Za narodov blogor

Najboljši naslovi so tisti, ki za razliko od časopisa ostanejo zapisani v spomin in zgodovino. Eden takih je legendarni naslov uvodnika Jeana-Marieja Colombanija, uredniškega direktorja Le Monda, objavljen dan po 11. septembru: “On est tous Américains.”

S parafrazo tega nesebično internacionalističnega — čeprav pozneje zanikanega — solidarnostnega slogana do Američanov hočem opozoriti na nujnost poistovetenja s tistimi, s katerimi na videz nimamo veliko skupnega. Transnacionalna politična identifikacija v sprepletenem, globaliziranem svetu je neke vrste simpatizerstvo, že kar sozarotništvo, v vsakem primeru pa trdno in redko politično stališče.

Ukrajina je tisti del sveta, ki si ga povprečno slovensko javno mnenje predstavlja kot nekaj še posebej manjvrednega. Prezirljivi stereotipi o gastarbajterskih prostitutkah in morilcih slovenskih tovornjakarjev so dovolj, kar je o tej deželi treba vedeti.

Ko so se začele v Kijevu demonstracije zaradi lažiranih volitev, mi je ta narod v trenutku postal simpatičen. Sam še zdaleč nisem poznavalec zgodovine in kulture Ukrajine, seveda pa tudi ne podlegam stereotipnim posplošitvam. In vendar me je ta spontani, požrtvovalni, dostojanstveni aktivizem Juščenkovih podpornikov — gotovo razjarjenih, toda tako civilnih in civiliziranih! — fasciniral še bolj kot tisti, ki je v Srbiji pred leti strmoglavil Miloševića.

Mojega zanimanja za dogodke v Ukrajini pa seveda niso mogli potešiti slovenski mediji. Ti so novice od tam objavljali resda še kar prominentno, vendar zreducirano na klišejske agencijske posnetke prezeblega folka v kučmah in poročila dopisnikov (v narekovajih in brez) iz Moskve.

Tako je na primer minilo ne več ne manj kot štirinajst dni, preden je Slovenijo dosegla novica, da je bil Viktor Juščenko zastrupljen — takrat še “verjetno zastrupljen” — z dioksinom. In ko jo je končno dosegla (ko so po svetu o tem že vrabci čivkali), je bil sum zastrupitve prvič omenjen tako omalovažujoče, kot da bi brali sporočilo za javnost iz štaba Viktorja Janukoviča. Sam sem imel to srečo, da sem bil na tekočem: ena prvih, ki je pri Juščenkovih lečečih zdravnikih na Dunaju naredila domačo nalogo, je bila namreč dopisnica International Herald Tribune, ki je slučajno punca mojega prijatelja (ki je tudi dopisnik).

Eden ključnih tekstov, napisanih na temo dogodkov v Ukrajini, je bil reportažni esej angleškega zgodovinarja Timothyja Gartona Asha v Guardianu. Njegova teza je, da se je Ukrajincem z oranžno revolucijo zgodil “nation-building”. Do “rojstva naroda”, kot bi lahko to prosto prevedli, je prišlo zaradi ljudi, ki so bili pripravljeni pri zimskih temperaturah demonstrirati sedemnajst dni, da bi obvarovali svojo temeljno pravico (za katero so mislili, da jo že imajo). V državi, kjer se je po anketah še v začetku tega leta le 42 odstotkov prebivalcev deklariralo kot “predvsem Ukrajinci” — pri čemer jih je celih 17 odstotkov izjavilo, da se imajo za “sovjetske državljane”! —, Gartonu Ashu ni bilo težko opažati množic ljudi, ki so vzhičeno zatrjevali, da se zdaj končno počutijo kot Ukrajinci. Do “rojstva naroda” je prišlo, ker jih je združil prvinski demokratični nagon; ker je televizijska prevajalka Janukovičevega nakladanja v znakovni jezik dodala osebno opravičilo, da ji razmere ne dopuščajo, da bi se odpovedala tej službi, a da si vendar ne more kaj, da ne bi izrazila svojega nasprotovanja; ker so ljudje vedeli, da je ta hip pomembneje sedemnajst dni kampirati na glavnem trgu kot pa hoditi v službo; ker se je enkrat za spremembo odločno izjasnila celo Evropska unija in moskovskemu postsovjetskemu hegemonu povedala, naj se ne vmešava v zadeve suverene države: ker se je politično angažirala Ruslana, zmagovalka Evrovizije in najpopularnejša pop zvezdnica; itd.

Ruslana je tipična skačipunca, kakršnih na estradah tranzicijskih držav dobesedno mrgoli. Ker da ne bo pomote: gre za glasbeno-televizijsko razvedrilno kulturo, kakršna se pojavlja samo v novih članicah EU in v tistih, ki se za članstvo šele pogajajo ali o njem morda komaj sanjajo. Ruslana bi lahko brez nadaljnega nastopila kot uvodna točka v Mariovi oddaji “Spet doma”. A ona očitno le ni tako izpraznjena kot običajno anonimne plešoče telebajse ali kaj šele kot pojoče porno zvezde, kakršna je Severina — da ne govorim o preostalem glasbenem šodru iz bivše Juge. Pravzaprav ne vem, kaj je za Slovence bolj sramotno: nepopisna in meni osebno povsem nerazumljiva popularnost jugo-šodra ali dejstvo, da je slovenski šoder à la Atomik Harmonik in Fredi Miler še veliko primitivnejši?

Seveda to ni esej o pop kulturi eks-komunističnih držav. Ker pa globoko verjamem, da je pop kultura nekaj veliko bolj pomenljivega, kot je videti na prvi pogled, hočem s tem malim intermezzom dodati nekaj na temo “nation-buildinga”. Z narodom, ki neko tujo lokalno glasbo — poudarjam: lokalno — obožuje tako zelo, kot so vsi narodi v zgodovini popularne glasbe (vključno z inkriminiranim) oboževali zgolj globalne glasbe — poudarjam: globalne —, kakršne so bile ob času jazz, rokenrol, punk, disco, karkoli, danes celo world music, mora biti nekaj globoko narobe.

Zdi se, da so med temi kulturno starimi, politično pa komaj rojenimi narodi ravno Slovenci najtragičnejše žrtve komunističnega kvazikozmopolitizma. Dejstvo, da izgubljajo nacionalno identiteto — vsaj iz vidnega polja, če že ne dejansko —, pa je seveda del te pravljice, ki si jo tako radi pripovedujejo za lahko noč (misleč, da ima srečen konec): da Slovenija postaja normalna država.

Dokler normalnost pomeni, da so na oblasti tisti, ki so bili demokratično izvoljeni, se je s trditvijo mogoče strinjati. Ni pa se mogoče strinjati, če normalnost pomeni pretvezo za odsotnost ali nepotrebnost nacionalne motivacije. Slovenija rabi dozo abnormalnosti, da ne bi bili vsi tako samovšečno zadovoljni z dejstvom, da smo več od Ukrajincev, ker imamo boljše politične in materialne standarde.

Izmerljive prednosti Slovenije pred Ukrajino so seveda nesporne, politične pa so precej relativne. Resda pri nas ne kradejo glasov. Toda po drugi strani ne premoremo tega bogastva, da bi znali kot eden nekaj doseči v dobro vseh.

Včerajšnji Dnevnik je objavil dobro in slabo novico. Dobra je bila, da je bila v Ljubljani urbanistična delavnica, na kateri je bilo rečeno, da tudi mesto rabi mestnega menedžerja “s pooblastili za vodenje projektov javno-privatnega partnerstva”.

Slaba novica pa je bila v tem, da si tega ni zadala za cilj mestna oblast, temveč je to bilo zgolj mnenje profesorja z Ekonomske fakultete, ki je opravil študijo reurbanizacije mestnega jedra. Kar seveda pomeni, kot da dobre ideje nikoli ni bilo.

Urbanisti in arhitekti ter sociologi radi uporabljajo metaforo, da je mesto organizem. Županje, mestni svetniki in drugi city aparatčiki jih pridno posnemajo. Rečeš, da je mesto organizem, in v hipu dokažeš, da si intelektualec in da mestu želiš vse najboljše.

Na prvi pogled se zdi, da to drži tudi za Ljubljano. A če smo že pri biologiji, potem je treba reči, da ni negovan, planiran, dizajniran vrt, temveč parcela, na kateri se razrašča plevel. Parcela plevela je najnatančnejša metafora za Ljubljano. Ljubljana ne raste zato, ker bi jo kdo načrtno sadil, ampak po naključni, od človeka neodvisni logiki biotopa, v katerem naključne rastline zrastejo tam, kamor muhasti veter zanese njihova semena.

Dejstvo je, da Ljubljana ne rabi županov. Kaotičnost in degradiranost ni urbanističen, ampak politično menedžerski problem: mestna uprava že sama po sebi funkcionira tako, da ji ne pomagajo cele čete urbanističnih, arhitekturnih, logističnih, prometnih in drugih infrastrukturnih strokovnjakov, zaposlenih ali zunanjih. Osnovni problem je na nivoju upravne učinkovitosti: dobre ideje, odločni načrti, prizadevni uslužbenci, delovne ure in magari finančna sredstva ne pomenijo nič, če se kolesca mehanizma vrtijo vsako po svoje.

Nerad šimfam. Toda tako bednih rekordov v neučinkovitosti, kakršne serijsko postavljajo ljubljansko županstvo, mestni aparat in mestni sveti, ni daleč naokoli.

Kaj lahko navede sedanja ljubljanska županja kot dosežek? S čim se lahko pohvali njena predhodnica in predhodnik (če se omejim samo na obdobje po osmosvojitvi)? Na kaj so ponosne njihove mestne uprave? Katere dobre odločitve so sprejeli mestni svetniki v vseh teh mandatih? Poglejmo:

Rekorde postavljajo v dveh disciplinah: prva je neuresničevanje javnih projektov, druga pa onemogočanje privatnih in javno-privatnih.

V Ljubljani je čudež že to, če jim uspe postaviti spomenik Kocbeku. Najbrž bi bilo že preveč neverjetno, če bi jim uspelo postaviti tudi spomenik Kosovelu. Ah, ne! To je bila privatna iniciativa, zato ni čudno, da se je izjalovilo.

In če smo že v parku: v zadnjih desetih letih je mesto v njem postavilo eno otroško igrišče in dovolilo odpreti en nov lokal. Drugi, že obstoječi, seveda zanikrni lokali itak funkcionirajo tako, kot raste plevel.

Kaj naj potem rečejo o večnem načrtu novega Nuka? Že kupljeno parcelo so pozabili vpisati v zemljiško knjigo!

Kakšen je njihov izgovor, da dela na nesojeni trnovski vpadnici stojijo že nekaj let? Birokratski zapleti ali pomanjkanje denarja? Karkoli je že razlog, nekdo je za to vendarle odgovoren, ne? Nekdo razkoplje hektar zemlje sredi mesta, potem pa ga nekaznovano pusti razkopanega? Edina olajševalna okolišča, ki jo v tem vidim, je dejstvo, da hektarja zemlje pač ne more odpeljati pajek.

Kaj bo s tako imenovanim potniškim terminalom? Pohvalno je, da so objavili razpis za investitorje in določili tudi terminski plan. Toda v Ljubljani to še nič ne obeta. Čez dve leti se bo županja — upam — zamenjala in svetniki z njo vred. Kdo nam garantira, da bodo odločitve, ki jih bo sprejela sedanja garnitura (če jih bo), takrat še veljale?

Ideja o novem stadionu je zaradi spleta kontradiktornih privatnih in javnih interesov, emocij in kulturne zgodovine še tem bolj komplicirana. A eden glavnih krivcev za zastoj je nedvomno mesto. Če nič drugega, bi lahko pri tem delovalo kot instanca, ki bi projekt potiskala naprej vsaj v operativnem smislu. Kaj so storili namesto tega? Nič. Zapravili so si parcelo, kjer bi lahko stal, in namesto tega sprejeli to smešno odločitev, da je obnova starega stadiona boljša opcija.

Najhuje je to, da se mestni svetniki vsake toliko časa postavijo v vlogo urbanistov ali celo izvedencev za potrošniško sociologijo Šiške. Kakšna komedija, da mestni svetniki odločajo o tem, ali sme Spar graditi večnamenski center le lučaj stran od Mercatorja, in to pod krinko odobritve birokratskih dovoljenj! Kakšen absurd, da je neka investicija odvisna od tega, kar si o njeni ekonomski smiselnosti mislijo tisti, ki jih ne bo nič stala!

Eden bolj fascinantnih ljubljanskih rekordov je ta, da so v centru dovolili zgraditi eno javno podzemno garažo. Je pa res, da že vseh teh štiriindvajset let, odkar imam vozniško dovoljenje, poslušam debate o primernosti lokacij. Demokratično izvoljeni urbanisti v mestnem svetu so skeptični do tega, da bi jih gradili v centru — recimo pod Kongresnim trgom —, ker da bi to škodilo kvaliteti življenja. Kako nepraktično, da bi do te usodne degradacije prišlo ravno na območjih, ki so zdaj popolnoma zaparkirana!

Sicer pa ima mesto vedno slabše prišepetovalce. Ali ni neverjetno, kako zdaj arhitekti skoraj enoglasno vpijejo o neprimernosti novega Kolizeja? Ali bi sploh lahko bilo drugače, ko pa verjamejo ljudem, katerih kompetentnost se meri s stopnjo vneme, da bi ohranili in prenovili neko kulturno nepomembno in urbano nepotrebno konjušnico?

To je samo nekaj vidnejših neuspehov. Toda prištejte k temu še potopljeni del ledene gore neučinkovitosti, da bi z ekonomskimi in pravnimi mehanizmi zlasti v centru uravnavali cene najemnin za lokale in pisarne in sploh nepremičnin in s tem posredno vplivali na dejavnosti, ki se zdaj pojavljajo stihijsko in delujejo depresivno.

Biti župan Ljubljane pomeni biti marioneta neučinkovitega sistema. Funkcioniraš tako, kot ti narekuje sistem. To pa seveda pomeni, da ne moreš in smeš narediti nič učinkovitega, sicer te bo sistem izvrgel. Zato bom na naslednjih volitvah verjel samo tistemu, ki bo obljubil, da bo najprej poskrbel, da bo ljubljansko kolesje zaribalo. Seveda pa se bojim, da se bodo za župansko funkcijo kot ponavadi grebli sami idealistični luzerji.

Novica, da je FDV z medijskimi hišami podpisala pismo o nameri glede “sodelovanja pri izobraževanju in strokovnem usposabljanju študentov novinarstva”, me je tako razburila, da sem Manci Košir prav moral poslati protesten mail.

No, kak teden dni pred omenjenim pismom o nameri sem s Fakulteto za družbene vede tudi jaz podpisal pogodbo, in sicer “o sodelovanju v pedagoškem procesu pri predmetu uredniško delovanje”. Na moje veselje je bil moj predhodnik pri tem predmetu Mitja Meršol odposlan za dopisnika v London, in tako bom bodočim novinarjem v poletnem semestru študijskega leta 2004/05 predaval jaz.

Dejstvo, da nisem preveč kompatibilen s slovenskimi mediji, razumem kot plus za svojo kompetentnost, da slovenskim študentom predavam na to temo.

Študenti in diplomanti FDV se pogosto znajdejo v zadregi, ko zapustijo akademsko okolje in se soočijo z vsakdanjosto medijske prakse. Tega se zavedajo tudi njihovi profesorji, in v tem smislu je gotovo prav, da jih poskušajo pripraviti na realnost.

Da pripraviš mladega človeka na realnost, ki ga čaka v poklicu, obstajata dva načina. Prvi je, da mu privzgojiš sposobnosti, da se v novem okolju dobro znajde — in (z)najti se v slovenskem novinarstvu pomeni sprejeti pravila igre. Drugi način pa je, da mu privzgojiš kritičnost do tega okolja — kar pomeni, da bo nekoč sam vedel in znal bolje.

Ni treba posebej poudarjati, kateri način je bolj pedagoški, da ne rečem preprosto boljši. Jasno je tudi, da je vzgoja za kritiziranje še tem pomembnejša ravno pri študiju novinarstva. In nenazadnje: gostujoči praktiki ne bodo prihajali na FDV učit študente kritičnosti, ampak razumevanja svojega dela ali celo razumevanja za svoje delo.

Da je kritičnost predpogoj za dobro novinarstvo, je tako med praktiki kakor med akademiki obče sprejeta resnica. Tudi v slovenskih medijih je obče sprejeta — in to tako zelo, bi rekel, da je naravnost neverjetno, kako zlahka ali celo idilično vsi vpleteni z njo živijo. Slovenska posebnost je namreč v tem, da je medijska kritičnost uperjena proti vsemu drugemu, samo ne proti medijem.

Vsem slovenskim medijem se je zdelo tako blazno zanimivo, kako bo vendar Janez Janša sestavil vlado. Saj. Seveda je nova vlada zanimiva stvar. Ampak dokler je ni, pač ni zanimiva ali vsaj ni tako zanimiva, da bi bile to novice za na prve stani in v prve minute oziroma da bi bile to novice kot take sploh.

O vladi, ki je še ni bilo, so mediji masturbirali do nezavesti, ne da bi pomislili, da se to zdi tako hiperzanimivo samo njim. Še nikoli nismo tako od blizu spremljali nastajanja nove vlade, čeprav je ravno to tisti del političnega procesa, ki bi lahko ostal prikrit tako po novinarskih kakor političnih merilih.

Tako kot koalicijsko-rekrutacijsko-kadrovanjski postopki v tej fazi niso nekaj, kar bi bil mandatar dolžen demokraciji na ljubo belodaniti, pa po drugi strani tudi za medije to ni nič drugega kot psevdointelektualizem na domnevno privzdignjenem nivoju mnenjskih voditeljev. Vedeti en teden prej, kdo bo v vladi in kdo ne, je zanimiv podatek, ki pa ni kaj več kot trač.

Tudi kvalitetni mediji se do neke mere tabloidizirajo. Vsi mediji prevzemajo nekatere elemente bulvarizma. To je vsesplošen trend, ki ga cum grano salis celo jaz pozdravljam.

Toda tabloidizacija slovenskih resnih medijev je ne samo skregana z novinarskimi trendi, temveč tudi z družbeno, politično, kulturno zdravo pametjo. Slovenski mediji se tabloidizirajo tako, da znotraj sprejete hierarhije novic, v kateri je politika za vsako ceno še vedno na vrhu, ukinjajo kriterije relevantnosti informacij. Po novem tudi vsako čokoladirano oblastniško informacijo prodajajo kot big breaking news, čeprav je v bistvu le nepomembna družabna kronika. Načeloma nimam nič proti družabni kroniki. Toda družabna kronika je — bog pomagaj! — primerna za dogodke, na katerih se pojavlja Demeter Bitenc, ne pa Janez Drnovšek. Poglejte samo včerajšnje dnevnike: temu tu in onemu tam se je zdelo primerno objaviti na prvi strani fotografijo predsednika države, ki se rokuje s člani nove vlade. Kaj je to drugega kot družabna kronika? Seveda, tudi predsednik včasih nastopi v pozerski vlogi, a ga zato še ni treba ovekovečiti na prvi strani časopisa! Ali se v torek v Sloveniji — da ne rečem na svetu — ni zgodilo nič, kar bi bilo vizualno bolj privlačno od Drnovškovega kislega nasmeška med rokovanjem? Zakaj se temu zgolj kurtoaznemu dogodku daje taka teža? So mediji servis za popularizacijo prisrčnosti Urada predsednika Republike? Ali pa so servis za naknadno ugotavljanje dejstva, da tudi Janša in njegovi znajo biti čisto simpatični, če se le malo potrudijo? Je ducat postrojenih kravatarjev v temnih oblekah v predsedniški palači prizor, iz katerega lahko nastane estetska fotografija? In ali ta fotografija pove več kot tisoč besed?

Pri vsem skupaj pa si mediji še nonšalantno domišljajo, da ta pristop ne vpliva na njihovo etično držo. Kako zmotno! Pogled na nasmejane politične face in iz dneva v dan rokujoče se roke ni pogled neodvisnega opazovalca, temveč “pogled gospodarja”, kot bi rekla skoraj tako kot jaz jezna Manca. Še slabše! To je pogled gospodarja v ogledalu!

Glede na vse to mi ni jasno dvoje: zakaj vlada sploh čuti potrebo po ustanovitvi sklada za medije in zakaj se mediji ideji sploh upirajo? Ampak o tem kdaj drugič, ko bo znano kaj konkretnega. Povsem v tem tračarskem trendu bi bilo zdaj delati cirkus iz ohlapne informacije, ki je ne znajo razložiti niti tisti, ki so jo lansirali.

Manca Košir me je v odgovoru na moj mail poskusila potolažiti z zagotovilom, da bodo bodočim novinarjem kritično distanco vcepili profesorji sami, medtem ko naj bi gostujoči praktiki skrbeli za veščine. No, ja. Nisem prepričan, da sta novinarska etika in novinarske veščine dva ločena svetova. Prej bi si upal trditi, da bi bile velike besede o etiki v precejšnji meri nepotrebne, če bi obstajale trdne profesionalne norme.

Tako pa se bojim, da bodo praktiki študentom pojasnjevali mistično znanje, potrebno za ustvarjanje handshake naslovk. No, jaz jih bom učil kontra, in potem bodo vsi srečni, da obstaja pluralizem vsaj na nivoju medijskih študij, če že ne medijev samih. Seveda pa se že vnaprej veselim, da bom pri študentih bolj priljubljen od onih drugih.

Najslabši sosed, ki si ga lahko v Ljubljani zamislite, je Mercatorjev minimarket na spodnjem robu Kongresnega trga zraven Filharmonije, natančneje na vogalu Mestne optike. (Sam ji sicer rečem mesna optika.)

Zadeve ne omenjam zato, da bi opozoril na zanikrnost, po kateri se ta trgovina razlikuje od drugih. O tej bedni štacuni govorim zato, ker je simbol ljubljanskih družbenih razmerij in njihovih kontrastov, anomalij, bizarnosti, absurdov in drugih neprijetnosti.

Razlog, da kdorkoli vstopi v to trgovino, je en sam, a dovolj prepričljiv: ob določenih dnevih in urah dneva je pač edina odprta daleč naokoli. Sam hodim tja izjemoma, kadar mi česa zmanjka ob nepravem času, in to z odporom, jezen sam nase in na prodajalke — predvsem pa jezen na ljudi, med katerimi sem se prisiljen drenjati.

Ljudje se ne le družimo s sebi podobnimi, ampak med sebi podobnimi tudi kupujemo. Ta minimarket je v tem smislu izjema. Tam nisem nikoli med sebi podobnimi. Zato pa je tudi edinstvena socialna opazovalnica: če je ne bi bilo, bi morda celo nasedal trditvam, da ljudje verjamejo, da je življenje lepo.

Večina strank v minimarketu so družbeni marginalci. Na pločniku pred vhodom, za začetek, imajo postojanko brezdomci. Zadnjič sta se recimo dva klošarja stepla. Prepir je moral biti hud, da je močnejši (ali treznejši) od njiju žrtvoval polno steklenico, da je odločil obračun v svoj prid; drugi je obležal v luži vina, kar pa ni bila ravno izpolnitev alkoholičarskih sanj.

Na blagajni je nastala obupna vrsta, ker je blagajničarka požrtvovalno intervenirala. Čeprav ni bilo lepo gledati, ko je z okrvavljenimi papirnatimi brisačami tekala ven in not, je bilo to nekaj najbolj spretnega, kar sem katerokoli blagajničarko v tej trgovini videl početi. Zlasti nerodne so, kadar nekdo poskuša plačati s kartico. Transakcije v tej trgovini ne uspevajo. Blagajničarka ne ve, skozi katerega od dveh terminalov naj kartico povleče. Ko nekako najde pravega, je avtorizacija ponavadi zavrnjena. Ne preseneča me toliko, da ljudje plačujejo s karticami minimalne zneske, temveč bolj dejstvo, da sploh imajo kartice.

Enkrat sem šel čez vrsto po cigarete. Blagajničarka je dala na pult škatlico, jaz pa 500 tolarjev. Bankovca pa očitno ni videla, saj je začela kričati za mano, ko sem že bil med vrati: “Baraba, boš dal nazaj cigarete!?”

Najbrž je navajena takih. Zadnjič je bila ena še bolj glasna, ko je v opazovalnem ogledalu zasačila možakarja, ki je vtaknil pod bundo kozarec rdeče pese. Človek se je osramočen pobral iz trgovine, meni pa je šele potem, ko je bilo že prepozno, prišlo na misel, da bi mu ponudil, da mu rdečo peso kupim jaz.

In če kdo misli, da nima smisla omejevati prodaje alkohola — komurkoli, ne le mladoletnikom, in kadarkoli, tudi čez dan —, potem se naj enkrat postavi v vrsto in opazuje mlado in staro, ki kupujejo litrsko vino ali vekijo in druge tekoče narkotike po dostopnih cenah.

Trezne spoznaš po potrpežljivosti. Človek, ki ni apatičen, ne bi bil zmožen tako dolgo stati v tako dolgi vrsti samo zato, ker blagajničarka ne zna hitreje delati, ne da bi izdal svoje nejevolje. V tej trgovini že ne. Ti pa s steklenimi pogledi samo bolščijo predse. Tisti, ki jim je zmanjkalo sredi pitja, pa se zakonodaji na ljubo delajo normalne, kar za njihove pojme pomeni glasno kvantanje in krohotanje ter prijateljsko ruvanje in boksanje. To so ljudje, ki se vedno znajo postaviti tako, da so nekomu napoti, pa če stojijo na trgu, ne pa v ozki trgovini.

Nasplošno pa v tem minimarketu smrdi. (Zato tam nikoli ne kupim ničesar, kar ni hermetično zaprto.) Smrdijo pa seveda ne salame — ki so vse narezane na enako debele rezine, vse rezine pa so tudi enako natrgane in zmečkane —, ampak ljudje. Smrdijo po alkoholu, smrdijo po švicu, smrdijo po želodčni kislini, smrdijo po neumitih mednožjih in zadnjičnih odprtinah. Medčloveška bližina pred blagajno je neznosna.

Če so koga zmotili ti naturalistični opisi, potem se naj zaveda, da je točno to bil moj namen. V tej trgovini se mi včasih obrača želodec že fizično, kaj šele socialno — in zakaj se ne bi obračal tudi tistim, ki vanjo ne zahajate?

Resda sem v življenju vajen česa boljšega, a to še ne pomeni, da sem brez socialnega čuta. Nesrečo je treba deliti. Zato s to kolumno pošiljam v Mercatorjev minimarket zlasti naslednje:

Prvič si jo naj grejo ogledat tisti, ki trdijo, da center Ljubljane izumira. To ni res. Center Ljubljane se degradira, izumira pa nikakor ne. Dokaz za oboje so marginalci, ki naseljujejo center do te mere, da so v njem videti kot ena najbolj prominentnih družbenih skupin. Mene osebno to ne moti, ker ne vidim rešitve v tem, da bi jih zlepa ali zgrda odstranili v predmestje, kamor bi po naključni modrosti socialnega inženiringa pač spadali. In komu bi s tem sploh naredili uslugo? Decentnim meščanom, ki ne smrdijo po urinu? Klienteli Zvezde ali Platane, ki ob kavicah in tortah kontemplira dejstvo, da je življenje lepo?

Izkušnjo klošarskega minimarketa nujno potrebuje tudi Zoran Janković.

Omenil sem že tiste, ki dvomijo že v sámo smiselnost omejevanja prodaje alkohola. Nič hudega, če jih še enkrat povabim. Da jih bo bolj zadelo, jim predlagam, da trgovino obiščejo v petek zvečer.

Nadalje pošiljam tja tiste, ki so zakon o nedeljskem delu predlagali ali zanj glasovali na referendumu. Naj si ogledajo, kaj so “nujni življenjski artikli” in kakšno kvaliteto življenja v resnici implicirajo. Mogoče jih bodo prizori v minimarketu prepričali, da slovenski problem številka ena ni ravno ogrožena družinska sreča prodajalk v nedeljskih turnusih.

Nenazadnje pa si naj štacuno ogledata tudi Vika Potočnik, ki je s podarjenimi prireditvami na Kongresnem trgu začela, in Danica Simšič, ki z njimi nadaljuje. Kdor seje populizem, žanje marginalizacijo. Je pa res, da se potem, ko do tega enkrat pride, ne pozna več hudo, da nimaš politike, s katero bi usmerjal dejavnosti v prestolnici in njihovo kvaliteto.

Za vse naštete in vse druge še namig: poskrbite, da vam nikoli ne bo ničesar zmanjkalo, pa bo problem rešen — vsaj za vas same, če že ne za klošarje. Da nikoli ničesar ne zmanjka, je namreč glavni cilj vseh, ki verjamejo v napredek.