Za narodov blogor

Čeprav bi mu na podlagi redkih, tako rekoč naključnih ter skoraj vedno presenetljivih in težko pričakovanih izjav lahko pripisali, da bi utegnil reči nekaj pametnega, Janez Drnovšek ni nikoli imel, znal ali hotel veliko povedati. V glavnem je modro molčal in se delal filozofa. Karkoli je naš nekdanji predsednik vlade in sedanji predsednik kdaj izjavil, je bilo v bistvu res, četudi le v abstraktnem smislu. S to pozo je dosegel, da so besede, ki bi pri drugih izpadle kot nakladanje, iz njegovih ust izzvenele kredibilno. Znamenita je bila recimo njegova izjava leta 1998 v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, ponatisnjena na darilnem lončku-kuhaj: “Nismo v slepi ulici. Nič nismo zamudili. In dobre živce imamo.” Seveda pa je k temu fenomenu pripomogla tudi funkcija, ki jo je opravljal oziroma jo opravlja.

Drnovškova izjava v zvezi z neodvisnostjo Kosova, naslovljena na generalnega sekretarja ZN, predsednika Evropske komisije ter kontaktno skupino za Kosovo, je popolnoma drugačna: v svoji konkretnosti je daleč od enigmatičnosti ali kaj šele nepomembnosti, predvsem pa je v diplomatskem smislu predrzna in za marsikoga celo nespametna. Tako je celo Drnovškov sotekač Solana dal vedeti, da njegov predlog “ni stališče EU” in da se to slednje “ne nanaša na izid, temveč na začetek pogajanj”. Toda poskusimo izjavo vendarle podrobneje analizirati.

Politično dejstvo je, da se vse nacionalne težnje po neodvisnosti končajo z neodvisnostjo. Do tega lahko pride po krvavi ali žametni poti ali vseh drugih, vmesnih variantih. Toda vedno se konča z neodvisnostjo. Tudi v primerih, ki še niso rezultirali v neodvisnost, si je težko predstavljati, da se to nekega dne ne bo zgodilo. Vsako spodbijanje, oviranje ali zatiranje teženj po neodvisnosti vodi v hude in dolgotrajne politične konflikte in v skrajnih, toda neredkih primerih tudi v vojaško in policijsko nasilje s številnimi človeškimi žrtvami. Še več: v naravi tega načeloma pozitivnega, osamosvojiteljskega nacionalizma je, da ga vsako nasprotovanje samo še bolj podžge in ga v nekaterih, najnasilnejših primerih celo prisili, da se sprevrže v fanatizem. To dokazujejo primeri Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Kosova, Češke in Slovaške, Čečenije in drugih nekdanjih sovjetskih republik ali če hočete tudi Vzhodnega Timorja.

Zgodovinska dejstva in vrednote posameznih nacionalnih izročil se običajno ne ujemajo, vendar na koncu le nekako pride do konsenza – pa če je za nekatere še tako mučen in nesprejemljiv – vsaj pri tistih, ki lahko svetu dokažejo, da ne gre za manjšino, temveč za narod s pravico do (državne) samostojnosti. Samo tako lahko pojasnimo razliko med moralno upravičenostjo boja za neodvisnost zgoraj omenjenih narodov in boja Korzičanov, Baskov ali Severnih Ircev.

Drnovškova podpora kosovskim Albancem vse to upošteva in je zato upravičena in poštena. Poštena pa je tudi v specifično slovenskem zgodovinskem smislu: Slovenija je bila konec osemdesetih ne le kolovodja osamosvajanja, temveč je nesebično podpirala tudi druge s podobnimi težnjami, zlasti Albance na Kosovu. Nobenega razloga ni – če ne verjamemo, da bi razlog lahko bila že tako ali tako ovirana in ne preveč zaželena slovenska gospodarska ekspanzija v Srbijo in Črno Goro –, da bi se svetli tradiciji aktivnega simpatiziranja s ponižanimi in razžaljenimi po vseh teh letih lastne samostojnosti odrekla.

Trenutno stanje na Kosovu je varljiv status quo, ki pa lahko v perspektivi politične neaktivnosti ali celo brezbrižnosti hitro postane dolgotrajen in kompliciran problem.

Očitna razlika med upravičenostjo srbskega in albanskega nacionalizma je v tem, da se prvi sklicuje na svoje kosovske zgodovinske korenine, drugi pa na preprosto dejstvo, da so na tem ozemlju danes pač večinski narod. Kosovski Albanci imajo to smolo, da si Srbi domišljajo, da jim Kosovo pripada zato, ker so tam živeli prvi, že pred skoraj tisočletjem, zgradili nekaj lepih kulturnozgodovinskih spomenikov in do pred kratkim tudi ves čas politično dominirali. Srbsko-albanski konflikt na Kosovu me je vedno spominjal na izraelsko-palestinskega. Pred nekaj tisočletji so v sveti deželi živeli Judje, potem pa so jo za dolgo-dolgo poselili Arabci – dokler se niso leta 1948 vrnili Izraelci in začeli trditi, da jim to po neki zgodovinski logiki pripada.

Revija Psychology Today je pred kratkim objavila raziskavo o kolektivnem samospoštovanju posameznih narodov. Med 53 državami se je Slovenija pristala na solidnem 12. mestu. Toda uganite, kdo se je uvrstil na prvo mesto? Srbi, seveda. Izraelci? Tretji. (Švicarji 45., Slovaki 47., Čehi 50., zadnji pa Japonci.) To samo mimogrede, čeprav po mojem ni brez zveze s stvarmi, o katerih teče beseda.

Za razliko od srbske politične garniture, ki je maščevalno odpovedala bližnji Drnovškov obisk v Beogradu, pa enkrat za spremembo z drugačnim mnenjem nastopa stari velikosrbski nacionalist Dobrica Ćosić. Ta je v nedavni knjigi s sicer šovinističnimi argumenti – da se v Metohiji itak tako razmnožujejo, da bo v vojski SČG kmalu več albanskih rekrutov kot pa srbskih in črnogorskih – prišel do pravilnega sklepa, da se mora Srbija Kosovu odpovedati.

Primerjajmo srbsko reakcijo na Drnovškovo izjavo s Haiderjevim protestom proti nameri Slovenije, da na enem od bodočih evro kovancev upodobi knežji kamen z Gosposvetskega polja, ki je danes na avstrijskem ozemlju. To naj bi bile “velikoslovenske sanje”. Sanje o čem? O izgonu avstrijskega življa in slovenski reokupaciji Koroške? No, s Haiderjem se nima smisla prepirati. Rad bi samo opozoril na to, da ima Slovenija hvala bogu zdrav odnos do zgodovine, četudi se nekateri nacionalni artefakti nahajajo eksteritorialno – in da ima v tem smislu tudi pravico, da kdaj posoli pamet tistim, ki takega odnosa ne zmorejo.

Če kdo, potem je za dajanje takih lekcij poklican bolj predsednik kot pa predsednik vlade ali zunanji minister, saj ni obremenjen z dnevno politiko oziroma je celo ustavno zadolžen za simbolično reprezentiranje države in njenih vrednot. Predvsem pa je to dobro za mednarodni imidž Slovenije: kot rečeno se bo nekega zagotovo izkazalo, da smo po Drnovškovi zaslugi imeli prav.

Skromna in obrabljena, a gotovo funkcionalna kia sephia z ročnim menjalnikom ni ravno avto, ki bi ga pripisali voditelju opozicije. A to je v resnici tisto, kar vozi Jelko Kacin. Ko bi mu le tako kot Borutu Pahorju renault laguna vsaj zgorela! Zadnjič sem bil kar malo zgrožen, ko sem ga videl parkirati v mojem križišču, potem pa je nekaj dni pozneje postal še predsednik LDS.

Lanski sestop LDS z dolgoletne oblasti ni bil zgolj volilni poraz, temveč tudi simbolični konec neke politične kulture. Povolilna izgubljenost te stranke pa priča tudi o nemoči nekega dela ali profila Slovenije, ki morda res ve, kaj hoče in kaj bi bilo treba za to storiti, a tega nikakor ne zna uresničiti. Biti opravilno sposoben je za opozicijo veliko težje kot biti samo pameten, saj jim že po defaultu ne preostaja drugega kot teoretična, da ne rečem intelektualna kritika oblasti. In prav v tem – ne pa v dejstvu, da imajo mandat za vodenje države – je nedosegljiva prednost Janševe vlade pred opozicijo. Ni jim treba biti preveč pameten. Dovolj je že, da so učinkoviti.

Ljudje Kacinove baže mi niso všeč, ker me spominjajo na politike. Še huje. Pri takih ljudeh imam vedno tudi občutek, da hočejo političnost zakamuflirati z resnejšim in kredibilnejšim imidžem poslovneža – čeprav pri tem ne morejo skriti, da so svoje inkubacijsko okolje kafičev ob izhodih iz parkirnih hiš morali zamenjati s političnim parketom. Kacin se mi v tem smislu ne zdi zelo drugačen, čeprav ima očitno drugačen pedigre in so si ga mnogi prvič zapomnili, ko je med osamosvojitveno vojno miril zaskrbljeni narod. Problem je tudi v tem, da se Kacini v političnem pogledu ne profilirajo toliko po stališčih in vrednotah, temveč bolj po goli strankarski pripadnosti. Razen po brkih in bradi Kacina ne bi ločil od recimo Anderliča znotraj iste stranke, medtem ko ga od drugih podobnih politikov ločim le po tem, da pač na pamet vem, da je on iz LDS, drugi pa naprimer iz SLS, SDS ali NSi.

Edina dobra stvar Kacinovega prihoda na čelo LDS je ta, da se je stranka s tem znebila Ropa. Rop mogoče ni tako brezupen primer, kot je bilo po volitvah videti od zunaj, toda njegovo oklepanje vodilnega položaja v stranki po porazu je bil eden najbolj neverjetnih prizorov v polpretekli zgodovini slovenskega strankarstva. Seveda pa ne verjamem, da se stranka ne bi mogla znebiti Ropa tudi z izvolitvijo katerega od drugih kandidatov. Meni osebno bi se v funkciji deropizacije LDS zdela primerna tako Školjč kot Vajgl, nasploh in sicer pa slednji. Grassroots opcija, ki jo je impersoniral Školjč, najbrž ne bi imela smisla, medtem ko bi bil nekonfliktni Vajgl – po PR teorijah “brezbarvni”, “dolgočasni” tretji človek – dober za konsolidacijo ali vsaj streznitev stranke.

Sicer pa sem prepričan, da LDS na volitvah leta 2008 še ne bo imela realnih možnosti za vrnitev na oblast, četudi se medtem strezni in konsolidira. Drznem si napovedati, da je Kacin ne bo znal in mogel pripeljati do zmage – čeprav obenem mislim, da to ne bi uspelo nobenemu od kandidatov, četudi bi bili več kot trije. To bi bilo možno kvečjemu v primeru, če bi se stranka z res dobrim predsednikom – novim ali starim – znala pobrati že 4. oktobra 2004 zjutraj, ne pa da so izgubljali čas eno celo ključno leto.

Gantar, Gaber, Širca, Vajgl, Lahovnik, Pavliha in Kopač (ali celo ne nesposobni Rop, če bi ga kdo znal in smel imeti pod kontrolo) so nedvomno zdravo trdo jedro stranke. Seveda pa je težava LDS po eni strani v tem, da se ne znebi modelov à la Kacin in Anderlič plus Vika Potočnik – da ne govorim o satelitskih, morda res dobro obveščenih, a ne preveč pooblaščenih prišepetovalcih, kakršna sta Šetinc in Balažic –, po drugi pa, da ne zna ali noče imeti liderja.

V tem smislu je LDS zrcalna podoba svobodomiselne Slovenije, ki nad sabo ne prenaša nobene avtoritete. Nepriznavanje avtoritete – četudi le simbolične ali morda ravno simbolične –, je značilno slovenski problem sposobnih in kompetentnih, ki jih še tako kongenialna in sinergična avtoritativna figura hromi v njihovih prizadevanjih in za nameček tudi etično ovira. Jaz kot neprizadet opazovalec sem se nad usodo LDS zamislil takrat, ko se je Gregor Golobič odločil, da se ne bo več s tem ukvarjal. Takega človeka bi LDS rabila, in to ne le za ideologa, temveč za frontmana vseh prej naštetih, ki so opravilno sposobni delavci in ne liderji. Ali pa Zorana Thalerja ali Igorja Bavčarja ali magari Aljo Brglez.

Še najbolje pa bi bilo, če bi LDS pritegnila v svoje vrste Boruta Pahorja. To bi bil seveda dramatičen in nepričakovan, a gotovo najbolj logičen prestop na slovenski politični sceni. Pahor se mi zdi absolutno pozitivna, združevalna osebnost z vso potrebno poštenostjo, kredibilnostjo in diplomatskostjo, morda celo najbolj od vseh trenutnih slovenskih politikov. No, Pahorjev problem je seveda v tem, da je predsednik Socialnih demokratov in da je njegova kariera zašla v Bruselj – kar ni ravno slepa ulica, ne vem kako perspektivna (in hvaležna) pa tudi ne. Pahor se mi je najbolj prikupil, ko je lani jeseni razmišljal o vstopu v koalicijo, česar pa stari bizgeci v njegovi stranki seveda niso podprli. Pahor je dejansko v napačni stranki, in čeprav je treba ceniti njegovo pripadnost oziroma zvestobo, bo po mojem kmalu prišel čas, ko bo moral resno razmisliti o ustreznejšem političnem okolju in seveda tudi o funkciji – pa ne predsedniški, ki mu jo zaradi domnevne prevlade imidža nad dejanskimi sposobnostmi pripisujejo.

Podobno bi lahko LDS-ovci rekrutirali tudi Lojzeta Peterleta. Pri njem je malo dolgo trajalo, a slednjič se je le razvil v verodostojnega, žlahtno konservativnega in vrhunsko zmernega politika, ki bi ga morala znati ceniti katerakoli stranka bolj od njegove NSi.

V Sloveniji smo lahko dovolj zaskrbljeni, če že ne naravnost žalostni zaradi tega, ker smo obsojeni, da bomo še kdo ve kako dolgo morali gledati ene in iste face – vsaj znotraj prve lige –, ki bodo rotirale med vlado in parlamentom. Glede tega seveda ni izvzeta niti LDS. A ta perspektiva bi bila veliko znosnejša, če bi najnormalnejši med vpletenimi pozabili na stare zamere in ta škripajoči voz skupaj potegnili naprej.

Obstajata dve razlagi, zakaj se novinarji preveč ukvarjajo sami s seboj oziroma z mediji. Po eni teoriji je ta debata vsiljena s strani politike in medijskih lastnikov, ki se vtikujejo v zadeve, v katere se ne bi smeli. Po drugi pa je ta k sebi usmerjena pozornost zgolj posledica novinarskega občutka samopomembnosti, vsekakor pa tudi zaskrbljenosti za lasten status, ki se počasi, toda vztrajno degradira.

Vsekakor je slovensko medijsko okolje pravcati laboratorij sociologije novinarstva.

V socializmu, ko so bile družbene razlike manjše kot dandanes, so se novinarji rekrutirali iz brezoblične mase srednjega sloja. Te sicer majhne razlike pa niso bile neopazne. Strukturacija je bila fino, toda razvidno niansirana: socialna distanca je bila majhna v materialnem smislu, a tem večja v kulturnem. Kar je novinarje razlikovalo od drugih, je bil nadpovprečen izobrazbeni sklop sposobnosti – se pravi razgledanost, kultiviranost, pismenost, specializiranost, profesionalna osredotočenost.

Na nivoju življenjskega stila in vrednot so bili še najbolj podobni umetnikom. Prevladujoča drža je bila napol boemska, napol svobodomiselna, odnos do jaza in družbe pa v glavnem prezirljiv in nemaren. To je že takrat kazalo na frustracije, ki so se morale porajati v glavah privilegiranih, pa tudi manipuliranih “družbeno-političnih delavcev”. Novinarji so bili v prejšnjem režimu ljudje iz zgornjega srednjega sloja, ki so (skoraj) vse vedeli in so si tudi vse upali pomisliti, če že ne napisati. Informiranost je bila večja vrednota kot danes, saj so bile informacije filtrirane in dozirane iz homogenega in transparentnega ideološkega centra moči. Biti informiran je pomenilo znati brati med vrsticami, in brati med vrsticami je pomenilo biti sam svoj disident. To so novinarji ne le znali sami, temveč so tudi omogočali javnosti. Zato so bili bolj družbena elita kot danes, ko si to le še domišljajo, nimajo pa skoraj nobenega socialnega feedbacka, da jih imajo za elito tudi drugi sloji in poklici.

Če povzamem: nekdanji socialni, kulturni in politični profil novinarja je vseboval kontradiktorne elemente serioznosti in frivolnosti, intelektualizma in ljudskosti, pokončnosti in resignacije, celo modrosti in norosti. To je bila kontroverzna mešanica, ki pa nikakor ni bila neposrečena ali celo nesrečna. To je izročilo polpreteklega slovenskega novinarstva, mimo katerega ne morejo niti današnji mediji. Toda kaj je od vseh teh elementov ostalo?

Bistvena družbena razlika med nekoč in danes, ki zadeva medije, seveda ni politična, temveč ekonomska. Svoboda tiska je danes resda večja kot v prejšnjem režimu, vendar le v političnem smislu, medtem ko so se premosorazmerno povečali ekonomski pritiski na medije. Informacij ne filtrira in dozira več en sam, homogen ideološki center moči, temveč protejsko razpršeni vzvodi od lastnikov do oglaševalcev, in še pri tem se to velikokrat dogaja z novinarskim konsenzom. Zunanjih vplivov na medije absolutno gledano morda ni več kot kdajkoli prej in morda tudi niso močnejši, vendar se jim je veliko težje postavljati po robu zaradi njihove nepreglednosti, netransparentnosti, kompleksnosti.

In tu seveda ne govorim le o vplivanju ali poskusih vplivanja na vsebino, temveč tudi o socialnih vplivih. Današnji mediji ne favorizirajo več nadpovprečno razgledanih, kultiviranih, pismenih, specializiranih, profesionalno osredotočenih posameznikov, ki bi odstopali od povprečja in bili kakršnakoli elita. Bog ne daj. Elita – kdorkoli že – so tisti, ki so v medijih objavljeni, ne pa tisti, ki jih delajo. Prav, nič hudega. A to drastično spreminja današnje kriterije rekrutacije novinarjev. Danes so najbolj iskani ljudje, ki po izobraženosti, samostojnosti in svobodomiselnosti ne izstopajo. Tako se slovenski novinarski bazen vse bolj polni z brezbrižnimi, a z zaposlitvijo hitro zadovoljnimi ljudmi brez posebnosti, ki hvaležno pristajajo na pravila negativne selekcije. Današnji socialni, kulturni in politični profil novinarja je še najmanj od vsega kontradiktoren ali kaj šele kontroverzen, s tem pa tudi nič več srečen in posrečen. Frivolnost se je brez protiuteži serioznosti sprevrgla v objestnost; ljudskost brez intelektualizma je postala populizem; resignacija brez pokončnosti se je umaknila upogljivosti; norost brez modrosti pa je podivjala.

Ta sociogram je samo baza, na kateri vse skupaj stoji. A bolj ko gremo proti vrhu medijske piramide, več je tudi ostankov prejšnjega profila. Te spremembe namreč pričajo le o socialni tranziciji slovenskega novinarstva, ne pa tudi o politični in profesionalni. Teh tranzicij ne da ni bilo, sta pa bili počasnejši in manj drastični, saj sta za razliko od socialne tranzicije lahko skoraj izključno zavestni in le komajda spontani. Sedanja vlada na dejstvu nedoživete ali vsaj neizživete politične tranzicije utemeljuje velik del svoje kritike medijev, vendar ji v tem dam prav le toliko, da lahko sam pri sebi cenim, da problem vsaj opaža, če že ne tudi razume.

Politično gledano so slovenski mediji morda res bolj levičarsko liberalni kot pa desno konservativni. Toda dokler na to domnevno neuravnoteženost gledamo skozi politična očala, je ta problem – če je to sploh problem – res nerešljiv. Po eni strani je to namreč posledica socialnega, kulturnega in političnega izročila polpreteklega novinarstva, o katerem govorim zgoraj, po drugi pa vsako nasilno, administrativno, prevzgojno spreminjanje tega izročila dejansko pomeni zmanjševanje svobode tiska. Če bi gledali na to bolj ali zgolj profesionalno, pa bi bile zadeve videti že v izhodišču manj dramatične. Manj političnih in komercialnih pritiskov na medije bi omogočilo hitrejšo in temeljitejšo profesionalizacijo, ki lahko edina pripelje do tiste prave uravnoteženosti, ki se ne meri z zadovoljstvom političnih instanc in strank. Žal pa je cena za to zelo visoka: politiki in lastniki bi se najprej morali odpovedati svoji prvinski, komaj potešljivi lakoti po medijih. Dokler bodo mediji zanje taka fast-food požrtija, ne morejo od novinarjev pričakovati, da se bodo spremenili – pa ne zato, ker se iz kljubovanja ne bi hoteli, temveč ker se ne bodo mogli.

Ko so se v začetku septembra pojavili plakati za Direkt, sem se retorično vprašal, ali so avtorji in naročniki reklame dotične ljudi vprašali, ali so pripravljeni v njej nastopati in s tem prispevati k prepoznavnosti in poslovni uspešnosti novega tabloida.

Šlo je za kolažno packarijo fotografij politikov – in če sem prav videl, najmanj dveh gospodarstvenikov –, ki se s črnimi nalepkami čez oči v različnih pozah slinijo okrog nekakšne slačipunce. Družbeno angažirano sporočilo se je glasilo: “Politiki bodo odslej dvakrat premislili, preden kaj storijo (kar je dvakrat več kot prej)”. Druga verzija plakata pa so bili podobno razpostavljeni glasbeniki, artisti in drugi glumači, s pripisom: “Kjer estrada nastrada”.

Oglaševalsko razsodišče, moralna instanca Slovenske oglaševalske zbornice in brezzobi bav-bav vsakega reklamarja, si je medtem naložila težko delo. In glej! Ko se je Direktova akcija že iztekla in so naokrog viseli le še pozabljeni plakati, je razsodišče promptno ugotovilo, da je pritožba skrivnostno anonimnih “potrošnic in potrošnikov” zoper oglaševalsko akcijo utemeljena. Oglaševalca je javno pozvala, naj inkriminirana oglasna sporočila umakne “z zunanjih oglasnih površin in iz tistih tiskanih medijev, katerih ciljna publika so tudi otroci in mladostniki”.

Razsodišče v stilu pravniškega grdorečja ugotavlja, da “predmetni” oglasi niso v skladu z določiloma 3. člena oglaševalskega kodeksa, ki določa, da oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi žalilo javnost v smislu splošno prevladujočih pravil o dostojnosti, in da oglas ne sme prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv ali podcenjujoč način. Direktova oglasna sporočila pa so tudi v nasprotju s 6. členom, ki zahteva, da so estetska in v skladu z zahtevami kulturnega okolja in da ne iritirajo porabnikov z napadalnostjo in neokusnimi prijemi, prizori, izrazi itd.

To izvedensko mnenje, če lahko tako rečem, se sklicuje na nebulozne predpostavke, ki si jih ne bi drznili zagovarjati niti najkompetentnejši filozofi in sociologi. Zelo bi me zanimalo, kaj si SOZ predstavlja pod “splošno prevladujočimi pravili o dostojnosti”; kaj je zanje “estetsko”; kako definira “zahteve kulturnega okolja”.

Gre za značilno slovensko dušebrižništvo, ki se v svoji dobronamernosti sklicuje na pozitivne družbene norme, ki se jih ljudje kolikor-toliko držijo, niso pa (več) tako zavezujoče, da bi bilo odstopanje od njih moralno sankcionirano. Pri tem pozabljajo, da obstajajo tudi druge, negativne norme, kakršna je recimo ta, da si (tabloidni) mediji jemljejo pravico, da se arogantno obnašajo do znanih in javnih osebnosti na čelu s politiki – pa če si to zaslužijo ali ne (oziroma še preden si zaslužijo).

Sankcioniranje odstopanja od teh norm pa ni poslanstvo samoregulativnih organov, kakršna so profesionalna razsodišča. To je stvar vsakega posameznika, ki se čuti prizadetega v svoji človeški integriteti.

Direktove reklame niso bile sporne zato, ker kvarijo kulturno krajino in ker so v drastičnem nasprotju z nenapisanimi pravili dobrega okusa. Slovenska kulturna krajina je že tako ali tako pokvarjena, pravila dobrega okusa pa so popolnoma irelevantna. Direkt in njegova oglaševalska akcija sta samo kaplji v morju vsesplošnega primitivizma. In četudi se bomo v tej godlji vsak čas utopili, ne moremo zaradi tega nikogar niti tožiti niti vleči za ušesa s pomočjo samooklicanih kvazi etičnih instanc. In da bi bila ironija še večja, se s temi mlini na veter bojujeta prav tista ceha – namreč oglaševalski in novinarski –, ki sta k temu katastrofalnemu stanju največ prispevala.

S strani SOZ-a je seveda še tem bolj svetohlinsko, da se jim nikoli ne zdijo sporni oglasi, ki grobo posegajo v uredniško integriteto medijev – naprimer tisti, ki jih “kreativno” raztresejo čez cel časopis ali celo na eno in isto stran, kot da so del vsebine. Glavno, da so v skladu z moralnimi družbenimi normami!

SOZ-ovo razsodišče ni niti pomislilo, da je reklama sporna zato, ker so upodobljene – oziroma uporabljene – ljudi brez vprašanja in pristanka postavili v vlogo oglaševalskih modelov za časopis (ki jim za nameček še celo vnaprej grozi). Gre vendar za zlorabo podobe posameznikov – in glede na prepoznavnost le-teh kot javnih osebnosti tudi za zlorabo imena – z namenom pospeševanja prodaje! SOZ pa naklada o estetiki, dostojnosti in kulturnosti!

Ne omenjam prvič, da se je aroganci medijev mogoče postaviti po robu samo z individualnimi tožbami. Posameznik, zlorabljen za oglas, naj išče moralno in/ali materialno zadoščenje sam na sodišču, ne pa da se pusti jemati v zaščito nekoristnim polprofesionalnim moralistom. Seveda pa ne moremo računati na to, da bi se za take korake odločali politiki – morda kvečjemu estradniki.

Po svoje je neverjetno, da je pri vsej tej kverulantnosti, ki ljudi žene na sodišča po pravico zaradi pol metra parcele, tako malo tiskovnih tožb. Delno je razlog gotovo tudi to, da so sodišča v imenu svobode tiska in izražanja bolj naklonjena medijem in oglaševalcem kot pa privilegiranim posameznikom, ki se jim to največkrat dogaja. In če so jim slučajno kdaj le naklonjena, se glede odškodnin ravnajo po ustaljeni sodni praksi. Ta prizadetim praviloma dodeli nekaj nepomembnega drobiža, ki nikogar ne odvrne od tega, da bi še kdaj zagrešil kaj podobnega.

Ko se je pred časom v Novicah spravil name Grega K. – Kafka, Kurba, Kališnik, karkoli že –, sem prvič resno razmišljal, da bi vrnil udarec na sodišču. Tožba, o kateri sem razmišljal, pa ne bi temeljila na moji osebni prizadetosti zaradi omadeževane časti in dobrega imena – ker v svoji vzvišenosti nad kreteni tega dejansko ne doživljam tako –, temveč na precedenčno orjaški odškodnini, ki bi spametovala še tako lahkomiselnega nesramneža. Za poskus sem poslal inkriminirani tekst tudi nekaj ljudem v tujino. Za razliko od Slovencev, ki so me vsi po vrsti prepričevali, da ni šans, da bi v najboljšem primeru iztožil še kaj več kot opravičilo, ki ga nisem rabil, pa so bili vsi od zunaj prepričani, da bi tožbo zaradi tako svinjske defamacije stoprocentno dobil.

Človeku ne moreta zagotoviti pravice ne država ne družba. Poišče si jo lahko samo sam.

Iskreno upam, da ni nikogar, ki bi se privoščljivo veselil kolobocij na Delu. To, kar se zdaj tam dogaja, je namreč katastrofa, ki bo pripeljala do potopa Dela kot vodilnega dnevnika. In to še zdaleč ni dobra novica, ki bi se je kdorkoli smel veseliti, saj bo drastično degradirala medijski in časopisni prostor tako s stališča konkurenčnih novinarjev kot nezainteresiranih konzumentov.

Februarja 2003 sem za Finance napisal kolumno z naslovom “Delo ma novo flaško”. Vir vsega zla je v tem, da je Pivovarna Laško takrat prevzela skoraj 20 odstotkov Dela in ta delež pozneje še povečala. Če Delo ne bi prešlo pod kontrolo laških piromanov, se vse to ne bi dogajalo. Vendar v retrospektivi opažam, da sem imel prav le načeloma, ne pa tudi v podrobnostih.

Zdaj vidim, da ni res, da bi Turnšku šlo za to, da bi zaščitil nacionalni interes, češ, če ne bomo mi kupili Dela, ga bodo pa tujci, ker osrednji časnik je treba ohraniti v slovenski lasti. Dajte no. Turnšku dol visi nacionalni interes. Še več! V nasprotju z očitki mu je dol viselo tudi zavezništvo s Forumom 21. S stališča nacionalnega interesa so bile transakcije z Delom vedno nepomembne. Edini interesi so bili interesi Pivovarne Laško. In če je takrat prevladoval strah, da bodo novokomponirani medijski lastniki delali s časopisom kot skladiščnik s sodčkom piva, se je po dveh letih izkazalo, da v bistvu delajo z njim kot svinja z mehom.

Preden so začeli delati z Delom kot svinja z mehom, pa se je seveda najprej morala zamenjati oblast. Šele v novem političnem okolju je bilo treba začeti vleči poteze, skregane z zdravo pametjo. Politično gledano je bil status quo do lanskih volitev optimalno, tako rekoč naravno stanje. Tudi v medijih. Ko pa je prišla na oblast dotedanja opozicija, je bilo treba začeti vse postavljati na glavo.

Eden od razlogov, zakaj se država ne bi smela lastniško ali kakorkoli odločevalsko vpletati v gospodarstvo – vključno z mediji –, je ta, da niti paradržavni skladi ali kaj šele stranke načeloma niso najboljši lastniki in največji demokrati. Lahko so, je pa riskantno. Zato ta razlog ni bistven. Bistveni razlog je, da je na svetu že po defaultu daleč preveč podrepnih muh, katerih endemni prostor so politične štale. Sedanja vlada dela prepih, vendar pri tem ne gre za to, da bi se muh znebila. Gre za to, da bodo namesto enih priletele druge. Velike – naprimer pivske muhe – pa bodo itak ostale in bodo samo še bolj nadležne.

Da je treba Darijana Koširja zamenjati, je bilo jasno vsaj od dne, ko je bil na mesto odgovornega urednika imenovan. Podpora, ki jo je med postopkom užival med novinarji, je bila pirova in nenačelna: bolje novinarski ščinkavec v roki kot politični jastreb na strehi. Toda od Pivovarne Laško – ali magari vlade, če se v to res vtikuje – bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo namesto Koširja imenovali nekoga, ki bi deloval kredibilno.

Jani Virk seveda še zdaleč ni zadrt desničar, kot so prepričani mnogi. Je pa res, da je Virk Janši všečna izbira. In to je za funkcijo odgovornega urednika Dela ali kateregakoli časopisa že dovolj slaba popotnica. Slaba popotnica za Virka je tudi referenca, da bil nekaj časa odgovorni urednik Slovenca – ko je barka že tonila in jo je panično reševal vsakih nekaj mesecev nov urednik –, ki je bil prav tako politično izmišljen, politično dirigiran in politično vzdrževan časopis. Virk je dober samo za lastnike, ki si od njegovega imenovanja – oziroma od zadovoljevanja želja oblasti, pa čeprav le tihih – obetajo politični profit pri kakšnih drugih akvizicijah (naprimer Mercatorju).

A če bi šlo samo za Virka, jaz ne bi bil preveč zaskrbljen za usodo Dela. Prvič ni pošteno prejudicirati njegovih (sedanjih) sposobnosti, drugič in navsezadnje pa tudi ne more biti slabši od Koširja.

Problem je seveda Slivnik.

Danilo Slivnik je poleg Bojana Požarja in mene skoraj edini pravi medijski fanatik v Sloveniji, kakršen bi človek, ki hoče na tem področju nekaj ustvariti in spremeniti, moral biti. Njegov lastni problem pa je v tem, da je obenem tudi človek z najbolj gnusno moralno-politično držo v medijih, kar si jih je mogoče predstavljati.

Trditi, da je Slivnik oportunist, je premalo vsaj od trenutka, ko je tik pred razpadom Partije postal član CK in si pri tem upal še razglašati, da je to storil iz novinarske radovednosti. V trenutku razsvetljenja je lepo kariero na Delu zamenjal za ustanovitev Maga – a kaj, ko je to bil le poligon za njegove teorije zarot, španska stena za medijski pluralizem ter izgovor za njegovo mitomanijo in kalimerovščino, češ, kakšna krivica, da nas tako malo ljudi bere. Za vse so krivi LDS-ovci in Kučan. Seveda ni čudno, da je to smetje od Maga kot lastnik dobro prodal. Prav tako ni čudno, da je to smetje že ne več kot lastnik v nadaljevanju “skoraj” prodal še enkrat. Še manj je čudno, da ga je “morda” prodal še tretjič.

Veliki maščevalec je dočakal svoj trenutek, ko se je opozicija končno povzpela na oblast. In najsi je Delov nakup Maga in Slivnikovo članstvo v upravi Dela Janševa ideja – oziroma zahvala za dolga leta brezrezervne podpore – ali pa diabolična prilizovalna poteza Laščanov, v vsakem primeru je to točno tako, kot je Peter Frankl pripomnil v ponedeljkovih Financah: da v bistvu Mag prevzema Delo in ne obratno. Čeprav me že pet let ni na Delu, me zmrazi, ko pomislim na Slivnikov comeback. Človek, ki še ne ve, kdo ga jemlje v službo (in ali ga sploh), po televiziji že vnaprej nadira upravo, katere član naj bi postal, ker ne razpravlja o njegovi novi službi, in napoveduje drastične ukrepe. Ne bi rad bil v njihovi koži. Prej bi jim privoščil, da jih prevzame Murdochov News Corp. Ti bi vsaj vedeli, kaj morajo storiti.

Tako kot sem še zdaj skeptičen do panike, ki jo je liberalna Slovenija zagnala zaradi novega zakona o RTV, pa sem tem bolj zaskrbljen zaradi desanta na Delo. Ingerence ustanovitelja javnega zavoda še zdaleč niso tako sporne kot uzurpacija privatnega podjetja, ki je v resnici v službi javnosti. In bojim se, da se bo v primeru Dela bolj kot v primeru RTV izkazalo, kako nevzdržno je delati z javnim kot svinja z mehom, in kako daljnosežne posledice lahko to v resnici ima.

Z leti, ko je rasla moja zbirka CD-jev, je naraščala tudi potreba po evidentiranju. Pred nekaj leti sem se tako odločil, da bom ročno vnesel v računalnik vse naslove plošč, vse izvajalce - ne samo avtorje, temveč tudi zasedbe -, vse naslove skladb in vse založbe. Nisem več točno vedel, katere vse CD-je imam, kdo vse izvaja določen komad - kar je relevantno zlasti v jazzu - in komu sem določen CD posodil. V moji glavi in na policah je začela nastajati zmešnjava.

Kakorkoli, obupal sem po kakšnih tridesetih vnosih. Včeraj pa sem našel rešitev.

Iz maila od Version Trackerja sem med drugim izvedel, da je na razpolago shareware program za urejanje zbirke DVD-jev. Downloadal sem si trial verzijo in ugotovil, da je zadeva zanimiva in predvsem uporabna. Toda ker imam zelo malo DVD-jev, z njimi nimam težav. Zato sem ne vem več kaj vtipkal v Version Trackerjev iskalnik in naletel na Delicious Library: program za evidentiranje knjig, filmov, glasbe in iger. V sekundi sem plačal 39,90 USD in začel vnašati CD-je.

Program deluje tako, da z iSightom - Jonas, še enkrat hvala: bom kmalu vrnil! - skeniraš črtno kodo na škatli CD-ja, nakar Delicious Library poišče artikel na Amazon.comu. Ponavadi jih najde več - različne izdaje in podobno, vključno z angleškim, kanadskim, francoskim in japonskim Amazonom -, zato moraš ustreznega odkljukati in že je CD v databazi. S sliko ovitka, izvajalcem, datumom izida, vsemi komadi, založbo, itd.

Nekateri starejši CD-ji - sam sem jih začel kupovati leta 1988 - nimajo črtne kode. V tem primeru vtipkaš naslov (in izvajalca) in pritisneš “najdi po naslovu”. Če pa CD-ja ni v Amazonovem katalogu - naprimer slovenski izvajalci -, potem pa item vneseš pač ročno. Če se ti ljubi, tudi komade.

V nadaljevanju ni treba drugega kot pritisniti jabček-presledek - ali v mojem primeru stranska gumba Mighty Miške - in v Spotlight vtipkati naprimer naslov iskane skladbe. Neverjetno!

Več CD-jev, kot jih imam sam, videvam samo še v trgovinah - kjer jih je seveda še bistveno več, da ne bo pomote. Zato mi je skeniranje z iSightom še posebej v zabavo. Ko kamerca odčita črtno kodo, seveda pridno zapiska, kot če prodajalka v trgovini potegne jogurt čez laserski čitalec.

Zabavno in koristno! Ko vnesem CD-je, pa pridejo na vrsto knjige.