Triglav: eno moštvo, eno srce, ena nagrada
Petek, 31. maj 2002Kar sledi, je miks leposlovja, faktografije, ekonomske fantastike in naredi-sam genialnosti — ne moje, seveda.
Včeraj sem šel v banko po milijon evrov kredita. Plus-minus, bi že zaokrožili. Pregovorno prijazni refentki, ki me kot kreditojemalca že pozna, vendar po 225,6383-krat manjših prošnjah, je zaprlo sapo. Kakšne garancije pa imate, me je vprašala, ko je prišla k sebi. Ta hip nobenih, vsaj ne v ustrezni protivrednosti, sem razlagal. In kako bi jih tudi imel, ko pa mi še niste odobrili kredita, s katerim bi šele prišel do tega, kar bi vam lahko zastavil. Rad bi kupil delež v trdnem in perspektivnem podjetju, recimo v Zavarovalnici Triglav. Če kredita ne bom mogel odplačevati, bodo delnice pač vaše. Saj ne kupujem ničesar, s čimer kot banka ne bi imeli kaj početi. Gre vendar za varno in dobičkonosno investicijo, ne pa za moje privatne muhe v smislu standarda in luksuza!
Nejevera na referentkinem obrazu je postajala vse bolj očitna. Jaz pa se nisem pustil motiti. Tako ali tako ni niti najmanjšega rizika, da kredita ne bi mogel odplačevati, sem jo tolažil. Začetek odplačevanja mi boste razumevajoče in v obojestransko korist za nekaj časa odložili — saj ne za dolgo, za kakšno leto ali dve —, potem pa se bomo dogovorili za anuiteto, ki ne bo presegala donosa delnic, ki jih bom kupil. Po nekaj letih pa bo vrednost delnic že tako narasla, da bom glavnico zlahka odplačal tako, da bom del delnic prodal — pa bo!
Referentka, ki me je vmes gledala bolj in bolj grdo, je v tem hipu bruhnila v smeh. Ne more si kaj, je rekla, da mi ne bi čestitala za dobro potegavščino in izvrsten poslovni načrt — ampak veste, to ne gre, vi ste resda duhovita, toda kljub vsemu fizična oseba, in banke ne dajejo enormnih kreditov duhovitim osebam. Naslednji, prosim!
Ampak gospa, sem jo zaman poskušal prepričati. Nimate prav! Včeraj sem gledal na televiziji gospo Nado Klemenčič, predsednico uprave Triglava. Ravno ona mi je dala idejo, sam se tega že ne bi spomnil, ker sem preneroden in premalo duhovit za kaj takega!
Naslednji, prosim!
Gospa Klemenčič je Urošu Slaku — ki ji je postavljal neprijetna vprašanja, namesto da bi se tako kot jaz naslednje jutro pametno odpravil v banko — pojasnila, da je 120 milijonov tolarjev, namenjenih za nagrado članom uprave in nadzornega sveta, treba zmanjšati za 60 odstotkov in deliti s številom srečnih dobitnikov, če hočemo izvedeti, koliko je konkretno dobila ona sama. S tem je namignila, da dobijo vsi enako — kar je seveda pravično ali že kar altruistično. Po njihovi reklami z nogometnimi mulci, ki solidarnostno prevzamejo kolektivno odgovornost za razbito šipo, lahko namreč sklepamo, da velja slogan “eno moštvo, eno srce” tudi za njih same.
“To raise an eyebrow” je lepa angleška fraza, ki dobesedno pomeni dvigniti obrv v znak zadržane indignacije nad nečim, kar je vsaj presenetljivo in nenavadno, če že ne sporno. Najustreznejši prevod te fraze v slovenščino pa ni dobesedni, temveč opisni in slovenskim družbenim razmeram že primerno preneseni — namreč “skomigniti z rameni”.
Ko sociologi govorijo o neenakosti, za razliko od govorcev političnih strank — celo od socialnih demokratov, kaj šele liberalcev — vedno pazijo, da jo kvalificirajo kot bodisi pravično ali krivično neenakost. Temeljna postavka deklaracije o človekovih pravicah, da se vsi ljudje rodijo enaki, sama po sebi pomeni kaj malo, če je ne dopolnimo s trditvijo, ki jo je v Družbeni pogodbi postavil Jean-Jacques Rousseau: neenakost med ljudmi obstaja od tistega trenutka, ko je prvi človek ogradil zaplato zemlje in jo razglasil za svojo.
No, problem seveda ni v tem, da ti ali oni podjetniki in podjetneži ograjujejo svoje zaplate. Svet brez ograj bi zelo verjetno bil pekel, ekonomsko pa itak ne bi funkcioniral. Problem je v tem, da so se v tranzicijskih državah določeni ljudje v določenem trenutku znašli na določenih zaplatah povsem slučajno. Zato so take legalne mahinacije v bistvu čista loterija: družbena razlika med gospo Klemenčič in mano je enaka kot razlika med človekom, ki na lotu zadene sedmico, in tistim, ki je ne zadene. Lahko sem mu nevoščljiv, nimam pa ne pravice ne razloga, da bi mu karkoli očital. Življenje je že-že bombonjera, kot bi porekel Forrest Gump — ampak hudiča, bombonjera na nivoju posameznika, ne družbenih razmerij!
Neglede na to, ali pri tem dvignemo obrv ali skomignemo z rameni, pa je seveda dejstvo, da dobitki še niso dokončno razdeljeni. V slovenskem visokem biznisu že ne! Tisti, ki so že zadeli, si delijo še nagrade za to, da so zadeli.
