Za narodov blogor

Tone Rop je pameten gospod, ki ve, kdaj sme kaj povedati. Tako je previdno počakal, da ni več predsednik vlade, in izustil najbolj smešno izjavo v karieri: češ, kar zadeva trg mobilne telefonije, je vlada njega dni delala po vseh pravilih, zato bi Vega morala za 174 ali celo 337 milijonov evrov odškodnine tožiti Mobitel, ne pa državo.

Da Mednarodna zahodna brezžična toži Slovenijo zaradi domnevnega onemogočanja konkurenčnega poslovanja, je tipična ameriška arogantnost. Vsakomur, ki od daleč spremlja razvoj mobilne telefonije v Sloveniji, je jasno, da je Vega že od samega prihoda na ta trg nastopala povsem diletantsko.

Ne samo, da niso uvajali ničesar novega, temveč so pod zmotno marketinško krinko fokusiranja na določene (ne zelo profitabilne) segmente uporabnikov prihajali s slabšo ponudbo celo od Simobila, kaj šele Mobitela. V akcijah so vedno ponujali bodisi slabe in smešno zastarele telefone, ali pa še bolj smešno take, ki so podpirali funkcije in storitve, ki jih Vega sama svojim naročnikom sploh ni omogočala. Razvoj mobilnih komunikacij so ves čas anticipirali povsem napačno: češ, mobiteli so za telefoniranje in pošiljanje mesidžev in basta — kar pa je za tretjega, majhnega, začetniškega operaterja, ki pride na nek zahteven trg in se hoče bosti s prevladujočim, advanced operaterjem in v primerjavi z njim še vedno naprednejšim zasledovalcem, seveda zmotna strategija.

Če so mislili, da bodo v tej panogi kar tako malo investirali in čez nekaj let pobrali denar in šli, so se pač bridko motili. Čisto po ameriško: kot da so prišli prodajat coca-colo in pričakovali, da bojo enologi dol padli!

Po mojem skromnem, a prevzetnem mnenju Američani v mobilni telefoniji itak niso sposobni kdo ve kakšnih dosežkov — ne v tehnološkem ne v marketinškem smislu —, saj capljajo nekaj let za nami Evropejci. Še več! Kulturno gledano je tipično utelešenje emancipiranega heavy userja seveda Evropejec: morda Finec, morda kar Skandinavec, ne manj verjetno Italijan, Anglež ali Slovenec. Vega je slovenski trg očitno podcenjevala. Majhen je res, to pa je tudi vse. Tako po penetraciji kot po razvajenosti uporabnikov pa je eden najbolj razvitih v Evropi. Seveda po Mobitelovi zaslugi.

In da ne bo pomote glede ameriško-slovenskih in slovensko-ameriških odnosov, je treba v tej godlji upoštevati tudi to, da je družba WWI (kot del konzorcija) direktno konkurirala Mobitelu na razpisu na Kosovu, ki pa ga je UNMIK — pod možnim ameriškim vplivom — razveljavil, ko je kosovska Agencija za telekomunikacije izbrala Mobitel in njegovega partnerja Mobikos.

Upam seveda, da bo Vega predložila popolne in natančne poslovne izkaze za ves čas svojega poslovanja v Sloveniji — da se ne bi slučajno izkazalo, da bi škoda, ki jim jo je domnevno povzročila Slovenija in njen neregulirani trg mobilne telefonije, lahko bila veliko manjša.

V biznisu velja, da je tržni delež težje obdržati, kot pa si ga priboriti — zato ima to bajno Mobitelovo oglaševanje tudi svojo ekonomsko logiko. Ima pa tudi svojo kulturno: razen občasnih lapsusov in cinizmov, s katerimi včasih poskušajo kreativno izstopati za vsako ceno, je še vedno dejstvo, da je Mobitel najkvalitetnejši, se pravi vsebinsko, oblikovno in strateško najbolj konsistenten slovenski naročnik. To postane še tem bolj jasno, če Mobitelove reklame primerjamo z oglasi drugega in tretjega operaterja. Nobena akcija Simobila in Vege ni imela zveze s prejšnjo in naslednjo. Vse so bile populistične. (Ena je celo, pomislite, ponarodela.) Večina jih je bila zanič. Odkar Vegi slabo gre — namreč res slabo —, nimajo niti strategije, kulturno pa so na nivoju reklam za Pocinkovalnico Celje ali Kopitarno Sevnica.

Tisti, ki trdijo, da bi Mobitel moral povečati profite tudi tako, da bi zmanjšal budžete za oglaševanje, naj pomislijo, da bi to bil hud udarec za večino večjih slovenskih medijev.

Tudi Simobil je naredil taktično napako, ko se je odločil, da ne bo konkuriral za UMTS licenco. To bi morali storiti že samo zato, da bi odločneje konkurirali Mobitelu. Ampak ne: Bojan Dremelj se je pretvarjal, kot da ne verjame v razvoj svoje lastne panoge, in s tem Majzlju omogočil, da je izpadel kot genialen vizionar.

Karakterna razdelitev vlog je v tem konfliktu zelo zgovorna. Negativec je Majzelj, ker je v duhu predobrega oziroma preveč zavzetega gospodarja storil vse za podjetje, ki ga vodi — vključno s tem, da je kot kvazimonopolist določal cene, ki jih šibka konkurenca ne prenese. Pozitivec je Plahutnik, ki je neglede na nacionalni interes dal objektivno kritično mnenje o Mobitelovem položaju in ravnanju. (Saj, kaj pa naj bi storil?) Simiča, ki bi že zdavnaj moral ukrepati glede situacije na trgu — ko bi regulacija obema konkurentoma še bolj koristila, obenem pa tudi Mobitelu povzročila manj škode —, v tej drami sploh ni več (če je sploh kdaj bil). Čudno, ampak kaj hočemo. Stranski vlogi igrata Costaury in Thaler, ki vsake toliko nekaj godrnjata z galerije, sicer pa za dogajanje nista zelo bistvena. Epizodist je Rop, ki po mojem nikoli ni imel kakšne posebne koristi od uspešnosti Mobitela. Morda si zdaj, ko je tako grdo potunkal Majzlja, obeta kaj boljšega od Simobila.

Nova vlada bo nastopila seveda šele v epilogu.

Slovensko mnenje o nacionalnem interesu v gospodarstvu je milo rečeno nedosledno, v resnici pa že kar shizofrenično. Še pred dvema letoma je na trgu idej vladala protekcionistična ksenofobija. Danes pa nam gre na živce, da je domače podjetje tako rekoč monopolist, ki mu tujci ne morejo do živega.

Edini argument proti temu, da ima Mobitel tako velik delež in da pri tem, logično, diktira cene in (navidez) nerazumno subvencionira aparate, je ta, da se situacija zdi nekako nespodobna s stališča svobode trga. Od Mobitelove dominacije imamo koristi sicer vsi uporabniki — in naj se sliši še tako neverjetno, imajo jih celo Simobilovi in Vegini! Res pa je, da po logiki gospodarske in politične korektnosti tak monopol spominja na režim, v katerem so ljudje svobodni brez institucije volitev in parlamenta.

To načeloma ni nemogoče, je pa v današnji Evropi (in Ameriki) nepredstavljivo. Še tem bolj, če se to dogaja ravno v Sloveniji.

Tetka Ljilja in čika Duško sta stara prijatelja od moje pokojne tašče Mile. Tako nas še dandanes vsako leto 7. januarja povabijo na božično pojedino. Dvajset do trideset običajnih povabljencev v glavnem srečujem samo tam in takrat, zato za večino ne vem, kaj so po verskem prepričanju in nacionalni pripadnosti. Ampak če se že jaz lahko znajdem na pravoslavni božični večerji, potem imajo drugi kvečjemu še več razlogov. Spraševati bi bilo nevljudno, predvsem pa nesmiselno: vse se zdi tako samoumevno, da kot da s to interkulturnostjo — kot predlagata po novem Janko Kos in Peter Jambrek namesto pojma “multikulti” — živimo že desetletja.

In najbrž res. V dobro voljo me spravljajo celo tisti, ki živijo v Sloveniji že petdeset let, a ne znajo povedati po slovensko niti stavka. Tako lahko vsaj enkrat na leto konverziram v srbščini, kar se mi zdi dobrodošel jezikovni fitnes. To je bolj moj privatni štos kot pa množičen pojav, ampak zdi se mi tipično slovensko, da poskušam ohranjati ločeni znanji srbščine in hrvaščine in s tem ugajati native speakerjem celo na teritoriju Slovenije!

Ta idila pa se konča, ko preberemo trditve znanstvene svetnice na Inštitutu za narodnostna vprašanja, ki je po naročilu Urada za narodnosti vodila raziskavo o “ABČHMS”. Ne, ne gre za neko azbuko, temveč za kratico, s katero avtorica označuje Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe.

Skratka: “Na vsem območju nekdanje skupne države so imeli načeloma enake pravice, po razpadu Jugoslavije pa so utonili v nekakšno kolektivno neprepoznavnost, formalnopravno nevidnost. Ti ljudje so vsaj v 90 odstotkih slovenski državljani in ni prav, da so diskriminirani glede na druge narodnostne skupnosti, ki so ustavno in drugače priznane ter manjšinskozaščitno obravnavane. Zato bi se o tem morali začeti javno pogovarjati. Ti ljudje se želijo vključiti v to državo, Republiko Slovenijo, kot vsi drugi, toda ne na način nasilne ali prikrite asimilacije, ne želijo se getoizirati, želijo solidarno živeti z drugimi sodržavljani, hkrati pa želijo ohranjati neke svoje posebnosti, ki zadevajo zlasti kulturo in izobraževanje, želijo take državne medije, v katerih bi se lahko samopredstavljali, kot se lahko denimo Madžari ali Italijani.”

Pojdimo po vrsti. Da so omenjeni “kolektivno neprepoznavni”, lahko pomisli samo nekdo, ki si je zanje izmislil oznako “ABČHMS” — kar je še bolj žaljivo, kot če bi jih obkladal s čefurji.

Ampak to ni bistveno. Šokantno je, kako se nekdo čuti poklicanega razlagati, kaj konkretno si družbena skupina želi in ne želi.

Želijo se vključiti v to državo, ne želijo se nasilno ali prikrito asimilirati, ne želijo se getoizirati, želijo biti solidarni s sodržavljani, želijo ohranjati kulturno identiteto, želijo udeležbo v državnih medijih. Kakšne so te želje in čigave so?

Kako pride do mednacionalnega konflikta? Redko izbruhne sam, ponavadi je sprovociran. Toda niso vsi razpihovalci mednacionalne mržnje Miloševići ali Tudjmani. Obstajajo tudi dobronamerni provokatorji, ki se ne zavedajo, da se igrajo z ognjem. To so civilni in civilizirani korektneži s predznanjem o demokraciji in človekovih pravicah ter z ustrezno poljudnoznanstveno metodologijo za ščepec kredibilnosti. Oni trdijo, da bi se o določenih zadevah — po njihovem kočljivih in zamolčanih — “morali začeti javno pogovarjati”, čeprav za to ni pametnega razloga in še manj potrebe. Naslednji korak od “javnega pogovarjanja” je namreč formalizacija nekih odnosov, s katero pa se stvari samo poslabšajo. Tako se začne valiti snežena kepa.

Od posameznika je odvisno — naj bo ABČHMS ali Kitajec —, ali se bo kot državljan in davkoplačevalec vključil v svoje življenjsko okolje. Vsaka individualna oseba A, B, Č, H, M in S se mora sama pri sebi svobodno odločiti, ali se bo getoizirala ali pa se bo družila tudi s Slovenci, se naučila slovensko, navzela tudi teh drugih navad, itd. — ali bo skratka hotela in znala biti dvokulturna. In kdo sploh pravi, da je asimilacija edina alternativa getoizaciji? Zakaj sociologi nacionalizmov ali varuhi subnacionalnih identitet (ali kako jim naj rečem) operirajo s temi najnegativnejšimi pojmi? Kaj je narobe, če se Bosanec asimilira? To morda ni všeč njegovim staršem, ampak kaj to nas briga — mislim nas kot Slovence, sociologe in državne sekretarje? In če se asimilira, to še ne pomeni, da je zavrgel izvorno identiteto. (Res je seveda, da pojem dvokulturnosti nikomur ni tako tuj kot bivšim Jugoslovanom, s Slovenci vred.) Pa četudi jo je zavrgel. Meni je vseeno. Ponavljam: asimilacija ali getoizacija Neslovencev ni moj problem, še tem manj pa je odgovornost slovenske države. To je stvar posameznikove izbire.

Uradu za narodnosti priporočam, naj že izdelano raziskavo objavi, da ne bi iz nesporazuma prišlo do škandala, ki bi zadeve še poslabšal. Že vnaprej pa si upam trditi, da raziskava, ki jo napovedujejo z nakladanjem o “nasilni” ali “prikriti” asimilaciji, že ne more biti relevantna. Kakšne neumnosti pa so zdaj to? Kaj pomeni nekoga nasilno asimilirati? Da ga pretepaš tako dolgo, dokler ne zapoje “Slovenec sem, je mati d’jala”? Če kdo to slučajno počne, potem za to tudi kazensko odgovarja, ne? In kaj je prikrita asimilacija? Da je ne opazimo? Dobro, ampak česa konkretno ne opazimo: da je postal Slovenec ali da je bil prej Neslovenec?

Vsakomur je jasno, da Neslovencem tudi po zaslugi Slovencev ni vedno lahko. A reševati te probleme administrativno bi bilo enako nespametno kot z dekretom preprečevati recimo rejugoslavizacijo znatnega dela slovenske popularne kulture oziroma vsesplošno plimo jugonostalgije od množičnih mladinskih silvestrovanj v Beogradu pa do prismojenega kulta Tita. Veleumne raziskave tega seveda ne opažajo in namesto tega priporočajo manjšinske kulturne oddaje v “državnih” medijih. Naj enkrat v življenju prižgejo televizor in ugotovijo, da so Slovenci absorbirali toliko ex-jugoslovanskega šodra, da je skoraj že vprašanje, kdo se lahko v kulturnem smislu tu počuti tujca!

A kakorkoli: če je ena skrajnost, da ima Slovenija na vesti izbrisane, bi bila druga, če bi Neslovencem namesto samoumevne tolerance ponujali prilagojeno zakonodajo.

Splošno sprejeta ekološka dogma se glasi, da je Slovenija prelepa, premajhna in zaenkrat še dovolj čista, da bi jo smeli ogrožati z grobimi posegi v naravo. Mislimo na prihodnost! No, pa dajmo enkrat zares.

Tisti, ki so zavrnili možnost postavitve vetrnih elektrarn na Vremščici in Volovji rebri, niso mislili na našo prihodnosti, ampak na prihodnost ptičkov. Prostoleteča perjad bi se namreč v svoji frfotavi zmedenosti lahkomiselno podajala pod giljotino elis, ali pa bi jo pod nož kratko-malo posrkalo.

Če se prav spomnim, je bil eden glavnih argumentov proti zajezitvi Save Dolinke pri Bledu ta, da bi z nastankom akumulacijskega jezera izginilo nekaj redkih ali celo endemičnih živalskih in rastlinskih vrst.

Pustimo ekologijo za trenutek ob strani in si pobliže oglejmo ta shizofreni odnos do živali.

Če gre za neškodljive, človeku in ovci prijazne ptičke, se inkriminirani naravovarstvenik nenadoma začne obnašati kot budist ali pripadnik nekega drugega animističnega ali celo panteističnega verovanja, ki homo sapiensu odreka samoumevni položaj najvišjega bitja. Tudi ptiček je božje bitje. Sicer nasplošno nismo vegetarijanci — kar je v tem primeru še bolj čudno —, vendar v okolje ne smemo postavljati takih reči, ki bi pobijale naše bratce ptičke.

Ta logika seveda odpade takoj, ko medvedu, volku in risu pride na misel, da bi si za malico postregli z živaljo, ki jo človek redi zase. Velike zveri v bistvu kradejo: kradejo človeku ovce in kokoši, zato jih je treba kaznovati. Ovca in kokoš sicer nista naši sestri, ker ju v najboljšem primeru — če gre samo za sir in jajca — pustimo živeti, dokler nam koristijo. V vsakem primeru pa sta ovca in kokoš človekova privatna lastnina. Zver nima prav nič več pravice, da bi ukradla kuro, kakor kurjerejčev požrešni sosed. Na kmetih velja človeško pravo tudi za medvede, rise in volkove, le da ga kot represivni organ ne uveljavlja policija, ampak ministrstvo za kmetijstvo. Zakonitosti prehranjevalne verige in naravne selekcije so suspendirane v interesu pravne države in človeških pojmov o pravičnosti.

Kljub temu pa zagrožene sankcije niso za vse enake: če bi res verjeli, da so živali enakopravne, potem bi bilo logično, da bi tudi človeške kurje tatove čakala gotova smrt z odstrelom po odločbi ministrstva za kmetijstvo.

A naj se vrnem k energiji: nekje jo je pač treba dobiti in za to plačati določeno ceno. Če je ne bomo kupovali za ceno življenj ptičkov, ki bi jih sesekljale vetrne turbine, potem jo bomo pač morali kupovati za ceno življenj ribic, ki jih bodo sesekljale turbine hidroelektrarne. Ali-ali. Začnimo seštevati in tehtati življenja ptičkov in ribic. In zraven še tistih rastlinic in živalic, ki bi poginile in izginile pri gradnji hidroelektrarn in nastanku akumulacijskih jezer ali vsaj dviga rečne gladine.

Če bomo izračunali, da je ekološka cena previsoka tudi za hidroeletrarne, potem vstavimo v enačbo parametre termoelektrarne: zanje je treba izkopati toliko in toliko premoga (če ga imamo), pri tem pa upoštevati življenjsko in zdravstveno tveganje rudarjev in seveda negativne ekološke učinke v okolicah rudnikov in termoelektrarn samih. Ali smo pripravljeni izpustiti v ozračje — in posledično tudi v gozdove in na polja, njive, pašnike in travnike (da o naših pljučih in pljučih naših sestric živalic niti ne govorim) — toliko in toliko milijonov ton premogovega prahu in žveplovega dioksida samo zato, ker se nam smilijo ptički in ribice, ki bi jih zmlele turbine vetrnih in vodnih elektarn?

In če bi ugotovili, da so tudi nove termoelektrarne ekološko nesprejemljive, bi potem spremenili odločitev, da bomo nekega dne zaprli nuklearko? Ali pa bi morda celo postavili še eno novo?

Slovenska ekološka zavest postaja krinka za ornitološko, agrarno, etnološko, krajinsko, arheološko, pohodniško folkloristiko. Varstvo okolja je dandanes bolj kot skrb za optimizacijo sožitja med človekom in naravo izgovor za vsesplošno kulturno nazadnjaštvo, ki se razrašča med Slovenci.

Odpor do vetrnih elektrarn je posledica iste miselnosti kot odpor do novega Kolizeja: tako kot si konservativen Slovenec ne zna predstavljati kraškega grebena, na katerem bi se vrtele orjaške bele vetrnice, si tudi ne zna predstavljati obrisa Ljubljane, ki bi ga prebadal nadpovprečno visok nebotičnik. Imaginacijo Slovencev določajo merila bidermajerske ljubkosti, ko gre za urbano okolje, in razsvetljensko-romantične metafore svetobolnega veličastja, ko gre za naravno krajino.

Dokler so Slovenci živeli v socializmu — in nenazadnje tudi v državi, v kateri so bili prvi na vasi —, se je zdelo, da so jih čas, okoliščine in napredek še kar modernizirali. Po osamosvojitvi, ko so ljudje po liniji najmanjšega odpora dojeli svobodo kot spričevalo, da je vsakdo lahko najbolj pameten, pa je konservativnost, ki izvira iz zgrešenih predstav o samih sebi, z vso silo planila na dan, kot da modernizacije in urbanizacije nikoli ni bilo.

Slovenija ni nerazvita, seveda pa tudi ni dovolj razvita. In četudi razvoj še zdaleč ni samo industrializacija, arhitektura in pridobivanje energije, so ekološki in urbanistični pomisleki zgolj argument za to, da tistega, kar ji še manjka, v resnici ne potrebuje.

Po tej logiki ni in ne sme biti omembe vredne okoljevarstvene razlike med Triglavskim narodnim parkom in kamnito kraško puščavo. Po tej logiki ni in ne sme biti omembe vredne arhitekturne razlike med Ljubljano in Kamnikom. Bodimo srečni, da je vse skupaj enako nedotaknjeno in srčkano, kot se spodobi za duha postsocializma po meri človeka, ki nima pojma. In kot vidimo, se nam to celo obrestuje: turisti, ki prihajajo v Slovenijo iz asfaltnih džungel in sulfuriziranih dolin Zahodne Evrope, so navdušeni nad nepokvarjenostjo naših ljudi in narave! Si predstavljate njihovo zgroženost, če bi nad Ilirsko Bistrico zagledali vetrnice? Najbrž bi bili podobno razočarani, kot če bi na safariju sredi Afrike naleteli na pleme, za katerega so slišali, da živijo v lovsko-nabiralskem raju, v resnici pa imajo elektriko in uporabljajo mobitele!

Res je: ustavimo razvoj Slovenije in vzdržujmo status quo, da se bomo bolje vživeli v to vlogo rousseaujevskih originalov!

Da je Gorazd Kocijančič sam in pri svojih letih prevedel kompletnega Platona, ga opremil s še enkrat toliko opombami, interpretacijami in bibliografskimi podatki in vse skupaj izdal v dveh knjigah leksikonskega formata po ceni 75.000 tolarjev, je bila ob izidu novica za naslovno stran. Ker pa dnevniki na čelu z Delom ne znajo delati prvih strani, se to ni zgodilo.

Po dveh mesecih naslovnic z rutinskimi političnimi in poslovnimi kravatarji, športnimi trenirkarji, božično-novoletnimi ikebanami in cunami ruševinami pa je Delo le ugotovilo, da je prevod Platona neverjeten intelektualni dosežek: morda celo takšen, da bi ga po logiki Guinnessove knjige rekordov lahko prodali tudi polpismenim kot senzacionalistično bizarnost.

Rečeno, storjeno: Kocijančiča razglasijo za osebnost leta 2004 in ga dajo na prvo. Končno! Kako perfidna perverzija starega cinizma, da je novica novica le v primeru, če je objavljena v medijih! Kocijančič je smel na naslovko šele potem, ko je iz njega naredilo novico Delo. In še v tem primeru si jo je moral deliti z odgovornim urednikom, ki mu je čestital ravno v trenutku, ko je fotograf pritisnil na sprožilec. Če to ni srečno naključje! (Namreč za Koširja.)

Ko je Kocijančič pisal kolumne za taisto Delo, je zvenelo, kot da je jezen na ves svet, čeprav je obenem dajal vedeti, da živi v svojem, hermetičnem, intelektualno purističnem svetu. Navsezadnje že več kot dvajset let poslušam zgodbice od prijateljev, kolegov, bivših sošolcev, skupnih znancev in sorodnikov o tem Kocijančiču, pa ga v življenju še nisem niti srečal.

No, njegove kolumne so mi bile simpatične, saj rad podpiram osamljene jezdece. Nisem pa razumel, zakaj bi bil svet, od katerega se z gnusom distancira, sploh vreden njegove pozornosti. Kolumnist mora biti globoko potunkan v tisto, kar kritizira. Biti mora del sveta, ki ga sprejema z odporom in se mu upira, vendar ga kot svoj svet ne negira. Kritika ni negacija, kaj šele negativizem. Čeprav je kolumnist na svet obsojen, z njim noče imeti niti opravka, kaj šele interesa do njega. (Glej nadnaslov te kolumne.) Kolumnist je človek, ki nima kam ubežati. Njegova edina samota je njegova kolumna.

Da je Kocijančič sprejel to “čast”, je moral skleniti kompromis, ki se ga v intervjuju, ki ga je milostno dal Delu ob tej priliki, niti ni potrudil prikriti. Njegova otajana superiornost pa je izpadla posrečeno vsaj toliko, kolikor je ostalo dvoumno, ali je s tem PR daj-damom z Delom mit svoje vzvišenosti perpetuiral ali spodkopal. Malo kontroverznosti kolumnistom vedno paše — nevljudnosti pa tudi.

A ne preveč: in ena prvih v kontroverznosti in nevljudnosti je Svetlana Makarovič. Ko je v stilu nekega bolj trmastega Kocijančiča zavrnila Prešernovo nagrado, je predstavo izvedla kot takšno pirueto, da ni bilo jasno, ali nagrade morda samo ne sprejema, hoče pa jo vendarle. In za nameček je trajalo pet let, da smo izvedeli zakaj oziroma zaradi koga. Šele ta ponedeljek je Marcelu Štefančiču v Studiu City zaupala, da ji je šlo v nos, da je žirija Prešernovega sklada takrat “od nekod potegnila” sonagrajenca slikarja p. Marka Rupnika, avtorja mozaika v papeževi kapelici, na kar pa ona kot antiklerikalka in kontratercialka ni mogla pristati.

Žrtev nenadnega, a zapoznelega razkritja je ne več ne manj kot svoboda tiska — in to po zaslugi Ervina Hladnika Milharčiča, urednika Sobotne priloge Dela, Svetlanine zadnje kolumnistične postojanke. EHM, ki nekaj let ni sledil tukajšnjim kulturnim bojem, ni razumel njene zadnje kolumne z metaforo o gori, na katero eni mukoma plezajo, drugi pa se komot pripeljejo z avtom. (Meni, ki sicer sledim tem bojem, se tega niti ni ljubilo razumeti.) Da bi jo naredil bolj razumljivo, je uredniško posegel vanjo — kar je za slovenske pisce nezaslišano — in pri tem odrezal zanj še posebej nerazumljivo referenco na patra nagrajenca, češ, “Rupnik, to ni ista gora”. Tako je iz kulturnega nesporazuma nastala zgodba o medijski represiji, ki jo samoodstopljena kolumnistka prodaja kot solzav dokaz, da cenzura ostaja ista, samo cenzorji se menjajo.

Najmodernejši primerek kontroverznega in nevljudnega kolumnista pa je kdo drug kot Mićo Mrkaić. Ne zdi se mi sporno, da je sprejel ponudbo, da se politično angažira kot predsednik strateškega sveta za gospodarski razvoj. Kot intelektualec ima vso pravico, da se tega loti, pa tudi strokovne kvalifikacije — no-ja, za tiste, ki mu manjkajo, bo pač moral poskrbeti minister za kulturo. Tudi ne mislim, da je neupoštevanje prvega priporočila, ki ga je vladi dal Mrkaićev svet, že dokaz, da gre za “dvorne norčke”, kot je naložil Milan Balažic. (Kot kolumnist Financ, kjer so najbolj veseli, če najdejo modele, ki jim zaradi ničesar ni nerodno — in predvsem kot zavestna uredniška, opozicijska protiutež Mrkaiću —, je dvorni norček seveda tudi Balažic sam. Toda človeku, ki tako dolgo ni nakladal, lahko odpustimo, da se mu zdaj mudi.)

Sporno je to, da si Mrkaić na novi funkciji še vedno dovoli pisati kolumne, v katerih nadaljuje s pljuvanjem, zmerjanjem, norčevanjem iz političnih, ekonomskih, kulturnih nasprotnikov. Zaradi mene bi lahko še naprej pisal dolgočasne kolumne, ampak zgolj strokovni teksti Mrkaića očitno ne zanimajo. (V tem je razlika med njim in recimo Josephom Stiglitzem. Aja, Stiglitz je tudi nobelovec.)

Mrkaićeva kolumna o “luzerjih leta”, v kateri je obračunal s starejšimi profesorskimi kolegi ter z bivšim ministrom Gantarjem in premierom, je bila tako deplasirana, da kaj takega ne bi pričakoval niti od človeka, ki k temu že od prej bolezensko nagiba.

Zadnje mesece se vsi čudijo Janši, kako se mu je uspelo iz jastreba preleviti v goloba. Meni se to zdi normalna državniška metamorfoza iz opozicijske drže v operativno. Tega bi se moral zavedati tudi Mrkaić, ki pa si domišlja, da bo lahko v novi vlogi ohranil status nevezanega intelektualca, čigar strokovnost opravičuje vsako njegovo poniglavost. Njegov položaj zahteva avtoriteto. In če jo je doslej zanemarjal, ker se mu je zdelo pomembneje za vsako ceno provocirati, si jo lahko zdaj pridobi vsaj s tem, da se pravočasno strezni. Raje nehaj sam od sebe, Mrki, preden te bo Janša za ušesa!