Arhiv za November, 2005

2. pismo, Marko Manci: Ne mi težit s smrtjo, prosim!

Sreda, 30. november 2005

Draga Manca,

glede demonstracij vam lahko postrežem z anekdoto. Res je, da bi bolj spadala v 24 ur, a nič zato. Gre za to, da sem s svojim salonskim, v letne gume obutim avtom obtičal v kolesnicah vremensko-političnega kaosa. En sam mimoidoči mi je priskočil na pomoč, žal neuspešno. Hvala bogu je prišlo mimo pet, šest demonstrantov, ogrnjenih v rdeče pelerine Svobodnih sindikatov Slovenije. Poprosil sem jih za pomoč, pa so v polomljeni angleščini rekli, da ne razumejo. Po angleško sem jim rekel, naj se punce za obtežitev usedejo na zadnji sedež, fantje pa porinejo. Gladko sem speljal. Potem sem jih vprašal, odkod neki so, pa so rekli, da iz Nemčije, Avstrije, Češke, Poljske. Zahvalil sem se jim za solidarnošč in se odpeljal.

Kadar obtičim v snegu, me vedno porine ven neka zanimiva družbena skupina. Pred desetimi leti sem imel podobno zimsko sceno. Mimo je pripeljal avto in ustavil ob mojem; izstopile so štiri uršulinke. Sestra šoferka je rekla: “Ni problem, gospod, bomo malo porinile, pa bo.” In je bilo!

Manca, nikar mi ne prodajajte te megle, da vam je mar za prikrajšane. Tudi meni ni vseeno. Vsem ljudem želim vse dobro, ampak stvari niso tako enostavne. Vzemiva za primer Muradifa Hasanovića, delavca v Litostroju, ki je taisto soboto v Dnevniku povedal nekaj žalostnih o sebi in krepkih o družbi. Če gledam na njegov položaj emocionalno, potem z njim sočustvujem. A to še ne pomeni, da sem proti reformam. Sem za reforme, čeprav ne vem, ali se bodo obnesle. Nisem dovolj pameten. Premorem pa vsaj toliko zdrave pameti, da vidim, da je treba nekaj spremeniti. Tako ne gre več naprej. Za Muradifa še veliko manj kot zame! Zato raje verjamem vladi in reformnim ekonomistom kot pa delavcu. Deprivilegiran človek ne razmišlja trezno o vzrokih za svoj položaj. Še več: takšne demagogije, kot se jo grejo Semolič in drugi sindikalisti – ki jim Muradif verjame –, zlepa ne boste slišali od nobene vlade. Niti od te, proti kateri tudi vi sami zdaj nastopate, čeprav ste jo še pred leti, ko je bila v opoziciji, podpirali.

Moje življenjsko vodilo v teh zadevah je stavek, ki ga je zapisal Josip Vidmar: “Če Nietzsche trdi, da Boga ni, preprost vernik pa, da je, dam prav Nietzscheju. Toda če trdi sveti Avguštin, da Bog je, preprost ateist pa, da ga ni, potem dam prav svetemu Avguštinu.” Kaj hočem povedati? Ne identificiram ali kaj šele solidariziram se z ljudmi, ki se mi ne zdijo kredibilni. Imejte me za racionalističnega obsesivca, oportunista, kompulzivnega intelektualca, kazuista, karkoli. Ne bom vam zameril. Tisti, ki čuti posledice, nima prav. Prav ima tisti, ki je bolj pameten! Resnica ni skladnost izjave z dejstvi, ampak doslednost intelekta.

Tudi glede premiere v Drami vas moram malo skregati. Kaj se to pravi, da celo vi, ki ste tako zgovorni, odprti, prešerni, neženirani in sploh priljudni, podlegate tej malomeščansko premierski vljudnosti, ki iz zlagane uvidevnosti prepoveduje sproščen pogovor s človekom, ki ga opazite v spremstvu osebe nasprotnega spola, ki je ne poznate! Tisti večer niste bili edini, ki ste se do mene vedli zadržano. Takoj mi je bilo jasno, da je razlog “svetlolasa mladenka”. Celo še bližja znanka od vas je pristopila k meni in mi šepnila: “Najprej sem mislila, da si s hčerko!” – kar bi lahko vzel kvečjemu kot kompliment hčerki. Hej, to vendar je bila moja hčerka! Šestnajstletna! Zamerim vam še tem bolj, ker ste me le nekaj tednov prej na debatni večerji pri Vale-Novakih videli v družbi “upadljive črnolaske” – če citiram Novice –, po čemer sklepam, da mi pripisujete, da na vsako kulturno prireditev peljem drugo žensko!

A propos Jančar. Literaturo dojemam tako kot glasbo: zadošča mi, da me očara kot umetnina. Zato se je ne trudim razumeti v tem smislu, da bi se z njo identificiral. Ni se mi treba strinjati, da bi mi bila všeč. Katarina, pav in jezuit je literatura, ki me očara – tudi v odrski izvedbi –, ne iščem pa v njej življenjskih resnic. To ne pomeni, da Drago Jančar nima prav, ko svojim junakom polaga te in te besede v usta. Prav ima natanko toliko, kot lahko ima prav umetnik. Cenim umetniško modrost, toda ne prevajam je v življenje. To, da bi se iz literature učil za življenje, sem prerasel. Za te stvari je non-fiction primernejši.

Metafizična vprašanja me ne zanimajo. O smrti ne razmišljam. Včasih se spomnim, da bom umrl, ampak to misel hitro odženem in živim naprej. Ne mi težit s smrtjo, prosim.

Glede močnih žensk se pogojno strinjam – pogojno iz več razlogov. Za začetek mi ni všeč izraz “močna ženska”. Raje bi rekel “prava”. Toda kakšna je prava? In kaj s tem mislim: “a real woman” ali “the right woman”? Kakšna bi naj bila prava v prvem pomenu? Tipična? Bog ne daj! Raje rečem, da ne vem. Pa v drugem pomenu, torej v smislu kompatibilnosti z moškim? Po mojem za enega takšna, za drugega spet drugačna. (Toda kakšna naj bo prava ženska, ki ni z moškim? To vem še manj: najbrž takšna, da bo prava samo zase.) Naprej. Ženska je lahko močna, ni pa zato že prava. Zato tudi mislim, da močna ženska ni sama po sebi pozitiven model. Šibak moški ne rabi močne ženske oz. ne more z njo živeti, ergo je lahko srečnejši s šibko. Strinjam pa se, da šibak ali celo povprečen moški ne rabi ali ne mara ob sebi močne ali prave ženske, ker ob njej ne more dominirati. To ni zgolj stvar ustroja družbe in psihologije spolov, ampak tudi mačističnih klišejev. Kakorkoli, vse je relativno. Iz izkušenj se ne dá veliko naučiti. Meni je jasno samo nekaj: za ženske in moške velja, da je en in isti človek z enim partnerjem takšen, z drugim pa drugačen, in da ne more z gotovostjo vedeti, ali je našel pravo ali pravega, ker se iz odnosa v odnos kot človek spremeni, pri čemer lahko iste lastnosti, ki so prej odnos ovirale, ta odnos zdaj ohranjajo. In obratno.

Mogoče se vam zdijo moja razmišljanja preveč poenostavljena ali celo trivialna. Ampak saj sem vam rekel, da sem človek, ki stoji trdno na tleh. Sicer pa upam, da sem le navrgel nekaj iztočnic, s katerimi me boste lahko provocirali naprej. O politikih bova pa že še kakšno rekla, brez skrbi!

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

1. pismo, Manca Marku: So slovenski oblastniki čustveni invalidi?

Nedelja, 27. november 2005

Dragi Marko,

z vami bi rada podelila sveto jezo, ki me je prijela včeraj, gledajoč 24 ur na POP TV. Vi boste razumeli, saj ste redka vrsta medijsko vrhunsko pismenih ljudi, pa še medijski fanatik za povrhu. (Saj ste se nekako tako označili v eni izmed Dnevnikovih kolumen?) Bila sem na sobotnih demonstracijah, kakopak. Ker sem zoper razpad socialne države in mi je za brezposelne, bolne, stare, prestrašene mlade in vse na rob odrinjene resnično mar. Se popolnoma strinjam s člankom iz Le Monde diplomatique – super, da ga novinarski klub izdaja v slovenščini, imamo vsaj okus po tem, kaj je vrhunsko kakovostno novinarstvo! – o (ne)socialni Evropi, ki ga Corinne Gobin sklene: “Strategija ‘evropskega socialnega modela’ ni globoko preoblikovala ne gospodarskega liberalizma ne nedemokratičnega reda, ki ga je vpeljala Unija, temveč socialno in državno oblast. Socialna politika Unije je tako postala orodje za uničenje inštitucij socialne države ter javnih služb, v nevarnost pa postavlja celo sam koncept družbe”. Saj zato sem tudi bila evroskeptik in sem soustanovila Junijsko listo!

Torej: na demonstracijah ogromno ljudi, zagotovo več kot dvajset tisoč, okoli ameriške ambasade pa policijskih vozil in policajev, kot jih ni bilo niti leta 1971! Mar živimo v policijski državi, ki se boji lastnih delavcev? Med demonstranti so bili tudi policijski sindikalisti. Le kako je bilo onim na konjih in s pištolami zoper svoje ljudi pri duši? Zvečer mi je novinarski refleks ukazal, naj gledam poročila na TVS in Pop TV. Na nacionalni televiziji korektni: prva novica prikaz množice, povedana ocena sindikatov, da je bilo okoli štirideset tisoč protestnikov, odlomki iz govorov nastopajočih, mnenja posameznih demonstrantov. V 24 urah pa – sramota za novinarski poklic! Prva vest, ki začenja osrednja poročila na Pop TV, torej vest, ki reprezentira najpomembnejše za slovensko družbo – vreme. Nenavadno dolgo poročilo o vremenskih nevšečnostih. Ko so na TVS že končali s poročilom o demonstracijah, na Popu še kar o vremenu. Druga vest: demonstracije. Reprezentirane takole: najprej vremenske težave, ki pestijo avtobuse, potem demonstranti, pijančki, ki brž zavijejo v bife ali pa imajo stekleničko kar pri sebi, pa goltanje sendviča, ki so ga zrihtali sindikati, in o študentih, ki jih ni – snemali so ob 10. uri –, ker pač še spijo, kot je izjavil eden tistih, ki so bili že na mestu. Ni bilo odlomkov govorcev, ocena števila protestnikov: v napovedi 10 tisoč, med poročilom 15 tisoč. Skratka: neke pijandure in luftarji so prišli afne guncat v Ljubljano. Brez veze, kot je v poročilu izjavila tudi gospa v krznenem plašču in s klobukom na glavi.

No, zdaj sem povedala in mi je lažje. Prav imajo psihoterapevti, ki priporočajo, da človek izpove svoje stiske, izreče svojo jezo, strah. Čustev ne gre tlačiti v molk, ker čez čas spregovori telo: z boleznijo. Komunicirati! Komuniciranje je zdravljenje in zdravljenje je komuniciranje, vedno odlični zdravniki in zdravilci.

Ampak pišem vam še zaradi drugih reči, dragi Marko. Zadnjič sem vas videla na premieri Jančarjeve Katarine, pava in jezuita v Drami. Me je mikalo, da bi se takoj pomenila z vami, pa je ob vas sedela plavolasa mladenka, in vaju nisem hotela motiti. Vas pa sprašujem zdaj: kako ste vi – kolumnist, ki vsak teden razkriva svoja stališča in vadi gibčnost uma, o utripih srca in duha pa v glavnem ne reče nobene – doživljali to igro? Recimo tisti znameniti Katarinin monolog o duši, ki je mene v knjigi močno prevzel: “Se vprašaj: ali je res, da človek, ko umre, preide iz enega sveta v drugega, ali se pretrga ljubezen, ko se to zgodi, ali telo začne razpadati, ker mu je odvzeta duša, ali je ljubezen isto kakor duša in dihanje? In če je tako, zakaj jo potem čutim, ljubezen, tudi v spolu? […] In lahko bi umrla, ko ne bi bilo ljubezni do njega, srce bi zastalo, ker v njem ne bi bilo več duše, ki je ljubezen.” Marko, mar vi kdaj razmišljate o smrti? Morda veste, kako bi radi umrli? In mislite o duši, o duhu? Vas metafizična vprašanja sploh zadevajo?

Gotovo poznate najpogosteje citiranega družbenega teoretika svoje generacije, avtorja znamenite Tretje poti, po kateri je obljubljal hoditi Borut Pahor, a si je očitno premislil, Anthonyja Giddensa. Gospod profesor si je v knjigi Preobrazba intimnosti – hitro je postala uspešnica in pri imenitni založbi *cf. so jo leta 2000 prevedli v slovenščino – privoščil luksuz, za katerega bi po kriterijih naše, v tem pogledu topoumne univerze dobil nič točk. Zanimalo ga je vsakdanje življenje, obravnaval je intimne odnose, referiral pa – oj, v slovenskih intelektualističnih krogih sramota najvišjega reda! – literaturo za samopomoč. Ker je hotel biti razumljiv in berljiv tudi zunaj akademskega kroga. Kar bi v naših razmerah pomenilo karierni samomor. Knjiga odpira oči o tem, kakšna je v postmoderni ženska in kakšen je moški in spodbuja graditev intimnih odnosov, bližine kot najpomembnejšega družbenega temelja. (Kakršen je moški v postelji, tak je v parlamentu. Zato pa je slovenski parlament tak, sem sklenila svojo recenzijo o tej knjigi). Ugotavlja, da moški niso pripravljeni zrahljati vajeti svoje oblasti. Svojo prevlado izkoriščajo za svoje interese, vzroki za to pa so povsem materialni. “Vendar pa je moška oblast ogrožena, ker temelji na soudeležbi žensk ter na ekonomskih in čustvenih storitvah, ki jih zagotavljajo ženske.” Kako že pravi razvpiti Rugelj? Moški se bojijo močnih žensk. Kaj pa če to ni krilatica, temveč družbena resnica, ki drži Slovenijo v primeržu neoliberalnih, vase zagledanih puhloglavih reformistov in oblastnikov, ki ne znajo vzpostaviti intimnih odnosov, zato pa bežijo v politično moč in tiranijo? Ki so čustveni invalidi in ne humane, sočutne in modre osebnosti. Demokracija je razpravljanje. In kdor ne zna razpravljati v zakonski postelji in za kuhinjsko mizo, ne bo hotel – in ne znal! – niti v parlamentu. Kaj pravite, dragi Marko?

Lepo vas pozdravljam,

Manca

  • Share/Bookmark

Katarina, pav in jezuit

Petek, 25. november 2005

Posneto na sobotni premieri, pa sem pozabil prej naložiti. Končno sem enkrat sedel v zadnji vrsti parterja, kjer mi ni bilo nerodno fotografirati! Na levi jezuit Šturbej, na konju pav Šugman, ob njem njegov oproda.

Je to kršitev avtorskih pravic? V nekaterih galerijah je mobitele s kamero že treba obvezno oddati v garderobi. V Sloveniji sem to doživel že tudi v Novi Gorici na Pogorelićevem koncertu. Nisem ga oddal, nisem si pa tudi upal fotografirati!

  • Share/Bookmark

SLO kino odfilmadofilma

Četrtek, 24. november 2005

Niti najbolj vestni kritiki nacionalne kinematografije ali tudi njeni ljubitelji – oboji seveda s primerno dolgim stažem – se ne spominjajo natančno, kako dolgo so nas slovenski scenaristi in režiserji posiljevali z zamorjenostjo na velikih platnih. Kdo razen kinotečnih arhivarjev in pozitivističnih cinefilov bi znal sestaviti seznam avtorjev, naslovov in letnikov produkcije, ki tvorijo polpreteklo enciklopedijo slovenskega filmskega svetobolja?

Cvitkovičev film “Odgrobadogroba” sem si ogledal v precej nekompatibilnih kulturnih okoliščinah. Za začetek mi seveda ni prišlo na misel, da bi ga šel gledat na otvoritev Liffa. Temu je sledila še cela serija zapletov. Odločil sem se za ogled v Koloseju, in to ob uri, za katero se je tik pred zdajci izkazalo, da je neprimerna. Za nameček sem vstopnice že prej kupil po mobitelu – kot da bi obstajala nevarnost, da bo predstava razprodana – in pet minut pred začetkom pridrvel v Kolosej, da bi jih prodal ali zamenjal. Pred blagajno se je petkovemu večeru primerno sicer trlo ljudi, ki pa so vsi prihajali na filme s koka-kolo in kokicami in me čudno gledali, ko sem jih v vrsti spraševal, ali grejo morda na “Odgrobadogroba”. Ko sem se že skoraj sprijaznil, da bo šlo 2.200 SIT v nič, pa se je nenadoma pojavil slovenski pisatelj s prijateljico, ki seveda ni mogel priti na nič drugega kot Cvitkoviča. Tako sem potem kupil vstopnici za poznejšo predstavo, na kateri pa sploh ni bilo tako malo ljudi, kot bi si človek mislil.

Mimogrede: razen tega, da v Koloseju dejansko smrdi po kokicah, ni nobenega drugega razloga za zgražanje. Kulturniška averzija do industrializacije prikazovanja filmov je samo folklora sitnih in neprilagodljivih. Ko gledalec sede v dvorano in ko ugasnejo luči, ne moremo več vedeti, da nismo v Komuni ali Dvoru. Čar filmske predstave ostaja nedotaknjen.

A naj se vrnem k Cvitkovičevemu filmu.

Njegov prvi film “Kruh in mleko” sem si ogledal na portoroškem filmskem festivalu leta 2001. Glavni junak je bil alkoholik, sin narkoman, žena brezposelna. Toda kaj vse je nastopalo v drugih filmih na taistem festivalu! Če samo povzamem iz takratne kolumne za Finance: dva mentalna retardiranca pomagata prostitutki narediti samomor; zvodnikov pajdaš se poščije v krožnik in potunka vanj punci faco; prvič na mainstream platnih smo videli tudi lužico sperme; kriminalec iz gole objestnosti v straniščni školjki utopi žensko, ki jo je tik pred tem posilil; moškemu odrežejo penis; ženski izpraznijo šaržer direktno v vagino (seveda po poskusu posilstva); žrtvine zadnje besede so “smrt me rajca”; mladoletne prestopnike pobije ruska mafija z mitraljezom; travestitu odrežejo prst, zlomijo vrat, odsekajo roko v zapestju. Vse to v dveh, treh dneh festivala, na katerem je briljiral Cvitkovič s svojim “Kruhom in mlekom” in – značilno – ostal brez pravega priznanja.

“Odgrobadogroba” postavlja pod vprašaj vse očitke, ki so bili kdaj izrečeni na račun slovenskega filma. Ta kritična revizija je na nek način tudi samokritika. Zlasti na začetku svoje publicistične kariere sem precej pisal tudi o novih slovenskih filmih, in to brez izjeme sesuvaško. Ne gre za to, da bi se posipaval s pepelom. Nazaj ne vzamem niti ene trditve. Gre za to, da problem ni bil v uzakonjeni zamorjenosti, nad katero sem se tako kot še drugi tudi sam zgražal. Problem je bil v tem, da so bili filmi preprosto slabi in da smo vsi skupaj mislili, da so slabi zato, ker so zamorjeni in ker se fokusirajo na margino margine. Še več: vse od osemdesetih let pa do današnjih časov smo bili smo prepričani, da je morbidnost nekaj slabega že sama po sebi. Zdelo se nam je celo, da imamo od filmarjev pravico zahtevati, naj nam nehajo prodajati tako črne slike slovenske realnosti, ki da jo vidijo le oni sami, in se namesto tega posvetijo kompleksnejšim, manj črno-belim karakterjem in magari manj deprivilegiranim socialnim modelom.

Pomota. “Odgrobadogroba” je film, v katerem nastopajo – faktično gledano – natanko taki tipi ljudi kot v tradicionalno zamorjenih, in ki počnejo natanko te reči, ki so jih počeli že njihovi zateženi predhodniki. Luzerji, marginalci, originali, čudaki, obupanci, pretepači, depresivci, psihopati, posiljevalci, incestuozneži. A kaj potem? Cvitkovič jim je znal vdihniti dušo. Znal jih je prikazati kot realne like iz mesa in krvi. Ah, kaj vendar nakladam! Osebe v “Odgrobadogroba” niso liki, ki bi si jih scenarist in režiser izmislil zato, da bi nanje obesil klišejske, ready-made patološke poteze, ki bi naj prispevale h gledljivosti filma, kot je to storil Vinci Vogue Anžlovar v zgoraj omenjenem “Pokru”, ali k umetniškosti, literarnosti, poduhovljenosti, slovenskosti, cankarjanstvu filma – vse to seveda le v narekovajih –, kot so to počeli mnogi pred Vincijem in njegovo generacijo, ki je na to zamorjenost v bistvu zgolj neprimerno oziroma nepoznavalsko reagirala (tako kot smo jo publicisti z napačnimi argumenti spodkopavali).

Cvitkovič je ta hip najbolj izoblikovan – ali celo edini popolnoma izoblikovani – slovenski filmski ustvarjalec: ustvarjalec s popolnoma razčiščeno osebno umetniško vizijo in obenem absolutno avtonomen ustvarjalec, ki se upravičeno ne zmeni za fiksne ideje in predsodke o slovenskem filmu kot spletu kulturnih praks in navad ter produkcijskih vrednot. Cvitkovič se ne čuti dolžnega zadovoljevati optimističnih ali celo veseljaških pričakovanj gledalcev, kaj šele intelektualnih pričakovanj poklicnih kritikov in tistih, ki postanejo kritiki v trenutku, ko vsega hudega vajeni – a tudi vsega naveličani – stopijo v kinodvorano (po možnosti na otvoritev Liffa) in čakajo, da se bo v filmu razvila zgodba, kakršno si sami predstavljajo, in jih navdala s ponosom, da znamo tudi Slovenci delati dobre filme z dobro fabulo.

Neslavna polpretekla zgodovina slovenskega filma ni Cvitkovičev problem. Ker zna delati filme, si lahko suvereno privošči tudi najbolj morbidne karakterje, ne da bi mu kdorkoli karkoli uporavičeno očital bodisi v kontekstu SLO kina ali izven njega. “Odgrobadogroba” je morda še bolj kot “Kruh in mleko” mojstrovina, ki je tako osebna kot splošna, obenem pa tudi svetovna in slovenska.

  • Share/Bookmark

To je to!

Četrtek, 17. november 2005

Fotografijo je posnel moj kolega Matjaž Vidali 11. maja 2005 ob 21:41:04 na Celovški cesti. Objavljam jo kot tipičen primer, kaj pride v poštev za objavljanje posnetkov z mobitelom na internetu. Recimo temu fotoblog. Nekje greš mimo, nekdo gre mimo tebe, nekaj se zgodi, whatever: in snap! To je to. Veliko medijev – tudi tiskanih in elektronskih (mislim neinternetnih) – to idejo že eksploatira. Think about it!

Model je v dirkaški pozi drvel kakšnih 50 na uro od Uniona proti Šentvidu. Fotografija je nastala med vožnjo, ko sva ga po seriji rdečih spet dohitela nekje pri obvoznici in ga namensko – za en piškav moped zelo dolgo, da bi fotka ja ratala – prehitevala.

  • Share/Bookmark

Pojasnilo

Četrtek, 17. november 2005

V zvezi s pripombami o objavljanju “bolj ali manj brezveznih” – z oceno se strinjam – fotografij na blogu, moram povedati, da se mi ta hip ne ljubi pisati več, kot že sicer pišem zaradi izpolnjevanja obveznosti v tiskanih medijih. Kot pismen in pišoč človek seveda ne morem uporabiti te stare floskule, da fotografija pove več kot tisoč besed. Moja fotografija ne pove več kot tisoč besed, pa tudi nobena fotografija ne pove več kot mojih tisoč besed. Kljub temu pa me zabava objavljati fotografije, ki niso ekshibicionistične, obenem pa pri obiskovalcih bloga vzbujajo zanimanje, kaj hudiča je njihov avtor tam in tam počel. Nismo vsi umetniki, kaj šele paparaci – jaz pa še najmanj. No, sanjam o tem, kako bom nekega dne šef nekakšnega foto deska, v katerega se bodo stekale fotografije, posnete z digitalci (vključno seveda z mobiteli), jaz pa jih bom selekcioniral in uploadal kot kakšen forum moderator. Mogoče ni več daleč dan, ko bo to uresničeno. Do takrat pa prosim za malo potrpljenja.

PS: Pa hvala sitnim za spodbudo za teh par vrstic.

  • Share/Bookmark

Mala terasa

Četrtek, 17. november 2005

Mala terasa

Hvala, Ermin!

  • Share/Bookmark

“Punce, ne jokajte!”

Četrtek, 17. november 2005

Robert Šega je brezobličen anonimus in za nameček antipatikus. Še tem bolj, seveda, če ga kot terminatorja primerjamo z Zoranom Jankovićem, “najboljšim sosedom”, “carjem Zokijem”, kraljevičem ljudskih in medijskih src med slovensko menedžersko elito.

A kaj hočemo: nekateri poklici oziroma funkcije so nehvaležne. Če ti naprtijo nalogo, da moraš po hitrem postopku odstaviti priljubljenega predsednika uprave, to lahko storiš samo “ne meneč se za slab ducat uslužbenk, ki so si v ozadju novinarske sobe tiho brisale rdeče oči”, kot smo lahko prebrali v včerajšnjem Delu.

Odstavitev Zorana Jankovića je najbrž res morala biti prava drama – tudi za nevpletene, torej tudi novinarje (čeprav iz nadaljevanja sledi, da ni tako). Pravim morala biti, ker sem jaz osebno do teh zadev indiferenten. Toda priznam, da sem bil ganjen, ko sem prebral, da se omenjene uslužbenke “niso mogle ubraniti solza” in da jih je Janković tolažil z besedami: “Punce, ne jokajte!” Zato se ne čudim, da je aktivna pena Mr. Šega Muscolo po uspešno opravljenem čiščenju hitro odtekla.

Kot rečeno: ker nisem Mercatorjev uslužbenec, ne bom objokoval Jankovićeve usode. Nikoli ne objokujem usod vplivnih, vodilnih, pomembnih, bogatih, odgovornih, sposobnih in iznajdljivih, ker bi to bilo v nasprotju z zdravo pametjo. Zakaj bi se mi smilili, ko pa so vendar v dobrih in slabih trenutkih svojih karier že zdavnaj dokazali, da znajo poskrbeti zase in eventualno celo za druge? To so ljudje, ki so soljudem enaki le pred zakonom, ne pa tudi pred moralo. Bolj se mi smili delavka, ki izgubi službo. Njej se podre svet, Jankoviću se že ne bo. Šele v njenem primeru zaigra morala. Tako kot moja brezbrižnost do Jankovića ni v nasprotju z mnenjem, da ne bi bilo treba zamenjati konja, ki zmaguje, tudi sočutje do delavke ni v nasprotju s prepričanjem, naj se reva vsaj zdaj fleksibilno prekvalificira, če se že v mladih letih ni dovolj izšolala, da bi ji bilo v življenju mehkeje postlano.

Vladi je bilo očitno neznansko veliko do tega, da odstavi Jankovića, če se je s pomočjo svojih gospodarskih ekspozitur odločila za tako nepopularen korak. Dejstvo je, da je bil tako samozavesten, da je mejilo že na aroganco. Svoje moči se je prekleto dobro zavedal, v sedlu Mercatorja se je počutil varnega, skoraj nedotakljivega, in temu primerno se je tudi obnašal v javnosti. Res je sicer, da je Janković v zadnjem času postal bolj apolitičen, a to je bila po mojem bolj neizogibna posledica dejstva, da je Kučan izginil s prizorišča.

Toda kaj so skratka Jankovićevi nasprotniki pridobili z njegovo razrešitvijo? Gre morda zgolj za demonstracijo moči? Deloma gotovo. Ali pa je to v bistvu politična lustracija, da bi na vseh področjih in nivojih prevetrili domnevno zatohlo miselnost prejšnjega režima in predhodnih vlad? Tudi to je verjetno. Navsezadnje tudi Janković v tem smislu ni nedolžen. Toda kdo si upa vreči kamen vanj zaradi tega? Kdo bi lahko prilezel tako visoko in toliko dosegel, ne da bi se pajdašil s temi ali onimi politiki? Nihče.

Seveda skoraj nihče več ne verjame, da so razlogi za vse te zamenjave strogo poslovni, kot vehementno zatrjujejo novi kadroviki. No, edini razlog to gotovo ni, je pa nedvomno pomemben. Okrog podjetij, kakršna so Zavarovalnica Triglav, Petrol, Mercator, Telekom, Mobitel, se je spletel orjaški pogon dobaviteljev, kooperantov, podizvajalcev, svetovalcev, reklamarjev, prišepetovalcev, urednikov in novinarjev, oboževalcev, honorarcev. Ogromno ljudi služi male ali velike denarje – in to sploh ne nujno nezasluženo ali celo nelegitimno – in se sonči v slavi biznisa po zaslugi velikih podjetij. Mnogi drugi dobavitelji, kooperanti, podizvajalci, svetovalci, reklamarji, prišepetovalci, uredniki in novinarji, oboževalci, honorarci že dolgo besni ali vsaj frustrirani čakajo, da pridejo na vrsto. Zamenjava direktorja ali predsednika uprave takega podjetja pomeni preusmeritev finančnih tokov drugam in lahko torej bistveno spremeni življenje mnogim.

In vendar: ali se jim je splačalo skenslati Jankovića? S simboličnega in ekonomskega stališča – njihovega, seveda – vsekakor, ne pa tudi s političnega. Janković je karizmatična osebnost, s katero se medijsko nezanimivi in za javnost neprivlačni aparatčiki à la Lenič ali Lotrič ne morejo kosati. Jaz sam resda ne morem (več) gledati in poslušati Koze Ane Lize, toda če bi bil na njenem mestu, prav tako ne bi izbral najboljšega zavarovalnega agenta ali črpalkarja, ampak najboljšega soseda. In tudi Mercator je v zavesti potrošniške laične javnosti žalibog pomembnejša institucija kot pa recimo RTV Slovenija. Referendum o novem zakonu o RTVS se je izšel tako rekoč pol-pol. Dan po dogodku je na voljo le ena instantna in že itak pristranska sondaža javnega mnenja – konkretno na Papriki –, v kateri se skoraj štiri petine ljudi ni strinjalo z Jankovićevo odstavitvijo. Po poročanju Financ so ljudje celo klicali v kontaktno oddajo in se besno pridušali, da iz protesta ne bodo več kupovali v Mercatorju. To je sicer iracionalen afekt, toda po mojem je večinsko mnenje dejansko naklonjeno Jankoviću. S tem si je vlada nakopala veliko več antipatij kot s katerokoli dosedanjo potezo, vključno z napovedanimi reformami.

Jankovićeva razrešitev pa se jim je po drugi strani splačala zaradi vpliva na medije. Mercator ima kot eden največjih oglaševalcev tako pomembne budžete, da bi njihovo zmanjšanje ali celo izpad vplivala tudi na večje in uspešnejše medije, kaj šele majhne in ranljive. Ironično je, da je Mercatorjevo oglaševanje za Jankovićevo osebno prepoznavnost naredilo ravno toliko kot za podjetje sámo – predvsem pa to, da je medijsko naklonjenost sebi in firmi tudi Janković sam reguliral z radodarnostjo oglaševanja v določenem mediju. Ko mu je uspel véliki perfidni met s ponarodelim sloganom “najboljši sosed” in so mu mediji začeli jesti iz roke, mu tega seveda ni bilo več treba. Tudi zato je zdaj njegova odstavitev videti kot limonada z mehiškega Wall Streeta. Novinarji ga ne bodo pogrešali nič manj kot uslužbenke, vlada pa bo lahko s pomočjo Mercatorja – če se je od Jankovića tudi kaj naučila – subtilno nagrajevala in kaznovala medije.

  • Share/Bookmark

WC

Sreda, 9. november 2005

Moški WC v Sofitelu (Accor Hotels) v Queenstownu na Novi Zelandiji. Več informacij na [Queenstown Girls Like To Watch](http://www.hotelchatter.com/story/2005/10/11/93231/313/Title/Queenstown_Girl).

  • Share/Bookmark

Merkur, BTC

Petek, 4. november 2005

  • Share/Bookmark

Ekonomske reforme in sindikalne enciklike

Četrtek, 3. november 2005

Teorija o bogati, lakomni, konservativni cerkvi na eni strani in brezpravnih, obubožanih, nerazsvetljenih delavcih na drugi se mi zdi preveč obrabljena, da bi z njo lahko razložili, zakaj Slovenska škofovska konferenca podpira napovedane vladne reforme in zakaj jim sindikati nasprotujejo. V ozadju enih in drugih stališč po mojem deluje neka druga logika.

Nikoli nisem bil privržen cerkvi in še manj sindikatom. Nisem veren. Ne verjamem v onostranstvo, Odrešenika, svete zakramente in vstajenje. Pa tudi delavec nisem. Ne zanimajo me kolektivne pogodbe, zajamčene plače, trinajste plače, regresi ter svinjske polovice in ozimnica po znižani ceni. Kljub temu pa mi ideji krščanske ljubezni in socialne solidarnosti nista tuji – niti se mi ne zdita nekompatibilni. Zakaj torej pravim, da sem še manj privržen ravno sindikatom?

Verjamem namreč, da se sindikati – ne da bi nas vprašali za članstvo ali celo prepričanje – bolj vsiljivo vpletajo v življenje vseh nas in na družbo nasploh tudi bolj vplivajo. Od sindikatov je odvisno nacionalno gospodarstvo. Od sindikatov so odvisne gospodarske panoge. Od sindikatov so odvisne življenjske navade ljudi, naprimer potrošniške, zaposlitvene, nakupovalne. Cel kup stvari je, na katere sindikati vplivajo. In pri vsem skupaj je enako nenavadno, da se sindikalisti kar naprej pritožujejo, da so premalo upoštevani, kot to, da družba te diskrepance med dejanskim vplivom sindikatov in njihovo kalimerovščino v glavnem ne opazi.

Na družbo vpliva tudi katoliška cerkev, vendar je ta prisotna kot duhovnozgodovinska stalnica oziroma kulturno-civilizacijska podstat, ki se je ateisti, agnostiki in drugoverci ne bi niti zavedali, če se SŠK in nekateri teologi ne bi vsake toliko oglasili v zvezi z družbenimi vprašanji.

Razlog, zakaj je cerkev vedno deležna kritik, kadar ima kaj povedati o stvareh, o katerih v skladu s poenostavljenimi interpretacijami doktrine laične države domnevno ne bi smela imeti mnenja – medtem ko lahko sindikati samoumevno in vehementno razglašajo svoja levičarska stališča –, je po mojem v tem, da je cerkev vsaj na simbolični ravni bolj kredibilna od sindikatov in da se zato mnogim zdi bolj nelegitimno vplivna (in vpliva željna). V praktičnem smislu nima nihče nič od cerkve, medtem ko sindikati skoraj vsem na nek način prav pridejo. Sindikati so namreč pod krinko varuhov socialne države in družbene solidarnosti v resnici institucija, katere glavna funkcija je zagovarjanje ekonomskega statusa quo.

Še več! Tako imenovani dialog med državo in/ali delodajalci na eni strani in sindikati oziroma delojemalci na drugi je v današnjih družbah vsaj načeloma enako nesporen kot prej omenjena doktrina ločenosti cerkve in države. In da ne bo pomote: ta socialni dialog naj bo – in naj bo konstruktiven! Toda v določenih primerih in pod določenimi pogoji je treba sprevideti, da ni nobenega razloga, da tako kot cerkev tudi sindikati ne bi bili ločeni od države.

Zato mislim, da so v tem prepiru o reformah sindikati tisti, ki zagovarjajo ancien régime, in da je cerkev na strani modernistov. Zgodovinsko gledano je to preveč nenavadna situacija, da bi jo mediji in medijski komentatorji znali raztolmačiti. Tako kot sindikati – se pravi pragmatična, načeloma neideološka institucionalizacija levičarstva –, ne morejo biti na strani retrogarde, tudi cerkev ne more biti na strani progresistov!

Pri tem pozabljamo, da je danes vse možno – in to ne samo v eks-komunističnih, (post)tranzicijskih državah, kakršna je Slovenija, temveč tudi v gospodarsko in politično razvitejših, kakršna je recimo Nemčija. Čeprav je celo v Sloveniji znano politološko dejstvo, da sta pojma politične levice in desnice povsem zrelativizirana, iz tega nihče ne zna potegniti pametnih ali celo koristnih zaključkov. Vse, kar znajo slovenski komentatorji povedati o vzponu tako imenovanih desnih strank, je to, da gre za populizem, ki izkorišča vrednostno dezorientiranost deprivilegiranih (delavskih) slojev, žrtev neoliberalistične globalizacije, nezadovoljnih zaradi postopnega, a zanesljivega izgubljanja pridobljenih socialnih pravic.

To mantro zdaj poslušamo tudi v Sloveniji – in to naglas, saj je v tem majhnem, a dobro obzidanem kraljestvu laičnega levičarstva še toliko bolj odmevna. Za razliko od ZDA, kjer so neokonservativci desničarji, so v Evropi to levičarji. Vsakdanja raba označuje za konservativce sicer desne stranke, na čelu z nacionalisti in neoliberalci, vendar so pravi evropski konservativci v resnici levičarji. In če so že evropski levičarji konservativni, kakšni so šele potem slovenski?

Osebno ne najdem boljše oznake zanje od te, da so populisti. Levičarstvo je v Sloveniji folklora, pravzaprav pop kultura: nekakšno spontano in nereflektirano stanje duha tistih, ki nagibajo k temu, da imajo stališča o družbenih problemih, vendar neradi o tem preveč razmišljajo – še zlasti pa ne izven okvirov družbenih stereotipov o našem preteklem režimu in o sedanjem stanju. Današnje populistično levičarstvo je do neprepoznavnosti sintetiziran konglomerat ready-made stališč, ki omogočajo udobno zaskrbljenost nad družbenimi problemi. V resnici pa gre samo za socialno sentimentalnost, s katero se povprečen državljan brani pred spremembami.

Leglo takšnega levičarstva so mediji – četudi nehote, podzavestno. Ta način razmišljanja ima vgrajen priučen pogojni refleks, s katerim neargumentirano zagovarjajo vsakogar, ki je po nekih nepreverjenih predstavah družbeno deprivilegiran.

Tipičen primer levičarstva na pamet so bile nedavno reakcije na izjavo lenarškega župana, da bi pri sprejemu v vrtec morali imeti prednost otroci zaposlenih staršev pred otroci nezaposlenih. Nemalo ljudem, s katerimi sem se o tem pogovarjal – in to iz precej različnih slojev –, se je ta izjava zdela normalna, če že ne pametna. Toda ne medijem. Mediji so v en glas planili po desnem razbojniku, ki si je v zvezi z občutljivim socialnim vprašanjem drznil razmišljati po najbolj elementarni zdravi pameti: da ima človek brez službe vsaj več časa za otroka, če nič drugega – naprimer to, da mu sicer neprostovoljni baby-sitting morda pomaga osmišljati življenje brez službe.

  • Share/Bookmark

Halloween v Žmaucu

Četrtek, 3. november 2005

  • Share/Bookmark