor Slovenske železnice – toda prav one niso oglaševale nikoli. Zato so bili oglasi za ICS Ljubljana-Maribor že sami po sebi dogodek. Z asociranjem na vožnjo z letalom so se mi sicer zdeli sumljivi, a sem se jih kljub temu odločil upoštevati: po zgledu v reklami nastopajočih poslovnežev sem se opremil z laptopom in izvodom Financ in zakorakal v prvi razred – tam smo bili trije, v vsem vlaku ne več kakor desetkrat toliko.

Vsega hudega vajeni potnik na tem vlaku ne more drugega kakor uživati: vzmetenje je vredno citroflna, nivo decibelov zelo nizek; notranji dizajn nič posebnega, a diskreten, sedeži ne ravno mojstrovina ergonomije, a ne neudobni; vtičnica dela, slušalke z glasbo tudi (izbora ne bom komentiral), rolo je na elektriko; prigrizek spodoben, kava solidna; povprečna hitrost devetindevetdeset na uro, čas vožnje ura in petinštirideset minut, točno. Še nikoli nisem imel občutka, da bi prišel z enega konca na drugega tako hitro.

Da so SŽ uvedle novo kvaliteto v slovensko vsakdanjost, bodo morali ugotoviti še operaterji mobilne telefonije: na najmanj treh četrtinah poti namreč ni GSM signala. Na telefoniranje kar pozabite, kaj šele na pošiljanje mailov. Pendolino tako hitro zdrvi čez koščke pokritosti, da še zvezo komaj vzpostaviš – in pri tem kot človek komunikator tako rekoč slučajno in na lastni koži odkriješ ta digitalni aspekt geografske diskriminacije, ko se z mešanico jeze in slabe vesti pelješ mimo tistih, ki tam stalno živijo.

Vsota časa, ki sem ga v osemdesetih prebil na vlaku med Mariborom in Ljubljano, ustreza dvema vožnjama od tod do Pekinga in nazaj – in res je bila videti Slovenija velikanska in pusta kakor Sibirija. Zdaj je vse drugače: zdi se manjša in moderna, levo in desno pa nič ne vidiš ali sploh ne gledaš. Je tako bolje kakor prej? Tega ne vem. Pendolino je kapsula, ki jo nekdo frcne, kakor bi sprožil kroglico v slovenski fliper: simbolika brezbrižno gladkega drsenja po nagnjeni tirnici k predvidenemu cilju – odbija nas sem in tja, ustavljamo pa se ne.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 11. November, 2000 ob 13:26 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.