Za narodov blogor

Znova govorim o medijskem pluralizmu, vendar ne v političnem smislu, temveč v kulturnem. Intelektualna medijska glajhšaltanost je ena najbolj spregledanih tém slovenske družbe.

Situacija je še tem bolj absurdna, če upoštevamo, da so slovenske politične garniture vseh provenienc in obdobij – zlasti pa seveda ta, ki je na oblasti zdaj – obsedene s fiksno idejo o umetni politični uravnoteženosti medijev. To bi bilo mogoče po njihovem doseči s spontano ali zavestno ali magari vsiljeno vrednostno-ideološko raznolikostjo od uredništva do uredništva (ali morda celo znotraj uredništev samih).

Prevedeno to pomeni, da mediji lahko izražajo politične simpatije, če le obstajajo tudi mediji, ki izražajo politične antipatije. Ideja umetne uravnoteženosti predpostavlja, da novinarski profesionalizem ne obstaja in da kvalitetnega medijskega prostora potemtakem ni mogoče zagotoviti drugače kot s protistrupi. Slovenske stranke vidijo družbo kot stadion, na katerem natančno prešteti in ločeno posedeni mediji navijajo vsak za svojega favorita. To je najhujša nezaupnica novinarstvu in najhujši pritisk.

Analogija z nogometom je sicer naključna, je pa tudi ravno pravšnja, saj opozarja na razraščanje populizma v medijih in tudi v politiki sami. Kdor ne skače, ni Slovenc; kdor ne navija, ni novinar. Hočem reči: v nekem drugem prerezu je slovenska družba, kakršno mediji reprezentirajo in obenem konstruirajo, namreč veliko bolj homogena, enovita, enoplastna, sama sebi podobna kot pa v političnem – in s tem imam v mislih kulturni oziroma intelektualni nivo.

V najširšem pomenu ima vsak medij svojo kulturo, četudi nevede (ali celo nehote). Kulturne razlike med slovenskimi mediji v resnici obstajajo, vendar razen med skrajnostmi niso zelo velike in se še zmanjšujejo. Časopisi uporabljajo vedno bolj podoben jezik, radijski in televizijski napovedovalci imajo vedno bolj podobno dikcijo, vsi skupaj poročajo o vedno bolj istih ali enakih dogodkih in zavzemajo vedno bolj podobna stališča.

Trditi, da diapazon celo med mirno in dostojanstveno dolgočasnim Delom in vulgarno-vlačugarskim Direktom ali med TVS in Prvo odraža nek kulturni pluralizem, bi bilo pretirano. Kulturne razlike so, vendar so minornega značaja, saj so bolj ali manj naključna posledica osebnih, socialnih in poklicnih preferenc – v konkretnih primerih tako znanja kot neznanja – ustvarjalcev posameznih medijev.

V slovenskih medijih me najbolj frustrira kulturna, intelektualna, socialna uravnoteženost, in to tako vsebinsko kot na nivoju tržnega pozicioniranja posameznih medijev. Socialne in še posebej kulturne razlike so v Sloveniji veliko večje, kot bi to bilo mogoče sklepati iz medijev. V tem smislu še tem manj razumem namero, da bi politične razlike med mediji potencirali, ko pa mediji vendar po defaultu funkcionirajo kot kulturna tamponska cona med sloji in posamezniki. Posplošeno rečeno, mediji nagovarjajo ljudi bolj kot naslovnike iz ene in iste kulturne paradigme – iz katere novinarji tudi v glavnem izhajajo – kot pa kot potrošnike, katerih kulturnim kapricam bi se morali prilagajati z navzkrižnimi referencami in zamenjavami osebnih in kolektivnih identitet.

Bistveni razlog za odsotnost medijskega pluralizma v kulturnem smislu pa je pomanjkanje specializiranega kulturnega tiska. Kulturne vsebine so v mainstream in populističnih medijih marginalizirane, trivializirane in ridikulizirane. Glede na to, da na stadionu arogantne večine vlada zakon močnejšega – oziroma zanimivejšega ali popularnejšega –, je to po svoje enako razumljivo kot to, da je specializirani kulturni tisk po lastni volji getoiziran, sovražno nastrojen do družbe in nesmiselno radikalen.

Te dni sem po sto letih namenoma vzel v roke dve kulturni reviji: Masko in Ekran. Obe izhajata dvakrat ali trikrat na leto v nakladi 500 izvodov, sicer pa objavljata enormne količine hiperintelektualnih tekstov. Res enormne. Ekran je sicer tanjši, vendar po mojem objavi še veliko več kot Maska. Priznati moram, da še nikoli v življenju in nikjer na svetu nisem videl, da v neki reviji na več kot 60 straneh od skupaj 72 – formata 22 x 30 centimetrov – ne bi bilo objavljenega nič drugega kot goli tekst-tekst-tekst in še enkrat tekst v drobnem tisku! Še več! Sem dober, hiter, natančen, razgledan in radoveden bralec. Toda ne pride mi na misel, da bi se spuščal v več kot 60 strani neprekinjenega revialnega teksta o filmu, in to med drugim o filipinskem režiserju, ki je posnel peturni film, in to v bistvu nehote, kot sam pravi, ker je zgodbi med montažo dovolil, da “teče naravno”. (Kdo ve, ali ne gre tu za podoben sindrom kot pri Esmeraldi? Tudi Leticia Calderón je bila največja zvezda ravno v Sloveniji!) Iz nekega kulturno-političnega razloga tako Ekran kot Maska objavljata tekste tudi v angleščini in za nameček na naslovnici napovedujeta avtorje s priimki, ki bi nas morali samoumevno prepričati, da kupimo revijo: “Gržinić – Kunst – Milohnić – Pristaš – Zakravsky”.

Reviji sta tipična primerka malih samozadovoljnih kulturnih getov, ki so ponosni na svojo splendid izolacijo, hermetizem, ekskluzivizem. Kot reakcija na prevladujoči populizem v mainstream medijih je to seveda razumljivo: preostanek sveta se jim zdi ignorantski in primitiven – ne sam po sebi, ampak tudi zato, ker ljudi nasplošno ne zanimajo filipinski (in iranski in gruzinski in hongkonški in še kakšni eksotični) režiserji ali flamski koreografi plesnega teatra, na katere že od konca 80. masturbira elita slovenske gledališko-esejistične alterscene. Maščevanje je neslano.

Slovenska medijska scena je tako razpeta med dva kulturna ekstrema. Na eni strani smo priča vsesplošnemu kulturnemu izenačevanju in poneumljanju, čeprav se bralci, gledalci in poslušalci v ravno obratnem trendu vedno bolj segmentirajo. Pri tem pa je kultura sama, ožje gledano, razpeta po svoji liniji med skrajnosti nezanimanja in toleriranega dolgočasja. Kulturne publikacije pa so itak tako dolgočasne, da bo že 500 izvodov kmalu preveč, saj se jih bodo naveličali celo najbolj trmasti fani. V perspektivi torej vidim politično pluralne medije, ki pa bodo v kulturnem smislu popolnoma totalitarni.

Ljudem je nerodno brati tabloide. Kadar mi razlagajo, kaj da je bilo že spet objavljeno v nekem tabloidu – in to ne le ljudje iz mojih krogov, da ne bo pomote –, nikoli ne pozabijo pripomniti, da tega sicer ne berejo. Novica jih je dobesedno zasačila. Slučajno, ponavadi pri frizerju ali na stranišču, kjer se navadno valja rumeni tisk.

Po mojem pa bodo zdaj, ko je začel izhajati Direkt, začeli vzbujati vtis, da abnormalno veliko časa posvečajo frizuri in iztrebljanju.

Na kmečki zabavi na predvečer izhajanja prejšnjo sredo so pičel obisk, ne ravno elitna udeležba in popolna ignoranca politikov še navajali k misli, da Dnevnikovega projekta nihče ne bo jemal resno. Bojana Požarja tako ali tako prezira skoraj vsa Slovenija, medijska srenja pa še posebej.

Toda človek, ki mu edinemu v tej ozki Sloveniji ni nerodno opravljati tega primitivnega, hudobnega, škodoželjnega in vsiljivega poklica tabloidnega urednika, je že prvi dan udaril z vsemi topovi, ki jih je premogel. Z gnusnim tračem na meji verjetnosti je izzval instanten škandal, fasal sodno prepoved nadaljnega objavljanja inkriminirane zgodbe in v naslednjih dneh poskrbel za objavo še nekaterih pikanterij. Skratka, Direkt je štartal tako, kot se za časopis – ki je nasploh velika stvar, pa naj bo tabloid ali resen – spodobi: namreč pompozno in na velika vrata. Ne pa tako kot Delov športni dnevnik As, ki ga skoraj nihče ni opazil.

Nisem človek mnogih talentov, imam pa eklektičen okus. Profesionalno me lahko fascinirata – oba prejšnji teden – tako prenovljeni Guardian kot novi Direkt. Prepričan sem, da je treba na vsakem področju in v vsakem poklicu diverzificirati nivoje, žanre, pristope in repertoar, da ne rečem tržne segmente.

Kot medijskega človeka in zunanjega opazovalca me ne zanimajo osebni občutki nesrečnice, ki je svoje besede posodila za najfamoznejši naslov v zgodovini slovenskega tiska: “Slekla sem hlače, ker nisem želela modric”. To se mi zdi tako genialno, kot da bi po sto letih slovenskega filma nekdo končno posnel spektakel, ki bi bil v primerjavi s “Plesom v dežju” plehek, a v lastnem kontekstu po pravici impozanten. Veseli me, da je prišlo do tega. Tudi to mora obstajati.

Ne strinjam se s kolegi iz poklica in stroke, ki se zgražajo nad tabloidi, češ, oni so nelojalna konkurenca, saj na trgu informacij ustvarjajo etično in poslovno nevzdržne razmere, ki jim resni tisk ne more ali ne sme slediti, če želi ohraniti verodostojnost in smisel javnega informiranja.

Od cenene komunikativnosti tabloidov ima korist ves informacijski pogon, tako kot jo ima na drugi strani od kredibilnosti resnega tiska. Bralna premoč tabloidov nad resnimi ni problem odvračanja konzumentov od pomembnejših zadev in kvalitetnejših novic, temveč vprašanje profiliranja in segmentacije tržišča. To je vprašanje izbire, pri kateri resni časopisi številčno gledano potegnejo krajšo, vsebinsko pa so lahko samo zadovoljni, saj jih močnejša diverzifikacija sili v strožjo profesionalizacijo. S tabloidi je izbira bolj jasna in bralci bolj pravi.

Zato se mi tudi zdi zgrešeno, da se je večina etabliranih medijev ob izbruhu Direktovega škandala z Doro Plestenjak delala, kot da se nič ne dogaja. Neumno je objaviti takšno zgodbo, toda enako neumno se je potem delati, kot da se nič ne dogaja. Zavzemite diametralno nasprotno stališče, magari moralistično, vztrajajte na profesionalnih normah in novinarski etiki, sesujte Požarja ali Slanove odvetnike, sodno prepoved. Karkoli, kogarkoli. Samo ne delajte se, kot da se nič ne dogaja. Gre za velike dileme in resna vprašanja, ki zanimajo vsakogar in ki so za nameček zlasti v Sloveniji ne le medijski, temveč tudi socialni precedens.

Kakorkoli, tém je v izobilju, in tabloidi jih ponujajo ravno toliko kot katerikoli drugi, decentnejši medij. Še več: tabloidna kontroverznost je zanimiva, da ne rečem pereča tema zase, ki jo naj resni mediji raje analizirajo, kot pa da zapirajo oči pred njo in pred tistim, kar je do tega pripeljalo.

Zalotil sem se, da že skoraj en teden kontinuirano in z nezmanjšano radovednostjo prebiram Direkt – in to ne na stranišču ali pri frizerju. Res je seveda, da se mi ljudje, ki so krivi ali ne krivi zašli v Požarjevo trobilo, človeško smilijo. Kljub temu pa moram priznati, da moja radovednost po drugi strani ni zgolj profesionalna! Direkt se mi zato zdi nujen, logičen in smiseln. Seveda nagovarja ljudi, s katerimi v življenju ne bi mogel, znal in predvsem hotel imeti kaj opraviti. Ampak očitno nagovarja tudi mene. Kaj je torej z mano narobe?

Nič. Moje zanimanje za Direkt in mnenje, ki ga imam o njem – da je primitiven, hudoben, škodoželjen in vsiljiv, če profesionalnih pripomb niti ne omenjam – nista niti malo v nasprotju. Bistvo tabloidov je v tem, da so primitivni, hudobni, škodoželjni in vsiljivi, predvsem pa to, da niso takšni, ker bi jih to zabavalo, temveč ker strežejo primitivnim, hudobnim, škodoželjnim in vsiljivim strastem v ljudeh. V vsakem človeku je nekaj teh strasti, in v resnici je le stvar racionalne, da ne rečem praktične odločitve, ali bo bral tabloide ali ne.

Če torej nimam prepričljivega in utemeljenega razloga, da bi bral Direkt, ga po drugi strani tudi nimam, da ga ne bi. Ne bojim se za svoje duhovno zdravje, niti za svoj socialni status, kaj šele za profesionalne vrednote, ki sem jih v tem poklicu vsrkal v svoji nekratki karieri. Nisem pa policaj, ki bi na tak način preprečeval medijske škandale. To bi bilo tako, kot če ne bi hotel brati novic o kaznivih dejanjih, ker jih sam ne povzročam.

Požarju je treba priznati, da ima posluh za trivialnosti, pred katerimi si nihče ne zatiska ušes, ko jih posluša ustno. Polnjenje Direkta s temi nevarnimi ali benignimi trači je zaenkrat ravno prav za kalno, a zanimivo godljo, ki zlasti v primerjavi z anahronističnimi in zarukanimi Slovenskimi novicami ni čisto neprebavljiva. Vse drugo pa je stvar zbiranja, obdelovanja, preverjanja, podajanja novic. Požar se bo najbrž tudi tega naučil, ali pa ga bodo v to prisilile okoliščine. To je na vsak način edino, kar mu še manjka, ko se je enkrat odločil, da bo v življenju po poklicu prasec in da mu zaradi tega ne bo nerodno.

Začenjam s kolumno iz Sobotne priloge. Se bom sproti odločal, katere in koliko jih bom “ponatisnil”. Tole vsekakor: že zato, ker je prva, in kljub temu, da je napisana le v treh odstavkih. O, groza!

Referendum o predlaganem zakonu o RTV Slovenija me osebno zanima približno toliko kot tisti pred leti o gradnji tretjega bloka trboveljske termoelektrarne. Skratka: volit ne grem zato, ker mislim, da ni treba, da se vsa država mobilizira zaradi enega zakona in ene institucije, pa če je zakon še tako slab in institucija še tako pomembna.

Pri vsem tem ne gre za to, da bi z indiferentnostjo izražal vzvišenost nad ljudmi, ki se dobronamerno, četudi brezglavo prepirajo. Načeloma mi ni vseeno že kot državljanu, zavezanemu neki zakonodaji, kot gledalcu in poslušalcu programov, seveda pa tudi kot novinarju z mnenjem in iz pogojne solidarnosti do tistih, ki bodo spremembe morda najbolj čutili.

V prepiru nočem sodelovati zato, ker mislim, da predlog nima in ne bo imel niti najmanjše zveze s kakovostjo programov, in ker vojskujoči se fronti pričata o razklanosti slovenske identitete – in to bolj o kulturni, socialni razklanosti kot pa politični. Ne z enimi ne z drugimi pa se ne znam, nočem in ne morem identificirati.

Vprašanje dobrega ali slabega zakona o RTV je za ustvarjalce programa približno toliko pomembno, kot bi bila recimo za avtorje oziroma za kvaliteto njihovih knjižnih del pomembna zakonodaja, ki bi lajšala ali oteževala poslovanje založnikom in knjigotržcem. To velja tako za umetniško ustvarjanje v okviru RTV – vključno s tistim, ki zavestno ali spontano črpa iz obstoječega bazena idej, predstav, vednosti in znanj o popularni kulturi v Sloveniji –, kakor za novinarsko delo, ki ustvarja in reguliral mnenjsko-informacijsko agendo v državi. Bodimo vendar realni. Voditeljica Polnočnega kluba, ki ob petkih zvečer v stilu depra-dohtarce razveseljuje občinstvo z morbidnimi debatami o nasilju nad ženskami, bo neglede na tak ali drugačen zakon vedno ostala kmetica. Vedno se bo našel nekdo, ki ji ne bo rekel, da to ni dovolj dobro. Fancy čebljanje Mojce Mavec pa bo lahko vedno ukinil katerikoli zmešani urednik, pa če bodo svetniki, ki ga bodo imenovali, v DZ potrjeni z navadno ali dvotretjinsko večino.

Kar zadeva eminentna novinarsko-uredniška vprašanja, pa je popolnoma jasno dvoje. Prvič, da zakon ne bo mogel spremeniti v Sloveniji prevladujoče medijske miselnosti o tem, kaj je urbi et orbi pomembno in korektno – namreč miselnosti, ki se zlasti pri notranjih zadevah drastično razlikuje od prevladujoče v svetu. In drugič, za miroljubno koeksistenco in sočutno razumevanje med mediji in političnimi garniturami vseh provenienc in mandatov – kaj šele za kakršnokoli kooperativnost – ni niti najmanjšega razloga. Zato ne vidim nič slabega v tem, če se bodo odnosi med uredniki in politiki poslabšali. To načeloma ne more vplivati na novinarsko poštenost. Če se bo enemu, dvema, trem, petnajstim novinarjem in urednikom zgodila krivica, bodo za njimi prišli drugi. Obstaja cela vrsta obrambnih mehanizmov, ki lahko preprečijo in maščujejo krivice, ki se godijo novinarjem in urednikom. Zato mislim, da ni razloga za paniko.

Predvsem pa se mi zdi zamalo vtikati v debato že zato, ker gre po mojem za kulturni boj, ki je v 21. stoletju malo primitiven in zaostal celo za tradicionalistične slovenske razmere. Te dni recimo se je k debati v zvezi z zakonom prijavila Slovenska škofovska konferenca. Zaradi mene ima Cerkev lahko mnenje o pomembnih ali nepomembnih družbenih vprašanjih, in to magari diametralno nasprotnega od mene. Toda Stresova in Krambergerjeva izjava je tipičen primer govorjenja o čisto drugih stvareh kot kakor o tistih, h katerim se priglašaš. Pozivajo h glasovanju za predlagani zakon, v resnici pa govorijo, kaj si mislijo o obstoječih medijih, še najmanj morda o RTV Slovenija. Podobno govori Zbor za Republiko, ki bo prav danes zvečer spet debatiral na to temo (kar pomeni, da bodo desničarske tercialke spet sikale, da je Manca Košir “Kučanova kurba”). Gre za célo serijo preskokov s teme na temo oziroma od konkretnega k abstraktnemu. Novi zakon o RTV je pravzaprav samo zapoznelo nadomestilo za vsesplošno družbeno-politično lustracijo, ki je nikoli ni bilo. RTV je v bistvu samo strelovod za nakopičeno nezadovoljstvo z mediji nasploh. In končno, nezadovoljstvo z mediji je samo odraz širšega družbenega nelagodja, s katerim pa imajo mediji bistveno manj zveze, kot jim očitajo.

Dejstvo, da se je debata o zakonu tako razplamtela, je posledica krize slovenske identitete. In če na tem mestu govorim o krizi, nimam v mislih vprašanj samoprepoznavnosti, samopredstav, kolektivnih ambicij, optimizma, ponosa in podobnega, temveč bolj konsenz o najmanjših skupnih imenovalcih. SŠK govori o kadrovskih in vsebinskih usedlinah prejšnjega režima, v resnici pa s svojega tradicionalističnega stališča protestira proti modernemu, urbanemu načinu življenja v mestih, ki so za njihove pojme zgolj Sodoma in Gomora. Zbor za Republiko govori o neobjektivnih medijih, v resnici pa s svojega intelektualističnega stališča protestira proti tabloidizaciji, populizmu in neprofesionalnosti. Njihovi nasprotniki govorijo o svobodi tiska in demokraciji, v resnici pa protestirajo proti moralni in socialni konservativnosti, ki postaja vse opaznejša in predvsem glasnejša v javnosti.

V bistvu gre za podoben spor kot v začetku 20. stoletja med klerikalci in liberalci, le da trenja tokrat nastajajo med mediji in politiko. To ni naključje, saj mediji in politika niso le pomembni družbeni segmenti, temveč vsak zase tudi nosilci sprememb oziroma varuhi obstoječega. Problem ni v tem, da klerikalci in liberalci še vedno obstajajo. To ni niti moteče, kaj šele škodljivo. Problem je v tem, da so med njimi še vedno konflikti, ker se v teh sto letih ne eni ne drugi niso nič naučili – in predvsem se niso naučili tolerantnosti. Tako kot so slovenski klerikalci verjeli in verjamejo, da bo razvrat nekega dne iztrebljen z obličja zemlje, so tudi liberalci verjeli in verjamejo, da bo napredek pometel z nazadnjaki.

Klerikalcem in liberalcem ni jasno, da se ne eno ne drugo ne bo nikoli zgodilo in da jim ne preostane drugega kot sobivanje – kar pa je seveda predpogoj za nacionalno identiteto. Imeli jo bomo šele potem, ko se bomo bolj brigali zase in se manj zgražali nad drugimi.

Zgleda, da dela. Počasi (kljub UMTS), ampak vseeno. Žal pa se ne da uploadat – vsaj fotk ne.

Današnji glavni naslov na prvi strani Dela — “Rop preprečuje oškodovanje države” — je tipičen, šolski primer zgrešenega postavljanja časopisnih naslovov.

Vedno ponavljam, da je ta slavna medijska pristranskost bolj posledica novinarskega neprofesionalizma kot pa političnih simpatij in antipatij. Na tem primeru je to mogoče dokazati zelo jasno.

Pustimo ob strani takšno ali drugačno mnenje, ki ga morda imamo o KADovi in SODovi prodaji deležev v Mercatorju. Osebno sicer nimam o tem mnenja, ker se na te reči ne spoznam, ker me odkrito rečeno niti ne zanima in ker nočem na slepo verjeti, kar o tem pišejo mediji. Recimo torej, da sta KAD in SOD (in posredno vlada) ravnala bodisi prav ali narobe.

Tudi ne moremo imeti prav nič proti, da ima o tem mnenju tudi opozicija. Seveda ga ima in naj ga ima. In če mediji že tako radi spremljajo dogajanje v zvezi z Mercatorjem na prvih straneh in v prvih minutah, potem seveda morajo na istih mestih poročati tudi o tem, kaj si o tem misli opozicija.

Toda naslov “Rop preprečuje oškodovanje države” je neprimeren in manipulativen, ker vzbuja vtis, da je predsednik LDS in vodja opozicije — če je to res on — nekakšen rešitelj nacionalne ekonomije. Naslov je zavajajoč ne le v mnenjskem smislu, temveč tudi v faktičnem: s tem, da je kritiziral potezo državnih skladov, še ni ničesar preprečil.

Odkrito rečeno ne vem, ali je Delo namerno naslovilo članek tako, da Rop izpade kot politično-ekonomski mesija, ali pa je to samo lapsus, ki se je pripetil novinarju in/ali uredniku, ki sta premalo pametna in pronicljiva, da bi se spuščala v takšen finese. Koga pravzaprav mislimo, ko rečemo “Delo”? Matejo Babič, avtorico članka, ali Darijana Koširja, odgovornega urednika? Mogoče je bil Košir odsoten in ni pregledal prve strani, preden so jo poslali v tiskarno? Ali pa se niti njemu to ne zdi nič spornega? Še več! Ali take poteze dela namenoma? Če vlada res pritiska na njega — kot sam razlaga v intervjujih tistim (v Srbiji), ki ga hočejo poslušati –, potem je to mogoče njegovo maščevanje?

Dovolj ironično pa je v današnji Sobotni prilogi objavljen tudi intervju z ministrom za kulturo Simonitijem, ki odkrito priznava, da o Delu nima “najboljšega mnenja”. Citiram:

“Čudim se vsem tem velikim napadom in hkratnim zelo manipulativnim naslovom ali člankom. [...] Dobro bi bilo vzeti denimo FAZ [Frankfurter Allgemeine Zeitung] in Delo, pa bi pogledali, kaj je komentar, kaj poročilo, kakšni so naslovi, s katerimi se manipulira. Izredno sem razočaran, ko sem poslal neke stvari in ste mi spreminjali naslove. Tudi po Zakonu o medijih to ni v redu, ker piše, da je članek vse, kar napišem, z naslovom vred. To so zelo nekorektne stvari.”

Skratka, minister je zadel pravi dan in pravi naslov za podkrepitev svojega mnenja o pristranskosti Dela.

PS: S stališča urednikov vsega sveta pa je seveda treba pripomniti, da ni hujšega v življenju nasploh in profesionalni karieri še posebej kot avtorji, ki so prepričani, da je tudi naslov avtorrsko delo in da je avtor pač najbolj poklican, da si izmisli naslov za nek tekst. To je pomota in to kruta! Seveda ima avtor — bodisi zunanji sodelavec kot Simoniti ali zaposlen novinar — načeloma vso pravico, da obvelja njegov predlog naslova. Toda za to mora iti naslov tako dober, da si urednik ne more izmisliti boljšega! Predvsem pa večina novinarjev in noben zunanji ne vejo, ne vidijo ali jih ne briga, kako bo dotični članek na strani postavljen, zato tudi ne morejo vedeti, kako dolg naslov naj članku postavijo.

Dolgo pričakovani [redizajn The Guardiana](http://media.guardian.co.uk/site/story/0,14173,1566474,00.html?gusrc=ticker-103704).

Ali je Delu to prav? Ali jih nič ne briga? Se jim zdi to v bistvu reklama? In ali ni avtorjem oglasa – in proizvajalcu vrat, pa tudi kupcem – nič nerodno zaradi tega sranja?

A je že kdo videl kaj bolj butastega? Pozor: tip je golman! (To sem opazil šele na tretji pogled.) PS: Slogan se glasi “Ubranijo vsak napad”.

Tokrat pa še malo industrijske špijonaže. Razen tradicionalne tabloidne joškarce na tretji strani ni veliko videti (ali kaj šele pokazati). Nasplošno pa zgleda kot Novice.

Vir: Ne povem.

Tole mi je poslal prijatelj iz New Orleansa – mislim iz Pariza – z izrecno pripombo, naj objavim na blogu, in pod pogojem, da ga podpišem. Pa ga seveda ne bom.

Slovenija je premajhna, da bi vsi moji prijatelji postali direktorji nacionalnih kulturnih ustanov ali celo ene in iste. Tako sta naprimer kar dva in pol kandidirala samo za direktorja Slovenske kinoteke in dva tudi prišla v ožji izbor. Meni osebno bi bilo sicer prav, če bi Kinoteko vodil nekak direktorski triumvirat Ravter-Pelko-Zadnikar, a to pač formalno ne gre in verjetno tudi ne bi bilo v interesu ustanove in slovenske filmske kulture.

Vznemirjenje zaradi predlaganega šefa Slovenske kinoteke je v bistvu malenkosten prepir za direktorjevo senco, ki pa kaže na večje in bolj zaskrbljujoče razsežnosti kulturniške, medijske in civilnodružbene miselnosti.

Prva stvar, ki mi ne gre v račun, je načelna in nima zveze ne z Ravterjem ne s Pelkom ne s Simonitijem: kako to, da je zaradi tega sploh nastal tak cirkus? Je funkcija direktorja Kinoteke res tako pomembna? Po mojem ne. Ne podcenjujem ne ustanove ne položaja, a vsemu temu namenjena medijska pozornost je absolutno pretirana tako po globini kot količini – kot je obenem degradirana v kvaliteti, a o tem pozneje.

Je to senzacionalizem? Vsekakor. Kulturnikom se to v njihovem primeru hinavsko dopade, ker itak vedno tožijo, da mediji posvečajo kulturi premalo pozornosti, kulturnim urednikom pa itak vse prav pride. Predvsem pa vsi skupaj zmotno mislijo, da senzacionalizem ni senzacionalizem, če je “kritičen do oblasti”, kot temu patetično rečejo. Staš Ravter se je v veliki meri znašel pod tako močnimi žarometi zato, ker ga je predlagal minister, ki ne more povleči poteze, ne da bi jo mediji za vsako ceno raztrgali. Kje so tisti časi, ko so umetniki klofutali ministre – in to morda celo z razlogom, če že ne z opravičilom! Danes ministru ni treba veliko zagrešiti ali celo nič, pa mu že okrog ušes letijo papirnate zaušnice.

Ko se je moj nič hudega sluteči Staš prijavil na razpis za direktorja Kinoteke, si morda ni mislil, da bo dejansko postal ministrov favorit – no, vsaj jaz si tega nisem mislil, ko mi je to povedal. Gotovo pa si kot človek, navajen zavetja zasebnosti, ni niti v sanjah mislil, da bo na koncu nanj planila tako rekoč vsa filmska in medijska Slovenija.

Povprečen kulturni novinar ali urednik za Staša Ravterja še ni slišal. Tega, da zanj še ni slišal, ne jemlje kot svoj lasten problem, ki bi ga moral sam kompetentno rešiti, temveč kot Ravterjev problem (in ministrov). Kako lahko hoče postati direktor Kinoteke nekdo, za katerega jaz še nisem slišal?! In kako ga lahko minister sploh predlaga?! No, nekaj malega domače naloge so le naredili: tako je po zaslugi spletnega iskalnika prišlo na dan, da je ministrov kandidat član HOG [Harley Owners Group] Lipa Chapter, torej slovenske veje kluba lastnikov kultne znamke motociklov. Ker niso znali in mogli izbrskati kakšnih drugih, bodisi relevantnejših ali še raje privlačnejših, zanimivejših, trivialnejših, škandaloznejših informacij o Ravterju, so se pač obesili na to in senzacionalistično razglasili, da na čelo Kinoteke prihaja “motorist” – v podtonu torej nekulturen kmetavz, ki je sicer kdo ve zakaj dramaturg in bivši asistent režije pri nekem nepomembnem filmu, po duši pa očitno divjak. Stigma motorista se še zdaj vleče za Ravterjem. Zadnja Mladina je objavila celo fotografijo inkriminiranca na motorju. In če smo že pri hobijih: čeprav novinar izdatno citira pismo Igorja Šterka, v katerem ta izraža nestrinjanje z izborom kandidata, članek ni bil ilustriran tudi s fotografijo režiserja in člana sveta Kinoteke na jadrnici.

Sicer pa članka sploh ni napisal novinar, temveč glasbeni publicist, ki s filmom nima opraviti kaj več kot to, da je prijatelj tistega mojega polprijatelja, ki se je tudi prijavil za direktorja, in da je za skromen honorar – čeprav nedvomno tudi iz prepričanja – glasnik interne javnosti Kinoteke. Toliko o kredibilnosti.

Naslednja bizarnost v tem medijskem linču predlaganega direktorja je razširjanje samoumevnega mnenja, da nima zadostnega ali sploh primernega znanja, da bi vodil to častivredno ustanovo. Če Staša Ravterja primerjamo s Stojanom Pelkom, priznanim in podkovanim poznavalcem filmske teorije in sociologije – pa tudi z dosedanjim direktorjem, pokojnim Silvanom Furlanom –, potem ga seveda res nima. Toda zakaj se zdi kulturnikom tako logično, da bi direktor Kinoteke moral biti strokovnjak za film? Kako to, da niti ne pomislijo, da bi moral biti bolj kot to strokovnjak za menedžment, marketing, finance? Osebno me čudi, da si delavci Kinoteke ne želijo takega direktorja: ali mar niso oni sami dovolj strokovno kompetentni, da bi ravno tak direktor po svojih močeh še bolje dopolnjeval in nadgrajeval – in nenazadnje tudi omogočal – njihovo delo? Ali še niso slišali za delitev dela med menedžerji in strokovnjaki?

Glavna smešnica upora proti predlaganemu direktorju pa je seveda ta famozni argument nasledstva ali kako bi temu rekel. Osebno bi bil enako kot za Staša – da ne bo pomote – vesel tudi za Stojana. Vseeno pa Peliju ne bi privoščil, da bi prišel na položaj samo zato, ker da je bila to tako rekoč Furlanova zadnja želja. Kakšen argument je pa to? Od kdaj se na javne funkcije imenuje ljudi po nasledstvenem, da ne rečem dinastičnem kriteriju? Kako si to predstavljajo, da nekomu nekaj brezprizivno pripade – naslov, čast, odgovornost, karkoli – samo zato, ker si je tisti pred njim tako zamislil (in mu ni bilo treba nikogar vprašati, ali se strinja)? Da podeduje Kinoteko kot kak grunt?

Bil bi tudi vesel, če bi minister pokazal toliko odprtosti, da bi za direktorja predlagal Pelka kljub dejstvu, da sta bila v končnici predsedniških volitev 2002 v nasprotnih štabih – četudi se mi po drugi strani ne zdi prav nič nelogično in nesprejemljivo, da ga ravno zaradi tega ni predlagal. Tako pač to gre.

Predvsem pa se mi ne zdi nič narobe s tem, da minister ignorira te fiksne ideje o tem, kdo je za primeren za katero funkcijo, kako se ravna v teh in teh primerih, koga se vpraša za mnenje, čigavo mnenje se upošteva ali ne, itd. Če bi ravnal drugače, bi eni in isti ljudje po čisti inerciji – da ne rečem iz navade – kadrirali še tisto drugo polovico Slovenije, ki je do zdaj slučajno niso imeli časa.

Pismo Michaela Moora Georgeu W. Bushu … za sobotno branje!

[Vacation is Over](http://www.michaelmoore.com/words/message/index.php?messageDate=2005-09-02)

Vir: http://www.newseum.org/

Časopisi velikega formata naj objavljajo fotografije velikega formata. In fotografije velikega formata naj bodo najboljše fotografije dneva. Primerjajte z današnjimi slovenskimi naslovnicami.

Vir: http://www.newseum.org/

Eden legendarnih sloganov slovenskega oglaševanja je bil Siolov: “Svet ni eden, svetova sta dva.” Ob svojem času se mi je zdel dober, ker je bilo v njem nekaj misterioznega – četudi je bil to le drug opis za nebuloznost.

Po nekaj letih pa je jasno, da je takrat fancy delitev na virtualno in realno prepad oziroma tako imenovana digitalna dvojnost, ki bi jo morali že zdavnaj preseči. In ta dvojnost se kaže na dveh nivojih: prvi je tehnični, drugi pa informacijski.

Slovenija je še vedno polna računalniške krame bež barve, v katero se je zažrlo več ali manj sivine – odvisno od trajanja izpostavljenosti práhu. In kot da videz ne bi bil dovolj, je večina računalnikov še vedno opremljenih z disketnimi pogoni. Trdoživost uporabe disket v Sloveniji je osupljiva. Disketa je nova kuverta. Ljudje jih imajo za embalažo in hodijo naokrog in si jih izmenjujejo. Celo gimnazijci morajo na prvo uro informatike v prvem letniku prinesti disketo kot učni pripomoček!

To dokazuje najmanj dvoje: prvič, da si ljudje izmenjujejo informacije, ki niso zahtevnejše, pomembnejše ali magari vrednejše od 1,4 MB, in drugič, da komunicirajo v zaprtem, samozadostnem krogu. Obstaja celo banka (A banka), ki programček z nekakšnimi skriptami za opravljanje bančnih storitev po računalniku ponuja komitentom kar na disketi. Zato tudi ne preseneča, da se oglašujejo z mojstrskimi (in prav nič misterioznimi) slogani, kakršna sta recimo “Okoli vas se naš svet vrti (360°)” in “Začenjamo nov krog”.

Glavna krivca za slovensko digitalno dvojnost sta Telekom in tista njegova zmešana hči Siol. Posredna krivca, seveda, da ne bo pomote. Tu ne gre toliko za monopolni položaj nacionalnega oziroma državnega operaterja fiksne telefonije in ponudnika dostopa do interneta, ki ga uživa(ta) že od PTT pamtiveka, temveč bolj za antitehnično, antitehnicistično psihozo, ki jo ustvarjata tako s svojo ponudbo in kvaliteto ponudbe kot tudi kulturno gledano v smislu oglaševanja.

Za razliko od Mobitela, edine normalne, celo od fotra pametnejše hčere v družini, sta Telekom in Siol vedno capljala daleč za svetovno tehnološko špico, pri tem pa sta svoje storitve predstavljala kot nekakšno nujno zlo, ki ga je treba primerno obrusiti za domačo uporabo. Telekom je na simboličnem nivoju vedno funkcioniral tako, kot da je njegov predsednik uprave vedno Marjan Podobnik – se pravi tudi pred njim in po njem – in kot da je prav Marjan Podobnik tipični, generični slovenski uporabnik, ki ga je treba nagovarjati s specifično preproščino, da bo sploh kaj razumel. To so pač take grozno komplicirane, slovenski kmečki duši neprijazne zadeve, kajneda.

Telekomova kulturna, da ne rečem antropološka pomota glede vloge tehnike v življenju današnjega človeka je bila v tem, da niso spregledali usodne privlačnosti sodobnih komunikacijskih kanalov, ki lahko postanejo sami sebi namen in so v vsakem primeru vsaj del splošne izobrazbe in kulturne identitete modernega urbanega človeka, ne le orodje. Telekomova tržna strategija za razliko od Mobitela – in seveda od vseh normalnih telekomov po svetu – ni bila nikoli naravnana tako, da bi komunikacija generirala novo komunikacijo že zato, ker bi bila tehnično možna, ekonomsko dostopna in kulturno privlačna. Podobnik pač komunicira toliko, kot mora, in tako, kot pač nanese.

Ko že omenjam Telekom, naj še omenim to famozno “razvezano zanko”, se pravi ukinitev obvezne, toda tehnično nepotrebne napeljave ISDN linije ob nakupu ADSL priključka. To je že res, da lahko po novem kupite samo ADSL – toda šele v teletrgovini vam povejo, da to pomeni, da boste ostali brez že obstoječe stacionarne telefonske linije oziroma številke! Če to ni višek trgovske lokavosti!

No, z ISDN linijo sem dobil tudi prenosni telefon, nek primitiven in predpotopen siemens, ki je dober samo za lomljenje prstov na tipkah in nasploh tako gnusen, da se mi ga skoraj ne ljubi uporabljati. Nadalje sem na montažo ADSL priključka čakal 40 dni, kot da bi sredi Ljubljane morali kopati jarke in polagati kable. Če bi hotel še naprej uporabljati že obstoječi domači faks, bi moral doplačati 30.000 SIT, ker bi mi v tem primeru morali montirati drugačen modem – namreč drugačen z enim vhodom več. Monter ni pometel za sabo v kotu, ko je vrtal steno, čeprav sem mu nastavil metlico in smetišnico. In ko sem imel z modemom težave in sem urgiral na številki 116, mi je operaterka začela postavljati tehnična vprašanja. Na njih nisem znal in hotel odgovoriti, ker me zanima le, da stvar deluje, ne da bi sam to racionalno razumel. Na njeno vztrajanje sem ji zabrusil, da imam humanistično izobrazbo in se ne spoznam na tehniko, ona pa je rekla “nasvidenje” in odložila slušalko.

To je bilo julija in avgusta 2005 – da ne bi kdo mislil, da opisujem kakšne stare izkušnje. Ubadanje s Telekomom je bilo vedno kot obisk pri zobozdravniku.

Kot nalašč istočasno s temi peripetijami pa me je Jonas Žnidaršič vpeljal v svet blogov. Kljub temu, da sem že dolgo vešč in vajen interneta, sem bil vendarle šokiran nad izoliranostjo tega drugega sveta od tistega, ki ga večinoma živimo. Ko mi je naredil stran, sem se kar malo ustrašil, saj mi je postalo hitro jasno, da mi blog in vse, kar iz tega sledi – če se zadeve resno lotim –, lahko spremeni življenje ali vsaj kariero. Zame, ki veliko stvari dojamem pozno, a se jih potem toliko bolj intenzivno lotim, je to bilo presenečenje z nepredvidljivimi posledicami. Z novinarskega in kulturnega stališča so blogi seveda alternativa, in jaz sem bil vedno bolj na strani up-market maistreama – in to plačljivega, tudi na moj račun – kot pa alternative. A če me alternativa zanima, potem jo kot združevalec hočem povezati z mainstreamom.

In točno to se mi zdi največji izziv. Blogging je po stopnji dostopnosti in demokratičnosti tak način informiranja, ki ga klasični mediji ne bodo mogli spregledati, tako kot se po drugi strani blogging sam ne bo več mogel dolgo otepati profesionalnih norm in poslovnih modelov klasičnih medijev. Spoj tega, kar je zdaj dvoje ločenih, komajda kompatibilnih svetov, bi bil resničen preskok, od katerega bi oba samo profitirala tako v informacijskem kot ekonomskem smislu.