Za narodov blogor

Če mislite, da ni cenzure in avtocenzure, potem poslušajte tole. Moja mama in jaz imava dogovor, da v kolumnah ne omenjam upokojencev. Mama namreč upravičeno sumi, da se o njih ne bi naklonjeno izražal, zato se naj te teme raje ne lotevam, da je kot upokojenke ne bi prizadel. Kot spoštljiv sin se tega držim in ne razglašam več naglas, da je upokojenski popust v Maxiju 1. in 2. v mesecu v resnici diskriminacija potrošnikov in še logistična motnja.

Ta kompromis sem rade volje sklenil zato, ker mama vsaj ne voli DeSUSa. Tega ne bi nikoli storila že zato, ker njihov dolgoletni predsednik Anton Rous med (bivšimi) sosedi ni veljal za najbolj idealnega kandidata. In čeprav je v Hutterbloku veliko volilk in volilcev, katerih število let dohiteva število kvadratnih metrov njihovih stanovanj, ta mikroenota za Rousa ni bila ravno močna baza.

Sicer pa je DeSUS z izbiro novega predsednika dokazal, da biti upokojenec v Sloveniji – vsaj znotraj stranke same – ni toliko demografski in socialni status kot bolj politično stališče ali celo karakterna poteza.

Sam pri sebi sem sprijaznjen, da sem vsako leto eno leto starejši. Toda še nikoli se nisem tako globoko zamislil nad minevanjem časa kot takrat, ko sem ugotovil, da je novi predsednik DeSUSa Karl Erjavec od mene starejši le dve leti! Pozor, to niso trivialnosti! Kako je lahko smrkavec, star le petinštirideset let, predsednik upokojenske stranke (pri tem pa se po njem imenuje celo ulica, kjer ravno jaz stanujem)? Kam so šli sivi panterji? Celo Černjak – ki je sicer zgledal kot večni študent – si v najboljših letih ni drznil biti star čez trideset, ko je še bil predsednik Stranke mladih!

S stališča zrele parlamentarne demokracije je bilo od nekdaj bizarno ali celo absurdno, da so v Državni zbor prihajale poklicno in demografsko, ne pa politično profilirane stranke, v bistvu bolj interesne skupine. V tem smislu ni čudno, da sta dve od teh treh strank – namreč SLS in DeSUS, SMS je končno izpadla – med najuspešnejšimi na političnem prizorišču. Še več: SLS in DeSUS sta tudi stranki, katerih uspešnost na volitvah je v najbolj neverjetnem razkoraku z njihovimi sposobnostmi, ambicijami in moralo. Nobena druga stranka (niti Jelinčičeva) nima tako porazno malo intelektualnega kapitala in kapitala političnih veščin kot SLS in DeSUS.

In če nobena druga stranka razen SLS nima tako poraznih referenc glede kompetentnosti in uspešnosti ministrov, potem tudi nobena druga stranka razen DeSUSa ni tako porazno neambiciozna. DeSUSu dejansko ne gre za nič drugega, kot da se vštulijo v vse možne vlade, kar jih je, svojo meduzasto, že kar promiskuitetno kompatibilnost s komerkoli pa potem moralno opravičujejo z najbolj demagoškimi razglasi, kar jih njihovi naivni, a zagnani volilci še lahko pogoltnejo. Ali kot piše Matej Makarovič v včerajšnjem Delu: enako »naivno« je bilo označevati DeSUS prej kot »satelit« ZLSD ali LDS, zdaj pa SDS; DeSUS je »kvečjemu satelit oblasti, pa kdorkoli že to oblast predstavlja«.

Pri tem se zastavlja cel kup vprašanj. Kako neki uspe stranki, ki se po vseh kriterijih izkazuje s tako neženiranim in nenačelnim priskledništvom, da vedno znova prestopi parlamentarni prag? Ali to pomeni, da je med volilci za dobre štiri odstotke takih, ki morda res volijo iz prepričanja, a zato točno tiste brezveznike, ki se znajo prodati najboljšemu ponudniku? Ali pa so DeSUSovci pod krinko koalicijskih puc-flekov v resnici taki makiavelisti, da nobena vlada dejansko ne more brez njih? Ker če niso makiavelisti, kateri koalicijski konkubinat z DeSUSom je (bil) nemoralnejši: Drnovškov ali Janšev? Oziroma: je bil nemoralnejši Drnovškov konkubinat z SLS ali z DeSUSom?

V Makarovičevem komentarju pa je še pomembnejša poanta. Opaža namreč, da je bil DeSUS v koaliciji z LDS bolj nepomemben partner kot pa zdaj z SDS. Zgovorno po tej teoriji je, da so se penzionisti v prejšnji koaliciji sprijaznili s statusom marionete zato, ker so bili z LDS vsaj kolikor-toliko ideološko kompatibilni. V sedanji koaliciji pa jih z SDS ne veže prepričanje, temveč čista računica, čisti interes. Zato so tudi dobili državotvorni resor in si ministra – ki svojo doslej muhasto strankarsko pripadnost opravičuje z redoljubnostjo pri plačevanju položnic – ročno postavili na čelo stranke. In ne samo to. Zelo možno je tudi, da jim bo uspelo vlado držati v šahu do te mere, da bo celo res sprejete nova pokojninska zakonodaja. To bi bilo ne le gmotno zmagoslavje DeSUSa in njihovih vrstnikov, temveč že kar zmagoslavje najneodgovornejše politike, kar smo je v nedolgi zgodovini doživeli.

Očitno so ideološko heterogene koalicije ne le napornejše, temveč tudi nevarnejše. Za svojo koalicijsko težo nesorazmeren delež napak v prejšnjih vladah LDS nosi SLS, le da najbrž bolj zaradi nesposobnosti kot pa iz preračunljivosti. Pri DeSUSu pa je dandanes obratno.

A kaj bi zamerili DeSUSu, ko pa samo izkorišča slabosti volilnega sistema in politične posebnosti nasploh? Dvakrat jih je vzel v koalicijo Drnovšek, zdaj pa še Janša. Zakaj? Ker jima drugega ni preostalo? Mogoče res ne. Toda to tudi pomeni, da v političnem sistemu ni pravega pritiska, da bi se kaj spremenilo. Ne spremeni se volilni sistem, ne spremeni se parlamentarni prag, ne spremeni se način oblikovanj koalicij. Samo DeSUS je kar naprej v vladi. Nihče zaradi tega ni srečen, a dejstvo je, da je DeSUS večen.

Bojim se, da njihov čas šele prihaja. Bili so ponižni, zdaj pa že dvigajo glave in glasove. V tej koaliciji so tudi ideološko bolj slišni kot prej, saj delujejo kot opozicija v vladi in si s tem gradijo kredibilnost. Ta hip ni večjih populistov na sceni od DeSUSa. Ideološko si bolj kot katerakoli stranka doslej lastijo vlogo varuha pečata slovenske zgodovine, v ekonomskem smislu pa zagovarjajo najtrši in najkrivičnejši absolutizem socialne države. DeSUS ima ta hip edini operativni odgovor na liberalizem, in ta odgovor je skrajnejši od kateregakoli vprašanja. Z DeSUSom še najmanj tri leta ne bo ideološkega in razvojnega konsenza o preteklosti in prihodnosti, morda pa še dlje. Za njimi bo potop. In to bo seveda tudi Janšev potop, če bo klonil pred njihovim izsiljevanjem.

Da je Delo kupilo Večer, je najbolj logična stvar na svetu – no, v Sloveniji. Delo + Večer = Laško + Union. Kar je naše, naj bo v isti štalci. Ampak najprej nekaj besedí o Večeru.

Razlog, da Večer še sploh kdo bere, je en sam: zaplotniški Štajerci so navajeni, da jim en in isti lokalni časopis vsak dan v enaki nepregledni in grafično spacani formi prinaša njihove male bedaste novice, s katerimi se potem trapijo do naslednjega jutra.

Osebno sem imel to srečo, da Večera nikoli nisem bral, ker so ga starši odpovedali, še preden sem začel sploh brati časopise. Biti naročen na dva časopisa se jima je zdelo nesmiselno, zato smo obdržali samo Delo. To je bila za mariborske pojme redka, tako rekoč kozmopolitska gesta. In če je že bilo treba vedeti kaj neverjetnega z lokalne scene, smo še vedno imeli sosede, ki so lahko priskočili s svojim izvodom Večera ali povedali ustno. Navsezadnje je bil sosed tudi Drago Simončič, dolgoletni direktor.

Pozneje sem imel še večjo srečo, da sem bil nekaj let Večerov štipendist. Dve ali tri poletne prakse v kulturni redakciji so bile moj prvi stik s časopisom od znotraj. Povedati moram, da svojega tako rekoč prvega urednika, Vilija Vuka, ohranjam v najodličnejšem spominu. Ne bom seveda trdil, da je bil Večer takrat (še) najboljši časopis na svetu, toda ravno v tem je problem! Če nič drugega, je bil nedvomno boljši kot danes zato, ker je bil bolj primeren svojemu času. Pred tridesetimi leti, ko smo Večer odpovedali, ni imel nihče razloga, znanja, perspektive, horizonta, da bi se zgražal nad bodisi vsebino ali formo, čeprav je bilo oboje precej vzhodnonemško. In tudi pred dvajsetimi leti, ko sem bil tam praktikant, stanje ni bilo tako alarmantno. Klice današnjega stanja pa so seveda poganjale že takrat. Že takrat se nikomur ni zdelo potrebno, da bi časopis kakorkoli spreminjal, kaj šele razvijal. Takrat je prihajala v modo krilatica: če hočeš obdržati bralce, ne spreminjaj nič. In ali si morete misliti? To so govorili tisti, ki so izgubljali bralce!

Slovenski časopisni novinarji in uredniki so se od nekdaj trudili, da bi bili njihovi izdelki čim boljši. O tem ni nobenega dvoma. Nobenega dvoma pa ni tudi o tem, da v svojem trudu nihče ni znal razmišljati izven obstoječih, domnevno preverjenih in preizkušenih okvirov. Vsakdo zna pisati vedno boljše članke, iskati vedno boljše zgodbe, urejati vedno boljše strani in priloge. Toda nihče ne zna razmišljati izven okvirov. In če se je komu že kdaj posvetilo, da to nikamor ne pelje, ker se vrtimo v krogu, potem so ga hitro zaustavili ali celo onemogočili. Vmes so se namreč pojavili lastniki, ki so nenadoma vse vedeli bolje od novinarjev in urednikov. In kako tudi ne bi, ko pa so že od prej vedeli, kako je te reči treba urediti recimo v tovarni brusov ali šravfov. Ali naprimer v pivovarni.

Problem Večera je skratka v tem, da je še danes isti kot pred dvajsetimi leti. Pa so tudi ljudje isti kot nekoč? So še vedno isti, napol vzhodnonemški socialistični podložniki, le da imajo potni list, s katerim hodijo po nakupih v Lipnico? So to še vedno državljani tiste bedaste države, ki smo se je komaj znebili, zdaj pa jo nenadoma pogrešajo? Je to še vedno eno in isto izvoljeno ljudstvo, ki se pretvarja, da na svobodi jé travo in koreninice, da bi legitimiralo svojo nostalgijo za lonci čevapčičev v sužnosti? Ne vem natanko. Vendar mi je jasno, da je edina stična točka med bralcem Večera leta 1975 in bralcem Večera leta 2005 prav Večer. Poglejte okrog sebe in se zazrite v preteklost. Videli boste, da ni nič tako kot pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Samo časopisi so isti. Uredniki so drugi, vendar lastniki vedno znajo najti take, ki ne opazijo, da ne živimo več leta 1975. Lastniki z lučjo iščejo ljudi brez posebnosti in domišljije, da tako rečem – pridne piflarje, ki jim preverjeno ne bo prišlo na misel, da bi v profesionalnem smislu razmišljali drugače. Po tem kriteriju so našli Koširja in po tem kriteriju so našli Verbičevo. Pa še politično nevtralna sta. Ravno pravšnja.

Povezovanje Dela in Večera se dogaja v času, ko v Sloveniji poteka burna, čeprav ne najbolj plodna debata o medijih. Vsi imajo polna usta kritičnih pripomb o pristranskosti medijev, ki da nikoli niso preboleli tranzicije v resnično demokratične, pluralne pogoje. Že mogoče, ampak poligon za izvajanje pristranskosti v medijih se širi tako rekoč iz dneva v dan. V vsebinskem smislu je povezovanje Dela in Večera iskanje sinergije (kot to učeno imenujejo poslovneži), kar prevedeno pomeni, da lastniki želijo, da bi si časopisa bila bolj podobna in usklajena. Še več, prihaja tudi do političnih sprememb. In ali je kdo pri polni zavesti pripravljen pozdraviti idejo, da se bo politični predznak Dela in Večera zamenjal?

Za Večer bi bila edina rešitev, če bi ga kot strateški partner prevzelo neko tuje medijsko podjetje. Temu so se ksenofobični Štajerci doslej učinkovito izogibali in se zdaj še tem raje prepustili Savinjčanom. Strategija povezovanja Dela in Večera nima nobene zveze z novinarskimi vsebinami – ali bralnimi navadami – in je evidentno poslovno-politična. Gre za še eno napol megalomansko, napol pa domačijsko idejo norega Turnška, ki je prepričan, da mora vse slovensko ostati pod slovensko kapo (po možnosti njegovo), sicer nas bodo tujci požrli. Če je bil pripravljen plačati tako strahotno ceno, da je v pivovarski vojni z Belgijci dosegel svojo pirovo zmago, potem je to, kar počne zdaj, pravzaprav drobiž. Mali Murdoch se bo obračal po vetru, manipuliral s časopisoma, da bi manipuliral z vlado, mi bomo pa vmes debatirali o medijski svobodi in se nacejali s pivom. Ko mu bo zaradi teh akrobacij, ki z ekonomijo nimajo nobene zveze, trda predla (ali ko bo končno šel v penzijo), bo Delo in Večer prodal tujcem. Doživel bo razsvetljenje. Pri tem bo mastno zaslužil, veliki in mali delničarji bodo srečni, mi pa se bomo krohotali, ko nam bo razlagal, da je bila prodaja tujcem ne le neizogibna, temveč tudi najboljša možna poslovna poteza.

Skratka: nekatere stvari se zgodijo samo zato, da se ne bi nikjer poznalo, da so se zgodile – dokler pač ne pridejo na dan. Ampak takrat je že prepozno.

Že ko sem bil majhen — mislim majhen novinar —, sem si govoril: ko bom velik, bom imel svoj časopis. In glejte, kam me je to pripeljalo. Seveda pa nisem edini: po mojem bi večina udeležencev torkove okrogle mize Zbora za Republiko o medijih rada imela svoj časopis ali vsaj medij. Vsakdo, ki ni zadovoljen z mediji, bi rad imel svojega. To je razumljivo, je pa tudi patološko.

Slovenski mediji so tako zaostali, da ni težko biti pametnejši od njih in do njih kritičen. Sam sem jih prerasel že zdavnaj. Ampak jaz sem medijski profesionalec in zasvojenec in v tem svojem poklicu že karakterno tudi egocentrik, egoman, prepotentnež, nezadovoljnež, idealist, konceptualist, sanjač, zato moje mnenje oziroma stališče ni presenetljivo. Jaz hočem nekaj narediti in spremeniti. Vendar to ne more biti cilj tolikšne množice ljudi. Pa če bi bilo takšnih ljudi le kakšnih sto, bi to bilo preveč. Ne more biti kdokroli medijski egoman, prepotentnež, nezadovoljnež, idealist in sanjač — še posebej, če ni profesionalec in zasvojenec, in še posebej, če je v službi na Ministrstvu za kulturo ali v Državnem zboru.

Z ljudmi, ki so nezadovoljni z mediji, načeloma simpatiziram. V glavnem se sicer ne strinjam z njihovimi argumenti, ampak tudi to me ne moti, ker imam dovolj svojih (in dovolj dobre). Ampak kdorkoli šimfa medije, je moj prijatelj. Ni mi nerodno. Tu sem rade volje pristranski in sem pripravljen pogoltniti celo dejstvo, da je to v bistvu kaj čudna, že kar neprimerna družba zame. Kaj hočem, to je Slovenija — dežela, kjer lahko imajo prav tudi bedaki in kjer se lahko motijo tudi najpametnejši.

Tih zaveznik nezadovoljnežev pa sem tudi zato, ker sem podobno kot oni v nekem smislu samotni jezdec. Mojih in njihovih mnenj tako rekoč nihče ne upošteva. Imajo nas za nergače, morda celo čudake. Prevladujoča navada je, da se medije konzumira brez besed in komentarjev. Nihče se v celoti ne strinja s tem, kar mediji objavljajo, vendar je to stvar ponotranjenega negodovanja. Intimno kreganje z mediji je vsakdanji ritual, ki ga ljudje niti ne opazijo. Vzameš v roke časopis in si misliš, češ, kaj je ta kreten spet napisal, in ali so ti ljudje nori ali kaj. Ampak s tem se tudi vse konča in s tem se nadaljuje tudi jutri.

»Mi« smo drugačni. Nekateri pišejo pisma bralcev. Drugi ustanavljajo društva za demokratizacijo ali pluralizacijo medijev ali za kaj podobnega, visokoletečega. Tretji se pritožujejo na tramvaj-komando. Četrti pišejo medijske zakone. Vsi skupaj hodijo na okrogle mize o medijih. Jaz pišem kolumne in ustanavljam časopis. Toda vsi skupaj smo v bistvu marginalci. Za nas ni prostora. To ne pomeni, da se v medijih ne pojavljamo. To pomeni, da nas mediji obravnavajo kot marginalce — ne da bi kadarkoli izrekli to neizgovorljivo besedo. Razen Mance Košir me nikoli nihče ne povabi na nobeno okroglo mizo o medijih, in niti ona me nikoli ne predlaga za uvodničarja. Za predavatelja na faksu sem ji dober, za to pa ne. Društvo novinarjev Slovenije me intelektualno in profesionalno prezira — tako kot jaz preziram njih, ampak sem vsaj njihov član —, po drugi strani pa se tudi njihovi najhujši medijski sovražniki ne spomnijo name. Jaz sem lahko samo publika, kaplja v morju nezadovoljnežev, ki se preliva iz Štihove v Linhartovo dvorano. Časopisi cenijo, da so moji teksti brani, zato mi še dajejo prostor, se pa vendarle najdejo tudi taki, ki se me znajo znebiti. Na televizijah pa skorajda nimam kaj iskati. Vsi, ki ne trobijo v isti rog z mediji, so marginalizirani. Peter Jambrek je marginaliziran, zato mu ni preostalo drugega, kot da je ustanovil fakulteto, Zbor za Republiko in sklical epohalno okroglo mizo. Simoniti in Grims sta marginalizirana in sta vedno bila, zato jima ni preostalo drugega, ko da sta napisala nov zakon o RTV Slovenija. Vsak dan sta v medijih, ampak pojavljata se kot marginalca — kot čudaka, ki sta bila tako zelo nezadovoljna z mediji, da sta šla napisat zakon!

Problem marginalizacije ni moralen, ampak praktičen. Marginalci imajo pravico, da so zaradi položaja užaljeni. Ni pa dobro, če to vpliva na njihovo razmišljanje in ravnanje. Pameten marginalec se mora zavedati, da bo nekega dne postal mainstream, in mora sproti nadzirati svoj položaj. Vlada tega ne počne in se tega tudi ne zaveda. Iz svoje dolgoletne marginaliziranosti so potegnili samo to, da hočejo tem hitreje nadoknaditi zamujeno, zato so pod krinko politične resnosti zdaj malo histerični. Mudi se jim. »Nekaj je treba storiti.« Dovolj imajo tega, da jih obravnavajo kot marginalce. Zavzetost vlade in Zbora za republiko za medije, je sicer legitimna, vendar je obenem neverjetna.

Toda zakaj so se vlada in njeni novorevijaški somišljeniki odločili, da bodo hiperurgentno uredili zadeve ravno na področju medijev? Da je razlog revanšizem, bi bila skorajda preveč preprosta razlaga. Res je seveda, da stranke kot SDS, NSi in SLS ter njihovi bolj ali manj civilnodružbeni spremljevalci še danes gojijo ta nedokazani in nedokazljivi, tako rekoč folklorni mit, da so mediji krivi, da so morali tako dolgo čakati, da so končno le prišli na oblast. Po mojem tega ne verjamejo iskreno niti sami, zato jim ne bi očital maščevalnosti (ali vsaj ne na prvem mestu).

Urejanje zadev na področju medijev je v bistvu kulturni boj. Vladni desant na medije je po eni strani literarni zanos cankarjanskega spreminjanja sveta, po drugi pa tudi s političnimi vzvodi podprta (in z zakoni legitimizirana) socialnodemokratska lustracija tega nedvomno pomembnega, a vendarle precenjenega področja življenja v Sloveniji. Gre jim za očiščenje in pomlajenje duha Slovenstva, omadeževanega z desetletji in desetletji komunistične ideologije. S to diagnozo se lahko strinjam, ne verjamem pa, da imajo mediji toliko s tem opraviti, kot se zdi Zboru za Republiko. Predvsem pa mislim, da jih nima smisla zdraviti s klistirjem. Mediji lahko družbi škodijo in koristijo v marsičem, ne morejo pa je niti retardirati niti vleči naprej. Največ, kar jim lahko očitamo, je to, da smo pametnejši od njih. Vsi, ki so v torek prišli na okroglo mizo, so bili pametnejši od medijev. Problem je samo v tem, da tega niso znali povedati.

Pod Fosterjevo kupolo v Reichstagu

Teden pred 1. majem sem preživel v Berlinu. V tem neverjetnem mestu sem bil prvič in sem bil nad njim totalno fasciniran. Kot čisto navaden turist sem ga peš, z U-Bahnom, avtobusi, taksiji — pa še z ladjico po Spree — prekrižaril po dolgem in počez od Zooja, KaDeWeja in Kurfürstendamma do Prenzlauer Berga, od Libeskindovega Judovskega muzeja do Fosterjeve kupole na Reichstagu, od Alexanderplatza do Siegessäule v Tiergartnu, od Muzejskega otoka do Sony Centra na Potsdamer Platzu, od brstečega Kollwitzplatza na Vzhodu pa do Savignyplatza in staromestno nobel Fasanenstrasse na Zahodu.

Življenje v razdeljenem Berlinu si lahko le predstavljam na podlagi vsega, kar sem o tem prebral, videl (dokumentarnih) filmov in slišal slikovitih zgodb od v glavnem navdušenih popotnikov v osemdesetih letih, pa tudi v zgodnjih devetdesetih, že po padcu Zidu in združitvi Nemčije. In vendar je šestnajst let pozneje osupljivo, kako brezšivno deluje to znova celovito mesto. Seveda, nekatere četrti so še vedno nezgrešljivo razsute kot kakšno Melje v Mariboru — leta ’80, ko sem tam šel zadnjič mimo (če sem) —, vendar to že mora biti globoko na nekdanji vzhodni strani. In ja, Palast der Republik in Karl-Marx-Allée sta tipična primerka socialistične arhitekture, kakršne na Zahodu ne vidiš. Kljub temu pa je Berlin urbanistično rekonstituiran: med posameznimi deli ni večjih razlik, kot bi jih pričakovali med četrtmi kateregakoli velemesta, zgrajenimi v različnih obdobjih za različne mestne funkcije.

Ali sta Vzhod in Zahod rekonstituirana tudi socialno, seveda ne morem soditi. Kompakten je Welt Kompakt, Nemčija pa zagotovo še ne povsem. Toda kljub temu mi je jasno, da prebivalci nekdanje ZRN ne obsojajo prebivalcev nekdanje NDR niti na občečloveškem, državljanskem nivoju, kaj šele na državnem, političnem. To se zdi logično že zato, ker so eni in drugi dandanes državljani ene in iste države. Kaj naj bi bivši prebivalci ameriškega, britanskega in francoskega sektorja očitali bivšim prebivalcem sovjetskega? Da so se ovajali? Da jih večina ni prebežala? Da so sprožili bratomorno vojno ali vsaj intranacionalno mržnjo?

Dejstvo, da je Zid tako zradiran, me je sprva iritiralo. Čeprav sem bil v Berlinu prvič, sem imel die Mauer za del identitete mesta, ki pa se mi je zato izmikala. Razen na znanih lokacijah oziroma v zaledju nisem nikoli vedel, na kateri strani Zidu bi bil pred šestnajstimi in več leti, pa tudi na lokacijah s križi v spomin ustreljenim prebežnikom nisem bil prepričan, ali so nesrečniki bežali levo ali desno. Današnji načrti mesta so politično korektni in niti z najtanjšo črtico ne označujejo nekdanje bariere. Šele na Checkpointu Charlie sem staknil trgovinico s suvenirji, kjer so prodajali »Walk the Wall« načrte mesta z Zidom. Nedaleč stran, na vogalu Friedrichstrasse in Zimmerstrasse (po kateri je potekal Zid), je gozdič križev, za njim pa prazna fasada hiše z ogromno reklamno cerado in napisom: »(T)RÄUME! V tej hiši lahko najdete svoje sanjske poslovne prostore! Več informacij na številki 030 600 86 0-0.« Samo nekaj metrov stran pa štanti, na katerih brkati turški gastarbeiterji prodajajo Ostblock parafernalije: DDR fane, rdečearmejske šapke, kučme, rešpetline, miniaturne vohunske fotoaparate in podobno, danes nepotrebno in nedelujočo šaro.

Mesto, ki je iz travme delitve in vsiljene ideologije naredilo krošnjarsko atrakcijo — in jo obenem izbrisalo iz prihodnosti —, je to travmo izživelo. Mesto, ki je iz sramote požganega Reichstaga naredilo arhitekturno in parlamentarno atrakcijo, fizično uprostorjenje demokracije, pred katero ljudje čakajo dve uri na dežju, da jo začutijo, je to sramoto izživelo. Mesto, ki je iz krivde holokavsta naredilo arhitekturno in muzealsko atrakcijo, simbolično uprostorjenje Židovstva, je to krivdo izživelo. Nemci se znajo kesati in znajo odpuščati. Sebi in drugim. Znajo pa biti tudi nepopustljivi. Ker so se pokesali, od drugih narodov in posameznikov upravičeno pričakujejo, da jih s travmami, sramotami in krivdami ne bodo več po nemarnem identificirali. Po drugi strani pa Ossijem ob združitvi niso dali nobenih koncesij: spadamo skupaj, toda politični sistem bo po defaultu naš, ker je bil dober. Vaš je bil zanič. Naj vam ne pride na misel, da bi pisali po zidovih ali hribih »NAŠ HONECKER«, če bi slučajno postali nostalgični. Mi tudi preganjamo neonaciste. Kako so lustrirali aparatčike in ovaduhe? Preprosto: niso jih pustili zraven, predvsem pa Stasijevim inoficielnim mitarbajterjem niso dovolili, da bi iz tega naredili nacionalno travmo. Njihova slaba vest je njihov osebni, intimni problem, s katerim morajo živeti, vendar z njim nimajo pravice inficirati javnega mnenja.

V nekem davnem intervjuju je Tomaž Šalamun priznal, da ga vedno začne zvijati v želodcu, kadar se vrača iz Zahodne Evrope v Jugoslavijo in ko se vlak približuje meji pri Sežani. S tem občutkom se lahko tudi sam identificiram še danes, ko na letalu za nazaj z mešanico odpora in nestrpnosti prelistam slovenske časopise. Vame z vso silo trešči domača realnost, ki mi jo je uspelo za teden dni pozabiti in ki se s te distance zazdi še bolj pritlehna, neumna, moreča, malenkostna, nepomembna. Tako sem zdaj izvedel, da je iz slovenske zgodovinske omare padel spet en okostnjak, ki se ga strankarski veljaki, poslanci in komentatorji čutijo dolžne oglodati še bolj do konca. Ne morem jih poslušati, ko argumentirajo okostnjakovo stanje s svojim partizanskim, prevratniškim, frajgajstnim, katoliškim, konservativnim, kaj vem kakšnim družinskim izročilom. Svoje osebne zgodovinske travme, sramote in krivde širijo iz roda v rod, delajo iz njih kolektivne zasluge, identiteto in ponos in z vsem skupaj zastrupljajo slovensko kolektivno psiho. Ob vrnitvi iz Nemčije, ki je v primerjavi z našim koncem Srednje Evrope tako rekoč etični Feniks, te moralistične, a zgrešene debate še posebej učinkovito delujejo kot bljuvalo.

Slovenci nismo nikoli živeli za zidom, toda med nami je danes toliko zidov, kot da smo jih zidali vso svojo zgodovino. Morda smo bili res le hlapci, toda zidove med seboj smo si zidali sami. Slovenec je sam sebi najhujši gospodar.