Zadnje ne pozabiš nikoli

Sreda, 15. november 2000

Odprite šampanjec! Povabilo velja za vse: nazdravijo naj tako tisti, ki so čakali dan, ko bom izginil iz Sobotne priloge Dela, kakor oni, ki so moje kolumne brali s pozitivnimi občutki, in vsi tisti vmes. Vsaka nadaljevanka ima svoj konec, in po malo manj kakor šestih letih – in slučajno tristotih kolumnah, kar pa je tudi ravno prav – je morda prišel čas za slovo.

Pravim morda, ker niti sam ne vem, ali je res čas ali ni. Hočem reči: ne vem, ali prav delam, vem pa, da hočem tukaj in zdaj nehati. Naj razložim.

Človek, ki nekaj počne na dolgi rok, mora odnehati po lastni volji, predvsem pa v obdobju, ko je tako rekoč v zenitu: še preden mu poidejo moči ali se ga kdorkoli naveliča. Sam nimam ne občutka ne informacij, da bi me lahko karkoli od obojega prav kmalu doletelo, in to je samo razlog več za odločitev. Moji Principi so v teh letih postali nekakšna medijska institucija, ki pa si je sam ne znam predstavljati kot nekaj večnega ali vsaj hudo trajnega: kontinuiteta kolumne je potrebna za njeno branost, branost sama pa v nadaljevanju ne predpostavlja več njene kontinuitete, vsaj ne v nedogled.

A to so vendarle zgolj načelni razlogi, ki sami zase še ne bi mogli biti odločilni. Kateri pa so osebni, emocionalni, ki me vlečejo stran? Želja po spremembi? Nedvomno. Izzivanje samega sebe in kljubovanje drugim? Tudi. Toda zakaj in komu?

Na tem mestu ne pričakujem kakšnega blaznega razumevanja, vendar je dejstvo, da ta kolumna več pomeni marsikomu drugemu – ali recimo vsoti tistih, ki jim kaj pomeni – kakor pa meni samemu. Jaz sem pač to dosegel, se dokazal, sebi ali komurkoli, zdaj pa tega ne rabim več ali mi vsaj ni bistveno. Veselje, s katerim bi to lahko počel še naprej, s tem nima nič opraviti, saj ni edina korist, ki jo v življenju rabim, poleg tega pa ga bom kot kolumnist deležen tudi v prihodnosti, saj nima zveze z branostjo. Nisem več tako mlad, da bi mi ne vem kaj pomenilo bodisi odobravajoče ogovarjanje na vogalih in sprejemih ali pa besna pisma bralcev. Nasprotno: zdaj, ko sem enkrat užil to eksponiranost – v dobrem in slabem –, si lahko mirnejše duše privoščim biti zadovoljen sam s seboj, brez neke množice v ozadju. Branost je tako ali tako vse bolj utvara, laž, psihoza, megla in prestiž: dovolj jih je že, ki jim to prepuščam, sam pa si bom odslej bralce raje izbiral in se koncentriral še na kaj drugega.

Ponarodelo mnenje o mojih kolumnah je bilo, da jezim javnost: to so mi servirali bodisi kot očitek ali – še bolj nesramno – celo kot kompliment. Hvala lepa za oboje. A kdor to verjame, je naiven, če je mislil, da te slavne javnosti ne bom nekega dne definitivno, paradoksalno in končno enkrat za nalašč razjezil s tem, da neham pisati. Jaz da vas jezim, vi pa hočete še? Ne-ne, dovolj imate. Kar mene zadeva, pa bom vnaprej zadovoljen z desetimi odstotki tistih, ki jim je bilo jasno, da v resnici javnost jezi mene, ne obratno – in da je v bistvu kolumnistovo poslanstvo to, da se ji pusti jeziti, ne pa da glumi dvornega norčka ali da ga za kaj takega imajo.

Pa še to: služba je preveč pomemben in kompleksen faktor človekove rasti in splošnega počutja na osebnem, profesionalnem in socialnem nivoju, da bi o njeni ustreznosti smel presojati le po uspešnosti, s katero jo opravlja. V tem smislu je dejstvo, da se v okolju, v katerem sem v etapah po približno tri, osem in eno leto preživel skoraj vse svoje poklicno življenje, ne počutim več doma. Še več: kakor po eni strani ni nobene perspektive, tudi po drugi nimam niti najmanjše želje, da bi tukaj prispeval karkoli drugega kakor to, da iz tedna v teden pišem kolumne in občasno kak ekstra članek, intervju, uvodnik – kar pa se mi zdi premalo in nevredno vztrajanja. Predvsem pa je moj problem – ki se mi sicer vedno obrestuje – v tem, da ne znam ali celo nočem preprosto odpisati profesionalnega okolja, s katerim se ne morem identificirati, in se pretvarjati, da živim v vakumu. In točno to se mi je zdaj začelo dogajati: po dvanajstih letih pri isti firmi sem se v kariernem smislu znašel ne ravno na slepem tiru, vsekakor pa na enolično ravnem, predvidljivem in nevznemirljivem. Vsako umetno podaljševanje statusa, ki mi ga resda marsikdo zavida, bi bilo zame samo še vegetiranje v zlati kletki. Tega položaja mi nihče ni podaril, temveč sem si ga priboril sam: nimam razloga biti komurkoli za karkoli hvaležen in srečen, da me tolerirajo. Zato grem: tja, kjer vlada drugačen, meni bližji optimizem – v neko drugo, sicer manjše, a obetavnejše okolje.

Kljub temu pa pri teh zadnjih vrsticah zadnje kolumne na zadnji strani Sobotne čutim v grlu cmok. Pogrešal bom to mizo, ta ekran, ta računalniški program, teh okroglih pet tisoč znakov, to mojo hiško, fajle, mape, maile, seveda pa tudi nekatere kolege in morda celo kdaj kakšnega bralca. Pa kaj bi za tem žaloval?! To je samo nostalgija in navajenost, in to nikakor nista čustvi, ki bi jima smeli dovoliti, da nam meglijo pogled ali celo vplivajo na življenjske odločitve. Skratka, vsi skupaj se bomo hitro odvadili. Hvala vsem – in nikomur.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 15. November, 2000 ob 13:27 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.