2. pismo, Marko Manci: Ne mi težit s smrtjo, prosim!

Sreda, 30. november 2005

Draga Manca,

glede demonstracij vam lahko postrežem z anekdoto. Res je, da bi bolj spadala v 24 ur, a nič zato. Gre za to, da sem s svojim salonskim, v letne gume obutim avtom obtičal v kolesnicah vremensko-političnega kaosa. En sam mimoidoči mi je priskočil na pomoč, žal neuspešno. Hvala bogu je prišlo mimo pet, šest demonstrantov, ogrnjenih v rdeče pelerine Svobodnih sindikatov Slovenije. Poprosil sem jih za pomoč, pa so v polomljeni angleščini rekli, da ne razumejo. Po angleško sem jim rekel, naj se punce za obtežitev usedejo na zadnji sedež, fantje pa porinejo. Gladko sem speljal. Potem sem jih vprašal, odkod neki so, pa so rekli, da iz Nemčije, Avstrije, Češke, Poljske. Zahvalil sem se jim za solidarnošč in se odpeljal.

Kadar obtičim v snegu, me vedno porine ven neka zanimiva družbena skupina. Pred desetimi leti sem imel podobno zimsko sceno. Mimo je pripeljal avto in ustavil ob mojem; izstopile so štiri uršulinke. Sestra šoferka je rekla: “Ni problem, gospod, bomo malo porinile, pa bo.” In je bilo!

Manca, nikar mi ne prodajajte te megle, da vam je mar za prikrajšane. Tudi meni ni vseeno. Vsem ljudem želim vse dobro, ampak stvari niso tako enostavne. Vzemiva za primer Muradifa Hasanovića, delavca v Litostroju, ki je taisto soboto v Dnevniku povedal nekaj žalostnih o sebi in krepkih o družbi. Če gledam na njegov položaj emocionalno, potem z njim sočustvujem. A to še ne pomeni, da sem proti reformam. Sem za reforme, čeprav ne vem, ali se bodo obnesle. Nisem dovolj pameten. Premorem pa vsaj toliko zdrave pameti, da vidim, da je treba nekaj spremeniti. Tako ne gre več naprej. Za Muradifa še veliko manj kot zame! Zato raje verjamem vladi in reformnim ekonomistom kot pa delavcu. Deprivilegiran človek ne razmišlja trezno o vzrokih za svoj položaj. Še več: takšne demagogije, kot se jo grejo Semolič in drugi sindikalisti – ki jim Muradif verjame –, zlepa ne boste slišali od nobene vlade. Niti od te, proti kateri tudi vi sami zdaj nastopate, čeprav ste jo še pred leti, ko je bila v opoziciji, podpirali.

Moje življenjsko vodilo v teh zadevah je stavek, ki ga je zapisal Josip Vidmar: “Če Nietzsche trdi, da Boga ni, preprost vernik pa, da je, dam prav Nietzscheju. Toda če trdi sveti Avguštin, da Bog je, preprost ateist pa, da ga ni, potem dam prav svetemu Avguštinu.” Kaj hočem povedati? Ne identificiram ali kaj šele solidariziram se z ljudmi, ki se mi ne zdijo kredibilni. Imejte me za racionalističnega obsesivca, oportunista, kompulzivnega intelektualca, kazuista, karkoli. Ne bom vam zameril. Tisti, ki čuti posledice, nima prav. Prav ima tisti, ki je bolj pameten! Resnica ni skladnost izjave z dejstvi, ampak doslednost intelekta.

Tudi glede premiere v Drami vas moram malo skregati. Kaj se to pravi, da celo vi, ki ste tako zgovorni, odprti, prešerni, neženirani in sploh priljudni, podlegate tej malomeščansko premierski vljudnosti, ki iz zlagane uvidevnosti prepoveduje sproščen pogovor s človekom, ki ga opazite v spremstvu osebe nasprotnega spola, ki je ne poznate! Tisti večer niste bili edini, ki ste se do mene vedli zadržano. Takoj mi je bilo jasno, da je razlog “svetlolasa mladenka”. Celo še bližja znanka od vas je pristopila k meni in mi šepnila: “Najprej sem mislila, da si s hčerko!” – kar bi lahko vzel kvečjemu kot kompliment hčerki. Hej, to vendar je bila moja hčerka! Šestnajstletna! Zamerim vam še tem bolj, ker ste me le nekaj tednov prej na debatni večerji pri Vale-Novakih videli v družbi “upadljive črnolaske” – če citiram Novice –, po čemer sklepam, da mi pripisujete, da na vsako kulturno prireditev peljem drugo žensko!

A propos Jančar. Literaturo dojemam tako kot glasbo: zadošča mi, da me očara kot umetnina. Zato se je ne trudim razumeti v tem smislu, da bi se z njo identificiral. Ni se mi treba strinjati, da bi mi bila všeč. Katarina, pav in jezuit je literatura, ki me očara – tudi v odrski izvedbi –, ne iščem pa v njej življenjskih resnic. To ne pomeni, da Drago Jančar nima prav, ko svojim junakom polaga te in te besede v usta. Prav ima natanko toliko, kot lahko ima prav umetnik. Cenim umetniško modrost, toda ne prevajam je v življenje. To, da bi se iz literature učil za življenje, sem prerasel. Za te stvari je non-fiction primernejši.

Metafizična vprašanja me ne zanimajo. O smrti ne razmišljam. Včasih se spomnim, da bom umrl, ampak to misel hitro odženem in živim naprej. Ne mi težit s smrtjo, prosim.

Glede močnih žensk se pogojno strinjam – pogojno iz več razlogov. Za začetek mi ni všeč izraz “močna ženska”. Raje bi rekel “prava”. Toda kakšna je prava? In kaj s tem mislim: “a real woman” ali “the right woman”? Kakšna bi naj bila prava v prvem pomenu? Tipična? Bog ne daj! Raje rečem, da ne vem. Pa v drugem pomenu, torej v smislu kompatibilnosti z moškim? Po mojem za enega takšna, za drugega spet drugačna. (Toda kakšna naj bo prava ženska, ki ni z moškim? To vem še manj: najbrž takšna, da bo prava samo zase.) Naprej. Ženska je lahko močna, ni pa zato že prava. Zato tudi mislim, da močna ženska ni sama po sebi pozitiven model. Šibak moški ne rabi močne ženske oz. ne more z njo živeti, ergo je lahko srečnejši s šibko. Strinjam pa se, da šibak ali celo povprečen moški ne rabi ali ne mara ob sebi močne ali prave ženske, ker ob njej ne more dominirati. To ni zgolj stvar ustroja družbe in psihologije spolov, ampak tudi mačističnih klišejev. Kakorkoli, vse je relativno. Iz izkušenj se ne dá veliko naučiti. Meni je jasno samo nekaj: za ženske in moške velja, da je en in isti človek z enim partnerjem takšen, z drugim pa drugačen, in da ne more z gotovostjo vedeti, ali je našel pravo ali pravega, ker se iz odnosa v odnos kot človek spremeni, pri čemer lahko iste lastnosti, ki so prej odnos ovirale, ta odnos zdaj ohranjajo. In obratno.

Mogoče se vam zdijo moja razmišljanja preveč poenostavljena ali celo trivialna. Ampak saj sem vam rekel, da sem človek, ki stoji trdno na tleh. Sicer pa upam, da sem le navrgel nekaj iztočnic, s katerimi me boste lahko provocirali naprej. O politikih bova pa že še kakšno rekla, brez skrbi!

Vaš Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 30. November, 2005 ob 13:31 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.