Za narodov blogor

Odločitev Mestnega sveta, da ne odobri gradnje Sparovega centra v Šiški, je uzurpacija politične moči nemočnih in nesposobnih. Da je bila večina svetnikov proti, je že tako ali tako sramotno, še tem bolj pa v luči argumentov, ki so jih navajali.

Absurdno je, da imajo mestni svetniki pravico in dolžnost odločati o nečem takem, kot je gradnja večnamenskega centra, in to s privatnim kapitalom. Mestni svet bi smel odločati le o porabi davkoplačevalskega denarja, ne bi pa smel imeti besede pri odločitvah o urbanističnih zadevah, ki ne črpajo iz mestnega proračuna. Za te aspekte je poklican Oddelek za urbanizem, ki – citiram – »pripravlja prostorske plane urbanistične in krajinske zasnove in prostorske izvedbene akte, organizira in vodi postopek obravnave in sprejemanja prostorskih planskih in izvedbenih aktov, vključno z javno razgrnitvijo in javno razpravo«. Dejstvo, da o teh »pupih« (prostorsko-urbanističnih planih) nazadnje odloča Mestni svet, pomeni samo to, da svetniki ne zaupajo svojim lastnim strokovnim službam.

Odločevalski mehanizmi občin so preostanek samoupravnega socializma. Mestni svet, ki odloča o svobodnem podjetništvu, je v celofan demokracije zavit centralni komite in nič drugega!

Anahronizem pa niso samo svetniki kot brezprizivna, tako rekoč metafizična instanca, ki določa človekovo usodo, temveč tudi javne razprave o sicer pomembnih urbanističnih odločitvah. Upoštevanje različnih interesov se s tem spušča na nivo, na katerem se praviloma dogaja, da prevlada seštevek mikrososedskih interesov – ali magari interesov strokovnjakov, od arhitektov in okoljevarstvenikov pa do gradbenikov in konkurentov –, ki ne vidijo dlje od nosa ali kaj šele čez plot.

Takšni primeri so javne razprave o tretjem pomolu v Luki Koper, prenovi portoroškega hotela Palace, turističnih novogradnjah med Lucijo in Sečo in trasi dolenjske avtoceste pri Trebnjem. Javna razprava je (bila) socialistična alternativa za PR in je zdaj le še karikatura dobesedno razumljene demokracije. Kdor sprašuje naključno množico slehernikov za mnenje o javni zadevi, je obsojen na to, da bo dobil podpovprečno pametne in s tem nekoristne odgovore.

Razmišljam, kako bi se sam počutil, če bi o družbeni primernosti ustanovitve – recimo – novega časopisa razpravljala politična instanca. Bi o tem razpravljal kar parlament, ker gre za projekt vseslovenskih ambicij? In če se parlament s tem ne ukvarja, ali bi potemtakem moral dobiti soglasje vseh občin, v katerih bi časopis nameraval distribuirati? Ali to pomeni, da smo v drugih panogah, ki niso vezane na zemljišča in urbanizem, za razliko od trgovcev lahko srečni, da ne obstajajo družbeno-ureditveni plani, ki bi se jih morali držati, prepuščeni na milost in nemilost svetnikov? Ali bi se tudi v mojem primeru našla kakšna Vika Potočnik, ki bi s svojo vizionarsko genialnostjo ugotovila, da je časopisov že več kot dovolj, in mi pripisala potuhnjeno namero, da mi ne gre za nič drugega, kot da ljudem poberem denar iz žepov?

Po tej izjavi Potočnikove nam je lahko jasno, da jo je Ljubljana v času njenega županovanja še dobro odnesla.

In kako bi se počutili mestniki sami, če bi jim neka institucija dovolila recimo gradnjo hiše in bi na podlagi teh zagotovil že nekaj investirali v pripravo, potem pa bi se na lepem premislila? Če ne bi že lani sprejeli nasprotnega stališča, bi še verjeli, da je njihova sedanja, drugačna odločitev avtonomna. Tako pa so izgubili še zadnji ščepec kredibilnosti.

A to še ni vse! Mestni svetniki se čutijo kompetentne trditi, da Ljubljana in še posebej Šiška ne potrebujeta še enega trgovskega centra, češ, saj že imamo v bližini Mercator. Recimo Darko Štrajn – prav tako svetnik LDS in bog pomagaj tudi predsednik Liberalne akademije! – je naravnost bleknil, da Spar tako blizu Mercatorja ne bi bil »korektna« konkurenca. Da ne bo dal Mestnemu svetu slučajno v obravnavo predloga zakona, ki bi določal minimalne razdalje med poslovnimi prostori, namenjenimi istim ali podobnim dejavnostim!

Po drugi strani pa je to stališče pri vsej svoji zmotnosti tudi utvara, da se je Sparu v Šiški zoperstavljal samo najboljši in najbližji sosed, ne pa tudi kateri od oddaljenejših – naprimer BTC. Ljubljana je dovolj majhna, da je vsaka konkurenca videti kot grožnja, zato jo je treba učinkovito in magari kvazilegitimno odvrniti.

Primer Spar je še tem bolj neverjeten v luči konkurenčnih kolobocij, do katerih v Sloveniji prihaja. Bolj ko so polena konkurenci očitna in namerna, manj se Urad za varstvo le-te zanje zmeni oziroma jih po kozmetičnem preverjanju gladko dopusti. Slovenija postaja gospodarski poligon, na katerem najbolje uspevajo mali bogovi z najspretnejšimi odvetniki, lobisti in piarovci. Pivovarna Laško in Mercator sta nedvomno tista, ki si lahko neglede na pravila igre in makroekonomske učinke privoščita karkoli. Dolgo, predlogo je užival tudi Telekom.

Primerjajmo to splošno stanje, ki ga po neumnem zagovarja Štrajn s svojim realsocialističnim stališčem, z razvpitim prepirom za operaterjevo senco. Pred leti ni nihče odvračal Western Wirelessa od vstopa na slovenski trg z argumentom, da že imamo Mobitel (pa še Simobil za nameček), kaj šele, da bi mu podjetniške ambicije celo aktivno preprečeval. In tudi danes nihče ne ščiti Mobitela na tak način, kot Mestni svet ščiti Mercator – s politično požegnanim onemogočanjem konkurence! Kako si drznejo? Kako si drznejo odločati o tem, ali sme nek svoboden gospodarski subjekt investirati v karkoli?! Kakšna je to demokracija, v kateri sta svoboda govora in svoboda političnega združevanja zagotovljeni, svoboda podjetništva pa ne? Dokler svoboda podjetništva ne bo enako sveta kot svoboda govora in svoboda političnega združevanja, se lahko za resnično demokracijo obrišemo pod nosom.

Če Spar ne bo tožil mesta, bo to še bolj neverjetno, kot da si je Vega drznila tožiti državo!

A kot rečeno: če dobijo politično moč v roke nemočni in nesposobni, jo neizogibno uzurpirajo – naj so še tako dobronamerni. Ljubljana je v tem smislu talka nemočnih in nesposobnih, saj jo vodijo ljudje, ki že tako ali tako odločajo o napačnih stvareh, pri tem pa niti ne vejo, za kaj gre.

Moja osnovna šola je nosila ime Franca Rozmana Staneta – in ga ne vem zakaj še danes nosi. Kakorkoli, vsako leto 7. novembra smo imeli komemoracijo. Zbobnali so nas v avlo ali telovadnico, kjer smo morali poslušati govorance o ponesrečenem preizkušanju minometa. Na isti dan po julijanskem koledarju pa se je začela tudi oktobrska revolucija, kar je bila za učence naše šole še dodatna protokolarno-zgodovinska obremenitev. Vse skupaj se je ponavljalo le teden dni po dnevu mrtvih. Zadnji dan pouka pred 1. novembrom so nas namreč peljali prižigat svečke pod bližnjo spominsko ploščo narodne herojinje Slave Klavore, ubite kot talke.

Po novem letu je prišla na vrsto obletnica bitke na Osankarici, v kateri je do zadnjega moža padel Pohorski bataljon. Malo pozneje smo proslavljali obletnico dražgoške bitke, še malo pozneje pa usmrtitev stotih talcev pri Frankolovem. Če nam govorjenje o vseh teh mrtvih, mrtvih in še enkrat mrtvih ne bi šlo pri enem ušesu not in pri drugem ven, bi bilo naše otroštvo hudo morbidno. Ampak finta indiktrinacije je v tem, da se nalaga za pozneje, če že ne učinkuje sproti. Za nameček smo imeli namreč tudi širšo domovino, kjer smo slavili spomin na mrtve v Jasenovcu in Kragujevcu ter na Sutjeski in Neretvi. Ko smo šli s šolo gledat »Sutjesko«, je bil po vrnitvi iz kina predviden pogovor o grozotah, ki smo jih pravkar videli inscenirane. Tega pogovora ni bilo, ker je bila učiteljica, ki naj bi ga vodila, po ogledu filma tako pretresena, da je celo uro s solznimi očmi in brez besed hodila gor in dol po razredu. To je name naredilo večji vtis kot sam film.

Ko je umrl Tito, se je zdelo, da je komemoriranje doseglo vrhunec in da bo tega odslej kvečjemu vedno manj. In res. Toda potem se je začelo govoriti o spravi in malo pozneje tudi demokratizirati, in tako so prišle na dnevni red druge komemoracije. V Kočevskem Rogu je bila spravna slovesnost, ki pa ni nikogar pobotala. Tako še danes častimo spomin na slovenske zavezniške vojake, ki so padli v regularnih bitkah z italijanskimi in nemškimi vojaki; spomin na slovenske civilne žrtve specialne vojne (talce), ki so jih usmrtili italijanski ali nemški okupatorji; in spomin na slovenske kvizlinške vojake, ki so jih neregularno (brez sojenja) usmrtili osvoboditelji, torej njihovi rojaki.

Za razliko od tistih iz časov bivšega režima so novodobne komemoracije bolj civilne kot uradne, skorajda subkulturne. Domobranske organizirata Nova slovenska zaveza ali Združeni pod lipo sprave, partizanske pa Zveza združenj borcev NOV. Te tri organizacije imajo z državo opraviti približno toliko kot Lipa Chapter (Harley-Davidson klub). Kučan je bil zadnja in edina izvoljena oseba, ki se je še udeleževala partizanskih zletov. Kadar v Dražgošah zavihrajo prapori, delujejo pompozno, vendar anahronistično in nikakor ne državotvorno. In kadar se zberejo častilci domobranskih žrtev v Rogu, je simbolov še manj – če niso glavni simbol rute žalujočih potomk.

A to ni problem percepcije vseh nas, ki zehamo, naveličani komemoriranja že od otroštva. To je problem države, ki v svoje temelje ni vgradila pietete. Nihče ni pred petnajstimi leti uradno rekel: mir in pokoj vsem pobitim, enim ali drugim, pojdite in odpuščajte, ampak zdaj pa dovolj tega žalovanja in obujanja spominov! Resnična sprava, ki je nikoli ni bilo, bi bila in bi morala biti tako rekoč uradna sublimacija občutkov žrtev in zločina na nivo nacionalne zavesti, ne pa da naključne in med sebo konfliktne množice posameznikov kar naprej komemorirajo in komemorirajo iz leta v leto dobesedno po sezonah.

Da sprave ni bilo, z drugimi besedami pomeni, da se ne eni ne drugi niso mogli ali hoteli sprijazniti, da so Slovenci kot kolektiv v novejši zgodovini vzeli nase več vlog, ne le tiste, ki so jih nosili kot posamezniki: eni so bili najprej žrtve, potem uporniki, potem zmagovalci, nazadnje zločinci; drugi so bili najprej oportunisti, potem izdajalci, potem poraženci, nazadnje žrtve – a na simbolnem nivoju naroda smo vsi vse to hkrati. Kakor hitro se je nek naš rojak uspešno uprl okupatorju, sem upornik in zmagovalec še dandanes tudi jaz. In kakor hitro je rojak vrgel v jamo rojaka, sem zločinec in obenem žrtev še dandanes tudi jaz. Samo če se tega zavedamo kot kolektiv, lahko živimo brez bremena zgodovine kot posamezniki.

In če bi nam to bilo že zdavnaj jasno doma, potem zdaj ne bi vsa Slovenija – no, razen zunanjega ministra in vlade nasploh – tako histerično vreščala zaradi italijanskega obujanja zgodovinskega spomina na fojbe in izgnane optante.

Če samemu sebi laže velik in za povrh še opereten narod, kakršni so Italijani, izpade stvar monumentalno in sovražno. Če samemu sebi laže majhen narod brez domišljije, kakršni so Slovenci, pa izpade sentimentalno in samopomilovalno. Kako komunicirata naroda, ki lažeta samemu sebi, čeprav morda ne tudi en drugemu, pa lahko spremljamo v zadnjih tednih.

Čeprav so bili v zgodovini Slovenci tisti, ki so bili največkrat žrtve Italijanov, tudi sami niso brez greha. Toda žrtev in krivic ne tehtajo niti zgodovinarji – ti jih kvečjemu ugotavljajo -, kaj šele državljani nekih v bistvu drugih državnih tvorb po mnogih desetletjih. Katera tehtnica lahko “pravično” izmeri mrtve, potujčene in izseljene in dá bolj prav enim ali drugim? Ah, to prekletstvo nacij, od samih sebe obsedenih! Ampak kaj hočemo! Italijani pač niso ozdravljeni kot Nemci, ki jim ne bi prišlo na misel, da bi pri vsej svoji krivdi šli demonstrativno jokat k drugim, češ, glejte, kaj ste nam storili! Toda zato, ker smo v zgodovini pogosteje bili žrtve, kot pa smo delali zlo, se Slovenci še nimamo pravice delati nedolžne.

Se strinjam, da bi se Fini, ko pride v goste, moral opravičiti zaradi pobitih talcev v Gramozni jami. Toda potem bi se moral tudi Rupel zaradi fojb – pa če smo pobili 4.000 ali 1.500 ali enega samega Italijana. Tega predloga ne vem zakaj še nisem slišal. Pomagajmo Italijanom, da si pridejo na jasno s svojo zgodovino, ker si bomo potem bolj na jasnem tudi mi s svojo. Predvsem pa nima smisla, da bi otroci na katerikoli strani meje še naslednjih nekaj desetletij gledali bedaste filme vsak o svojih mrtvih.

Doslej sem vedno imel razloge, da nisem našel razumevajočih besed za Bojana Požarja. V primeru njegovega razkritja poslanca Jurija pa ga moram zagovarjati.

Požar je naredil edino pravo stvar. Slišal je masten trač o Aureliu Juriju in ga — v nasprotju s svojo običajno prakso — preveril. Še več: preveril ga je zvito, a učinkovito. Kaj pa naj bi naredil? Se delal, kot da ni nič slišal? Nastavil Juriju past samo zato, da bi potrdil verodostojnost, potem pa zgodbo pospravil v predal? Bi moral Jurija na štiri oči okarati, češ, ti-ti-ti falot, davkoplačevalski drobiž zapravljaš, pa še nečistuješ zraven? Ne! Požar je ravnal tako, kot bi ravnal vsak profesionalni tabloidni novinar oziroma urednik: objavil je dobro zgodbo.

Dobro zgodbo? Zakaj pravim dobro, če pa nisem med tistimi, ki bi rabili dnevne ali tedenske infuzije šentflorjanskih tračev?

Če se sam postavim v položaj urednika, moram reči, da ne bi šel raziskovat govoric, kakršne so bile te o Aureliu Juriju. Ni moj namen oziroma cilj medija, ki bi ga delal, da bi vdiral v intimo politikov, razen če bi obstajala konkretna, da ne rečem v nebo vpijoča korelacija z javnim interesom.

Toda če sam tega ne bi delal v svojem mediju, to ne pomeni, da se bom zgražal nad tabloidi.

Najprej moramo pošteno priznati, da imamo tudi drugi mediji nekaj od tega. Požar nam je priskrbel intrigantno zgodbo, ki zanima tako rekoč vse. Tako jo zdaj razvijamo naprej, obravnavamo iz drugih zornih kotov, se delamo pametnejše in bolj etične, zagovarjamo žrtev, sprašujemo strokovnjake, odpiramo nove dileme, delamo raziskave javnega mnenja, itd. Četudi imamo diametralno nasprotna poklicna stališča in vrednote od Požarja, smo vsi v medijih profitirali od njegovega razkritja. Celo v Mladini bi mu morali biti hvaležni! Navsezadnje so po Požarjevi zaslugi zapolnili štiri strani s težko protitabloidno kanonado (pod tabloidnim naslovom “Krivi, ker seksajo”) in celo s pripombo, da je novinar, ki kaj takega počne, gotovo seksualni frustriranec.

Zanimivo. Kritiziraš novinarja, ki razkrinkava politikovo intimo, sam pa mu v podivjanem pocestnem stilu odrečeš minimalno kulturo govora! Kdo je tu zdaj bolj oduren?

Zato je hinavsko trditi, da zgodba ne bi smela biti objavljena. Lahko rečemo, da ne bi bilo nič hudega, če ne bi bila objavljena. Ne moremo pa reči, da ne bi smela biti. Za to je že prepozno. Po toči je pač najbolj zabavno to, da lahko vsi zvonimo.

Vsi novinarji in uredniki smo prasice, Požar je samo še malo večja prasica. Novinar je trd, neusmiljen, brez prijateljev. Ni njegov problem, če politiku uniči kariero ali družinsko življenje. Tu ni sentimentalnosti. Nikar ne mislite, da je Požar kriv za to, kar Juri zdaj preživlja in še bo. Ne bom rekel, da si je Juri sam kriv. V to se nočem spuščati. Trdim pa, da ni kriv Požar. Don’t shoot the messenger!

Ponavljam: ne podpiram novinarskega poseganja v intimo ljudi, niti v intimo javnih delavcev. Vendar se nad tabloidi ne zgražam. Zakaj bi se zgražal nad Požarjevim početjem, če se ne zgražam niti nad Jurijevim? Tako kot sámo poseganje v intimo je tudi zgražanje del tabloidnosti (pa tudi navdušenje, če smo že pri tem). Jaz se od tega načrtno desenzibiliziram, ker čutim, kako težko se je upirati duhu tabloidnosti, ki se plazi po deželi. Sovražniki tabloidov nevede postajajo njihovi zavezniki.

Razkritje naj ne bi bilo v javnem interesu. Resda gre za politika, vendar njegove intimne navade naj ne bi bile v problematičnem nasprotju z njegovo funkcijo (če so že v eklatantnem). To je deloma res. Edina napaka, ki bi jo sam poočital Požarju, je ta, da je kot motiv za objavo napihnil uporabo službenega mobitela v privatne namene — kar pa je pri vsem skupaj minorno.

Javni interes pa je sicer slab argument, saj tabloidi niso več zavezani istim normam kot kvalitetni časopisi. To je utvara, ki si jo delamo le še po inerciji. Tudi tabloidi delajo stvari, ki so v javnem interesu, vendar to ni niti pravilo ali kaj šele obveza! Tabloidi so dejavnost, s katero si kvalitetno novinarstvo deli metode, vendar opravljata vse bolj različni družbeni vlogi. Medtem ko kvalitetni tisk ostaja v službi javnega interesa, svobode izražanja, nadzora oblasti, nepristranskosti, pluralizma in pravic posameznika s človekovim dostojanstvom na čelu, pa tabloidi vedno bolj služijo zadovoljevanju radovednosti in nagnjenosti k moraliziranju. Tabloidi so vse bolj družabni segment družbe, ki imajo z mediji v klasičnem pomenu besede le še malo skupnega.

Problem tabloidizacije, s katerim se soočamo, je kvečjemu v tem, da kvalitetni tisk poskuša tabloidom konkurirati in s tem dela sam sebi škodo, obenem pa se nad njimi zgraža. Od tabloidov prevzema specifične poklicne vrednote in s tem izgublja publiko, obenem pa jih obtožuje, da spodkopavajo klasične novinarske vrednote.

Požarjevi gasilci opozarjajo na pravico do zasebnosti, ki varuje zlasti človekovo (golo) telo in spolno življenje. To je logično. Nihče nima pravice vohljati za nami. Pravica do zasebnosti je neodtujljiva možnost, da sami kontroliramo informacije o sebi. To je v današnji družbi težko — še posebej v Sloveniji in za javne ali znane osebnosti —, ni pa nemogoče.

Sklicevanje na pravico do kontrole informacij o sebi pa neha biti samoumevno, če nam te informacije po lastni krivdi uidejo izpod kontrole. In kaj je dogovarjanje za spolne zmenke z neznanci po internetu in mobitelu drugega kot igračkanje z informacijami o lastni intimi? Še tem bolj drzno igračkanje, če si izvoljen javni delavec!

Legalisti ne morejo terjati varovanja zasebnosti poslanca, ki se ji je neprevidno, četudi ne namenoma odrekel. Nedopustno je, če nekdo drug odčepi steklenico z našo intimo. Toda če smo jo odčepili sami — namenoma, kot zvezdniki za promocijo, ali po nerodnosti, kot Juri —, potem je intima iz steklenice nepovratno ušla in ni več predmet varovanja.

Aureliu Juriju želim, da se s čim manj neprijetnimi posledicami (in močnejši kot prej) izvleče iz te godlje. Morda mu bo laže pri srcu, če bo vedel, da so tisti, ki so znali spremljati to zgodbo, o vseh drugih in vsem drugem izvedeli več kot o njem samem. Zato pa je bilo zanimivo, ne da bi bilo voajersko.

Januar 2005 bo zapisan v zgodovino plačilnega prometa kot mesec, ko v neki sicer moderni, civilizirani in še kar funkcionalni državi ni bil izplačan niti en honorar. In ali lahko uganete? Ta država je bila Slovenija!

Kadar so komentatorji ogorčeni, radi rečejo, da živimo v banana-republiki. Osebno mi gre to samozaničevanje zelo na živce, ker bolj kot o državi govori o pomanjkanju samospoštovanja pri kritikih. Je pa dejansko sramotno, da lahko nek znaten del finančnih transakcij obstane samo zato, ker je zakonodajalec napisal tako kompliciran ali že kar nebulozen zakon, da ga ob začetku veljavnosti ni bilo mogoče normalno implementirati.

Toda januarsko neizplačevanje honorarjev je le bizaren fenomen, ki opozarja na dezintegracijo Slovenije: izolirane družbene paradigme vsaka zase funkcionirajo, do kratkega stika pa prihaja tam, kjer se med seboj prekrivajo. To pa ni samo problem davčne ali državne uprave nasploh, ampak kulturni oziroma socialni problem.

Da je nova davčna zakonodaja zlasti med prejemniki honorarjev — torej med kreativci od novinarjev do umetnikov — povzročila tako rekoč hujši šok kot svoje čase prve svobodne volitve, osamosvojitev, uvedba dohodnine, privatizacija, šolske reforme in ukinitev vojaške obveznosti skupaj, v bistvu samo še bolj potrjuje dejstvo, da v Sloveniji zeva globok prepad med humanistično in finančno sfero. To seveda ni nič novega, le da sta ta dva ločena svetova doslej še nekako kohabitirala na osnovi vzajemnega prezira ali vsaj brezbrižnosti. Ko sta se s 1. 1. 2005 delno prekrila, pa je počilo.

Za lažje razumevanje bom uporabljal posplošena in ravno prav cinična pojma “artisti” in “financarji”.

Problem je obojestranski, ni pa sinhron: medtem ko so bili artisti že od nekdaj finančno nepismeni (in nasploh nastrojeni proti vsem oblikam udejstvovanja glede denarja), pa na drugi strani, pri financarjih, kulturna nepismenost narašča šele v zadnjem času in celo že prerašča v zrcalno, a morda še bolj odkrito averzijo do vseh oblik kulture.

Začnimo pri financarjih. Če pristanemo na to nespametno, a prevladujočo tezo, da je družbeni napredek merljiv, potem se financarji lahko res važijo, da so zanj bolj zaslužni od artistov. S pomočjo medijev, ki so začeli gojiti kult uspešnih menedžerjev in sploh storilnostno in akumulativno naravnanih kruhoborcev — kar naj bi bilo zdravilo proti fovšiji —, jim je to stopilo v glavo do te mere, da so se celo taki bizarni fenomeni à la Mrkaić zdeli tako rekoč naravni pojav.

Financarji so s tem sprožili neko pritlehno socialno in ekonomsko ideologijo, ki uči, da je artiste dopustno imeti za parazite. Kulturne subvencije so čez noč postale največja možna ekonomska neumnost, ki jo lahko država zagreši. V Financah se po novem že študentje ekonomije čutijo dolžne rohneti čez artiste in njihove impresarije. In če predsednik Evropske komisije izjavi, da je gonilo uspešnega razvoja lahko samo uspešno gospodarstvo, potem v taistih Financah izjavo fokusirajo ne na direktorje, temveč na kulturnike — da si nekoristna zalega ne bi kaj preveč domišljala.

A kot rečeno, zadeva je obojestranska: tudi artisti prezirajo financarje. Zadeva je že zelo stara in je v resnici del dvestoletnega romantičnega izročila o nepomirljivem nasprotju med izvoljenimi, bodisi izobčenimi ali samoizoliranimi pesniki in takrat šele porajajočim se meščanskim kapitalizmom. Zadnja transformacija te samozadostne humanistične ideologije je bilo to hipijevsko-intelektualno in obenem populistično levičarstvo, ki je uspevalo tudi v samoupravnem socializmu in se je kot miselni vzorec ohranilo vse do danes. Tudi sam sem s tem zrasel. Že pri trinajstih se mi ni nič tako gnusilo kot “komercialna” glasba. Raje bi šel ceste pometat, kot pa postal ekonomist. Resda sem hotel zaradi očeta pasti čim dlje od drevesa, a še zdaleč nisem bil edini in najbolj fanatičen.

Posledica te druge, antifinancarske, ne manj stereotipne ideologije je seveda ta, da je povprečen Slovenec — in to ne le človek artistične baže — tako rekoč ekonomsko nepismen. Tudi sam pri sebi te veščine še danes pogrešam, čeprav se popravljam. Seveda pa za svojo omejenost ne obsojam ne financarjev in še manj zakonodajalcev, če mi že zapovedujejo nekaj tako artistično nepojmljivega, kot je vodenje računovodstva.

Že pred leti sem napisal kolumno, v kateri sem se zavzel za uvedbo temeljev ekonomije v gimnazijske kurikulume. Če mladino učimo temelje filozofije, sociologije in psihologije, potem bi jih morali tudi vsaj v grobem naučiti, kaj je proračun in čemu je namenjen, zakaj obstajajo davki in kateri, kaj je inflacija, kaj so tečaji in denarni sistemi, kaj obresti, kako deluje borza, kako delujejo banke, kaj so delnice, katere oblike lastništva poznamo, kaj je to investiranje, kaj javna poraba, itd. S tem bi mlade ne samo stimulirali k podjetnejšemu vedenju in ravnanju, temveč bi iz njih naredili tudi bolj ozaveščene državljane. Če smo še tako nematerialno naravnani, se naša življenja — tudi na državljanskem, civilnem nivoju — v veliki meri vrtijo okrog denarja in ekonomije. Kljub temu pa je tako rekoč od muhavosti našega karakterja in osebnega pojmovanja družbene solidarnosti odvisno, ali se nam zdi, da nekomu (državi ali komurkoli) nekaj našega res upravičeno pripada, ali pa nas poskušajo prinesti naokoli.

Prejšnji mesec sem veliko poslušal o nesprejemljivosti nove davčne zakonodaje za artiste. Očitki pa niso leteli samo na domnevno slabši materialni položaj nekaterih segmentov ustvarjalcev, temveč ravno toliko tudi na računovodenje, ki je po novem potrebno za tiste, ki zaslužijo več kot 3.900.000 SIT na leto. Slišal sem tudi popolnoma resne argumente, češ, kako si država predstavlja, da bodo ubogi umetniki sposobni spravljati račune za nakup materiala, s pomočjo katerega in iz katerega ustvarjajo?! Ali je ta ekonomska nepismenost res tako popolna in neozdravljiva? Ali umetniška duša ni sposobna razumeti, da država ne obdavčuje tistega, kar je porabila za svoje delo, temveč samo tisto, kar je zaslužila?

No, morda bi se artisti lažje navzeli osnovnega duha podjetnosti, če bi jim financarji pokazali malo več spoštovanja. In obratno.