Arhiv za Junij, 2002
France Arhar proti Margaret Thatcher
Torek, 11. junij 2002Konec aprila sem napisal, da bo Francetu Arharju — če bo kandidiral — zmago na volitvah zagotovil Jelinčič, ki da bo tekmecem pobral glasove podobno kot Le Pen Jospinu. S to kratkovidno jasnovidnostjo sem si prislužil objavo na BBC-jevi spletni strani, vendar je situacija spet drugačna. Arhar je zdaj (do)končno najavil svojo kandidaturo, približno šestindvajsetič pa tudi Drnovšek.
Kaj zdaj? Vzemimo, da Dirty Harry ne bo spet kontra-re-sub-mord odjavil kandidature — pri njem dejansko ne vemo več, kaj lahko pričakujemo —, in poglejmo, kakšen bi lahko bil rezultat rivalstva med Drnovškom in Arharjem.
Zgovorna in duhovita, četudi ne povsem natančna napoved predvolilne tekme je bila karikatura Marka Kočevarja v zadnji Sobotni prilogi: Arhar in Drnovšek v ringu, občinstvo v dvorani pa drema. V nekem smislu sta kandidata res dolgočasna že vsak zase — vsaj v očeh manj ozaveščene javnosti —, kaj šele eden proti drugemu. Vendar njuna konfrontacija ne bo zgolj rutinersko vljudna ter mirna in dostojanstvena. Ne mislim, da si bosta zadajala nizke udarce. Prepričan pa sem, da bo ravno njuno soočenje redefiniralo politično sceno oziroma slovenske politične vrednote.
Dvoboj med Drnovškom in Arharjem bo prinesel razčiščevanje ne zelo zagonetnega, pa vendar odrinjenega vprašanja, kaj je v Sloveniji levo, desno in sredina. Mediji so doslej samoumevno ugotavljali, da so ločnice med levim in desnim postale nejasne, če že ne poljubne, stranke same pa so te ne več veljavne, v zgodnji fazi politične tranzicije porojene predsodke samo še izkoriščale za prepoznavnejšo polarizacijo.
Dva tipična politična predsodka definirata ravno Arharja in Drnovška. Edino, po čemer bi lahko sklepali, da je nekdanji guverner Banke Slovenije desno-sredinski ali vsaj konservativni kandidat, je dejstvo, da se je v minulih letih spogledoval z SLS — če se niso pravzaprav oni spogledovali z njim. Iz njegovih dosedanjih, strogo ekonomističnih potez in stališč bi težko sklepali, na katero stran ga vleče, in to ga seveda tudi dela privlačnega in primernega kandidata. Na drugi strani pa imamo Drnovška, ki je domnevno sredinski politik z nagnjenji v levo samo zato, ker ga njegova opozicija že od pamtiveka žigosa kot politika iz prejšnjega režima in prvega človeka stranke, ki je zrasla iz ZSMS. To je sicer res, vendar ga vrednostno ne definira. V vrednostnem smislu je Drnovšek izrezana Margaret Thatcher, le da vsako svojo neoliberalistično potezo zakrinka z molčečo ali jecljavo zaskrbljenostjo socialista, ki povsem slučajno in tako rekoč proti svoji volji preveč uspešno zastopa interese kapitala, da bi ga brigal posameznik. Za slovenske razmere je Drnovšek res sredina, a ne sredina kot nevtralnost. Na slovenski politični sceni morda ni bolj tihega in previdnega politika, a to še ne pomeni, da ni izrazito profiliran.
In čeprav za Arharja kot newcomerja ne vemo, kakšna stališča bo v predvolilni kampanji zavzemal do trivialnih, toda pomembnih vprašanj, pa tega ne vemo niti za Drnovška, ker se do teh reči nikoli ni opredeljeval — ker je hotel biti bodisi v sredini ali pa se mu preprosto ni ljubilo. Zdaj, ko bo v opredeljevanje prisiljen, se bo zmedel: nosilo ga bo zdaj levo, zdaj desno, odvisno od argumentov protikandidatov ter opozicije in koalicije. To bo hotel izkoristiti kot svoj adut, češ, glejte me, kako povezovalno, morda že kar tamponsko, kučanovsko delujem, vendar ga bo ta taktika po mojem pokopala. Drnovšek je lahko bil brez barve in vonja, dokler je bil premier in je imel svoja mala, kolikor-toliko veljavna opravičila v imenu službe, da se s simbolnimi rečmi on že ne bo ukvarjal, ker je pragmatik. A že kot samo kandidat za predsednika teh privilegijev ne bo imel več. Namesto premiera lahko v dobrem in slabem govorijo rezultati, namesto predsednika ali kaj šele kandidata pa ne morejo, ker že po funkciji in po ustavi sploh ne gre za rezultate, in še to ne njegove lastne. Drnovšku je doslej uspevalo, ker je bil tiho in je delal, zdaj pa bo ravno nasprotno — delati nič, govoriti tem več.
V tem smislu se bo Arhar izkazal za bolj levega, saj bo deloval spontano združevalno in si s tem nabiral socialne točke na račun Drnovška, ki že svojih trinajst let živi po kabinetih in ne razume, kaj se dogaja okrog njega. Pa še to: Jelinčič bo tudi v tej konstelaciji favoritov ohranil vlogo pomembnega poraženca. V bistvu se šele z Drnovškovim vstopom nazaj v igro ponavlja francoski vzorec. Zmago plemeniti lahko prekriža račune samo dosedanjemu premieru, ne pa tudi Arharju kot tabuli razi.
