Za narodov blogor

Pravi čas za Bijelo dugme je bil sredi sedemdesetih. Na koncert sem šel, ko sem imel — in ker sem imel — štirinajst let in je še obstajala Jugoslavija. Danes pa se mi zdi tovrstno razvedrilo še tem bolj nesmiselno.

Na koncerte ne hodim nerad, vendar redko in stežka. Da sploh grem, moram biti fan. Glasbo, ki mi je všeč, delim v tri razrede. Nižji je, da glasbi prisluhnem, če jo slišim slučajno; srednji, da sem pripravljen kupiti zgoščenko; višji pa, da se mi ljubi na koncert. Še danes ne morem pozabiti, kako sem trpel, ko me je punca sredi osemdesetih zvlekla na Plavi orkestar! In še danes si ne morem odpustiti, kaj vse sem po drugi strani tudi zamudil! Recimo leta ’72 nisem bil na Deep Purplih v Osaki, ko so posneli Made in Japan. Ali da leta ’92 nisem bil v Frankfurtu, ko je Frank Zappa premierno dirigiral svoj Yellow Shark.

Ne rečem: če bi Bijelo dugme nastopili v Ljubljani, bi verjetno šel na koncert. (Navsezadnje sem šel leta 1996 celo na Deep Purple v Izolo!) Res je tudi, da so me vabili, naj prisedem v nek avto in se že ta ponedeljek peljem v Beograd, da se najprej aklimatiziramo na Srbijo in potem v torek na “Dugmiće”. Malo me je mikalo, sicer pa nisem bil preveč navdušen. Niti nisem ljubitelj Beograda, niti ne bi tvegal pisati kolumno med vožnjo z avtom. Ampak naj se končno osredotočim na Bijelo dugme.

Sarajevski koncert je bil v slovenskem tisku pokrit intenzivno in berljivo, vendar nekritično. Pisci so se utapljali v nostalgiji, kot da je to ne vem kakšno opravičilo. Mislim opravičilo za novinarje.

Gremo po vrsti. Bijelo dugme niso bili najboljši bend na svetu, niti najboljši bend v Jugoslaviji. S tem seveda nočem reči, da niso bili talentirani glasbeniki, vendar so definitivno bili tipičen primerek socialističnega rocka, ki ga normalno socializiran in glasbeno vzgojen konzument pop glasbe izven Jugoslavije — z izjemo nekaterih še bolj prikrajšanih komunističnih držav — ne bi niti poslušal niti v sanjah.

Bijelo dugme so nam bili všeč zato, ker smo bili v Jugoslaviji glasbeno podhranjeni. Seveda smo lahko kupovali tako rekoč vse plošče na svetu (če smo imeli informacije in denar) in vsake toliko šli tudi na kak dober koncert. Glasbena pop kultura je bila v Jugoslaviji kar dobro razvita — čeprav spet tipično socialistično —, ne pa tudi podzvrst rocka. Domačih glasbenih atrakcij je bilo sredi sedemdesetih malo, zato je bilo dobro karkoli, najboljše pa karkoli, kar je izstopalo iz povprečja. In nadpovprečni so Bijelo dugme vsekakor bili.

Tipično je, da se je Bijelo dugme kot fenomen pojavil ravno v Sarajevu, ki je bilo v tedanji Jugoslaviji najbolj eklektično in duhovito, če že ne najbolj kreativno mesto. Seveda pa ne bi mogli zasloveti, če Jugoslavija ne bi bila trdna in enotna — in to trdna in enotna bolj v kulturnem smislu kot pa političnem. Ali si predstavljate, da bi se Slovenci sicer pustili fascinirati besedilom kot naprimer “tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac”? Ali imažeriji moderniziranega psevdočobanstva?

Pri štirinajstih sem bil tipičen otrok socializma, ki se mu je zdelo fajn, da posluša Bijelo dugme in da lahko gre tudi na koncert. Seveda sem že takrat — resda v omejenem obsegu — poslušal tudi bistveno boljšo in bistveno drugačno glasbo kot Bijelo dugme, vendar kot mlajši pubertetnik s pičlo vednostjo o pop kulturi in z neizoblikovanim okusom nisem delal razlik. Še več: nisem se niti zavedal, da sem bistveno drugačen jaz sam že zato, ker živim v Jugoslaviji, kjer so nam všeč bendi, ki ne bi bili všeč nikomur drugemu na svetu razen Čehom in Poljakom.

A že pri petnajstih sem se skoraj čez noč spremenil in postal glasbeni snob. Moj glasbeni guru je postal Brane Rončel, zato sem začel poslušati čim manj poslušljiv jazz (free jazz) in spotoma prezirati vse slovenske in jugoslovanske bende (razen Buldožerjev, ki pa so postajali vedno bolj nezanimivi). Da bi še naprej poslušal Bijelo dugme, mi ni več prihajalo na misel. Zdeli so se mi kmetje — kar so pravzaprav tudi hoteli biti, ne? “Eto, baš hoću!” je bila zadnja plošča, ki sem jo kupil, potem pa jih nikoli več nisem poslušal (vključno z Bregovićevo etno štanco). Šele zdaj sem zapisov o koncertu razbral, da je “Padaju zvijezde” njihov komad in da so po Bebku zamenjali še dva pevca. Svašta.

Dobra pop glasba je lokalna, socialno in geografsko in tudi politično ozko definirana, vendar obenem široka, nadnacionalna, kozmopolitska, da ne rečem planetarna. Pop glasba je globalna kultura, ki za svoje funkcioniranje zahteva globalno, po vsem svetu izenačeno senzibilnost. Jugoslovani smo jo imeli, vendar smo imeli še drugo, za socialistične in komunistične države značilno senzibilnost, ki je producirala in sprejemala samo lokalno omejene glasbene fenomene, kakršen so bili Bijelo dugme.

Ni nam treba biti črnec iz geta, da poslušam rap. (No, jaz se resda trudim poslušati samo slovenskega, in ta je tudi edini, ki mi je všeč.) Ni nam treba biti rančer iz Kansasa, da poslušamo country. Toda če smo hoteli poslušati Bijelo dugme, smo morali biti Jugoslovani. In če še danes poslušamo Bijelo dugme, se moramo vsaj počutiti Jugoslovane. Biti moramo nostalgični. Žalovati moramo za Jugoslavijo. Spominjati se moramo dobrih, starih časov, ko smo se še imeli radi z Bosanci in Srbi in Hrvati in ko so se še imeli radi predvsem oni med sabo.

Meni gre od te jugonostalgije počasi že na bruhanje. Seveda nam ni treba zradirati lastne preteklosti. Zlasti ne prijetnih stvari, kakršna je bila glasba iz tedanjih časov — z Bijelo dugme vred. Toda ta jugonostalgija je samo izgovor, da se nam ni treba soočati s sedanjostjo. Jugonostalgija je potuha kulturno in politično lenim in nezainteresiranim. Ali se kdo vpraša, zakaj so se Srbi, Hrvati in Bosanci pobijali, če je bilo v Jugoslaviji tako lepo? V vsaki neumnosti ali malenkosti je bila klica kasnejše tragedije. Očitno se slepimo za nazaj in se stvari spominjamo le selektivno.

Kaj hočemo, jugonostalgija je tu in se bohoti. Padla je na plodna tla. Razumem ljudi, da še vedno romajo na Bijelo dugme. Naj, če čutijo praznino, ki je v tridesetih letih nihče ni znal zapolniti. Je pa res, da se nihče ni niti pretirano trudil.

Kaj je konkurenčnost? Nekateri odgovori so lahko konkretni, toda še najbolj bi jo lahko opisali z naslednjo primerjavo. Konkurenčnost je kot komunizem, ki bi ga naj nekoč dočakali, ko bi samoupravni socializem vanj dialektično preskočil – s to razliko, da je v konkurenčnost (še) mogoče verjeti.

Konkurenčnost je postala mantra, ki v isti sapi opisuje, išče, obljublja, dokazuje in zagotavlja svetlo slovensko prihodnost. Kdor omeni konkurenčnost, izpade brez dokazovanja pameten, dobronameren, vizionarski.

Retorika konkurenčnosti je ista pri vseh, zelo podoben pa je tudi ton, ki z osupljivimi miselnimi obrati združuje evforijo in dramatičnost. Govorjenje o konkurenčnosti je lahko diskurz sreče in napredka, ki nas čakata, istočasno pa srhljivo svarilo pred katastrofo nekonkurenčnosti. Oboje je gotovo: eno ali drugo nas čaka z enako zanesljivostjo, vendar – kar je najbolj noro – se ne izključuje. Indija Koromandija konkurenčnosti na eni strani in njena antiutopija na drugi vzdržujeta socialno ravnovesje med pretiranim pesimizmom in optimizmom. Ne za enega ne za drugega ne sme biti nobenega razloga. Ne sme nas biti preveč strah, obenem pa ne smemo imeti prevelikih ambicij. Ali z drugimi besedami: prijetneje je živeti v povprečnosti, sestavljeni iz potlačenih želja in eksplicitnega nelagodja.

Če o njej govorijo mali podjetniki ali veliki poslovneži, ki jih bremenijo obdavčitve dela in druge anomalije poslovnega okolja v Sloveniji, imajo seveda prav. Če o njej govorijo člani Strateškega sveta, imajo tudi prav. Toda enako imajo prav tudi ministri, ki bi morali popraviti zakone, da bi to konkurenčnost res dosegli. Najhuje je, če se vsi strinjajo. To je najzanesljivejši način, da se ne bo nič spremenilo. En drugemu pošiljajo posredne ali neposredne signale, kaj si pa oni mislijo o konkurečnosti, toda v bistvu si nimajo kaj novega povedati. Dajejo intervjuje, debatirajo in okroglomizijo in si včasih par krepkih povejo tudi v faco – a kaj, ko se vendar strinjajo med sabo in si nimajo kaj zameriti, ker so pač sami fejst fantje in še pametni povrhu.

Imamo vlado, ki je konkurenčnosti naklonjena. Katera pa ne bi bila? (Pomislite: konkurečnosti so naklonjene celo vlade držav, ki so že konkurenčne!) Ampak kaj? Kdo pri vsej tej logoreji upošteva etični moment? Ali nihče ne vidi razlike med tistimi, ki konkurenčnost hočejo in rabijo, in tistimi, ki so nam jo dolžni? Ti slednji so pravico do govorjenja o konkurenčnosti že porabili: omeniti so jo smeli samo enkrat, ko so prvič rekli, da je to tisto, kar Slovenija rabi – vse ostalo je zdaj stvar njihovih konkretnih potez, da jo brez besed, a z učinkovitimi dejanji zagotovijo. Zato je pri govorjenju o konkurenčnosti enako neverjetna potrpežljivost tistih, ki jo hočejo in rabijo, kakor je neverjetna leporečnost tistih, ki bi jo morali doseči.

Ko tako berem, kaj o konkurenčnosti pravi naprimer Jože P. Damijan zbranim GZS-jevcem, si seveda ne morem kaj, da se ne bi z njim globoko strinjal. No, pri tem pa vsi po vrsti pozabljajo, da konkurenčnost kot dinamično in ekspanzivno gospodarsko okolje ni prava konkurenčnost, če ni obenem tudi družbena klima, na kateri vse skupaj bazira (oziroma iz nje pravzaprav izvira).

Dejstvo, da se nič ne premakne, marsikdo tolmači s tem, da ima ljudski glas uspešne slovenske podjetnike in poslovneže po nekih globoko vsajenih predsodkih avtomatično za sumljivce in škodljivce, namesto da bi v njih videli zgled. Sam mislim, da je to povsem napačen vtis. Ne vem, ali gre tu za protestantsko etiko kapitalizma ali za čisto navaden sindrom kranjske čbelice: toda prepričan sem, da je v Slovence globoko vsajeno občudovanje in priznavanje poštenega in trdega dela oziroma zasluženega kruha. Morda je to zdaj res še nekoliko v latentnem stanju, toda podlaga za zdravo osebno, individualno razumevanje konkurenčnosti to vsekakor je. V vsakem Slovencu odmeva Vodnikovo »Dramilo«. To ni problem. Problem je v tem, da se Slovenci – zlasti pa politiki – tako težko o nečem dogovorijo in še težje za kaj odločijo. Tako je tudi s konkurenčnostjo. Ljudje bi že delali in se o tej zadevi tudi dogovorili. Seveda pa se je treba najprej odločiti. Ampak to ni stvar niti Damijana niti Boscarola niti Jakopina, temveč stvar prvega, finančnega, gospodarskega in socialnega ministra.

Konkurenčnost pa je še marsikaj. Ne znam si namreč predstavljati, da bi Slovenija lahko bila konkurenčna – se pravi podobna Finski ali Irski ali magari Slovaški –, če bi po drugi strani v parlamentu še naprej obstajali recimo Ruparji. Ker kaj nam to pove? Očitno je po Sloveniji toliko ljudi, ki klatijo vulgarne nesramnosti in neumnosti doma ali za šankom, da se to hočeš-nočeš odraža tudi v javnosti in celo v parlamentu. Zato se sprašujem: ali je država, ki je konkurenčna v panogah javne in celo politične vulgarnosti, nesramnosti in neumnosti, lahko konkurenčna tudi v ekonomsko-podjetniškem smislu? Nikar si ne delajte utvar, da to dvoje nima nobene zveze! Ali mar mislite, da je lahko zagaman vol propulziven podjetniški trendseter za XXI. stoletje? Ali še boljša, še konkretnejša primerjava: ali mar mislite, da je dobro, da imamo za ministrico za kmetijstvo kratko-malo kar kmetico? Ali lahko slovenska kmetica kot taka konkurira evropski komisarki za kmetijstvo? Še huje! Ali lahko kmetica v funkciji ministrice za kmetijstvo v medijih objavlja članke proti medijem? Ne – niti če jih plača!

Za nekonkurenčnost pa žal ni treba biti kmetica. Lahko smo tudi intelektualec. Tako si je recimo Rupel v svojem zadnjem frontalnem napadu na medije upal napisati, da bi lastniki medijev »ponekod« – kje že? – »temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni«! Tudi zunanji minister, ki medijem priporoča paktiranje z oblastjo, ni ravno garancija, da bi Slovenija lahko postala resnično konkurenčna. Ker da ne bo pomote: če hoče biti neka država gospodarsko konkurenčna, mora biti najprej v vseh drugih ozirih normalna. A kar zadeva to vse bolj očitno slovensko abnormalnost, so zanjo odgovorni najprej politiki, šele potem – če sploh – mediji.

Ko sem bil star dvajset let, sem sicer že vedel, da ne bom fotograf, vendar se nisem odpovedal umetniškim ambicijam. Pravzaprav so se ambicije odpovedale meni, in preteči je moralo še enkrat toliko časa, da so se vrnile. Danes sem spet umetnik. Danes smo vsi umetniki. Z mobiteli.

Naj naštejem nekaj motivov, ki sem jih v zadnjem času posnel s svojim telefonom. Recimo v Berlinu sem naredil okrog 250 fotografij, kar je moj napopolnejši in najbolj življenjski turistični fotoalbum, kar sem jih kdaj ustvaril. Med drugim sem fotografiral tudi v muzeju, kamor sem kljub opozorilu ob vstopu pritihotapil svoj slikovni mobitel. Nisem pa si upal fotografirati na koncertu Iva Pogorelića v Novi Gorici, čeprav sem imel namen in načrtno nisem hotel oddati telefona v hrambo. Bilo me je strah, da bi izpadel kmet, ko bi opletal z svetlečim ekrančkom, in da bi se nemir med publiko nazadnje prenesel še na oder – kar bi glede na Pogorelićevo muhavost lahko nazadnje še izpadlo kot škandal. Zato pa sem nekaj tednov kasneje naredil nekaj neženiranih posnetkov na dvojnem pianističnem koncertu Milka Lazarja in Bojana Goriška v Stari elektrarni.

Če ne omenjam trivialnosti, ki jih zelo pogosto slikam – od tihožitij s steklenicami do individualnih in skupinskih portretov omizja (ali magari psov, ki spijo pod mizo) –, moram priznati tudi to, da sem bil zadnjič paparaco. V Petit Caféju sem opazil Oliverja Dragojevića, in čeprav mi v glasbenem smislu in kot estradna ikona nič ne pomeni, sem ga čez ramo, da me ne bi videl, fotografiral – kar tako za hec, iz objestnosti, in poslal MMS prijatelju, ki je dejansko šel čez nekaj ur na njegov koncert.

Na koncertih – na primer na Velvet Revolverjih ta torek (na fotografiji) – današnja publika ne ziblje več vžigalnikov nad glavo med počasnimi komadi, temveč mobitele. Ganljiv prizor. Sam sem za družbo, ki je med koncertom ostala v Žmaucu, z videoklicem organiziral nekajminutni direktni prenos iz Križank.

Včasih sedimo za mizo in ne fotografiramo, zato pa držimo v rokah vsak svoj telefon in se z njimi – in med seboj – aktivno ukvarjamo. Kdor nima telefona z najmanj 1,3-mega ločljivostjo in 6-kratnim zumom ter z bluetooth povezavo, je odrinjen malo stran, ker med nami nima kaj početi. (Ne da bi ga mi izločili; logično je, da se mu zdimo dolgočasni). Kažemo si fotografije in si jih bimamo (iz »(to) beam«, angl. žarek, žarčiti) iz telefona v telefon ali preprosto ugotavljamo, koliko ljudi z bluetooth telefoni je v prostoru. Od daleč zgledamo kot kvartopirci: strmimo v to, kar držimo v rokah, skrivamo svoje karte, vendar določene mečemo na kup. Tako rekoč vlečemo virtualne štihe.

In res so te mobipartije totalno moška zadeva – bolj kot kartanje ali globoki pogovori o ženskah, avtih, jadranju ali čemerkoli že. Treba pa je poudariti, da ta mobimačizem nikakor ni neatraktiven za ženske. Nasprotno! Kar zadeva flirtanje s pomočjo statusnih simbolov, je to to. Dober mobitel je dovolj fascinanten in sofisticiran, obenem pa tudi ravno prav low profile, da vžge veliko bolj kot pa arhaični, dragi, očitni, socialno sporni in družabno preseženi pripomočki. Z mobitelom zlahka izpadeš zabaven, zanimiv, zapeljiv. Seveda pa ga je treba znati uporabljati.

Edini grobovi, ki sem jih v življenju fotografiral (pred več kot dvajsetimi leti v Parizu), so bili tako rekoč kulturnozgodovinski spomeniki: grobovi Jima Morrisona, Oscarja Wildea, Charlesa Baudelaira, Alfreda de Vignyja, itd. Pred tednom dni pa sem na grobu lastnega očeta začutil potrebo, da bi ga fotografiral. Vprašal sem mamo, ali bi se ji zdelo čudno, ona pa je na moje presenečenje rekla, da nikakor ne. Približno v istem času pa sem po MMS dobil fotografijo nekega drugega, še živega očeta, ki pa je ležal na intenzivni negi. Z vsemi cevkami in tem. Najprej sem bil malo zgrožen – a navsezadnje, fotografija je povedala več kot tisoč besed.

Ko je pred kratkim umrl Diego Gómez, smo se med eno od zgoraj omenjenih partij zadebatirali tudi na temo mobitel in smrt. Ugotavljali smo, da imamo vsi v imeniku nekaj ljudi, ki so že pokojni. Kaj storiti s temi vnosi? Izbrisati? Priznali smo si, da nihče ne izbriše človeka iz telefona, ko umre. Jaz sam imam v imeniku še vedno Rudija Šeliga in Silvana Furlana. Kaj smo počeli s pokojniki, ko smo še uporabljali filofakse? Nihče se ne spomni. Ali mobiteli redefinirajo celo naš odnos do smrti, onostranstva ali vsaj žalni bonton? Ne vem. Vem pa, da je bil najboljši predlog moj: v imeniku ustvariš novo skupino, jo poimenuješ R.I.P., uvrstiš vanjo umrle kontakte in v profilih izklopiš zvonenje za to skupino. Nikoli ne veš. Ampak to bi bilo najbrž preveč redoljubno celo za take ljudi, kot sem jaz, ki imajo v mobitelih absolutni red.

Fotofon je tudi orodje narcizma. Enkrat ali dvakrat na teden – pogosteje se ne spomnim – naredim kak avtoportret. (Pošiljam jih ne, da ne bo pomote; pokažem že.) Če mi fotografija ni všeč, jo zbrišem, vse druge pa so zato boljše od vseh mojih portretov, kar jih je kdaj bilo posnetih, z izjemo enega od Janeta Štravsa in dveh od Jožeta Suhadolnika. Hej, to sem vendar jaz! To je moj lifeblog, kot temu zelo primerno pravi Nokia. Za weblog moraš biti ekshibicionist, nekak Little Brother. To pa je ravno prav.

Baudelaire je nekaj let po iznajdbi fotografije napovedal konec umetnosti. Njegov argument je bil, da si bodo ljudje zaradi enostavnosti in dostopnosti fotografije začeli domišljati, da je vsakdo lahko umetnik. Seveda ni imel povsem prav, motil pa se tudi ni zelo. Toda nikoli ni bila fotografija tako enostavna in dostopna kot zdaj, ko fotografiramo z mobiteli. Vsi smo lahko umetniki, vsi smo lahko fotoreporterji, vsi smo lahko paparaci. Zadeve se razvijajo v neverjetno smer, ki se marsikomu zdi odurna ali vsaj zaskrbljujoča, vendar ni nepredvidljiva. V epohi, ko ljudem vedno bolj kronično zmanjkuje časa, zaupanja in pozornosti, je treba pač komunicirati drugače. Na prvi pogled je videti, da gre za degradacijo, poplitvenje odnosov, a tako se nam pač vedno zdi, ko smo soočeni s čim novim. Šele potem, ko bomo videli, da je to v bistvu edina možnost za komuniciranje, se bomo s tem z veseljem sprijaznili.

Mediji in vlada imajo problem – eni z drugimi, nedvomno, a nič manj tudi vsak zase sami s sabo. Očitki vladi o tako imenovanih političnih poskusih podrejanja in discipliniranja medijev so samo dimna zavesa, s katero poskušajo prikriti lastno nedoraslost položaju in izkrivljene predstave o odgovornosti do javnosti. Pristranskost, indoktriniranost, nelustriranost in kar je še tega, kar trenutna vlada pripisuje medijem, pa so prav tako krinka za njeno lastno nedoraslost položaju in izkrivljene predstave o funkcioniranju medijev.

Vsej tej kolobociji pa daje pridih panike, urgentnosti in nerešljivosti še dejstvo, da eni drugim postavljajo sicer točno diagnozo, vendar si predpisujejo povsem napačno terapijo, ki stanje obeh pacientov samo še poslabšuje.

Človek, ki pošilja okrožnice s takimi navodili kot Jernej Pavlin, je z novinarskega stališča vreden vsakega prezira. Z novinarskega stališča je vsak piarovec vreden vsakega prezira. V redu, vsak poklic je časten. Kdo pa je še danes takšen snob, da prezira smetarje? Tudi piarovci so koristni, le da nas za razliko od smetarjev – nas novinarje, namreč – ob prvi priložnosti izkoristijo. Mi lahko od njih nekaj koristnega izvemo, vendar s tem spravimo v obtok informacijo, ki je oni sami ne bi mogli. Toda če spravljamo v obtok stvari, za katere oni nočejo, da bi bile v obtoku, potem je ta informacijski daj-dam prekinjen.

Pavlin je samo eden med stotinami piarovcev po vsej Sloveniji, ki vsak dan za vsako ceno hočejo ali nočejo komunicirati z mediji. Kar ga razlikuje od drugih, je seveda to, da je tiskovni predstavnik vlade. A to je bolj njegova smola kot pa smola medijev ali celo smola vse Slovenije. Mediji so ga pravilno diagnosticirali kot nespretnega in prepotentnega aparatčika, vendar so mu v isti sapi podelili tudi status malega Goebbelsa in ga za nekaj dni plakatirali po vsej državi.

Sam mislim, da plakatiranje ni pravi način za obravnavo aparatčika – in to iz dveh razlogov. Prvi je čisto uredniški, profesionalni razlog.

Vzemimo Delo, ki je novico objavilo na prvi strani pod pompoznim naslovom »Totalitarna navodila Janševega piarovca«, in analizirajmo to tabloidnost, zamaskirano z dramatično resnobnostjo in zaskrbljenostjo. Vladni aparatčik à la Pavlin je v resnici muha za stran tri in ne slon za na prvo. Večina bralcev – če jih njegov »zločin« slučajno res zanima – ga ne dojema kot pomemben faktor v političnem imaginariju. Iks-ipsilon, ki naredi še tako gromozansko neumnost, ni zvezda za na prvo. Front page news je, če naredi neumnost nekdo, ki je že zvezda – in šele v tem primeru je lahko neumnost nepomembna in nezanimiva kot Pavlinova.

Drugi razlog pa je načelen. V vrtincu navzkrižnih obtožb, s katerimi se vlada in mediji obkladajo, je napihovanje balonov s stališča medijev razumljivo. Vlada dejansko poskuša urediti razmere na področju medijev – kar bi bilo tvegano celo v primeru, če bi se tega lotila previdno in kompetentno –, zato so mediji izkoristili inkriminirano navodilo kot tipični, če že ne kronski dokaz za zlohotnost vlade. Da bi dokazali svoj prav in odvrnili nadaljne udarce, so Pavlina za vsak primer napihnili in plakatirali.

To je začaran krog. Mediji morajo biti svobodni, vendar si tega ne zaslužijo, ker ne sprejemajo odgovornosti. Vlada jih hoče upravičeno poboljšati, vendar to poskuša doseči z gorjačo. Mediji se upravičeno upirajo, vendar z metodami, ki dajejo prav vladnim očitkom. Vlada vidi, da ima prav, vendar postaja histerična, ker gorjača ne učinkuje in ker njeno lastno ravnanje daje prav medijem. Mediji imajo občutek, da so svobodni, ker gorjača ne učinkuje, vendar ne vidijo, da je to le namišljena svoboda tistega, ki si je našel zunanjega sovražnika. In tako naprej. V tej spirali ne bo zmagovalca. V tej spirali bodo vsi poraženci: na koncu bodo vsi lahko rekli, da so imeli prav, toda nihče ne bo nič dosegel.

Specifično slovenska medijska poslastica je pitanje z informacijami. Ne odtekanje informacij, temveč pitanje z njimi. Kolega Miheljak je v včerajšnjem Dnevniku na primeru afere Watergate in razkritja Globokega grla razložil, da raziskovalno novinarstvo v bistvu ne obstaja, saj je dostop do prikritih informacij vedno podarjen, in da je razkritje praviloma manipulacija z novinarji v interesu politike. To stališče je zelo nenovinarsko. Do neke mere je to seveda res. Toda ne smemo pozabiti, da je velika razlika, če informacijo pusti odteči nekdo, ki ni na odločujočem položaju moči – odločujočem v primerjavi s tretjo osebo, proti kateri deluje v svojem lastnem interesu, kot recimo Felt proti Nixonu –, ali če informacijo zavestno in namerno podari medijem, čeprav je njen pooblaščeni skrbnik.

V Sloveniji se dogaja točno to. Nedavna primera sta dva, oba eklatantna. Ko je Policija sestavila ovadbo proti Ribičiču zaradi genocida, so jo nemudoma in najprej servirali medijem – konkretno nacionalni RTV. Kdo je bil do tako prijazen in zakaj? V čigavem interesu je bilo, da pride nedvomno pomembna novica takoj v javnost? Normalno, da so jo rečeno-storjeno objavili. Jaz bi jo tudi. Toda zakaj niso zlatega prinašalca ali njegovega šefa (notranjega ministra) pobarali, zakaj je Policija tako kooperativna? Ali so bili mediji tako navdušeni nad informacijo, da iz vljudnosti niso spraševali in komentirali nesprejemljivega dostavljanja informacij? Še več: je mar medijem nerodno objaviti podarjeno informacijo, obenem pa darovalca poklicati na odgovornost? V svetu medijev lahko vendar zagrešimo še kaj hujšega kot dvoličnost do MNZ!

Podobne reči prav te dni dokazuje tudi kmetijskozemljiški general Kuster. Svojo antikoruptivno vnemo prijazno deli z mediji, njegovo vero vanje pa mu ti vračajo s slabo prikrito hvaležnostjo. To lahko sklepamo že po naslovih: »Če so obremenilni dokazi pristni, bodo letele glave« in »Če so dokazi verodostojni, bo hudo«. Zanimivo. Očitno nikomur ne pride na misel, da bi se vprašal, ali bodo letele glave (in čigave) tudi v primeru, če Kustrove obtožbe niso verodostojne – kaj šele, da bi jih sam preveril in šele potem objavil. Seveda, medijem pač vse prav pride. Toda potem se naj ne čudijo, da tudi oni sami komu prav pridejo.

Niti pisma bralcev niso več to, kar so bila. Včasih so pošiljali časopisom mnenja za objavo nergaški anonimusi, dandanes pa predsedniki uprav, ti véliki mali polbogovi slovenskega gospodarstva. In še v tem primeru jim pritožbo na tramvaj-komando napišejo njihovi svetovalci za stike z javnostmi!

Priznam, da mi kot kolumnistu sicer godi bolj, če se me loti Tone Turnšek, kot pa če to stori nek Janez Novak (ali magari Božidar). A to je že moja nečimrnost, ki je predsednik uprave Pivovarne Laško v bistvu ni vreden. Zato ne bom trdil, da mi njegovo pismo ni bilo enako odveč kot katerokoli drugo. Že tako ali tako z repliko na repliko implicitno priznavam, da ga jemljem resno. In če ne bi imel za repliko na razpolago kolumne, se tega ne bi niti loteval. Kakorkoli že obrnemo, kolumnisti smo véliki mali polbogovi slovenskih medijev. Zato naj mu bo.

Predmet razprave ne bo debata o tem, ali je za slovensko gospodarstvo – bodisi pivovarsko ali časopisno industrijo – dobro ali slabo, da ostane v slovenski lasti. Glede tega stojiva s Turnškom na nasprotnih bregovih. Pri tem sem jaz seveda v situaciji, ko mi itak ne preostane drugega, kot da imam o tem zgolj mnenje – in to mnenje, da ne bo pomote, ki si ga ustvarjam na podlagi mnenj ekonomsko pametnejših od mene (in po mojem tudi od njega). Turnšku pa ni treba imeti mnenja. On dela. On je tisti, ki sprejema odločitve. On tako rekoč samo s prstom pomigne, in že nek paradni konj slovenskega gospodarstva ostane v slovenski lasti, pa če se jaz na glavo postavim.

Turnškova samozavest izvira iz uspešnosti njegovih potez. Toda kaj je merilo te uspešnosti? Ustvarjeni dobiček? Nacionalni interes? Kvaliteta piva in medijev? Zadovoljstvo pivcev piva in bralcev časopisov? Citiram: »V gospodarstvu in ekonomiji je pač tako, da uspeva tistim, ki imajo idejo, vizijo, znanje, moč, ki si upajo in ki nenazadnje izpeljejo svoje projekte do konca.« Give me a break! Merilo Turnškove uspešnosti je, da izpelje to, kar si je zamislil – vse drugo je nepomembno. Zato se mi tudi osebno posmehuje, saj (po njegovem) nisem izpeljal tega, kar sem si zamislil.

Turnškova samozavest je še tem bolj arogantna v luči medijskega lastništva Pivovarne Laško in z njo povezanih pravnih oseb. Ali je Delov nakup 19,9-odstotnega deleža Večera v skladu z medijsko zakonodajo in zakonodajo o preprečevanju omejevanja konkurence? Seveda je. Ampak to verjamejo samo poslušalci pregovornega Radia Erevan.

Po zakonu o medijih sme imeti izdajatelj splošno-informativnega tiskanega dnevnika največ 20-odstoten delež v podjetju drugega izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika (razen če mu Ministrstvo za kulturo ne izda soglasja za več). Ergo?

Klasični manever z minus nula-ena procenta je tako prozoren, da se skozenj lepo vidi tipično slovensko lastniško hobotnico. Pivovarna Laško namreč ni samo največji lastnik Dela, temveč tudi večinski lastnik Radenske; Radenska ima skoraj 20-odstotni delež v Infond Holdingu in Infond ID; Infond Holding ima v Večeru 36,53-odstotni delež, Infond ID pa 14,99-odstotnega; Infond Holding ima tudi v Delu 15,98-odstotni delež, Infond ID pa 9,17-odstotnega. Če vam to še ne zadošča, se pojdite sami naprej ta križem-kražem.

Kaj mi je v odgovoru na mojo kolumno hotel pravzaprav povedati Turnšek? Da z mano ne govori več, čeprav še nikoli nisva govorila? Ali pa je hotel samo zabrisati sledi svojega prikritega medijskega imperija? Nadereš kritika, da ne bi slučajno kdo pomislil, da ima prav? Pošlješ v akcijo piarovce, ki poskrbijo za dramatični suspenz veljavne zakonodaje?

Ker da ne bo pomote: 3. alineja 3. odstavka 58. člena ZMed se glasi, da »pristojno ministrstvo izdajo soglasja iz prvega in drugega odstavka tega člena [za pridobitev dvajset (20) ali več odstotkov lastninskega ali upravljalskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika] zavrne« [ … ], »kadar bi izdajatelj enega ali več splošno-informativnih tiskanih dnevnikov sam ali prek vpliva na eno ali več odvisnih podjetij s pridobitvijo deleža imel prevladujoč položaj na trgu, tako da bi število prodanih izvodov njegovih dnevnikov preseglo štirideset (40) odstotkov vseh prodanih izvodov splošno-informativnih tiskanih dnevnikov v Republiki Sloveniji«.

Kako zvito! Greš malo v shopping in kupiš samo 19,9 odstotka, pa ti že nihče nič ne more – četudi potem tiskaš in prodajaš pet sedmin trga oziroma okrog 70 odstotkov skupne naklade dnevnikov v državi!

Upam, da direktor Urada za varstvo konkurence bolje od Turnška – in vseh drugih, seveda – dojema razliko med pivom in časopisi oziroma pomenom enega in drugega artikla za duhovno zdravje naroda. Glede na to, da Plahutnik ni nasprotoval koncentraciji Laškega in Uniona, nam je tako rekoč dolžen pivo.

Seveda imam tudi jaz svojo računico. Pa kaj? Pravico imam do svoje računice, dokler je skladna z zakonom in dokler je Turnškova računica samo navidez skladna z zakonom! Predsednikom uprav pivovarn, ki imajo slučajno v lasti tudi medije – in to druge medije –, si pa že ne bom pustil zapirati ust (pa če imam računico ali ne). Niti si ne bom pustil zapirati ust, ker to pišem v Dnevniku, ki je izven te Turnškove časopisne naveze. Kje pa naj objavim tak članek? Ali mar mislite, da bi mi ga v Delu ali Večeru objavili? Ne delajte si utvar! In ali mar mislite, da bi ga jaz sam sploh hotel objaviti v Delu ali Večeru? Ne pride mi na misel! Še več: kakor hitro nek pisec noče – poudarjam: noče, po lastni volji, ne da bi ga eksplicitno skenslali! – v določenem mediju objaviti svojega teksta, potem je to že zanesljivo znamenje, da je prostor medijske demokracije zožan.

Za konec pa še namig vladi. Njena zavzetost za medije (zlasti seveda za RTVS) ni videti zelo resna, dokler bo po drugi strani dopuščala tak teksas, kakršnega opisujem zgoraj, in dokler se poleg Ministrstva za kulturo ne bosta v to »urejanje« vključila tudi Ministrstvo za finance in Ministrstvo za delo ter UVK in APEK. Zame povsem nekredibilni pa so tudi tisti kritiki vlade, ki nočejo videti dlje od Grimsa in Simonitija in s tem omogočajo Turnšku, da uresničuje svoje projekte.