Za narodov blogor

Jože P. Damijan je v pogumnem komentarju, objavljenem prejšnjo soboto v Delu, največjega lastnika taistega časopisa obtožil, da se obnaša kot neodgovoren medijski lastnik in uredništvu krati avtonomijo. “Kot intelektualci se moramo takšnim poskusom arhaične interpretacije vloge lastnika in avtonomije uredništva a priori upreti. Tudi v Sloveniji se morajo na tem področju vzpostaviti določeni civilizacijski standardi, sicer nam grozi […] berlusconizacija medijske Slovenije,” zaključuje Damijan.

Še več: “fante iz laškega peskovnika” naravnost sprašuje, ali “res mislijo, da lahko v tej igri zmagajo [oziroma] da lahko naredijo dober posel v časopisni panogi, ki je ne obvladajo, če so neuspešni celo v svoji lastni, pivovarski panogi?”

Vse to je res. Toda naj se osredotočim na Damijanov poziv, da se moramo “kot intelektualci” temu “upreti”. Kaj nasplošno pomeni upreti se medijski nesvobodi in kako to storiti? In kako specifično naj bi se temu uprli intelektualci?

Na lastna ušesa sem slišal ljudi – in to pametne, da ne bo pomote, resda pa ne intelektualce, temveč poslovneže – pred leti zagovarjati stališče Jožeta Glogovška, takratnega predsednika uprave NKBM (posredno največjega lastnika Večera), ki je pred parlamentarno komisijo v primeru Petek gladko izjavil, da poslovanje banke ni stvar novinarjev, temveč urada za preprečevanje pranja denarja.

Dejstvo je, da so mnogi prepričani, da časopis ne bi smel objavljati kritičnih prispevkov o lastnikih, ker da to ni vljudno ali celo ne profesionalno. Do neke mere je to res – a seveda le do takrat, ko se vprašamo: kaj pa naj urednik naredi, ko se novinar dokoplje do za lastnika neprijetne informacije ali ko se mu zdi potrebno kritizirati njihovo ravnanje? Naj se dela, kot da nič ne ve in se vzdrži komentarja?

Z medijskega stališča je to absurdno in nesprejemljivo, z vseh drugih stališč – tako profesionalnih kot interesnih – pa niti ne. Prav te dni smo lahko v Financah prebrali strokovno stališče Turnškovega PR-ovca:

“Preveč komuniciranja in s tem preveč medijske pozornosti neki temi neugodno vpliva na ugled organizacije, ki je še vedno strateški kapital podjetja. Samo enoodstoten padec ugleda pomeni triodstotno znižanje vrednosti podjetja. Poleg tega je v razmerah konkurenčne vojne med mediji nemogoče zdržati velikanski pritisk, ki ga izvajajo. Podjetja namreč pogosto niso usposobljena in kadrovsko okrepljena, da bi lahko vsak dan tudi po več ur odgovarjala na zahtevna vprašanja medijev.”

Božidar Novak ima v bistvu prav. Če bi manipulatorji cele dneve odgovarjali na vprašanja – ali celo na kolumne, kot nedavno v mojem primeru –, bi se verjetno bolj in bolj zapletali v protislovja in razpihovali negativno mnenje o sebi in pivu (in morda tudi časopisih), tako da bi vrednost Pivovarne Laško nazadnje zdrsnila še v minus!

Najbolj elegantna rešitev te zagate o sožitju med uredništvom in lastniki je seveda ta, da kot časopis pač nimaš za lastnika podjetje, ki bi se po lastni volji ali na insistiranje medijev – magari tudi z molkom kot strategijo, kar je še bolj perverzno – forsiralo v javnosti kot eno od stebrov ali celo rešiteljev narodnega gospodarstva in katerega direktor kot nekak menedžerski in parapolitični polbog čudežno dobiva soglasja urada za varstvo konkurence.

Mediji žal niso imuni pred fascinacijo z menedžerskimi in parapolitičnimi polbogovi. Sindrom Zlatoroga bolj bije v oči, ker so Laščani pač medijski lastniki – bije v oči v tem smislu, da razliko opazimo vsi razen njih. Ampak predstavljajte si, da bi bil medijski lastnik Mercator. Predstavljajte si odnos medijev do Zorana Jankovića v tem primeru! Bi se še vedno slinili okrog njega?

Dobro je vedeti, ne rečem: ampak ali je dokapitalizacija Mercatorja res novica za na prvo stran? Je treba novico pospremiti s fotografijo nasmejanega Jankovića in solzavim podpisom? Koga to zanima? Tiste, ki kupujejo sire v Mercatorjevih akcijah? Ali morda oglasne tržnike? Kaj si pri tem misli povprečen bralec oziroma kupec? Nič – ali kvečjemu to, da bodo bogati še toliko bolj bogati, da se jim niti ne bo več poznalo. To je vse. Je tu potreben komentar? Najbrž ne. Kaj neki bi s temi metafizičnimi vprašanji.

Ali pa menedžerski odkup Autocommercea! To je bila samo še ena novica, ki se mi osebno ne bi mogla zdeti bolj nepomembna, profesionalno pa bi me zanimala kvečjemu v primeru, če bi bilo v tem kaj spornega – in pri moji veri, da bi se potrudil kaj odkriti!

Toda Delo jo je priobčilo spet na prvi strani in odkup označilo kot “uspešen” – kar je nemara tudi bil, toda s stališča Rigelnika in Šibakovskega, ki sta prikazana kot strahospoštljivi personi, zmožni s partnerji nabrati nepredstavljive milijardne kredite! Uporabiti v kontekstu časopisnega naslova na to temo izraz “uspešen” pomeni, da uredništvo navija za to, da bi Rigelniku to uspelo – tako kot ljubkovalno rečeno Zokiju “njegova” dokapitalizacija.

Zanimivo, kako se ta vox populi v medijih spreminja. Včasih so razglasili za barabo vsakogar, ki se je znašel ali celo obogatel, danes pa za finančni veleum – in to ne da bi se vprašali, kako točno mu je to uspelo. Ah, ne! Tega privilegija so deležni samo tisti, ki imajo dober PR.

Uredništvo Dela v bistvu igra dvojno igro, ki je njihov lastnik pri najboljši volji ne razume. Po eni strani velike slovenske poslovneže obravnavajo nekritično in njihova življenja in dela še dodatno napihujejo čez vse razumne meje javnega zanimanja. Po drugi pa se laškim istokategornikom kot svojim lastnikom razumljivo in hvalevredno upirajo, ko jih poskušajo uredniško usmeriti oziroma disciplinirati.

Pravi intelektualec bo seveda podprl vsakršno pobudo, ki bi novinarjem zagotovila več svobode, kot je imajo. A pravi intelektualec bo pri tem zahteval principielnost in ekvidistančnost do vseh vpletenih in nevpletenih, predvsem pa tudi maksimalno dozo profesionalizma. Tako kot pivovarji tudi Delu v tem smislu ni brez greha – niti politično, kaj šele uredniško. Tako kot ima Delo povsem napačne in brezvezne lastnike, ima tudi povsem zgrešeno in brezvezno vodstvo. Koga v tej situaciji podpreti, je v tem smislu naloga, ki ji ni kos še tak intelektualec. Žal.

Zdi se, da sta edina preostala levičarja samo še Tomaž Mastnak in Igor Lukšič. Oba sta poosebljenje levičarskih ekstremov in notranje nekonsistentnosti levice – pa ne le slovenske in tudi ne samo današnje.

Mastnak trmasto, nepopustljivo, brezkompromisno zastopa vedno ista, nespremenljiva stališča, kakršna so vedno zastopali levičarji vseh šol, smeri, politik, gibanj, generacij, dob skozi (zdaj že) stoletja. Levičarji Mastnakovega tipa utemeljujejo svoje mišljenje in ravnanje na obče sprejetem sistemu humanih (in humanističnih) vrednot, zato so njihova stališča navidez konsistentna: po eni strani skozi čas in čez meje ter seveda od primera do primera, po drugi pa tudi s temeljnimi pridobitvami sodobnih družb.

S tem sistemom seveda ne polemiziram, saj je tudi moj. Težava pa je v tem, da so levičarji prepričani, da je civilizacijska trajnost, samoumevnost, nespornost, neizpodbitnost teh vrednot obenem že argument za veljavnost stališč. Pomota: veljavnost vrednot, iz katerih izpeljujemo neka stališča, ne zagotavlja veljavnosti teh stališč. Nekatere vrednote so absolutne, toda vse vrednostne izjave so relativne. Na nek način se lahko z levičarji načeloma vsi vedno strinjamo – celo desničarji, kaj šele jaz –, težko pa jim damo prav.

Lukšičev intervju pred mesecem in pol v Sobotni prilogi Dela sem zgrožen prebral, a me je potem nekaj premotilo, da se ga nisem že takrat lotil. Zato sem tem bolj hvaležen mami Spomenki, da je zadnjo soboto to storila ona.

Noben levičar ni sposoben dati prav človeku, s katerim se že nekoč prej ni strinjal. Značilno za levičarje je, da si ustvarjajo osebne predsodke in od njih ne odstopajo: enkrat sovražnik, vedno sovražnik. No, to aprioristično zavračanje možnosti, da daš prav nekomu, s katerim se že stokrat nisi strinjal, je morda res bolj splošen pojav, ne le levičarski. A kakorkoli: ker Janša pač ne more imeti nikdar prav, se Lukšič ni trudil razumeti Janševega govora na Mali Gori – ki ga je Hribarjeva že prej natančno in pošteno analizirala – in se je zato začel zapletati v zgodovinske neumnosti.

Spomenki Hribar dam najbolj prav tam, ko razkrinkava Lukšičevo interpretacijo komunistične oblasti v Sloveniji kot “zgodovinsko nujnost” oziroma kot logiko prioritete nujnega, neizogibnega nad resničnim ali kaj šele možnim v stilu K.-jevega ječarja. To je to. Kadar levičar govori o stvareh, ki jih ne more (več) revolucionarno spremeniti, potem požuga s prstom neizogibnosti. Ali še natančneje: kadar levičar misli, da neko preteklo dejstvo ali družbeni pojav ne bi smela imeti posledic za sedanjost ali za nek drug pojav – smela? kako smela? ali mar zgodovina rabi dovoljenje, da povzroči posledice? po njihovem že, saj so tudi levičarji politiki! –, potem to zgodovinsko nepridipravšnjost zreducira na naravno dejstvo, s katerim nimamo kaj polemizirati. S tem pa tudi zanika zgodovino kot sosledje aktov volje, temveč tudi vsakršno vprašanje odgovornosti in že kar resnice same.

Nikoli nisem bil prepričan, ali je resnic lahko več. A če tako gledamo kot Lukšič, je lahko resnica tudi manj kot ena.

Na enak način gledajo levičarji tudi na vojno v Iraku – oziroma “proti” Iraku, kot zna biti natančen Mastnak. Znajo biti strahotno nemoralni (ali vsaj amoralni): pomisliti in zapisati, da gre pri londonskih atentatih za “oko za oko, zob za zob”, kar da je “zapisano v temelje ‘naše civilizacije’”, je cinizem, ki je za nameček tudi skregan z dejstvi. Trditev bi še vzdržala, če bi bombe na podzemni razstrelili Iračani, ki so doma izgubili bližnje in bi se šli v Veliko Britanijo direktno maščevat. Pa jih niso oni. Razstrelili so jih navadni fantje iz Yorkshira, ki so bili slučajno pakistanskega rodu in so za razliko od svojih sonarodnjakov doživeli nekakšno razsvetljenje izmaelitske blaznosti.

Levičarju ni težko razumeti patološkega dejanja. Glede na tradicionalno stališče o pravici do samoodločanja vsakega naroda in nedotakljivosti pripadajočih političnih tvorb levičar zlahka interpretira bombne atentate kot dejanje državljanske nepokorščine. Navadni fantje iz Yorkshira se pač niso strinjali z Blairovo politiko. Rečeno, storjeno: tisočletni fanatizem Starca z gore vedno vžge.

Glede pripombe, da IRA nikoli ni veljala za “katoliške teroriste”, pa samo tole: pa saj se kot taki tudi niso deklarirali!

Nasprotniki posega v Iraku pozabljajo, da režim Sadama Huseina ni bil naravno dejstvo, ki bi ga bilo treba interpretirati kot neizogibno posledico razmerja sil v regiji. Seveda je problem kompleksnejši: Sadama so pomagali ustvariti tisti, ki so ga kasneje odstranili; demokratizacija Iraka še zdaleč ni edini ali vsaj ne končni interes koalicijskih sil; civilne žrtve, pa če se sliši še tako cinično, so vedno stranska posledica vsakega vojaškega posega; namere Zahoda kali konfliktnost radikalnega islama; razmere še dodatno zaostruje mednarodni terorizem; ZDA imajo zgodovino interveniranja v suverenih državah; itd.

In vendar je mogoče razmišljati tudi drugače. Zakaj ne bi edina preostala svetovna velesila poskrbela za odstranitev preostalih diktatorjev, kjerkoli že na svetu se še držijo na oblasti? Zakaj ji ne bi pri tem pomagala koalicija držav, ki se s tem strinjajo? Ali ni tak način razmišljanja povsem legitimen – ali vsaj razumljiv, če smo dandanes že tako radi razumevajoči – za velesilo in za nekdanjo velesilo, ki si je v manj milih časih podjarmila kar pol sveta (in ga poskušala tako ali drugače civilizirati)? In sploh ta antiamerikanizem: ali ni vse skupaj nepremišljena posledica dejstva, da bo osem let – in nič več, potem pa spet nekdo drug – predsednik ZDA pač človek, ki ga Evropejci ne bi nikoli izvolili?

Evropejci in Američani bodo morali še veliko pomesti pred svojim lastnim pragom. A to ne zmanjšuje dejstva – in seveda odgovornosti –, da je Zahod tisti, ki bo urejal in uredil svet. Da bi to delal katerikoli drugi del sveta kot vrednostni sistem, je popolnoma absurdno razmišljati. The West has a mission. Ali se ta hip Zahod že poslužuje pravih metod, še ni povsem jasno. Ni pa nobenega dvoma, da njihova eventualna neprimernost nikakor ne opravičuje terorističnih dejanj, kot si predstavljajo levičarji.

Mogoče res nisem Berlinčan, toda Londončan sem vsekakor. In to ne le iz principa. London je moje mesto. Ali natančneje: London je tudi moje mesto; tudi London je moje mesto.

Ko sem prejšnji četrtek izvedel za teroristične napade v Londonu, sta bila moja prva misel dva prijatelja. Najprej Tadej (BBC), za katerega pa me je hitro nehalo skrbeti, saj je imel nenehno zaseden telefon in ker vem, s katero linijo podzemne in ob kateri uri se vozi v službo. In potem še Matej (GSK), ki je nič hudega sluteč zjutraj odletel z Brnika na sestanek v centralo in pristal na Heathrowu, ko je v mestu ravno pokalo. Ni prišel daleč. Panični šofer, ki sam ni vedel, kje je tisti hip njegova družina, je na pol poti z letališča obrnil in ga peljal nazaj, kjer so ga prebukirali na prvo letalo za München.

Čeprav je bil napad na London po številu žrtev in spektakularnosti izvedbe manj šokanten kot napad na New York, sem bil bolj zgrožen in tudi prestrašen. Bilo mi je tako pri duši, kot če bi se zgodilo v Ljubljani. Na vseh štirih krajih atentatov sem že bil. No, bil sem tudi na razgledni ploščadi WTC, vendar sem New York, tudi kadar sem bil tam – pa tudi sam 9/11 – vedno doživljal kot filmsko fikcijo. London pa je zame resničnost za vogalom. Prav dobro se spomnim, da sem nekoč slučajno zašel na Tavistock Square in povsem po nepotrebnem opazil sedež Britanskega zdravniškega društva – katerega fasado je tako grozljivo oškropilo s krvjo in tkivi potnikov na doubledeckerju št. 30.

V Londonu sem tudi že doživel evakuacijo postaje podzemne na Piccadilly Circusu zaradi suma bombe. Bilo mi je tesno pri srcu, ko sem po seriji eksplozij pred leti hodil po nasmetenem Parizu, saj so iz previdnosti zavarili vse koše za smeti na ulicah. Ampak to, da so minirali London, pa čeprav sem bil tisoč milj stran, “na varnem”, je v meni prebudilo tisto tipično nemočno – in zato tudi osebno – jezo na fanatike, ki v imenu višjih ciljev morijo nedolžne.

London je mesto, v katerem nikoli nisem živel, vendar sem v njem preživel največ časa izven kraja stalnega bivališča. In čeprav so mi immigration officerji na letališčih vedno poštempljali potni list z opozorilom “Leave to enter for six months – Employment prohibited”, sem tam na nek način tudi delal: naredil nekaj intervjujev z imenitnimi avtorji in napisal nekaj nepozabnih – vsaj zame nepozabnih – reportaž in esejev (50-letnica zmage, Camille Paglia, Lord Rogers, Andrew Marr, Larry Siedentop, Millennium Dome).

Francoska ustreznica naše fraze “delati se Francoza” se – tipično! – glasi “se faire l’Anglais”. V intelektualnem smislu se jaz ne delam Angleža, ampak se za imam Angleža. Biti Evropejec in se pri tem opirati na katerokoli drugo kulturno, pa tudi politično tradicijo razen britanske, se mi zdi sprejemati pozicijo nacionalističnega ekskluzivizma. Britanija je zaradi geografskih, zgodovinskih in kulturnih okoliščin edina dovolj distancirana od Evrope in za razliko od drugih konstitutivnih držav (zlasti seveda Francije) tudi edina ne boleha za sindromom identificiranja lastnih travm in mitov z vizijo Evrope. Obenem pa je Velika Britanija – zibelka svoboščin in parlamentarne demokracije, vključno z ameriško, nenazadnje pa tudi evropski popek sveta – s svojimi ambicijami in skepsami in predvsem z navezavami na ZDA bolj kot katerakoli druga država neločljivo povezana z bistvom moderne Evrope.

Moja anglofilija je cum grano salis tako huda, da je med metre knjig, ki mi jih je v življenju že podaril, taisti Tadej Zupančič nekoč posebej uvrstil tudi “Voltaire’s Coconuts”, izvrstno knjigo Iana Burume o zgodovini pretakanja idej med Otokom in Kontinentom. Kulturna bolečina Slovenstva, ki jo čutim v sebi, je zgodovinska odsotnost kakršnihkoli duhovnih povezav – pa čeprav enosmernih – med domovino in Britanijo. Večino najboljših knjig, ki sem jih prebral, so napisali Britanci. Večino vsega, kar vem o medijih, sem se naučil od Britancev. Imam samo tri najljubše sodobne slikarje, vse Britance (Freud, Bacon, Hockney), in samo dve najljubši galeriji, obe v Londonu (National Portrait Gallery, Tate Modern). In prav ta hip berem najpametnejšo knjigo o realnosti mednarodne politike in ekonomije in o prihodnosti svetovne družbe, kar mi jih je kdaj prišlo v roke in ki jo je napisal seveda spet Anglež – Timothy Garton Ash: “Free World”.

London je zame center sveta. Samo v Londonu je mogoče, da 2. v mesecu priredijo globalno moralističen koncert za odpravo svetovne revščine, 6. dobijo mandat za prireditev olimpijskih iger in potem že 7. padejo iz evforije v tragiko terorističnih napadov! Že deset dni berem samo britanske časopise, ker me nič drugega ne zanima.

Independentov neizprosni Robert Fisk se je spravil na Blaira, češ, lahko je njemu v Gleneaglesu govoriti, da so bili atentati “barbarski”. Človek, ki je z ulic Bagdada poročal o “ne manj barbarskem” mesarjenju iraških civilistov – tam s pomočjo britanskih koalicijskih sil –, si takšno izjavo še lahko privošči. Pa vendar se mi zdi to sporno. Vzročno-posledična povezava med žrtvami v Iraku in Londonu nedvomno obstaja in nedvomno ne govori v prid iraški intervenciji. Ampak ali to ne pomeni, da takšna interpretacija govori v prid terorizmu?

Vzrok – poenostavljeno rečeno – sta morda res Bush in Blair. Toda nikar ne pozabimo, da je bil prvotni vzrok Sadam Husein in da je akter posledice Bin Laden. Skoraj bolj všeč (ali vsaj bolj razumljivi) so mi bili bombastični naslovi tabloidov, ki so naslednji dan z naslovnic kričé pozivali k nacionalni enotnosti in neustrašnosti.

Tehtati tragiko nič krivih trupel na bagdadskih bazarjih na eni strani in v ceveh londonskega undergrounda na drugi je nesmiselno. To v skrajni fazi vodi v maščevalnost. Al-Kajda nedvomno verjame, da 50 mrtvih in 700 ranjenih Londončanov pravično odtehta arabsko trpljenje. Zaenkrat. Ni jih bilo dovolj 3.000 v New Yorku in Washingtonu, 200 na Baliju, 190 v Madridu in 60 v Istanbulu. Zato raje verjamem, da bo Zahod prej – in bolj pravično – uredil zadeve v Iraku, kot pa da iščem opravičila za teroristična dejanja.

Zato bom tudi čim prej šel spet v London – pa čeprav tokrat iz čiste medčloveške solidarnosti.

Po enem tednu sicer nisem imel namena napisati še eno tako rekoč glasbeno kolumno, vendar se po sobotnem Live 8-u temu ne morem odreči. Seveda pa bom pazil, da v očeh Mladinine kolumnistke ne bom spet izpadel “libertaren intelektualec” – razen če mi razloži, kaj je hotela pravzaprav povedati.

Petdeset let po nastanku rokenrola, štirideset let po Beatlih, trideset po Floydih in dvajset po U2 postaja jasno, da ta glasba živi samo še kot klasika. Če so živi njeni originalni protagonisti, še tem bolj, pa vendar tudi brez tega. Situacija je smešna, morda celo absurdna. Dobre rock glasbe ni več ali vsaj ne take, ki bi preživela pričakovano življenjsko dobo povprečnega benda. Nihče se ne bo več zapisal v zgodovino – niti v glasbeno, kaj šele v družbeno, da ne rečem svetovno.

Ko ne bo več McCartneyja, se bo vedno našlo dovolj interpretov, ki bodo igrali Helter Skelter, Sergeant Pepper’s in Hey Jude. Tako je Maceo Parker prejšnji teden v Križankah igral Hey Jude – in kdo se bo čez desetletja spomnil enega samega njegovega lastnega funky komada? Tako so Velvet Revolver pred tedni v Križankah igrali Wish you were here – in kdo se bo čez desetletja spomnil kateregakoli njihovega lastnega komada? Velike legendarne skladbe velikih legendarnih skupin so postale železni repertoar, ki muzikološko gledano spominja na funkcioniranje klasične glasbe. Tako kot obstajajo nabori najbolj cenjenih ali največ izvajanih godalnih kvartetov in sonat ali klavirske in simfonične literature, obstajajo tudi seznami hitov iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, ko se vse skupaj neha. Po letu 1990 se je ta repertoar nehal napajati z novo glasbo in se obenem konsolidiral.

S tem seveda nočem trditi, da danes ne nastaja dobra glasba. Seveda nastaja, vendar ne znotraj rocka. Ni naključje, da sem se sinoči med White Stripes in Šostakovičem zlahka odločil za slednjega.

Socialni kontekst rock glasbe danes – poudarjam: glasbe danes, torej ne nujno ali še zlasti ne današnje – je paradoksalen. Biti mlad kot eksplicitno (in konfliktno) programsko stališče do starosti in vsega starega je bil eden od konstitutivnih elementov smisla rocka. Kako se obnašati v starosti? Kako se pravzaprav postarati?

Pri vsem tem Live 8-u so mi bili največja in najbolj žalostna uganka ravno Pink Floydi. Zakaj so se zbrali v originalni zasedbi in zakaj so sploh igrali? Zakaj so igrali verzije, ki so do najmanjših možnih detajlov sledile originalnim, studijskim verzijam? Prav oni so tisti, ki so se najbolj postarali in obenem najbolj dobesedno vzeli pojem rocka ne več kot subkulture in niti ne kot mainstreama, temveč kot klasiko, katere izvajanje je strogo kodificirano.

Toda Gilmore, Waters, Wright in Mason so že navidez take žalostne figure – in tudi takšno glasbo igrajo –, da jim ne moremo zameriti na silo podaljševanega zvezdništva. Drugače pa je z McCartneyjem. Glasbeno je še vedno povsem priseben – čeprav, ironično, v poustvarjalnem smislu, če lahko tako rečemo za igranje svojih lastnih skladb –, vendar je kot človek, ki ne zna nehati, precej antipatičen. Problem velikanske večine teh starcev je v tem, da ne znajo nehati. Tako kot ne zna nehati Bob Geldof.

Nobenega dvoma ni, da je Live Aid leta 1985 kratkoročno pomagal žrtvam lakote v Etiopiji. Obenem pa je treba vedeti, da se je BDP najrevnejših afriških držav od takrat do danes znižal za pet odstotkov. Ali ni bilo torej povsem smiselno in legitimno organizirati še Live 8?

Bistvena razlika med takratno in letošnjo prireditvijo je bila v seveda tem, da je pri prvi šlo dejansko za zbiranje sredstev za dobrodelne namene, tokrat pa za izgrajevanje zavesti o revščini v tretjem svetu. Zato se je Geldof navezal na bližnji G8 summit in s tem glasbo povezal z globalno ekonomsko politiko. Še več: na oder je privlekel celo Billa Gatesa, ki je povedal, da je Geldofova ekonomsko-politična strategija do tretjega sveta – kot da bi to bila res strategija v pravem pomenu besede! – identična z Microsoftovo. Kako ganljivo! Kar naenkrat so postali veliki pravičniki in se skupaj AOL-om in Nokio angažirali v boju za pravičnejši svet. Da bi bila mera polna in sprega še močnejša, so na enem od odrov na ozadje projicirali uradne portrete voditeljev G8.

Da je rock že zdavnaj etabliran in brez politične ostrine – celo tiste, ki jo je nekoč imel –, ni seveda nič novega. Toda to, da na odprti sceni in pred milijoni gledalcev kolaborira z globalnimi voditelji, je novo in presenetljivo. Novo in presenetljivo je tudi to, da so se globalni voditelji v to kolaboracijo z dobrodelnim rockom tudi rade volje spustili. (Najbrž so si mislili, da je še vedno bolje podpreti tak koncert, kot pa soočati se črnimi kapucami in razbitimi izložbami.) Močno angažiran za odpis dolga najrevnejšim državam je bil recimo Bono, ki pa se je vendarle sestajal z globalnimi voditelji le izven odra in med glasbo ni nikogar in nikoli nadlegoval s svojo dobrodelnostjo.

Dobrodelnost je že v redu, vendar lahko na svoje promotorje hitro vrže več sence kot pa svetlobe. Rečeš, da se zavzemaš za lačne v Afriki in za odpis dolga tretjemu svetu, in potem ti nihče ne sme nič reči – neglede na učinke tvojih akcij ali kaj šele glede metode –, če noče izpasti za brezsrčnega in zamaščenega zahodnjaka. Za nameček te potem kraljica še poplemeniti, kar te zaradi neke brezvezne skladbe o ponedeljkih nikoli ne bi.

Čeprav sta na njem nastopili tudi Shakira in britanska zmagovalka bitke talentov, se bo Live 8 prav tako kot Live Aid zapisal v zgodovino. Seveda pa je bilo tokrat zelo drugače. Pred dvema desetletjema je bil rock še v srednjih letih, svetovna publika pa še neskončno manj naivna kot danes. V nenadnem pomanjkanju velikih protestnih tém, kakršne so bile vojna v Vietnamu in zavzemanje za različne oblike družbene permisivnosti, je prišla proafriška dobrodelnost v blaziranih osemdesetih kot naročena. Leta 2005 je seveda bolj trendovsko kazati svojo namišljeno politično zrelost, za katero pa ni bilo treba več niti plačati. Vse skupaj se je dogajalo pred glasbeno kuliso dobrih starih časov, ko je bila glasba zastonj, za prepričanja pa je bilo treba drago plačati. Danes je obratno.