Za narodov blogor

Ko sem to prvič videl, se mi je zdelo, da sanjam. Samo še to se je manjkalo, da naš novi dopisniški kolega na koncu reče: »Iz Biškeka za 24 ur … Lojze Peterle.«

Roza revolucija v Kirgiziji se najbrž še ne bo tako hitro končala, a kljub temu naj Rupel urgentno prepove Peterletu poročati za Pop TV — in nasploh katerikoli uradni osebi, tako ali drugače povezani z zunanjimi zadevami, za katerikoli medij. Največ, kar lahko taka oseba stori — namreč v medijih, ne pa za medije —, je kvečjemu to, da dá izjavo, in še v tem primeru le pod pogojem, da jo odobri nadrejeni. Da Peterle kot posebni odposlanec OVSE razlaga situacijo v Biškeku gledalcem, je nevzdržno tako z diplomatskega kot z novinarskega stališča.

Peterle je sicer pravi tavžentkinstler. On ni samo evroposlanec, odposlanec, dopisnik in atomik mundharmonik, temveč tudi gostitelj talkshowov v Hotelu Mons. Diapazon njegovih gostov sega od arhitektov do nevrokirurgov. Ne bom se čudil, če bo v kratkem začel na Papriki voditi pogovorno oddajo.

Prepričan sem, da vrli Peterle za Pop TV ne poroča za plačilo. To je lepo od njega. Še lepše je to za Pop TV, ki na ta način pride do zastonj informacij s kraja dogajanja. Malo manj lepo pa je to do vseh pravih, profesionalnih dopisnikov oziroma novinarjev, ki bi znali, mogli in hoteli poročati iz Biškeka in drugih, še bolj oddaljenih destinacij — ker si s tem služijo kruh oziroma bi si ga hoteli —, pa nikoli ne bodo dobili te priložnosti, ker se slovenskim medijem zdi škoda denarja, da bi jih tja pošiljali.

Pozabavajmo se s stroški za mobitel, po novem popularnim kriterijem za presojanje javnega interesa. Peterletove stroške mobitela plačuje bodisi Evropski parlament, bodisi MZZ, bodisi OVSE — a v vseh primerih gre denar iz žepov enih ali drugih davkoplačevalcev. Spomnim se aktivista in pisatelja Moroviča, ki se je pred dvema letoma med protestno akcijo Živi ščit pritoževal, da se je prav Pop TV zdelo samoumevno, da ga na njegove stroške kličejo v Irak, kjer stane minuta klica na mobitel iz Slovenije 404 SIT (danes, in brez stroškov tujega operaterja). Prav toliko stane tudi dohodni klic v Kirgizijo (če ima dopisnik iz Biškeka slovensko številko).

No, po drugi strani je tudi Morovič šparal dopisniške stroške Mladini, kjer je objavljal popotni dnevnik. Toda po tretji strani je mirovnica Marta Gregorčič, prav tako udeleženka protestne akcije, doživela medijski linč pod obtožbo, da je znanstveno-raziskovalno delo na terenu, plačano iz davkoplačevalskega denarja, uzurpirala za politični aktivizem. Neverjetno, kaj gre establishmentu v nos! Nad dejstvom, da se je Vladimir Vodušek — spet s Pop TV — ekskluzivno peljal z Air Ruplom v Kijev in potem še z OVSE-jevim terencem v Juščenkovo dačo, se razen konkurenčnih medijev ni nihče pretirano vznemirjal. Zanimivo! Če bo šlo tako naprej, bo Pro Plus pojem komercialne televizije redefiniral kot zastonjkarsko podjetje. V Financah pa se potem še zgražajo, da je »nacionalka petkrat dražja od komercialke«!

Če že govorimo o zlizanosti politike in medijev, naj povem, da se prejšnji teden namenoma nisem udeležil dveh debat: prva je bila na FDV na temo sprememb v medijih po lanskih volitvah, druga pa naslednji dan v parlamentu o RTV Slovenija. Razlog za moj tihi bojkot je bil, da ne vidim smisla razpravljanja tistih, ki so za vse skupaj — in vsi skupaj — krivi (pri tem pa se še medsebojno obtožujejo). Deloma pa nisem imel časa, ker sem ravno takrat skeniral tri nove knjige, iz katerih sem na podobno temo lahko izvedel več koristnega.

Gre za bolj ali manj aktualistične dnevniške zapiske Piersa Morgana, Grega Dykea in Andrewa Marra. Prvi je bil glavni urednik Daily Mirrorja in so ga lastniki odstavili po razkritju, da so bile v Mirrorju objavljene fotografije britanskih vojakov, ki se izživljajo nad ujetniki v Abu Grajbu, ponaredki; drugi je bil generalni direktor BBC in ga je odstavil svet guvernerjev BBC po objavi Huttonovega poročila, ki je Blaira (in njegovega Goebbelsa Campbella) z vanish oxi actionom do belega opralo krivde za napihovanje dosjeja o Iraku in BBC obtožilo pristranskosti; tretji pa je politični urednik BBC in ni bil odstavljen. Tri pričevanja so glede na karakterje, izkušnje in službe avtorjev — od egocentričnega tabloidnega wunderkinda, ki je tako rekoč konvertiral v protivojnega aktivista, mimo apolitičnega, a plemenitega menedžerja javnega zavoda, pa do rojenega elitističnega novinarja in kolumnista, bivšega urednika Independenta — zelo različna, vendar jim je skupno nekaj: njihova povezanost s politiko. In če rečem povezanost, s tem ne mislim nič slabega, kot avtomatsko pomislimo v Sloveniji.

Odnos med politiko in mediji je vedno napet in delikaten. Problem pa je v tem, da se slovenski mediji in politiki ne znajo in najbrž kar nočejo sprijazniti, da ta napetost in delikatnost ne izvirata samo iz konfliktov, temveč tudi iz sodelovanja. Napetosti med enimi in drugimi so v Sloveniji vedno epohalen konflikt, ki ga mediji interpretirajo kot pritisk, politiki pa kot zaroto. Predvsem pa so oboji sveto prepričani, da njihov odnos nikoli ne more biti kooperativen in da njihovi cilji nikoli ne morejo biti identični. V sproščenih, da ne rečem zrelih družbah, v katerih ne poznajo teh Pavlovovih refleksov, konflikti po eni strani ne izpadejo kot drama. Po drugi strani pa v družbi z motečo prtljago, kakršna je slovenska, tudi kooperativna, obojestranska zavzetost medijev in politike za isti cilj po nepotrebnem izpade kot medijski oportunizem in/ali politična zloraba.

Razlog za to napihovanje dramatičnosti pa je na obeh straneh frontne linije enak: ker ni boljšega, si tako mediji kot politiki utrjujejo položaje in identiteto s pomočjo konfliktov z drugim taborom, ki se ponavadi iztečejo v dolgočasno, neproduktivno in kompromisno razmerje sezonske razprodaje: da bi dosegli svoj makiavelistični cilj, so politiki pripravljeni prodati informacijo za katerokoli ceno, mediji pa so jo pripravljeni shylockovsko kupiti, čeprav je v bistvu ne rabijo.

Peterletovo fušanje na Pop TV in Vodušek, embedded na MZZ, pa sta seveda zelo naivna ilustracija kooperativnosti med mediji in politiko.

Te dni sem ravno prebral vic nekega nemškega satirika. Vprašanje: kaj je v resnici Opernbal na Dunaju? Odgovor: 50 ton silikona in 10.000 let zapora! Kaj bi šele potem lahko rekli za Svetlano Ražnatović in njenega blagopokojnega Arkana!?

Pa še eden. Kaj po novem pomenijo štirje srbski C-ji oz. S-ji: »samo silikon sise spašava«. (Tega sem si jaz izmislil.)

Priljubljenost tako imenovane Cece med Slovenci je medijski fabrikat, malo je pa tudi spontana. Kaj pa pričakujete v deželi, v kateri 75 odstotkov domorodcev ob slovesu po mobitelu reče: »Ajde!« — in to takih domorodcev, ki znajo biti prav trmasto ponosni na svojo malo domovino, pa če imajo razlog ali ne. In kaj pričakujete v deželi, ki jo za svojo promocijo obišče srbska ljudska princesa, boginja balkanskih neoprimitivističnih estrad, vdova po vojnem (in mirnodobnem) zločincu — ki bi ta hip zanesljivo gnil v Scheveningenu, če zanj ne bi poskrbeli kar v njegovem lastnem stilu —, slovenski mediji pa se začnejo vzhičeno sliniti in paziti, da ji ne bi slučajno zastavili kakšnega neprijetnega vprašanja.

V starih časih slovensko-srbskega antagonizma je bil Bora Đorđević v Sloveniji persona non grata, ker je slabo mislil in grdo govoril o Slovencih. Osebno nisem nikoli pogrešal njegovih koncertov (in glasbe nasploh), toda vseeno bi tej sicer nepolicijski, a zato ne manj represivni slovenski gesti rekel omejevanje svobode izražanja in gibanja.

Carica Ceca po drugi strani o Slovencih najbrž misli vse najboljše, ko pa so jo tako lepo sprejeli — in to s trgovinskim carjem Zoranom vred, ki jo je povabil na zajtrk! Kako ganljivo! No, Janković za javnost vedno pogosteje nastopa v vlogi pop-trač impresaria, ki polni mile duše in prijazne rubrike, za nameček pa tudi v vlogi balkanskega kulturnega atašeja. Uprava Mercatorja je svojim zaposlenim lani decembra na primer priredila novoletni žur, na katerem so nastopali Severina, Goran Karan, Petar Grašo in Željko Joksimović! Kaj si lahko slovenske prodajalke še želijo lepšega?

No, navsezadnje: ali ni Delova priloga Ona pred tedni objavila intervju z Milico Makoter in ji na ta način omogočila, da se malo zjoče nad svojo pravnomočno usodo? V etičnem smislu je popolnoma nevzdržno, da obsojenim osebam mediji ponujajo možnost, da razkrivajo svoje občutke in predvsem poglede na svojo krivdo ali nedolžnost. In če je to možnost dobila obsojena morilka — pa četudi gre za žrtev sodne zmote! —, potem po tej logiki tudi ni nič narobe s predkoncertno parado »gospe Cece« (kot se je epohalno izrazil Mario v svoji oddaji, preden je preklopil na srbščino).

Uvoz artiklov à la Ceca ni samo uvoz kulturnega smetja, temveč tudi zblojenih pojmov o pravičnosti in krivičnosti. To je uvoz populističnih nazorov, da je pravna država utopija in da je svet sam že po definiciji krivičen. Če bi bila pravica na svetu, tako fascinantni ženski ne bi ubili tako ljubečega moža in očeta. Še več: tako kot je merilo pravice, ki ji pripada, njena iracionalna fascinantnost — ta usoda, ta patos, ta melos! —, je merilo krivice, ki ji jo delamo, racionalistična odsotnost te fascinacije.

Države bivše Jugoslavije so prostor iracionalne fascinacije, ki opravičuje karkoli, če že ne vse. V tem smislu je jugonostalgija del popularne socialne kulture, s katero se ljudje trapijo tem bolj, kolikor manj se zavedajo dejanskega izročila in ozadja teh recikliranih odplak.

Kult Josipa Broza Tita je na tem nivoju samo zgodovinski vic, prilagojen današnji družbeni objestnosti. Ker kaj drugega kot objestnost je recimo ta famozni napis »NAŠ TITO« nad Novo Gorico?

Toda ne gre samo za to, da privrženci tega napisa nimajo veliko pojma o Titovi objektivni krivdi v kontekstu zgodovinske in politične etike in da jih to pravzaprav niti ne zanima. Gre tudi za to, da nimajo — ali vsaj ne vidijo — veliko drugih možnosti, da bi izrazili svoja huda, toda nejasna politična stališča. Kakšno sporočilo naj pošljejo slovenskim oblastem, domnevno odgovornim za družbo, v kateri se nesrečniki ne prepoznavajo? Kakšno sporočilo naj pošljejo narodu na drugi strani meje, domnevno odgovornemu za zgodovinsko breme, ki ga sami ne znajo ali nočejo nositi?

Odgovor je preprost: v stilu nekega še bolj naivnega Marka Pogačnika, ki bi hotel zemljo politično dekontaminirati, znosiš na senožet orjaški protitoistični grafit iz kamenja — viden celo tistim, ki znajo zavzemati distanco — in poveš vse v enem zamahu. Potem pa samo še uživaš, ko gledaš, kako se na oni strani meje zgražajo, na tej pa se delajo, kot da se nič ne dogaja, češ, saj smo vendar demokratični.

Kult Tita kot provokacija sicer spominja na umetniški retrogardizem sredi osemdesetih. Razlika pa ni samo v tem, da so današnji aktivisti pobalini s Sabotina, temveč v dejstvu, da gre za populistični revizionizem, ne pa za pozitivno disidentsko politiko.

Če se poskusim vživeti v položaj italijanskega državljana — magari mladega in neobremenjenega —, ki gleda ta napis iz daljave, domnevam, da si v najboljšem primeru misli, da moramo biti Slovenci res eni čudaki, da razkazujemo take napise. Je to v bistvu strašilni manever? Kaj jim hočemo s tem povedati? Da bdi nad nami tisti, ki jih je nekoč pregnal tja, kamor spadajo? Ali celo to, da jih niti ni pregnal dovolj daleč? Kaj zdaj to pomeni? Smo zato podirali tisto ograjo med razdeljenima mestoma, da bomo zdaj Italijane nadirali s hriba, same sebe pa prepričevali, da nam prav nič ni manjkalo, dokler je v Titovih časih ograja delila pravo in napačno stran zgodovine?

Če Slovenija ne bi bila imuna na jugoslavizem, se od Jugoslavije nikoli ne bi odcepila. A ta imunost je tako rekoč na dan osamosvojitve — ko je domnevno postala odveč — začela odstopati prostor kulturni in socialni nostalgiji. Ko je jugoslavizem nehal biti grožnja, je postal Slovencem simpatičen in so ga posvojili nazaj. Tako smo dandanes na točki, ko je Slovenija razvojno in zgodovinsko dlje, kot si je kdorkoli v tedanji Jugoslaviji upal verjeti. In vendar: Slovenija je danes tisto, kar bi lahko bila Jugoslavija, če ne bi bila s Titom vred na napačni strani zgodovine. Toda Slovenija še vedno ni tisto, kar bi lahko bila, če bi bila … bolj Slovenija.

Ne morem več molčati. Finance so mi ljub časopis, na katerega me veže krajše, toda prijetno obdobje moje kariere. Obenem pa so med slovenskimi časopisi ravno Finance tiste, ki zadnje čase v meni vzbujajo vse hujši gnus in prezir.

Verjamem, da ni težko biti brez slehernega grafičnega stila in besedne kulture. To pač imaš ali pa nimaš — ali pa celo veš, da nimaš in si domišljaš, da ne rabiš. Edino tako je po mojem možno to odsotnost vsega spreobrniti v svoj adut in iz lastnega neznanja narediti pravcato akademijo primitivnih, vulgarnih, napihnjenih naslovov in sploh tekstov in tém.

Tako zjutraj preberem na internetu — kot nalašč poštar ravno ta dan ni dostavil Financ ali pa so izginile iz nabiralnika —, da bo LDS začela izdajati tednik, »v daljni prihodnosti« pa »morda« celo dnevnik. Ker se mi informacija zdi malo neverjetna tako zaradi LDS kot zaradi Financ, mi takoj nekaj zasmrdi. Zato niti ne preberem do konca, ko že poizvedujem pri viru informacij — ne seveda novinarkinem —, češ, saj se samo hecate, kajneda. Vir pravi, da še ne ve, na podlagi česa to sprašujem, in temu primerno brezskrbno pojasnjuje, da bodo iz obstoječe revije 4000 res nekaj naredili, da pa to ne bo nič velikega.

Šele potem berem naprej in se iz vrstice v vrstico bolj čudim. Pri tem pa tudi iz vrstice v vrstico manj vem, komu naj to čudenje za božjo voljo sploh velja: LDS-ovčevim predstavam o tem, kako narediti in delati ta tednik — naprimer: »O konceptu tednika mora odločiti še vodstvo stranke. […] Radi bi ohranili sedanjo visoko raven medija, hkrati pa se zavedamo, da bomo morali objavljati tudi krajše informacije in se lotevati lažjih tem.« —, ali novinarkinemu načinu, kako pelje in pumpa informacije. Rad bi se zgražal nad idejo strankarskega tednika, ampak si ne upam, ker nisem bil zraven in ker po vsem drugem sklepam, da novinarki ne smem verjeti, da je dotični vse to res rekel in tudi tako mislil. Misliti mi dá stavek, da bodo zaprosili tudi za sredstva iz sklada za pluralizacijo medijev (če ga bo vlada ustanovila), ki sprva zveni absurdno, vendar novinarka nazadnje fair enough doda: »[…] je smeje še dodal Jakič.«

Ah, mi odleže, saj le niso tako nori, samo hecali so se. Toda čez uro ali dve opazim na kiosku napovedni plakat Financ z udarnim napisom: »Janša bo morda financiral Ropov časopis«.

Mogoče se je Jakič res samo hecal, ampak zato se niso hecale Finance. Oziroma natančneje: seveda so se tudi Finance hecale, ampak to je bila odvzeta vrednost te informacije, saj so ji namesto tega dodali manipulativno, da ne rečem lažnivo vrednost — resnost. Informacija o eventualnem LDS-ovskem tedniku in eventualnem črpanju sredstev iz eventualnega sklada za pluralizacijo medijev je informacija le toliko, kolikor je informacija v bistvu tudi karikatura. Razlika je le v tem, da pri karikaturi vemo, da gre za karikaturistov štos, in da je tudi karikaturist sam vedel, da bomo vedeli oziroma znali razumeti. V tem primeru pa je posrednik informacije vedel, da ne bomo vedeli, da bi jo morali razumeti kot karikaturo. Računal je na našo nevednost oziroma na lahkovernost ali še natančneje na našo nepripravljenost, da bi informacijo razumeli kakorkoli drugače kot tako, kot si je sam v svoji prefrigani zahrbtnosti zamislil. Smešnica je postala dramatična informacija, katere dodana vrednost sta gnus in prezir, ko ugotovimo — če sploh ugotovimo, kar je seveda razlog za lahkotnost, s katero to počnejo —, da gre v bistvu za dramatiko absurda.

Nasplošno je eventualnost postala pomemben kriterij informacijske vrednosti objavljenega. Slogan za Dnevnikovo prilogo Hopla! (»Kaj pa, če je vse res?«) se je izkazal za preroškega. Četudi ni nič res, je vendarle lahko vse res vsaj eventualno. Če še ni, pa še bo — in tudi če ne bo, je lahko že zdaj zanimivo vsaj kot dober štos.

Nekoč je (kdo ve zakaj) že obstajal tednik, ki ga je izdajala takratna Stranka demokratične prenove in ki se je imenoval Evropa zdaj! Že kar dolgo (in kdo ve kako) obstaja tednik Demokracija, ki je tako rekoč trobilo SDS. Obe publikaciji sta (bili) tako v poslovnem kot v novinarskem smislu zanemarljiva plejerja na medijskem trgu, zato si tudi od eventualnega tednika 4000 nič posebnega ne obetam. Zadeve, ki me ne zanimajo, me tudi motiti ne morejo.

A neglede na to, kar se bo izcimilo iz ambiciozne ali neambiciozne namere LDS, je njihova domislica povsem v duhu medijskega fenomena, ki preveva Slovenijo, in ta fenomen je obsedenost z mediji — konkretno obsedenost z delanjem medijev. Bolj popularna med kolikor-toliko intelektualnimi idejami od ustvarjanja medijev je nemara samo še kandidatura na volitvah. In res: očitno vlada v Sloveniji visoka stopnja korelacije med politko in mediji. Tako kot se zdi vsaki politični instanci nujno ali vsaj možno, da ima ali bi imela čim bolj aktiven vpliv na medije, se tudi vsaki medijski ustanovi zdi enako v obratni smeri. Vlade sanjajo o skladu za pluralizacijo, ministri se čutijo dolžne analizirati medijsko sceno, recimo nek podpredsednik DZ pa se zadovoljuje s tem, da me po televiziji užaljeno zmerja s pisunom. Vse to so samo različne stopnje medijske ozaveščenosti oziroma zainteresiranosti (v narekovajih) med politiki. Da imaš svoj medij v dobesednem smislu, kot bi ga imela LDS, je v bistvu samo malo bolj korektna stopnja političnega pritiska na medijsko sceno, češ, pustimo »neodvisne« pri miru in poskrbimo za te zadeve kar sami.

V takih razmerah novinarjem in urednikom ni lahko. Žal pa tudi sami kaj malo prispevajo k temu, da bi svoj položaj izboljšali ali si izborili vsaj moralno podporo javnosti. Problem je v tem, da so s politiko v pogajalskem odnosu. Mediji si hočejo izpogajati boljši, magari dominantni položaj v odnosu do politike. To seveda ne izključuje kritičnosti, ki pa je diplomatsko dozirana in zato pavšalna. Odnos med mediji in politiko ja ni pogajalski, ker to predpostavlja, da sta kot pogajalca na istem nivoju oziroma v isti sferi. Politika se zaradi mene lahko pogaja z mediji, ne pa tudi mediji s politiko. Mediji ne sklepajo kompromisov in ne jemljejo ujetnikov. To dela politika. In to je tisto, kar jo loči od drugih. Ne le medijev.

Ljudski glas je perfiden in paradoksalen. Po eni stani »se ve« in »se reče«, da so v državni in v mestnih upravah ter v javnih zavodih in v podjetjih v državni lasti itak vsi bodisi nesposobni ali pokvarjeni ali politično nastavljeni (ali vse troje obenem). Po drugi pa se zdi nemogoče, da bi sploh prilezli tako visoko, če bi bili res nesposobni, pokvarjeni, politično kadrirani.

To je seveda kontradiktorno, a kaj potem? Ekstremistov, ki razmišljajo v stereotipih, to ne moti, temveč jim kvečjemu vliva vero, da je problem res tako zapleten, da »se ne da« nič storiti.

Zato nastane vik in krik, ko vlada zamenja, hoče zamenjati ali samo reče, da namerava zamenjati osebe, katerih službe so v njenih pristojnostih. Po reakcijah na realizirane in napovedane zamenjave ali priprave na zamenjave lahko zelo dobro sklepamo, kakšen je odnos medijev do aktualne vlade. Leta 2000, ko je za kratek čas prevzela oblast Bajukova, so mediji delali največji cirkus ravno zaradi zamenjav, ki jih sicer ni bilo zelo veliko, so pa zato bile promptne. Vsa naslednja štiri leta Ropove vlade je bil največji bav-bav, s katerim so svarili pred Janševim prihodom na oblast, spet ta, da bi desnica porazirala državne sekretarje in direktorje Sodov in Kadov in Triglavov in člane nadzornih svetov in sploh kogarkoli, ki si je zaslužil dosmrtni položaj. Zato se je Janševa vlada lotila te problematike spravljivo, in temu primerno milostni so bili do nje mediji. Nato pa je začela pripravljati novelo zakona o javnih uslužbencih – in premirja je bilo konec.

Bistvo tega oponiranja zamenjavam oziroma celo zgolj eventualnim zamenjavam je zadel sam pripravljalec zakona, minister Virant, ko je svoj padec v javno nemilost primerjal z obsodbo višnjegorskega kozla, ki zelja sicer ni pojedel, ga pa je zato poželjivo gledal in s tem nesporno dokazal svoje zle namene.

Del tega problema je načelen. Od kod ljudem ideja, da katerakoli vlada ne bi smela – ali pravzaprav morala – na položaje v službah pod njeno jurisdikcijo in odgovornostjo nastaviti tiste ljudi, ki se ji zdijo kompetentni in kompatibilni? To je vendar najbolj normalna stvar na svetu, samo v Sloveniji se zdi najbolj abnormalna! In drugič, popolnoma nesmiselno je obsojati oblast ali kogarkoli za stvari, ki jih še ni storila. Medijska kritičnost do Virantovega zakonskega projekta v tej fazi presega vse meje normalne kritičnosti, katere bistvena sestavina je konstantna pozornost do ravnanja oblasti in čakanje na eventualne napake, ne pa prejudiciranje njenih dejanj (in posledic le-teh), da ne rečem že kar vedeževanje.

Druga stvar pa je vprašanje socialne solidarnosti. Ne rečem, da brezposelnost nasploh ali izgube delovnih mest recimo v tekstilni industriji in podobnih panogah ne povzročajo upravičenega družbenega in medijskega vznemirjenja. A dejstvo je, da javna zaskrbljenost – dejanska ali namišljena – za ljudi v nesvobodnih poklicih, da tako rečem, ki se veliko težje prekvalificirajo in kaj šele znajdejo, če jih doleti odpust, zelo težko konkurira zaskrbljenosti, ko gre za ljudi, ki se jim ne bo podrl svet, če jih bo ta ali oni minister zamenjal. Zakaj neki bi pomilovali cele čete državnih sekretarjev in direktorjev javnih podjetij samo zato, ker jih utegne – poudarjam: utegne – doleteti zamenjava? Zakaj bi vnaprej pomilovali celo direktorje bank in zavarovalnic v državni lasti? In kaj potem, če jih bodo res odstavili? Nek levi birokrat ali biznismen bo odstavljen, mi pa v jok? In to morda res po krivici? Life sucks, kajneda!

In ali res tako radi sočustvujemo z ljudmi, ki jim ne bo treba drugega kot zamenjati službo? Ali pa iz tega samo delajo dramo mediji, za katere je heroj dandanes vsakdo s pisarno nad 30 m2? Da je svet krivičen, lahko upravičeno pomislimo, če se recimo spomnimo na delavko Planike, ki ostane brez zaposlitve. Bajukova razrešitev Leniča pa mi seveda ne bo zamajala temeljnih predstav o vesoljni pravičnosti in nasploh o svetu – ki pač ni najboljši možni izmed vseh svetov.

Naj grem še naprej, konkretno k stvari: naj mar kot medijski človek že vnaprej objokujem usodo, ki utegne doleteti vodilne kadre na RTV Slovenija, vključno seveda s slavnim Svetom? Zakaj le? Prav rad bom dočakal, da to garnituro že enkrat zamenjajo, saj vsa dejstva govorijo o tem, da tako vsebinsko kot poslovno delajo in vodijo slabo javno televizijo. In če bodo na njihova mesta nastavili ljudi, ki jo bodo delali in vodili enako slabo ali še slabše, potem bom to tudi naglas povedal. A nič prej kot takrat, ko bodo svojo nesposobnost dokazali z rezultati.

Skratka: poklici, ki so povezani s politiko oziroma s trenutno oblastjo, imajo svoje dobre strani – in tega ne mislim nujno cinično –, so pa tudi rizični. Tako pač je, in s tem se naj sprijaznijo vsi, ki jih opravljajo, in tisti, ki do njih čutijo naklonjenost.

Povsem drugačen rizičen poklic od teh, ki sem jih zdaj našteval, pa je vojaški. Ta je seveda rizičen v dobesednem smislu. Nevarnost – celo smrtna! – lahko vojaka ali policista doleti že na vežbanju s pokvarjeno havbico na Počku, kaj šele v kriznem ali vojnem območju. V tem smislu se ljudje radi patetično izražajo: ne bomo dovolili, da bi slovenski fantje umirali v Iraku!

Načeloma je to res – čeprav v moralnem smislu ni dokazljivo, da je bolj nesmiselno, če v Iraku umre Slovenec, kot pa če umre Američan ali Italijan ali magari Iračan sam. Problem ni moralen, temveč političen. Če je Slovenija članica Nata in če se slovenska vlada odloči poslati kontingent v Irak, potem tu ni ugovora. Možnosti za ugovor so bile zapravljene na referendumu o vstopu v Nato. Sicer pa ima Slovenija že nekaj časa profesionalno vojsko, zato se nedolžnim rekrutom ni treba izpostavljati nevarnosti. Kdor se je zavestno odločil za vojaški poklic, pa ne more pričakovati, da bodo pokvarjene havbice na Počku največji rizik, ki se mu utegne izpostaviti. Gledati smrti v oči je drama vojaškega poklica. Prava tragedija je, ko umirajo civilisti ali novinarji.

Sicer pa sem jaz sam s temi dilemami opravil 23. marca 2003, ko sem glasoval proti članstvu Slovenije v Natu. Da bi postal poklicni vojak, pa mi tako ali tako nikoli ni prišlo na misel.

Med kratko vožnjo s taksijem na Radio Slovenija sem v kontaktni oddaji Radia Slovenija (Val 202) slišal po enega človeka na minuto, ki je za osebnost tedna predlagal … Sašota Pečeta. Herr Flick (iz serije Allô, allô!) je samo vzdevek, ki mu ga je hudomušen prijatelj nadel zaradi nošnje gestapovskega leder-mantla. Kot fashion statement je ta plašč govoril, da je Peče kmet, kot politična izjava pa je to moral biti tih poklon neonaci ideologiji.

Odkar je Peče postal podpredsednik DZ, ga v tem plašču ne videvam več, neumnosti pa klati še naprej. No, kot da ne vemo, da obleka ne naredi človeka.

Med predlogi za osebnost tedna sta bila tudi glasnogladovnik izbrisanih Todorović in ombudsman Hanžek. Seveda nista imela šans proti Pečetu! Moderator je bil po mojem v zadregi, da vsi glasujejo za malega fašista, in je klicatelje spraševal, ali se jim napis na vratih poslanske pisarne SNS morda le ne zdi sporen. Ti so zagotavljali, da to ni bilo prav, a da kljub temu podpirajo Pečetova stališča.

Med izjavami teh telefonskih čefurji-raus! modelov in stališčem predsednika DZ Cukjatija ni velike razlike: slednji je dejal, da je napis res »žaljiv«, vendar da gre le za »neslano šalo« oziroma »nikakor ne za strahotno zadevo, da bi morali raziskovati, kdo je to nalepil«.

To je to, dragi rojaki. To je Slovenija! Vsak dan slišimo neslano šalo, pa se zadovoljimo s tem, da jo zgolj konstatiramo – in si umijemo roke. V politiki, gospodarstvu, kulturi, medijih, sociali, povsod neslane šale, neprijetne posledice, slabi rezultati, pomote, spodrsljaji, neumnosti, prestopki čez meje dobrega okusa ali celo zakona – pa nič! Vemo, da je nekaj narobe. Vemo, kaj je narobe. Vemo, zakaj je narobe. Morda celo vemo, kaj bi bilo treba storiti. In vendar se nam zdi dovolj, da se tega zavedamo. Kdor prizna, mu je pol odpuščeno! In če je problem takoj pol manjši, zakaj bi potem raziskovali, izboljševali, sanirali, pomagali? Zakaj bi bili bolj prizadevnejši, pametnejši? Zakaj bi si sploh še za kaj prizadevali?

S tem nočem reči, da je v Sloveniji vse slabo. Problem je samo v tem, da je in bo vedno več slabega, ker prevladuje mentaliteta samotolažilne in samoslepilne, uspavalne, polovičarske psevdokritičnosti. To je filozofija ampaka. Vedno se najde kak ampak. Saj je res, ampak v bistvu ni.

Opozicijska poslanka Majda Širca je ob plakatni aferi – ki je obenem tudi slovnična pomota, saj se »puško mitraljez« piše kot ena beseda – izjavila, da jo najbolj skrbi to, da se vedno najdejo ljudje, ki takim rečem ploskajo.

Ta skrb bi bila odveč, če bi ploskali samo na volitvah. Če ne bi ploskali, SNS sploh ne bi bilo v parlamentu. Kaj hočemo, to je demokracija. Če del populacije nima pametnejšega opravila (in stališča), kot da v gostilnah šimfa južnjake, potem je pač neizogibno, da je v parlamentu stranka, ki takim ljudem streže.

Seveda pa ploskačem ne bi smeli na pladnju ponujati priložnosti za ploskanje. Zakaj je bilo treba Pečeta predlagati za osebnost tedna? Zakaj je bilo treba iz incidenta narediti kontaktno radijsko oddajo? Ali jim ni bilo že vnaprej jasno, da se bodo v skladu s socialnimi in kulturnimi profili vpletenih oglašali predvsem nacionalisti? So mar mislili, da bodo na telefonske linije navalili izbrisani in njihovi pristaši? Ali morda podporniki funkcije varuha človekovih pravic – v očeh javnosti najbolj nepopulistične javne funkcije, kar jih je – ali celo fani konkretnega nosilca, ki je v vlogi vesti naroda že po dolžnosti neprijeten težak in tečnoba in kot tak brez fanov?

Stopnja tolerantnosti se ne meri s številom Pečetovih ploskačev, dokler ti ploskajo v dnevnih sobah, za šanki ali magari na volitvah. Zaradi mene so lahko netolerantni do onemoglosti, dokler je to omejeno na njihovo zasebnost in volilno pravico. Vulgarna politična stališča so v zraku vedno in povsod – zlasti med marginalci, katerih razumevanje problemov je obratnosorazmerno z njihovo (morda upravičeno) socialno jezo. V tem Slovenija ni izjema. Slovenija je izjema v tem, da si nacionalni radio dovoli postati – pa čeprav samo za čas ene oddaje – trobilo nacionalne nestrpnosti. Stopnja tolerantnosti se meri (tudi) s sposobnostjo medijev in političnih strank, da filtrirajo vulgarna politična stališča, ki bi lahko bistveno vplivala na družbeno klimo.

Sam nisem tak legalist, da bi verjel, da je napis na vratih po tem in tem členu »zbujal nestrpnost«. Če bi nestrpnost spala, se napis sploh ne bi pojavil. Nestrpnost zbujajo šele reakcije: na primer kontaktne oddaje, kjer ljudje, katerih irelevantno mnenje je upravičeno omejeno na trikotnik dnevna soba–šank–volilna kabina, pograbijo priložnost za javno izražanje in pri tem celo z olajšanjem ugotavljajo, da v svojih bizarnih prepričanjih niso tako osamljeni, kot se jim je v njihovi frustriranosti zdelo. In v bistvu imajo prav: res niso več osamljeni, saj jih je radio kot izolirane posameznike združil v virtualno skupnost z družbeno težo. Potem se oglasijo zagovorniki strpnosti in žugajo, kako postajamo vedno bolj netolerantni. In spet imajo v bistvu prav. Tako nas potegne v vrtinec navidez demokratičnega družbenega debatiranja brez končnega zmagovalca. Edini rezultat je, da je družba nazadnje res manj tolerantna – pri čemer pa je najbolj ironično to, da se niti netolerantnim ne zdi prav nič boljša kot prej.

Še bolj kot mediji pa so krivi politiki sami. Če nič drugega, je prejšnja koalicija vzdrževala znosno mero korektnosti, medtem ko posamezniki iz sedanje garniture – Rupar z zaničevanjem ombudsmana, Drobnič z omalovaževanjem gejev, Peče s samim dejstvom, da živi in diha – nadaljujejo z ekscesi, ki so bili neopravičljivi že kot opozicijsko orožje, kaj šele zdaj. Jelinčič, ata vseh Flickov, si je neglede na strankarsko pripadnost vzgojil dostojne naslednike. A kakorkoli: dokler neotesancem ne bo jasno, da politikom ni treba nikogar žaliti ali celo sovražiti, če hočeš imeti izvirno politično stališče, tako dolgo bo Slovenija brez dostojne, filtrirane, vulgarizmov očiščene politične kulture. Ker njihovi kolegi te ekscese zavračajo zgolj kot neslane šale, ne pa tudi obsojajo kot kaj bolj resnega, se bojim, da bo to dolgo trajalo.