Policisti, detektivi, tabloidi

Četrtek, 8. maj 2003

Okrog dneva samostojnosti, ko državotvorni pomp naraste do vrhunca, se radi poveselijo tudi policisti. Tako smo v dneh ob desetletnici samostojnosti prebrali v enem dnevu v istem časopisu na skoraj isti strani naslednje članke: [ministrove] “Pohvale ljubljanskim policistom”, “Mariborski župan hvali može v modrem” in “Minister pohvalil koroške policiste”. Taisti Bohinc pa še po dveh letih ne ve, da je Zakeršnik solastnik slovenjegraškega letališča!

Vznemirljivo in obenem pomirjujoče je gledati stotnijo policistov in kriminalistov, ki na prizorišču zločina ped za pedjo preiskujejo drobce v prahu makadama, prečesavajo listje lanske jeseni, zabadajo v prizorišče označevalne tablice in merijo razdalje na centimetre natančno. Prištejmo k temu še baliste in forenzike in druge detektive, ki jih ne vidimo in za katere ne moremo vedeti, ali opravljajo svoje delo učinkovito ali ne. Kljub temu pa smo prepričani, ker nas je strah zločinov in ker to hočemo verjeti. There must be someone to watch over me. Občutek varnosti, ki ga čutimo, je seveda premosorazmeren z zgroženostjo nad zločinom, ki se je zgodil. A neglede na to so taki prizori najboljša reklama za policijo kot občečloveškega čuvaja.

Pa vendar se zdi, da je naklonjenost policiji rezervirana za tabloidne zločine, kakršen je bil trojni umor na Gorjancih. (Če za zločin rečem, da je tabloiden, ga nočem omalovaževati, temveč hočem poudariti absurdnost diskrepance med motivom in posledicami in s tem tudi odvratnost.) Še več: to naklonjenost si policija v teh primerih res zasluži. Tudi policija namreč deluje bolj odločno, avtoritativno, prizadevno in učinkovito, kadar gre za elementarna, nagonska, nesofisticirana kazniva dejanja. Problemi nastanejo, ko gre za – da tako rečem – socialni kriminal. Takrat pa policija odpove in z njo vred tudi tožilstva.

Zahvaljujoč Zamernikovi komisiji, ki preiskuje poskus umora Mira Petka, vemo, da po dogodku na kraj zločina ni prišla stotnija policistov in kriminalistov, ki bi zavarovali območje in ga preiskali do najmanjše potankosti. Ulica in dvorišče v naselju je teren, kjer so sledovi veliko vidnejši kot pa na gozdni cesti – še posebej v snegu, ki pa so ga enkrat za spremembo ravno takrat in tam vzorno splužili. Je bilo to naključje? In če je že bilo, ali ne bi moralo policije pripraviti do tega, da bi se bolj potrudila pri nadaljnih raziskavah?

Napada na Petka ne bi bilo brez močnega motiva. Toda pretežni del komplikacij, ki so sledile v več kot dveh letih obravnavanja dejanja – od selitve primera s tožilstva na tožilstvo, neumnih Pogorevčevih izjav in “komunikacijskih napak” koroških policistov pa do izmikanja generalne tožilke in zdaj še slovenjegraške -, je bolj kot posledica sostorilskega oviranja preiskave in vplivanja nanjo z grožnjami po mojem samo serija naključij, ki pa jim seveda ne moremo reči drugače kot procesne šlamparije.

Posledica geografske majhnosti in demografske maloštevilnosti Slovenije je, da nič ne more ostati zelo dolgo skrito. Ne fizično ne medčloveško. Družbeni aspekti tega so pozitivni in negativni, in med slednjimi omenimo prizanesljivo familiarnost in seveda močnejšo (spontano) socialno kontrolo, kar zna biti zelo neprijetno in celo škodljivo.

Vendar pa specifične slovenske razsežnosti ne morejo biti brez posledic tudi za različne oblike aplikativnih znanj, da ne rečem informacijsko nabiralnih oziroma preiskovalnih vednosti in strok, kakršne so novinarstvo in kriminologija in razne oblike kontrole različnih področij družbenih dejavnosti.

Pustimo zdaj novinarstvo, ki je poglavje zase. Toda policijske statistike kažejo, da ima Slovenija relativno nizek odstotek nerešenih primerov kaznivih dejanj. To se zdi logično. Prav tako pa se zdi logično, da ostajajo (dolgo, predolgo) nerešeni ravno tisti primeri, pri katerih upravičeno domnevamo, da imajo storilci v senci pomagače, katerih interes je, da resnica ne pride na dan. Tak primer, in to drastičen, je zdaj SIB.

Slovenska specifika pa je tudi v tem, da javnost – tabloidno nastrojeno javno mnenje, mediji, pa tudi policija in organi pregona ter razne nadzorne institucije – boleha za nenavadno obliko pravičništva. Ta se kaže kot zadovoljnost s približnimi predstavami o približno rekonstruiranih kaznivih dejanjih ne pravih storilcev, temveč domnevnih, njim najljubših. Lepo je poznati resnico. A še prijetneje jo je poznati le približno in na podlagi teh predstav vsevprek obtoževati tiste, ki nam niso všeč. To je konstruiranje sveta, ki ni popoln, se pa v njem lažje znajdemo. Žal.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 8. Maj, 2003 ob 17:10 v kategoriji Finance 2001-03, Kolumne, MC Arhiv.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.