Za narodov blogor

PS: Včeraj mi je Jonas pojasnil chat. Poslala sva si dva tri stavke z leve strani mize na desno. Nisem ziher, ali je to pravi način kmomuniciranja zame. Če bi bil, bi ga že zdavnaj uporabljal, ne?

Danes sem po dolgem času videl krave. Zgledale so tako, kot da jim je še vedno dolgčas kot takrat, ko sem jih zadnjič videl.

Staš Ravter, ki ga je minister za kulturo Vasko Simoniti predlagal za direktorja Kinoteke, je moj gimnazijski sošolec. Zato vem o njem še kaj več kot to, da je “motorist”. (Ja, pa še prav lepega harleyja ima. Še meni je všeč, ki ne padam na motorje.)

Staš je imel to smolo, da je vestnemu novinarju Dnevnika, ko je iskal podatke o njem, Google izpljunil njegovo ime (skoraj samo) v zvezi s članstvom v Harley Davidson klubu. In že je tu senzacionalističen naslov! “Motorist na čelu Kinoteke?” Ljubitelji filma vseh dežel, zgrozite se! Primitivec, ki divja okrog z motorjem, po možnosti kak okovan heavy-metalec ali kaj podobnega, bo postal direktor častivredne nacionalne institucije!

Novinarji so užaljeni, če do njih pridejo informacije, ki jih ne razumejo. Če slišijo za ljudi, za katere niso še nikoli slišali, pa se še posebej jezni. Kako se lahko to sploh zgodi? Oni pa ja vse vejo! In če zanj še niso slišali, potem že mora biti nek nekompetenten iks-ipsilon.

Sošolec gor ali dol, to se ne dela. Naj raje malo kličejo naokrog in zbirajo informacije, preden jim je vsega dovolj in grejo gladko žalit človeka s svojo ignoranco.

Še posebej smešno pa je, da Staševo članstvo v klubu v internetni izdaji (“iz tiskane izdaje”) Dnevnika sploh ni omenjeno, naslov pa je ostal isti. Če je nekdo bral članek le na internetu, mu pa res ne more biti nič jasno.

http://www.dnevnik.si/clanek.asp?id=138170

Avtorjeve predstave o blogu so zaenkrat še vedno meglene. Da pa bi jih vendarle spravil v neko obliko, si je zamislil shemo kategorij, v katere ga bo nosilo in v katerih bo organiziral zaenkrat še ne čisto jasno vsebino. Pomemben del bo arhiv (tekstov, shranjenih in ohranjenih iz računalnika v računalnik), seveda pa bo tudi polno sprotnih zadev – svežih, napisanih bodisi ekskluzivno za OMB ali “ponatisnjenih”.

Skratka, vse te mape, ki si jih v petek zvečer zmišljujem v Žmaucu in na njegovem brezžičnem omrežju (ob zvokih DJ Martellija), so zaenkrat še prazne, se pa bodo počasi polnile. Hitrost njihovega polnjenja pa je seveda odvisna od različnih faktorjev: tehničnega stanja arhivskih tekstov, vrste nosilcev podatkov, dogovorov z lastniki materialnih avtorskih pravic in nenazadnje razpoložljivega časa.

To bo to.

OK, VIP Blog je samo delovni naslov. A kakorkoli, trije na fotografiji smo se dobili in malo prediskutirali zadevo. Ideja počasi dobiva obliko. Toliko za danes.

Avtor napoveduje iniciativo za ustanovitev VIP Bloga. VIP v tem primeru pomeni “virtualni inteligentni portal”. Pri tem seveda ne bo šlo za umetno inteligenco, pomemben pa je tudi poudarek na “inteligentnem” in ne “intelektualnem”. “Portal” pa zato, ker bo šlo za formalno, toda ohlapno asociacijo posameznikov in njihovih blogov, obogatenih z najrazličnejsimi vsebinami, kakršne običajno prej najdemo na portalih kot pa na blogih.

Več pa kmalu, ko z Jonasom, Vesno, Marcelom in še kom pretuhtamo zadevo.

Če še ne veste, v Žmaucu imajo zdaj brezžični internet, in to Macov AirPort! (Pa še zastonj je.) Zelo pripravno tudi kot pisarna! Na fotografiji: prizor iz Žmauca, v ospredju moj PowerBook G4.

Jonas me je presenetil s tem blogom, že kar pahnil v zadrego. Zdaj si pa res moram nekaj zmislit! Zelo me matra in v to smer intenzivno razmišljam. Ali ne bo nič s tem – ker se ne bom mogel temu cel posvetit – ali pa bo nekaj zelo zanimivega. Mogoce bova z Jonasom redefinirala bloge!

Do nadaljnega.

Poletje v slovenskih tabloidih je sezona lova na ločence, animiranega s posnetki pevke, ki se je na plaži sončila zgoraj brez. Ker se nepooblaščeno ukvarjanje z intimnostmi “javnih oseb” večini ljudi zdi neizogibno kot neprijetno vreme, naj navedem nekaj argumentov v prid nemočne divjadi.

Narekovajev načeloma ne uporabljam, ker so razen za premi govor uporabni zgolj kot izgovor tistih, ki se ne znajo natančno izražati. Toda pojma “javna oseba” v tem kontekstu ne morem uporabiti drugače kot v narekovajih. Javne osebe brez narekovajev so recimo predsednik, premier, poslanci in politiki in za nameček morda tudi druge pomembne figure iz privatnega sektorja, kadar pač opravljajo svoje službene dolžnosti.

Javna oseba v narekovajih pa sem recimo jaz. Vmes je še cel kup nians – ampak saj razumete, kaj hočem povedati. Javna oseba v narekovajih je javna oseba v tabloidih. To smo mi, ki nimamo javnih funkcij in nas ni nihče izvolil. Mi, ki ne dobivamo državnih subvencij in stroškov za mobitel. Resda tako ali drugače nastopamo v javnosti in nas toliko in toliko (nam neznanih) ljudi pozna po imenu in na videz in do neke mere tudi po našem delu.

Poznajo pa nas tudi po tem, da smo del železnega repertoarja tabloidov, kjer proti svoji volji kolobarimo iz novice v novico. Pogostnost našega pojavljanja je seveda odvisna od stopnje popularnosti ali vsaj zanimivosti, ki nam jo po mnenju tabloidov pripisujejo njihovi bralci, in od domnevne dramatičnosti tega, kar v življenju počnemo ali kar se nam dogaja.

Naj še pripomnim, da ni nujno, da bi bili tabloidi vedno zoprni. Pogosto objavijo o nas tudi kaj slinasto prijaznega, se pravi popolnoma neškodljivega in nevsiljivega, pri čemer je največja uganka to, kje se nahaja spodnja meja trivialnosti, pri kateri določena informacija še tako omejenega človeka sploh še zanima.

Če povzamem: javne osebe v narekovajih smo po zaslugi tabloidov bolj znane po tem, da smo znane, kot pa po čem drugem. Oni kot medij smejo o meni kot posamezniku objaviti vse, kar se jim zdi, jaz pa moram biti tiho. Če bi njih vprašal ali se bog ne daj pritožil, bi mi rekli, da sem si sam kriv. Kaj pa počnem stvari, ki bi jih rad ohranil zase?

Seveda pa to še ni najhuje. Bolj kot nesramnost me pri tabloidih šokira njihova neumnost pri zagovarjanju svojega lastnega početja. Poglejte si samo, kako je Burda (založnik Nove) opravičila objavo inkriminiranih fotografij: Pika Božič je “javna oseba”, njene zgoraj brez fotografije pa “dokument o njenem letovanju”; bile so posnete “na javni plaži”, kjer si je “pevko lahko ogledalo tudi več tisoč ljudi”; ne razumejo torej, “zakaj bi bili bralci Nove v primerjavi z njimi za karkoli prikrajšani”. Predsednika uprave Burde pa pri tem skrbi svoboda tiska, češ, “zdaj lahko vsakdo že kar po faksu od nas zahteva, da nečesa ne objavimo”.

Da je Pika Božič na hitro, še pred izidom številke z napovedanimi fotografijami, dosegla sodno prepoved objave, je precedens, ki vliva (za)upanje v slovensko pravosodje in ga lahko samo pozdravimo. Vedno sem bil namreč prepričan, da bi bili slovenski tabloidi veliko manj nesramni, če bi žrtve raje in pogosteje poskušale sodno ukrepati in če sodišča v imenu demokracije ali česa že ne bi kazala toliko razumevanja do tabloidov. Pravica javnosti do obveščenosti – vsaj pri javnih osebah v narekovajih – ne more biti tako visoko nad pravico posameznika do zasebnosti.

Informacije o zasebnosti znanih ljudi je mogoče bolje tržiti kot katere druge, morda sicer pomembnejše, vendar tabloidi tega ne bodo priznali za nič na svetu. Celo v tem primeru ne, ko so fotografije Božičeve že pred izidom napovedovali na plakatih. Osebno si ne znam predstavljati sodišča, ki ne bi dalo prav ženski, ki ji je tabloid ne samo uzurpiral intimni del telesa kot prodajni izdelek, temveč ga je z njim za nameček še reklamiral! Tak oglaševalski primitivizem – ki načeloma nima zveze s pravico do zasebnosti – je tako ali tako možen le v Sloveniji!

In zakaj ne bi tem krivolovcem enkrat za vselej s sodbo dopovedali, da ni niti malo kontradiktorno, če se ženska po eni strani mirno sonči brez modrčka, po drugi pa ne pristaja na objavo fotografij. Še več! Slovenskim krivolovcem bi bilo treba nujno dopovedati, da Pika Božič ni Karolina Monaška, ki si ne sme nikjer privoščiti toples sončenja, če hoče imeti mir. Obenem pa je Božičeva še veliko bolj kot monaška princesa javna oseba v narekovajih – torej oseba, katere pravica do zasebnosti je nesporno nad pravico javnosti do obveščenosti oziroma nad javnim interesom.

Naj spomnim, da je Karolina dolga leta od nemških sodišč zahtevala prepoved objavljanja fotografij iz njenega zasebnega življenja v tabloidih – četudi v neinkriminatornih situacijah –, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da so njene fotografije (razen v prisotnosti otrok) relevantne za obveščenost javnosti. Hanoveržanka se je pritožila na Evropsko sodišče za človekove pravice, to pa ji je dalo prav – med drugim tudi z naslednjimi argumenti: “Primer se ne dotika razširjanja ‘idej’, temveč podob, ki vsebujejo zelo osebne ali celo intimne ‘informacije’ o posamezniku. Poleg tega so fotografije, objavljene v tabloidnem tisku, pogosto posnete v ozračju kontinuiranega nadlegovanja, ki v dotični osebi vzbuja močan občutek vdiranja v njeno zasebno življenje ali celo občutek, da je preganjana.”

Prevedeno v jezik, ki ga razume vsak tabloidar, to skratka pomeni, da bi bilo omejevanje pravice do obveščenosti javnosti sporno, če bi šlo za informacije, ne pa tudi, kadar gre za informacije v narekovajih! Ker kaj so te slike drugega kot točno to? Edina dokazljiva škoda, ki bi nastala z neobjavo fotografij, bi bili manjši prihodki od prodaje Nove. In kdo razen tabloidnih cepcev bi si drznil pri zdravi pameti argumentirati objavo s tem, da bi bila javnost v nasprotnem primeru prikrajšana za “informacijo” o kopaliških navadah in anatomskih podrobnostih Pike Božič?

Objave primitivnih paparaco fotk in informacij v narekovajih ni mogoče argumentirati ne pravno ne človeško: edina argumenta sta občečloveški voajerizem in medijska objestnost. Zato bo temu nekega dne odklenkalo – a ne brez pomoči sodišč.

Avtor prvič na blogu!

Ko to pišem, so izpod Nanga Parbata ravno prišle novice, da je Tomaž Humar rešen. Nisem taka svinja, da bi mu tega ne bi privoščil, ampak za vse nas tu spodaj je bil to skrajno dolgočasen antiklimaks.

Če bi bil svet res tako krivičen in iracionalen, kot je možno sklepati na podlagi drugih, manj dramatičnih, a ponavadi pomembnejših zapletov in razpletov, bi Humar moral umreti. Happy end je v absurdnem nasprotju s suspenzom pasijona po Tomažu. Trilerja je konec, vsi so srečni – vendar pri vsem skupaj ni boljšega nauka od tega, da imajo norci srečo.

Trditev, da imajo norci srečo, je seveda v nasprotju s prevladujočim prepričanjem o psihofizični kondiciji Tomaža Humarja in s povprečnimi predstavami o svobodni volji kot nasprotju pasivnega prepuščanja naključjem. Humar ne velja za norca in na prvi pogled tudi res ni. Sedemindvajset sponzorjev se že ne bi pustilo naplahtati norcu za še ne razkrito, a nedvomno velikansko vsoto denarja, potrebnega za takšno ekspedicijo. Tudi vlada in urad predsednika se ne bi angažirali – in to baje tako učinkovito – za nekoga, ki bi veljal za zmanjšano prištevnega.

Za medije ne rečem: ti imajo radi bizarneže, katerih življenjska filozofija je neprepoznavna mešanica eksistencializma in senzacionalizma. Ampak nasplošno je Humar junak, ki ne samo da ne velja za norega, ampak ga imajo že kar za pametnega ali vsaj razsvetljenega – in to vsaj na nek fizičen, telesni način, če že ne drugače.

Ko se je pred petimi leti Davo Karničar odpravljal smučat z Everesta, sem v kolumni v Sobotni prilogi Dela napisal, da je Slovenija »polna resnobnih komedijantov, ki izzivajo najbolj bizarne kombinacije usode, sreče, skrajnih človeških sposobnosti, meteoroloških naključij, zdrave pameti, nemara celo boga samega ali pač neke oblike religioznega izkustva«.

Humarja se spomnim iz neke televizijske oddaje. Govoril je o tunelih in svetlobah, ki jih je bojda videl na meji med življenjem in smrtjo. Toda za razliko od drugih šarlatanov za stike z onostransko javnostjo je to razlagal trezno, da mu je človek skoraj moral prisluhniti, in prepričljivo, kot da opisuje navaden sončni zahod. Toda ali ga ta zbranost izvzema iz območja norosti?

Takrat sem tudi napisal, da so človeške sposobnosti, ki jih ti izzivalci usode napenjajo do skrajnosti, vedno le telesne sposobnosti, nikoli pa ne umske. Res je seveda, da pri Humarju to ni tako enoznačno kot pri Karničarju ali še zlasti Martinu Strelu – ki tako kot punce, ki kandidirajo na lepotnih tekmovanjih, plava »za mir na svetu« –, saj enako kot brez fizične kondicije tudi brez duhovne samokontrole ne bi preživel. Toda kljub temu je ta duhovnost v bistvu poduhovljenost fakirja, ki leži na žebljih ali hodi bos po žerjavici. Bolj kot za dosežek sam gre za zanikanje bolečine in s tem telesnosti kot take. Humarjev duh je zmagal kljub temu, da zastavljeni cilj ni bil dosežen, ali celo še bolj, kot če bi ga bil dosegel. Če bi priplezal na vrh, bi bilo to zmagoslavje telesa. Da je preživel v nemogočih razmerah, ujet v steni in čakajoč na rešitev, pa je bolj zmagoslavje duha kot kaj drugega.

In nenazadnje: preživetje v nemogočih razmerah velja v slovenski kolektivni zavesti za nekaj veliko bolj občudovanja vrednega kot pa doseganje nemogočih ciljev. Preživetje seveda ni tako fascinantno kot zmaga, a tudi to je že veliko. Kako že rečemo? Samo norec lahko to preživi! In kdo lahko zmaga? Kdo doseže svoj cilj? Norec že ne. Za kaj takega je treba biti pameten, previden, racionalen. V tem smislu je Humar utelešenje Slovenstva: že vnaprej sprijaznjeni s porazom naskakujemo nedosegljivo, a se imamo za zmagovalce že zato, ker smo po nekem čudežu pač preživeli.

Temu primerno je Slovenija spremljala Humarjevo dramo z mešanico sentimentalne zaskrbljenosti in kolektivnega občudovanja. Maje Roš je bilo v medijih še več kot Humarja samega, Karničar pa je tako rekoč javno molil za njegovo rešitev. Humar je naš – ne pa tako kot tisti amaterski Čehi, ki se v idealnih vremenskih razmerah zaplezajo na Mali Mojstrovki (ali utopijo v Soči) in ki jim ročno izstavijo račun za reševanje s helikopterjem. Zato ni čudno, da je bilo slišati celo trditev – no, resda iz piarovskih vrst in iz podjetja, ki ga je sponzoriralo –, da bi bila Slovenija »simply the best«, če bi imeli »vsaj dvajset Humarjev na različnih področjih od gospodarstva do politike in kulture«.

Če drži, da v Sloveniji primanjkuje ljudi, ki si upajo – karkoli že to pomeni –, potem je ta primerjava lepa in smiselna želja, ki pa je malce zgrešila vzornika. Res je sicer, da je Slovenija ohromljena od racionalnosti, previdnosti, predvidljivosti, zmernosti, skromnosti, varčnosti in podobnih lastnosti, ki jih imajo za vrline samo tisti, katerih merilo ambicioznosti je sposobnost preživetja. A prav tako je res, da nasprotje tega ni latentno suicidalna iracionalnost, polna divjaškega nagona po egoističnem, vase zaverovanem, popolnoma asocialnem ali že kar antisocialnem samopotrjevanju.

Človek kot Humar ne rabi sveta. Humar je kot Frankensteinov stvor, ki se v svoji drugačnosti zavleče na severni tečaj in prepusti smrti na ledeni plošči. Kar je v primerjavi z literarno predlogo še posebej nesramno, pa je seveda to, da Humar ni nesprejemljiv izobčenec, ampak se samo pretvarja. Humar ne rabi družbe oziroma jo rabi kvečjemu za to, da ga sponzorira, občuduje in za nameček reši smrti, ki se ji je sam postavil pred obličje. Premagaš strah pred smrtjo, potem pa pričakuješ, da te ne le sponzorirajo in občudujejo, temveč celo rešujejo pred taisto smrtjo?! Kaj takega!

Pozornost, ki smo jo v zadnjem tednu namenjali temu norcu, je nateg desetletja, ki si ga nismo zaslužili, tako kot si on sam ni zaslužil naše pozornosti. Dokler se je v tisti ledeni luknji boril za življenje, se mi je zdel še kolikor-toliko zabaven kot gladiator. Zdaj, rešen, me ne zanima več. Zanimiv Humar bi bil samo mrtev Humar. Zdaj ga je treba samo še zaflikati in mu dosmrtno prepovedati pridobivanje sponzorjev za kakršnokoli aktivnost, pa če postane otroški planinski vodič na Pokljuki.

In če bo še kdo poskušal kaj podobno vratolomnega, naj si izmisli nekaj bolj družbeno koristnega.

Primer plakatnega cigančka, ki mu grozijo, da ga bodo dali Slovencem, če ne bo priden, je tipičen primer ambivalentne slovenske neumnosti. Tako kot je bilo neumno, da so varuhi strpnosti do manjšin ta plakat sploh izdelali, so post festum neumne tudi zgrožene reakcije varuhov Slovenstva.

Od nekdaj sem bil skeptičen do akcij, s katerimi so oglaševalci ozaveščali preostale državljane v zvezi z družbenimi problemi. Ko jim zmanjka naročil – saj ste že opazili, da se te zadeve praviloma pojavljajo poleti, ne? –, se postavijo v vlogo volonterskih ombudsmanov in se v peskovnikih plakatnih površin malo poigrajo na teme nasilja nad otroci in ženskami, nestrpnosti do manjšin, alkoholizma in drog, medijev, (samo)podobe žensk ter različnih političnih vprašanj.

Res ne vem, zakaj bi se smeli nepoklicani ukvarjati z družbenimi vprašanji in ljudem soliti pamet samo zato, ker se imajo za bolj kreativne od večine. Opravljati dobra dela – da ne rečem družbeno koristna – ni tako preprosto, kot si predstavljajo.

Samoiniciativno izmišljanje plakatnih akcij za ozaveščanje ne koristi ničemur drugemu kot prepotentnosti oglaševalcev, ki bi si radi pripeli medaljo politične korektnosti in pri tem naredili še malo reklame zase oziroma za svojo kreativnost.

Plakat s cigančkom je duhovit le toliko, kolikor zamenjuje vlogo slovenskih staršev, ki porednim otrokom v šali žugajo, da jih bodo dali ciganom, potem pa bodo že videli, z romskimi starši. Zabavno že, ampak ne zelo. Da pa je to duhovito do te mere, da bi lahko bilo kot vic ali kaj že podlaga za plakat proti nestrpnosti do Romov, so lahko prepričani le oglaševalci.

In kaj so oglaševalci – Amicus in Lowe Avanta s pomočjo Mladine, ki je pred leti sprožila akcijo Proglas – s tem dosegli? Nič. Še slabše od nič: sprovocirali so celo falango ortoslovenskih zadrtežev od SNS do izvenparlamentarnih strank in “državljanov, ki jim ni vseeno” – torej ljudi, ki ne znajo nič pametnega povedati ali kaj šele ukreniti niti v primeru, ko imajo celo prav!

Tako je po navedbah Mladine nek Marko Aš poslal agenciji, ki je izdelala oglas, naslednje mnenje: “Ni mi popolnoma jasno, kaj oglas predstavlja oziroma komu je namenjen. Iz vsebine lahko razberem samo to, da je uperjen proti meni kot državljanu Slovenije, Slovencu, ki kot da nekaj slabega hočem otrokom oziroma otroku, ki je predstavljen na plakatu.”

To mnenje se mi ne zdi tako nevzdržno, kot ga poskušajo predstaviti varuhi politične korektnosti, in me tudi ne čudi, da je plakat “globoko prizadel državljanska čustva” dotičnega. Res je sicer, da gre za jeznoriteža, saj v nadaljevanju izvemo, da je proti Avanti vložil kazensko ovadbo! Poleg Policije pa na podlagi neke druge prijave zbira informacije o plakatu tudi tržni inšpektorat.

Nobenega dvoma ni, da gre tu za fanatizem ali v najboljšem primeru za kverulantsko obsedenost s tožarjenjem za vsako figo. In vendar me zanima, ali bi avtorji in promotorji plakata vztrajali pri konkretnem projektu in izdelku, če bi vedeli, da bo prišlo do takšnih reakcij. Po mojem je čista neumnost provocirati ljudi, ki si svoje mislijo, a so ponavadi tiho – no, z izjemo SNS –, saj s tem dosežemo ravno nasprotni učinek od tistega, ki smo si ga zamislili.

Zadeva ni zelo komplicirana, je pa preveč kompleksna, da bi jo provokatorji mogli dojeti. Seveda nima smisla zatiskati oči pred dejstvom, da nestrpnost do Romov v Sloveniji obstaja. Toda ali politični korektneži mislijo, da bo nestrpnosti manj, če bodo Slovencem vtepali v glavo, da so nestrpni še veliko bolj, kot so si sami pripravljeni priznati? Ker kaj se potem zgodi? Na lepem neprijaznim nacionalističnim nergačem se utrga in navalijo na politične korektneže z vsemi razpoložljivimi topovi – kar pa je nazadnje dokaz, da so provokatorji imeli prav, čeprav tega niso mogli dokazati že prej.

Problem slovenskega pozivanja k strpnosti je v tem, da je nekakšna samouresničujoča se prerokba: že tako ali tako je psihološko-retorična metoda pozivanja praviloma zreducirana na obtoževanje, nakar je vse skupaj še smešno pretirano, da bi ja bolj zaleglo. Kar ni bilo res, zato postane dejstvo. Saj smo vam rekli!

Tako kot gospodu Ašu gre to slovensko (samo)obtoževanje na živce tudi meni – le da se poslužujem drugih metod, da povem svoje mnenje. Nikoli me ni zabavalo brati barskega šimfanja “Slovenceljnov” ali “Slovenčkov” ali kaj vse so si Svetlana Makarovič in Vesna Vuk Godina in drugi kolumnisti in psevdosatiriki izmislili pejorativnega, da bi nas kot narod in državljane še malo bolj ponižali. Lahko je tako kritizirati. Lahko je zadeti tarčo, če ne poveš koga ali kaj ciljaš.

Predvsem pa je nevzdržno komunicirati – zlasti seveda v javnosti – tako, da ne specificiraš, na koga se določena izjava nanaša. Pavšalisti se ne zavedajo, da nacionalna zavest kot kolektivno občutje še ne pomeni, da smo nacionalisti. Če nekdo govori tja v en dan o Slovencih nasploh, naj računa s tem, da se lahko dva milijona ljudi identificira kot naslovnik sporočila in da je v tej masi ljudi večina takih, ki niso nestrpni bodisi iz prepričanja ali pa vsaj ne odkrito oziroma dejavno. Jaz nisem nestrpen in ne maram poslušati teh litanij, kakšni da smo Slovenci, ergo tudi jaz. Še več: celo inkriminirani gospod Aš s svojim protestom Avanti in vložitvijo ovadbe ni dal vedeti, da ima kaj proti Romom. On je morda res bolj siten kot jaz, vendar je treba upoštevati, da nima privilegija mnenjskih voditeljev kot jaz, ki imam dostop do objavljanja v časopisih, ali dostop do plakatnih površin kot oglaševalci, in se zato pač bode s temi bolj umazanimi oblikami protesta, ki žal mejijo že na represijo.

Mnenjski voditelji bi se morali zavedati, da je od poštenega izkoriščanja svojega položaja do uzurpacije le-tega le korak. Nakladati o domnevno negativnih Slovencih je neodgovorno, saj v svoji dobronamerni, a nespretni in posledično škodljivi vnemi žalijo nič krive in jim vcepljajo to stereotipno zgrešeno zavest, da smo kot narod rasisti, ksenofobi, nesposobneži, luzerji, hinavci, oportunisti, materialisti, lažnivci, idioti, itd. – kar seveda nismo nič bolj, kot so tudi slabe skrajnosti na Gaussovi krivulji pač neizogibne.