Za narodov blogor

Zadnjič sem prebral, da smo bili vsi, ki leta 1995 nismo šli z Dela na Mag, tako rekoč novinarski ničvredneži. Dobro, resda je bila ta nesramnost in neumnost objavljena v Magu samem. Toda to je napisal državni sekretar brez listnice, konkretno Aleksander Zorn! Neverjetno, kaj vse si upajo današnji vladni uslužbenci!

Sluzasto samopoveličevalni dosje ob desetletnici Maga sam po sebi ne bi bil vreden pozornosti, če jubileja ne bi pospremili s prijaznimi mislimi tudi mnogi ljudje, ki z revijo nimajo prav nič opraviti ali jim vsaj ne bi pripisali, da bi jo hoteli ali smeli pri zdravi pameti promovirati: Dimitrij Rupel, Aleksander Zorn, Borut Pahor, Sašo Peče, Luka Juri, Ivo Vajgl, Miro Petek, Janez Janša, Drago Jančar, Bernarda Jeklin, France Cukjati, Majda Širca, Ivo Hvalica, France Arhar, Miran Potrč, Vlado Miheljak, Pavle Rupar, France Bučar, Franjo Bobinac, Franci Zavrl, Janez Bohorič, Lojze Peterle, Zoran Janković, Jože Colarič, Cvetka Selšek, Kazimir Živko Pregl, Peter Frankl, Anton Stres, Jože Mermal, Žarko Petan, Lojze Lebič, Sandra Bašić Hrvatin, Manca Košir, Borut Šuklje, Romana Logar, Niko Grafenauer, Tone Kuntner, Oskar Kogoj, Mitja Rotovnik, Boris Cavazza, Lado Ambrožič, Jani Virk, Tomaž Domicelj in Vesna Milek.

Štiriinštirideseterica veličastnih je najbolj nenavadna propagandno fokusna skupina, kar si jih je kdo omislil. Pri naštetih najbolj čudi to, da se je devetdeset odstotkov vprašanih — torej vsi razen tistih, ki itak nosijo publikacijo pod politično pazduho — čutilo dolžne Mag presoditi prizanesljivo ali celo pohvaliti. (No, morda so jih imeli na seznamu še kakšnih dvesto, pa niso hoteli sodelovati ali niso primerno odgovorili.) Toda od kod ta vljudnost do parvenijske parije slovenskega tiska, ki dolguje svoj uspeh — uspeh kot nastanek in kot obstoj še po desetih letih — zgolj fanatizmu in fantaziji svojega ustanovitelja? Kako to, da so se vsi tako raznežili ali celo zaslinili zaradi po branosti marginalne in po stališčih ekstremistične revije, ki jo v okviru medijskega mainstreama definira zgolj lastna hvala, cena mala v stilu »obvezno čtivo tujih ambasad in referenčno čtivo tujih uglednih medijev«?

Kurtoaznost je zame nesprejemljiva, da ne rečem odurna lastnost — razen če tisti, ki jo izreka, nima od nje nikakršne koristi. Ta možnost je skoraj izključena, zato se je kurtoaznosti bolje izogibati. Slovenski javni ljudje pa izkoriščajo vsako priložnost za to, da izpadejo za kanček pametnejši od drugih. Zato jim ni pretežko pohvaliti oziroma biti prikrito-zavito prizanesljiv ali vsaj humorno kritičen do takega medijskega smetja, kakršen je Mag.

Seveda pa to ne pomeni, da so se iz vljudnosti in zavestno zlagali. Nekaj je na tem, da slovenski mnenjski voditelji cenijo tudi nekvaliteto, če je le na nek način primerna — in v medijih pač vedno je.

Slovenska obsedenost z mediji je simptom večnega nezadovoljstva, istočasno pa tudi simptom izgube kriterijev. Eno in drugo se izraža kot kontradiktorno, celo že shizofreno stanje permanentne iritacije in infantilnega navdušenja. V Sloveniji je registriranih čez tisoč medijev samo zato, ker je na tisoče ljudi z njimi nezadovoljnih, obenem pa nad njimi navdušenih. Čez tisoč medijev v tako majhni in tako samozadovoljni državi je eden največjih gospodarsko-podjetniških absurdov in vsekakor največji kulturno-informacijski. In pri tem se še vedno najdejo ljudje, ki verjamejo, da je enormno število medijev merilo naše razgledanosti, radovednosti, podjetnosti in mnenjskega pluralizma!

Mediji so v Sloveniji čarobna palčka ali grešni kozel za karkoli. Mediji lahko demokratizirajo družbo ali celo popravijo zgodovinske krivice. Mediji lahko pomagajo ohraniti ekonomsko in politično moč, lahko pa jo tudi revolucionarno prerazdelijo. Mediji lahko vplivajo na izide volitev, uveljavljajo pravno državo in skrbijo za transparentnost političnih mehanizmov. Mediji lahko naredijo ljudi srečnejše, pa tudi bogatejše, in to tako v materialnem kot duhovnem smislu. Mediji lahko strmoglavljajo ministre in menedžerje, pa tudi uničujejo privatna življenja javnih in anonimnih posameznikov. Mediji so lahko poligon za politično, podjetniško, estradno, kulturno in osebno (samo)promocijo.

Vsa ta navodila za uporabo so v Sloveniji totalna zmeda zmotnih in pravilnih predstav o medijih tako pri tistih, ki jih delajo, kot tistih, ki jih konzumirajo. Toda nihče nima toliko in tako zmotnih predstav o medijih kot politiki. Vsi politiki, vseh barv.

Med predstavami bivše in sedanje vladne garniture so seveda razlike. Bivši so znali z mediji — znali v narekovajih. Z njimi so nedvomno manipulirali in jih izkoriščali za vse, kar mediji vede ali nevede ne bi smeli početi za nikogar, še najmanj pa za politične institucije in stranke. No, mediji so svojo moralno podobo olepševali z nekonstruktivno, kvazi ekvidistančno popadljivostjo tudi do vladnih strank. Te so se v glavnem pametno delale, da jih to ne moti, medtem ko lucidna opozicija tega nikoli ni hotela niti opaziti, kaj šele ceniti. Opozicija pa je bila — malo manj lucidno — vedno prepričana in je po mojem še danes, da so bili LDS-ovci in njihovi priležniki na oblasti celo večnost samo zato, ker so jih podpirali mediji.

Ali z drugimi besedami: če bi bilo več Magov, bi bilo tranzicijske liberalno-socialnodemokratske strahovlade in plenjenja že zdavnaj konec, Forum 21 pa nikoli ne bi bil ustanovljen!

Od tod obsedenost opozicije z medijsko alternativo. Od tod občudovanje Maga kot uradnega glasila Sherwoodskega gozda in njegovega vztrajanja v sovražnem okolju, kjer ga zavedene množice nočejo brati. Od tod objokovanje propadlega Jutranjika kot petelina, ki je prezgodaj zapel. Od tod prepričanje, da je dobro karkoli, kar ne trobi v isti rog z ostalimi, četudi nima prav nič bolj prav in četudi je s strogo profesionalnega stališča še slabše. Mediji so vedno krivi za vse, toda nikoli niso za nič zaslužni. In tako bo, dokler bodo politiki pripisovali medijem vlogo, ki je ne znajo, nočejo in ne smejo opravljati, in dokler se tega ne bodo zavedali tudi mediji sami. Za to pa je seveda potrebno veliko več kot en sam mainstream in ena sama alternativa.

Doslej so v Svet RTVS delegirale člane tudi instance in institucije, ki že po zdravi pameti — mislim medijski in menedžerski pameti — niso imele niti najmanjšega pojma o tem, kako izpolnjevati naloženo odgovornost. Naprimer Zadružna in Kmečka zveza. Pa Koordinacijski odbor organizacij in strank upokojencev. Pa Zveza prijateljev mladine. Pa Svet invalidskih organizacij. Pa Zveza kulturnih organizacij. Pa Društva novinarjev, glasbenikov, skladateljev, filmskih delavcev in pisateljev ter Združenje dramskih umetnikov. Pa sindikati, verske skupnosti, Mladinski svet in Zveza športnih organizacij ter Združenje delodajalcev. Pa Univerza v Ljubljani in v Mariboru in seveda SAZU plus italijanska in madžarska manjšina.

Ne rečem za profesorje in akademike ali novinarje. Toda ali imajo invalidi, kmetje, kulturniki, umetniki, športniki (ali funkcionarji), upokojenci, prijatelji mladine ter slovenski Italijani in Madžari kaj pojma o medijih? Seveda, tako kot vsi drugi ga načeloma že lahko imajo. Toda ali imajo praviloma toliko pojma — poudarjam: praviloma! —, da je njihov čudežni talent za medije lahko podlaga za uzakonitev obveznega reprezentanta iz njihovih vrst za vodenje RTVS? Od kod neki zakonodajalcem ta ideja?

Novinarji in uredniki RTV Slovenija res niso bili nikoli popolnoma avtonomni. Toda glavni razlog za to niso bili politični pritiski. Te pritiske doživljajo vsi mediji po malem, in krivično bi bilo trditi, da se jim RTV-jevci čutijo dolžne uklanjati bolj kot drugi. Razlog za neavtonomnost je bil vedno ta, da je vedno obstajala ta kvazi pametnejša instanca, ki je poslovnemu in uredniškemu vodstvu RTVS smela po zakonu soliti pamet: kako zadovoljevati interese invalidov, kmetov, narodnih manjšin, verskih skupnosti, umetnikov, športnikov, intelektualcev, študentov, otrok, bla-bla-bla; how to inform, to educate, to entertain, bla-bla-bla-BBC po slovensko.

Paradoks te godlje pa je bil dvojen. Po eni strani je RTVS profesionalno tonila vse globlje in globlje, zato so bili njene zahteve po avtonomnosti vedno manj kredibilne in legitimne. Le kako boš svoboden, če ne znaš (in ne moreš) nositi svoje svobode? In bolj ko je profesionalno tonila, bolj je postajalo tudi jasno, da ji noben svet modrecev ne more pomagati niti s formalnimi ingerencami niti z intelektualnimi kapacitetami, ki bi bile eventualno koristne, če ne celo nujne. Svet RTVS je imel dejansko še manj pojma o radiu in televiziji kot pa vodilni, ki jih je imenoval, vendar od njega ni bilo nikakršne koristi. Čista nula.

Kar je logično: če se izkaže, da ste na položaj nastavili napačnega, ga morate razrešiti ob prvi priložnosti, sicer bo čez nekaj časa večji del blamaže padel na vas. Po vseh teh letih se generalca Janeza Čadeža skoraj ne spomnim več — toda nikoli ne bom pozabil, da ga je Kocijančičev Svet RTVS imenoval tudi takrat, ko si je drznil kandidirati še drugič! Še več: čez dobro leto je Svet Čadeža neverjetno in šokantno razrešil — za dobro vago pa še Uroša Lipuščka, Janeza Lombergarja in Melito Zajc — in imenoval Aleksa Štakula, ki je generalni direktor kdo ve zakaj še danes (pa tudi podpredsednik Kolesarske zveze Slovenije). Ta Svet je bil tisti, ki je imenoval Mojco Menart za direktorico programov. Ta Svet je bil tisti, ki je imenoval Tanjo Starič za urednico informativnega programa. In pri moji veri, to niso ljudje, ki bi smeli biti glavni v največji medijski mašini v državi! Pa četudi gre za neprofitni javni zavod — ali ravno zato.

Predvidena ukinitev Sveta kot transmisije civilne družbe je zatorej hvalevredno dejanje. Žal pa na podlagi predlagane uvedbe Programskega sveta, katerega člane bo imenoval Državni zbor, ne moremo sklepati, da bo PS RTVS funkcioniral bolje.

Osebno ne verjamem, da predlog Zakona o RTVS pomeni politizacijo. Ves direndaj, ki ga okrog tega delajo mediji in medijski ljudje, češ, konec bo z avtonomijo, je znak črednega nagona antilop, ki so zavohale geparda in zagnale paniko za vsak primer, čeprav še ne poznajo njegovih pravih apetitov. Se pa bojim, da Ministrstvo za kulturo kot predlagatelj ni predvidelo vseh možnih posledic takega načina imenovanja Programskega sveta.

Najbolj me moti to, da se za članstvo v PS ne bodo smeli potegovati državljani, ki delajo »v konkurenčnem mediju«. Da člani PS RTVS ne bodo ljudje iz kateregakoli privatnega elektronskega medija, je seveda logično. Toda da že vnaprej izločijo iz igre ljudi iz drugih medijev — torej iz tiskanih in nasploh očitno iz privatnih — , je nesmiselno, saj s tem zmanjšujejo možne intelektualne in profesionalne kapacitete Sveta na področju medijev. Pravi preskok bi bil, če bi PS sestavljala medijska in paramedijska elita urednikov, novinarjev, kolumnistov, pa tudi komunikologov, sociologov, psihologov in drugih profesorjev s tega področja in s tistih, ki na medije mejijo.

Vlada si naivno obeta, da bo javnost na poziv DZ masovno in konstruktivno sodelovala s predlogi. Od množic ne moremo pričakovati veliko predlogov, pa tudi ne zelo pametnih. Upam si tvegati napoved, da v DZ ne bo prispelo več kot sto, dvesto predlogov za člane — razen če stranke ne bodo agitirale na terenu —, in še ti predlogi bodo večinoma prišli s strani organizacij, ki se jim take birokratske reči ljubi početi. Zato mislim, da bo PS sestavljen iz kvazi priljubljenih in napol reprezentativnih dobronamernežev, ki jih bodo neprepoznavne družbene skupine predlagale z aklamacijo in katerih mnoštvo bo DZ moral s krvavečim srcem zreducirati na predpisano število.

Nevarnost, ki preti RTVS, zato ni politizacija, temveč populizem. Na medije se je že doslej spoznal vsak cepec, ki se mu je zdelo. Po novem pa se bodo spoznali samo tisti, ki jih bo požegnal Parlament. Vladni predlog rekrutiranja ljudi iz ljudske fronte je bizarna ideja masovnega, vsedržavnega, približnega in voluntarističnega headhuntinga, ki z iskanjem resnično kompetentnih ljudi nima nič več skupnega kakor politično kadriranje. Na tak način izbrani člani bodo morda res aktivnejši od članov dosedanjega Sveta. A to lahko žal pomeni, da bo RTV Slovenija še tem manj avtonomna — mogoče ne v političnem smislu, zagotovo pa v profesionalnem.

Prosto po Tolstoju bi lahko rekli, da je vsaka disfunkcionalna družina disfunkcionalna po svoje. Toda nobena ni tako originalno disfunkcionalna kot britanska kraljevska družina.

Elizabeta Aleksandra Marija Windsor bi ostala »srednje dolga opomba v britanski zgodovini, če se njen zoprni nemškutarski stric ne bi odpovedal prestolu«, je nekoč zapisal Tadej Zupančič v Financah. Za vse, kar se že desetletja dogaja britanski kraljevski družini, je dejansko kriv Edvard VIII. — in to ne samo zato, ker je s prepustitvijo prestola bratu vplival na prihodnost, temveč zato, ker je simbolično zavrgel viktorijanski čut za vladarsko dolžnost in raje prisluhnil svojemu srcu.

Če leta 1936 ne bi abdiciral, bi bila Diana Spencer zagotovo še danes živa, poročena s kakšnim podeželskim aristokratom iz Nothinghamshira, princ Charles pa bi bil kot približno dvanajsti nepomembnež v liniji za prestol že trideset let poročen s Camillo Mountbatten-Windsor. Predvsem pa bi bili kralji še vedno kralji, podložniki pa še vedno podložniki. Kralji si ne bi izbirali življenjskih družic na podlagi čustev — in ta čustva za nameček še kazali v javnosti celo v primerih, ko bi jih vsak normalen človek skrival —, podložniki pa se z njihovimi čustvi ne bi identificirali. In nenazadnje: niti na misel jim ne bi prišlo, da bi naglas razmišljali, ali je njihov prestolonaslednik primeren za nasledstvo!

Nezainteresiranost za britansko kraljevsko družino nima zveze z dejstvom, ali ste podložnik britanske krone ali ne. Ker tudi če ste, lahko živite svoje življenje povsem neodvisno od njihovega obstoja (kaj šele disfunkcionalizma). Je pa seveda res, da so med vsemi dinastijami — vladajočimi ali deponiranimi — ravno Windsorji tisti, ki ljudem v bistvu na zrcalen način najbolj plastično in drastično kažejo njihovo lastno disfunkcionalnost. Ali bomo njihovim peripetijam sledili s skrbjo ali posmehom, pa je odvisno od tega, ali mislimo, da bi člani kraljevskih družin morali biti nam navadnim smrtnikom vzorniki, ali pa smo prepričani, da so samo ljudje iste baže kot mi.

Zgodbe o britanski kraljevski družini presegajo dramatičnost in tragičnost običajnih zgodb o modrokrvnih v rumenem tisku. Kakršnakoli novica v zvezi z Windsorji je pomembna, brez nadaljnega objavljiva, tako rekoč politična novica tudi za kvalitetni, resni tisk. Na njih je nekaj, kar vzbuja strahospoštljivo pozornost do tragike, ki se jim dogaja, in obenem napeljuje v ireverentni falstafovski krohot — vse skupaj pa obvezno na ozadju namišljene ali dejanske, toda v vsakem primeru dvoumne politične pomembnosti in nepomembnosti hkrati.

Windsorji nikoli niso pravi junaki soap opere kot naprimer Grimaldiji. Primerjajmo samo princesi, ki sta obe umrli v prometnih nesrečah. Gracija Patricija je umrla po nekem banalnem, da ne rečem brezveznem scenariju, kot da bi hotel starogrški deus ex machina iz čiste objestnosti kaznovati nič krivega monarha nepomembne plemiške nepremičnine (ki po nekem predvidljivem scenariju, kot »le prince triste«, žaluje za njo do vse svoje smrti v visoki starosti). Medtem pa je bila Dianina smrt genialno, tako rekoč shakespearjansko, obenem pa absolutno moderno izmišljena in človeško logično utemeljena — in s tem neskončno bolj pretresljiva.

Moram priznati, da sem bil potihem fan princese Diane vse od poroke pa do prezgodnje smrti. Na nek način me je vedno fascinirala in mi posredno dokazovala, da nihče ni imun — celo jaz ne — na tabloidnost. Kot punci mojih let ji niti nisem mogel zameriti, da si je našla dobro partijo s trinajst let starejšim moškim. Ko sem bil na njenem pogrebu, sem si kupil majico z njeno podobico (z diademom) in napisom »BORN A PRINCESS, DIED A SAINT« — res pa je, da sem jo v glavnem oblačil samo za na tenis. Toda čeprav bom Diano vedno ohranil v svojem srcu, da tako rečem, nimam niti najmanjšega razloga, da bi bil zdaj proti poroki princa Charlesa in Camille.

Pri royalsih je najbolj neverjetno to, da povsem razumne ljudi pripravijo do tega, da resno jemljejo svoje mnenje o nečem, kar se jih ne samo ne tiče, ampak na kar imajo manj vpliva kot na nastanek vesolja.

Glavni razlog za vesoljno nasprotovanje zvezi med Charlesom in Camillo je bilo po mojem dejstvo, da je šlo za celebrities, ki to nista hotela biti in pri tem niti ne zgledata kot Brad Pitt in Jennifer Aniston. Pustimo ob strani dejstvo, da častilci Diane niso (bili) pripravljeni sprejeti ponovne prinčeve poroke z žensko, ki je domnevno uničevala in uničila njen zakon in jo po prepričanju mnogih posredno poslala celo v smrt. Prestolonaslednikova druga poroka z ločenko resda ni čisto v skladu s pravili in vrednotami Združenega kraljestva in Anglikanske cerkve. Toda še veliko manj je v skladu s plebejskimi predstavami o tem, kakšen imidž naj bi imeli ljudje, ki so visoko nad množicami. Če ta imidž ni pravljično popoln, potem tem ljudem odrekajo privilegije. Privilegiji izbrancev so množicam samoumevni le v primeru, če njihovi nosilci zadovoljujejo potrebe ljudi po namišljenem in stereotipiziranem vzorništvu. Bodi princ na belem konju, če hočeš, toda potem se porôči z zardevajočo gimnazijsko devičico, ki te bo hotela ljubiti do smrti, ne pa z žensko v zrelih letih!

Še več. Čeprav je monarhija kot politična ureditev dandanes že sama po sebi anahronizem, ljudje ne marajo princa Charlesa zato, ker je najbolj anahronistična osebnost na svetu — ali vsaj najbolj neženirano anahronistična. Nekega dne bi ga imeli za kralja, vendar bi moral začeti brati tabloide in recimo dopolniti svojo splošno izobrazbo s tem, kaj je fantovščina in kaj se na njej dela. Ljudje bi imeli kralja, če bi bil čeden kot princ William ali poreden vsaj približno kot princ Harry! Kakšno neverjetno stališče! Tako tudi nisem nikoli razumel tistih vernikov, ki so papežu očitali, da je proti kontracepciji in celibatu. Zakaj le bi bil za?

Windsorska trma pred svetom je bolj kot kraljevska aroganca pravzaprav ena zadnjih, seveda že zdavnaj don-kihotskih trdnjav zdravega razuma. In četudi je to edino, kar še daje monarhiji smisel, potem tudi prav. Res pa je, da majice s Camillo (če bi jo imel) vendarle ne bi oblekel niti za na tenis.

Ne strinjam se z odločitvijo vlade, da bo jutrišnji dan, dan papeževega pogreba, dan žalovanja in da morajo biti državne zastave izobešene na pol droga. S tem ne mislim, da pokojni Janez Pavel II. ne bi bil vreden formalnega poklona države. Daleč od tega. Mislim, da bi Slovenija pokojnemu papežu izkazala dovolj spoštovanja s samoumevno odločitvijo, da se pogreba udeležijo njeni najvišji državni predstavniki.

Seveda pa so okoliščine po papeževi smrti takšne, da še tako samoumevne odločitve ne zadoščajo.

Da bo v Sloveniji dan žalovanja, še zdaleč ni najbolj drastičen primer (vsaj začasnega) suspenza ločenosti države in Cerkve. Marsikje so še veliko bolj papeški od Slovenije — in s tem ne mislim le Hrvaške, kjer bodo zapovedano žalovali kar tri dni! V Franciji, »najstarejši hčeri Cerkve«, se je brez vsake pietete razplamtela debata, ali je notranji minister Dominique de Villepin ravnal prav, ko je ne le ukazal spustiti zastave na pol droga prvih štiriindvajset ur po papeževi smrti in na dan pogreba, temveč je od vseh departmajskih prefektov tudi zahteval, da se udeležijo maš za papeža in po lastni presoji izrazijo sožalje lokalnemu škofu.

A bolj kot eventualna spornost zastav na pol droga v primeru Karola Wojtyłe čudi bizarnost ali vsaj nekonsistentnost precedensov. Francija se je na ta način ob smrti poklonila predsedniku Kennedyju, vendar tudi Reaganu. Še več: zastave so spustili tudi, ko je umrl japonski cesar Hirohito (podpisnik pakta s Hitlerjem), in celo takrat, ko je umrl predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Černenko! Kar zadeva papeže, pa so bili teh državnih časti deležni Pij XII. — čigar ravnanje med 2. svetovno vojno je bilo sporno — ter Pavel VI. in Janez Pavel I. Ravno obratno pa so se Francozi od med verniki zelo priljubljenega Janeza XXIII. poslovili brez tega.

Pomasovljeno in mediatizirano slovo od Karola Wojtyłe je seveda še veliko več kot izraz globalnega ganotja katoličanov. Je tudi več kot izraz naklonjenosti neverujočih in drugače verujočih do človeka, ki je kljub svojim okostenelim pogledom na nekatere stvari celo v očeh mnogih ateistov obveljal za svetovno pozitivno osebnost. Papež je z leti postajal vedno bolj prisrčen in požrtvovalen, sočutja vreden starček. Večina tistih, ki so mu iz prepričanja imeli marsikaj zameriti, mu je v glavnem vse odpustila. Svoja nepopustljiva stališča mu je uspelo prikazati kot neizogibno dogmatičnost njegovega položaja in funkcije, obenem pa jih je mehčal z zavzemanjem za nesporno pozitivne stvari — in to je nazadnje odtehtalo vse njegove kontroverznosti.