Čemu služi politična korektnost

Ponedeljek, 12. maj 2003

Kdo je Matevž Krivic, so se pred kratkim spraševali v Večeru. Članek je bil napisan afirmativno, pa vendar z dobrohotno prikritim začudenjem nad dejstvom, da je sitnoba, tečnež in nadloga – ali z drugo besedo “whistleblower” – lahko pozitivec ali celo eden izmed nas, le da ne zna in noče držati jezika za zobmi.

Krivic ima vso mojo podporo za ovadbo, ki jo je vložil proti Zmagu Jelinčiču in Mirku Bandlju zaradi razpihovanja mednacionalne nestrpnosti v Trenjih na Pop TV na temo tako imenovanih izbrisanih. Gre za zadeve, ki jih nekdo mora narediti. In ravno v tem je Krivičeva kvaliteta: da se mu ljubi početi nepopularne, toda za pravičnejšo in strpnejšo družbo nujno potrebne stvari. Jelinčič in Bandelj sta v tem smislu podobna čvekača kot naprimer Rugelj, ki so ga zaradi poniževanja spolno drugače usmerjenih hoteli ovaditi gej aktivisti.

Demokracija je pač takšna ureditev, da lahko vsakdo govori, kar mu tako rekoč pride na misel. Človekova svoboda je omejena kvečjemu s svobodo sočloveka. A to je samo teorija. Kaj pa v praksi? Ali je svoboda prepričanja eno in isto kot svoboda govora? Hočem reči, da ni niti najmanj sporno, če si recimo Rugelj misli, da so homoseksualci izrodki. Toda ali mu pripada ista (ali enaka) pravica, da to razglaša v hvaležnih medijih, ki ga z vnaprejšnjo gotovostjo, da bo povedal nekaj razburljivega, kar jim bo dvignilo ratinge, vabijo z navečjim veseljem? Isto velja za Jelinčiča na Pop TV. Še nikoli ni v Trenjih povedal niti ene pametne besede, vabijo pa ga kljub temu še naprej, češ, vsakdo ima pravico do artikuliranega mnenja, in v interesu oddaje je, da se krešejo artikulirana mnenja, ne pa neka pametna, kompleksna, več vidikov upoštevajoča, inteligentna, previdna, dvomeča, itd. – kar je za povprečneže itak sinonim za cagavost.

Na nivoju vsakdanje prakse je teoretične principe demokracije težko uresničevati, saj bi to pripeljalo do mrtvila. Zato so si v zahodnih demokracijah izmislili politično korektnost. Politična korektnost je neke vrste civilni bonton, ki blaži konfliktnost mnenj, prepričanj, verovanj in vrednot in omogoča njihovo sobivanje. Še več: politična korektnost je pravzaprav tisto, kar omogoča produktivno soočanje mnenj, prepričanj, verovanj in vrednot in s tem dela njihovo različnost smiselno.

Politična korektnost ni pretveza za pometanje resnic ali magari očitkov pod preprogo – oziroma za to, da bi stvari, ki jih je treba povedati, ostale neizgovorjene. Politična korektnost je samo način vljudnega javnega izražanja, ki drugače mislečih ne prizadeva, kaj šele žali. Ruglju ne bi bilo treba razlagati, da so homoseksualci izrodki, ali Jelinčiču, da bi bilo treba tako imenovane izbrisane deportirati, ne pa jim vrniti državljanske pravice. Nedvomno bi ju resneje jemali, če bi Rugelj rekel, da spolno vedenje homoseksualcev ni v skladu z naravnimi človeškimi nagoni in da jim zameri, da ne prispevajo k razplodu človeške vrste in ne sodelujejo pri sanaciji zaskrbljujočih demografskih trendov v naši lepi domovini. To se že lepše sliši, ne? Ali Jelinčič, da se izbrisani recimo niso do te mere potrudili poskrbeti za svoj status, ko so imeli to možnost, da bi jim država za svojo napako zdaj še podarila odškodnino.

Politična korektnost ni nekaj, do česar bi bili upravičeni vsi brez razlike. Ustrezno toleranten način izražanja imajo bolj neodtujljivo pravico terjati od drugih tisti, ki so v deprivilegiranem položaju ali so nasploh takšna ali drugačna manjšina. Politična korektnost je namreč neločljivo povezana z družbeno solidarnostjo: obravnavanje v rokavicah si namreč bolj zaslužijo tisti, ki si tudi zaslužijo, da so privilegirani oziroma večina do njih solidarni. Najbolj neprijetno v Sloveniji je ravno to, da si politično nekorektnost najpogosteje privoščijo tisti, ki zavzemajo številčno prevladujoči, simbolno pa dominantni družbeni, politični ali kulturni status (novinarji, mnenjski voditelji, eksperti), in to praviloma na račun tistih, ki so na drugem polu teh lestvic – geji, izbrisani, Romi, tujci, kulturniki, kmetje, itd. Edine žrtve politične nekorektnosti med privilegiranimi so politiki, ki jih je dovoljeno obravnavati na kakršenkoli način – kar na nek način ni sporno, vsekakor pa tudi ne vljudno.

Krivica podpiram zato, ker je v slovenskih razmerah skorajda nemogoče voditi evidenco mrgolečih primerov politične nekorektnosti. Sicer nisem prepričan, ali je sodna pot najboljša rešitev za uveljavljanje strpnosti v javnem izražanju, vendar so demonstracijski učinki tožb po mojem pozitivni.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 12. Maj, 2003 ob 17:11 v kategoriji Finance 2001-03, Kolumne, MC Arhiv.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.