Za narodov blogor

PS: Včeraj mi je Jonas pojasnil chat. Poslala sva si dva tri stavke z leve strani mize na desno. Nisem ziher, ali je to pravi način kmomuniciranja zame. Če bi bil, bi ga že zdavnaj uporabljal, ne?

Danes sem po dolgem času videl krave. Zgledale so tako, kot da jim je še vedno dolgčas kot takrat, ko sem jih zadnjič videl.

Staš Ravter, ki ga je minister za kulturo Vasko Simoniti predlagal za direktorja Kinoteke, je moj gimnazijski sošolec. Zato vem o njem še kaj več kot to, da je “motorist”. (Ja, pa še prav lepega harleyja ima. Še meni je všeč, ki ne padam na motorje.)

Staš je imel to smolo, da je vestnemu novinarju Dnevnika, ko je iskal podatke o njem, Google izpljunil njegovo ime (skoraj samo) v zvezi s članstvom v Harley Davidson klubu. In že je tu senzacionalističen naslov! “Motorist na čelu Kinoteke?” Ljubitelji filma vseh dežel, zgrozite se! Primitivec, ki divja okrog z motorjem, po možnosti kak okovan heavy-metalec ali kaj podobnega, bo postal direktor častivredne nacionalne institucije!

Novinarji so užaljeni, če do njih pridejo informacije, ki jih ne razumejo. Če slišijo za ljudi, za katere niso še nikoli slišali, pa se še posebej jezni. Kako se lahko to sploh zgodi? Oni pa ja vse vejo! In če zanj še niso slišali, potem že mora biti nek nekompetenten iks-ipsilon.

Sošolec gor ali dol, to se ne dela. Naj raje malo kličejo naokrog in zbirajo informacije, preden jim je vsega dovolj in grejo gladko žalit človeka s svojo ignoranco.

Še posebej smešno pa je, da Staševo članstvo v klubu v internetni izdaji (”iz tiskane izdaje”) Dnevnika sploh ni omenjeno, naslov pa je ostal isti. Če je nekdo bral članek le na internetu, mu pa res ne more biti nič jasno.

http://www.dnevnik.si/clanek.asp?id=138170

Avtorjeve predstave o blogu so zaenkrat še vedno meglene. Da pa bi jih vendarle spravil v neko obliko, si je zamislil shemo kategorij, v katere ga bo nosilo in v katerih bo organiziral zaenkrat še ne čisto jasno vsebino. Pomemben del bo arhiv (tekstov, shranjenih in ohranjenih iz računalnika v računalnik), seveda pa bo tudi polno sprotnih zadev - svežih, napisanih bodisi ekskluzivno za OMB ali “ponatisnjenih”.

Skratka, vse te mape, ki si jih v petek zvečer zmišljujem v Žmaucu in na njegovem brezžičnem omrežju (ob zvokih DJ Martellija), so zaenkrat še prazne, se pa bodo počasi polnile. Hitrost njihovega polnjenja pa je seveda odvisna od različnih faktorjev: tehničnega stanja arhivskih tekstov, vrste nosilcev podatkov, dogovorov z lastniki materialnih avtorskih pravic in nenazadnje razpoložljivega časa.

To bo to.

OK, VIP Blog je samo delovni naslov. A kakorkoli, trije na fotografiji smo se dobili in malo prediskutirali zadevo. Ideja počasi dobiva obliko. Toliko za danes.

Avtor napoveduje iniciativo za ustanovitev VIP Bloga. VIP v tem primeru pomeni “virtualni inteligentni portal”. Pri tem seveda ne bo šlo za umetno inteligenco, pomemben pa je tudi poudarek na “inteligentnem” in ne “intelektualnem”. “Portal” pa zato, ker bo šlo za formalno, toda ohlapno asociacijo posameznikov in njihovih blogov, obogatenih z najrazličnejsimi vsebinami, kakršne običajno prej najdemo na portalih kot pa na blogih.

Več pa kmalu, ko z Jonasom, Vesno, Marcelom in še kom pretuhtamo zadevo.

Če še ne veste, v Žmaucu imajo zdaj brezžični internet, in to Macov AirPort! (Pa še zastonj je.) Zelo pripravno tudi kot pisarna! Na fotografiji: prizor iz Žmauca, v ospredju moj PowerBook G4.

Jonas me je presenetil s tem blogom, že kar pahnil v zadrego. Zdaj si pa res moram nekaj zmislit! Zelo me matra in v to smer intenzivno razmišljam. Ali ne bo nič s tem - ker se ne bom mogel temu cel posvetit - ali pa bo nekaj zelo zanimivega. Mogoce bova z Jonasom redefinirala bloge!

Do nadaljnega.

Poletje v slovenskih tabloidih je sezona lova na ločence, animiranega s posnetki pevke, ki se je na plaži sončila zgoraj brez. Ker se nepooblaščeno ukvarjanje z intimnostmi “javnih oseb” večini ljudi zdi neizogibno kot neprijetno vreme, naj navedem nekaj argumentov v prid nemočne divjadi.

Narekovajev načeloma ne uporabljam, ker so razen za premi govor uporabni zgolj kot izgovor tistih, ki se ne znajo natančno izražati. Toda pojma “javna oseba” v tem kontekstu ne morem uporabiti drugače kot v narekovajih. Javne osebe brez narekovajev so recimo predsednik, premier, poslanci in politiki in za nameček morda tudi druge pomembne figure iz privatnega sektorja, kadar pač opravljajo svoje službene dolžnosti.

Javna oseba v narekovajih pa sem recimo jaz. Vmes je še cel kup nians – ampak saj razumete, kaj hočem povedati. Javna oseba v narekovajih je javna oseba v tabloidih. To smo mi, ki nimamo javnih funkcij in nas ni nihče izvolil. Mi, ki ne dobivamo državnih subvencij in stroškov za mobitel. Resda tako ali drugače nastopamo v javnosti in nas toliko in toliko (nam neznanih) ljudi pozna po imenu in na videz in do neke mere tudi po našem delu.

Poznajo pa nas tudi po tem, da smo del železnega repertoarja tabloidov, kjer proti svoji volji kolobarimo iz novice v novico. Pogostnost našega pojavljanja je seveda odvisna od stopnje popularnosti ali vsaj zanimivosti, ki nam jo po mnenju tabloidov pripisujejo njihovi bralci, in od domnevne dramatičnosti tega, kar v življenju počnemo ali kar se nam dogaja.

Naj še pripomnim, da ni nujno, da bi bili tabloidi vedno zoprni. Pogosto objavijo o nas tudi kaj slinasto prijaznega, se pravi popolnoma neškodljivega in nevsiljivega, pri čemer je največja uganka to, kje se nahaja spodnja meja trivialnosti, pri kateri določena informacija še tako omejenega človeka sploh še zanima.

Če povzamem: javne osebe v narekovajih smo po zaslugi tabloidov bolj znane po tem, da smo znane, kot pa po čem drugem. Oni kot medij smejo o meni kot posamezniku objaviti vse, kar se jim zdi, jaz pa moram biti tiho. Če bi njih vprašal ali se bog ne daj pritožil, bi mi rekli, da sem si sam kriv. Kaj pa počnem stvari, ki bi jih rad ohranil zase?

Seveda pa to še ni najhuje. Bolj kot nesramnost me pri tabloidih šokira njihova neumnost pri zagovarjanju svojega lastnega početja. Poglejte si samo, kako je Burda (založnik Nove) opravičila objavo inkriminiranih fotografij: Pika Božič je “javna oseba”, njene zgoraj brez fotografije pa “dokument o njenem letovanju”; bile so posnete “na javni plaži”, kjer si je “pevko lahko ogledalo tudi več tisoč ljudi”; ne razumejo torej, “zakaj bi bili bralci Nove v primerjavi z njimi za karkoli prikrajšani”. Predsednika uprave Burde pa pri tem skrbi svoboda tiska, češ, “zdaj lahko vsakdo že kar po faksu od nas zahteva, da nečesa ne objavimo”.

Da je Pika Božič na hitro, še pred izidom številke z napovedanimi fotografijami, dosegla sodno prepoved objave, je precedens, ki vliva (za)upanje v slovensko pravosodje in ga lahko samo pozdravimo. Vedno sem bil namreč prepričan, da bi bili slovenski tabloidi veliko manj nesramni, če bi žrtve raje in pogosteje poskušale sodno ukrepati in če sodišča v imenu demokracije ali česa že ne bi kazala toliko razumevanja do tabloidov. Pravica javnosti do obveščenosti – vsaj pri javnih osebah v narekovajih – ne more biti tako visoko nad pravico posameznika do zasebnosti.

Informacije o zasebnosti znanih ljudi je mogoče bolje tržiti kot katere druge, morda sicer pomembnejše, vendar tabloidi tega ne bodo priznali za nič na svetu. Celo v tem primeru ne, ko so fotografije Božičeve že pred izidom napovedovali na plakatih. Osebno si ne znam predstavljati sodišča, ki ne bi dalo prav ženski, ki ji je tabloid ne samo uzurpiral intimni del telesa kot prodajni izdelek, temveč ga je z njim za nameček še reklamiral! Tak oglaševalski primitivizem – ki načeloma nima zveze s pravico do zasebnosti – je tako ali tako možen le v Sloveniji!

In zakaj ne bi tem krivolovcem enkrat za vselej s sodbo dopovedali, da ni niti malo kontradiktorno, če se ženska po eni strani mirno sonči brez modrčka, po drugi pa ne pristaja na objavo fotografij. Še več! Slovenskim krivolovcem bi bilo treba nujno dopovedati, da Pika Božič ni Karolina Monaška, ki si ne sme nikjer privoščiti toples sončenja, če hoče imeti mir. Obenem pa je Božičeva še veliko bolj kot monaška princesa javna oseba v narekovajih – torej oseba, katere pravica do zasebnosti je nesporno nad pravico javnosti do obveščenosti oziroma nad javnim interesom.

Naj spomnim, da je Karolina dolga leta od nemških sodišč zahtevala prepoved objavljanja fotografij iz njenega zasebnega življenja v tabloidih – četudi v neinkriminatornih situacijah –, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da so njene fotografije (razen v prisotnosti otrok) relevantne za obveščenost javnosti. Hanoveržanka se je pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice, to pa ji je dalo prav – med drugim tudi z naslednjimi argumenti: “Primer se ne dotika razširjanja ‘idej’, temveč podob, ki vsebujejo zelo osebne ali celo intimne ‘informacije’ o posamezniku. Poleg tega so fotografije, objavljene v tabloidnem tisku, pogosto posnete v ozračju kontinuiranega nadlegovanja, ki v dotični osebi vzbuja močan občutek vdiranja v njeno zasebno življenje ali celo občutek, da je preganjana.”

Prevedeno v jezik, ki ga razume vsak tabloidar, to skratka pomeni, da bi bilo omejevanje pravice do obveščenosti javnosti sporno, če bi šlo za informacije, ne pa tudi, kadar gre za informacije v narekovajih! Ker kaj so te slike drugega kot točno to? Edina dokazljiva škoda, ki bi nastala z neobjavo fotografij, bi bili manjši prihodki od prodaje Nove. In kdo razen tabloidnih cepcev bi si drznil pri zdravi pameti argumentirati objavo s tem, da bi bila javnost v nasprotnem primeru prikrajšana za “informacijo” o kopaliških navadah in anatomskih podrobnostih Pike Božič?

Objave primitivnih paparaco fotk in informacij v narekovajih ni mogoče argumentirati ne pravno ne človeško: edina argumenta sta občečloveški voajerizem in medijska objestnost. Zato bo temu nekega dne odklenkalo – a ne brez pomoči sodišč.