Arhiv za December, 2005

10. pismo, Manca Marku: Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo

Četrtek, 29. december 2005

Dragi Marko,

“Ljubek je, pravi srček smrček, tale Crni«, se je nasmehnila Tina, ki je prebrala vaše pismo pred menoj. Jaz moram najprej počistiti mizo, odgovoriti na mejle – kar je v teh prazničnih dneh še bolj naporno, saj dobivam vsak dan po trideset in več sporočil, da o kilogramih navadne pošte ne govorim –, nujna telefonska sporočila. Potem, ko sem s tem opravila, se spravim v stanje miru in odprtosti za drugega. V hrupu in šumih vsakdanjega življenja nočem pisati. Zato pišem v soboto in nedeljo, vi pa med tednom. In zato predlagam, da vrstni red spet obrneva, da vam bom jaz pisala v miru ob koncu tedna, vi pa potem odgovarjajte, kadar hočete.

Naj najprej odgovorim na vaš naslov: S kom bi si dopisovali, če ne z mano? Ker ste me vi povabili, je vprašanje umestno. Z vami, jasno, saj sva se tako zmenila med seboj in z Lesjakom. Besedo je treba držati! A zdaj, ko sem prišla na okus, bi si želela dopisovati še s kom drugim. In si že! Na tole korespondenco prihajajo izredno zanimiva pisma – ne le od ljubega O. K. –, ki se vsa po vrsti ukvarjajo s Crnkovičem. Nekaj citatov bom z dovoljenjem uporabila, vsega pa ne smem povedati. Zaradi etike javne besede.

Res sva si zelo, zelo različna. Tujca drug drugemu. Kot smo tujci pogosto sami sebi. Taka je človeška usoda. Sami se rodimo in sami umremo. A v času med tem imamo strahotno potrebo po biti z drugimi. Da bi bili sprejeti. Da bi nas ljubili. In da bi ljubili mi.

Pozor! Zdajle se je prebudil arhetip učiteljice. Bom malce popredavala. Dragi Marko, sama vem, kaj čutim. In pogosto tudi povem. Recimo svojemu ljubemu, ko me je hotel na silvestrovo odpeljati k stari teti. Sem se sesedla v kot in se mi je »utrgalo«. Vedno hoče, da je po njegovem, domišljavec me niti vprašal ni, če bi šla; namesto da bi imela čas samo za naju, da bi pila šampanjček in se ljubila, me vleče k neki zoprni teti, ki je še poznam ne. Ja, takšen je, tudi zadnjič … Še malo, pa bi se začela cmeriti. In kaj sem naredila namesto tega? »Hej, dragi,« sem rekla, »jaz se smilim sama sebi. Dobro poglej, kako to izgleda!« Profesor z ameriškim potnim listom, častni doktor mnogih univerz itd., slovit ekspert za komuniciranje, je odgovoril: »Draga Manca, to mi je pri tebi všeč. Da veš in poveš, pri čem si.« Nisva šla k teti, ampak sva se pocrkljala najprej kar tam na tleh, potem pa…

Temu v didaktiki rečemo konkretni primer. S takimi primeri si pomagamo, da bi učenci bolje razumeli, kaj hočemo povedati. Jaz vam zdajle hočem povedati, da vi, ko pišete o meni in opisujete svoje videnje, govorite o sebi. Kot pravita slovita Maturana in Varela: »Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.« M. C. pravi, da M. K. potrebuje občudovanje. Tak je zapis njegovih oči. Ergo – M. C. potrebuje občudovanje. M. C. tudi vidi, da M. K. živi v slonokoščenem stolpu. Torej – v slonokoščenem stolpu je on doma. Človek svoje sence projicira na druge, na njih jih vidi, na sebi težko. Eni jih sploh nočejo, ker jih nezavedno kao ne zanima.

Vsi zmoremo prebirati le svoja lastna besedila in gledati z merami, ki jih nosimo v očeh. Za ljudi, ki želimo polno bivati, je pomembno, da hočemo imeti čim bogatejše besedilo – se pravi dušo. In širok pogled. Pravkar sem dobila voščilnico od prijatelja Delfinčka, ki je bil z menoj na delavnici o intuiciji. Običajno ne hodim na »new age« delavnice, svojega pogleda ne želim usmerjati tja. Ker sem tam nekoč že bila. Pred četrt stoletja. In sem videla, koliko frustriranih, zakompleksanih, razbolenih in življenja boječih ljudi se je zatekalo v te delavnice. In so si potem domišljali, da so odrešeni. Ker znajo meditirati, ker poznajo delovanje čaker, ker se jih je dotaknilo božje… – skratka, ker vse vedo. V vsakdanjem življenju pa so ostali taki kot prej. Mene zanima človekova celovitost, ne pa mistifikacija »duhovnosti«. No, tisto delavnico je vodil doktor znanosti s podobnim življenjepisom, kot ga ima avtor Nege duše — redovnik, muzikolog, ipd, zato me je moja brezgrajna radovednost pognala tja. Ni mi žal, veliko sem izvedela o svojih sencah in strahovih. In o notranji moči, ki mi žari iz sončnega pleteža. Jeet me je poimenoval Frau Mut (Gospa Pogum), kar mi je Delfinček – kako lepo, da si se spomnil in da si me spomnil, Delfinček! – napisal na kuverto voščilnice. Voščilnica je fotografija človeka, ki stopa na most in se pred njim razprostira perspektiva, ki jo bo sam izbral, odvisno od tega, KDO je. Bo videl samo most pod svojimi nogami? Ali tudi oblačno nebo nad seboj, pa električno napeljavo nad glavo? Bo uzrl prelep otok pred seboj ali bo gledal le v svoja stopala, ki hodijo po mostu? Pod fotografijo citat Anaïs Nin (Vesna, tudi zate!): »Life shrinks or expands in proportion to one’s courage.« (Življenje se krči in širi skladno s človekovim pogumom.)

Kako gre vam ta življenjski pogum, dragi Marko? S pogumom mislim na soočenje s svojimi strahovi, sencami, ranami. Mislim na sposobnost žalovanja zaradi malih smrti (propadlo smučanje, slab nakup, pokvarjen avto ipd.) in večjih (propadli projekti – saj res, kako pa z vašim časopisom? Ničta številka se je zgodila, potem pa vse tiho je bilo. Bo kaj ali ne bo?) in velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)? Mislim na to, kako zadovoljujete svoje osnovne potrebe (po Glasserjevi teoriji so to potreba po ljubezni, pripadnosti, uveljavljanju, svobodi in razvedrilu)? Kaj smatrate za svoje življenjske uspehe? Ko mi boste odgovorili na ta vprašanja, bom lažje razumela vaš svet. Saj pravite, da mi boste pri tem pomagali, kajne?

In naj vam jaz še malce pomagam lažje razumeti moj svet. Nikakor si ne dopisujete s »princesko na zrnu graha«. V Mehiko sem šla na potovanje s prijatelji in smo obiskali še hišo v modrem – dom »moje« Fride Kahlo. Za tri mesece pa sem se »zaprla« v samoto in tišino neke majhne angleške vasi zato, ker sem morala očistiti smeti, ki so se nabrale na mojem dnu. Koliko dela sem imela! In je še kaj malega ostalo. A glavnino sem zmetala iz tega predalnika (psihe) in od takrat bolj skrbno pazim, da se ne bi ponovno nagrmadile. Čistim sproti, kolikor se da. A ne zmorem vedno. Tudi zato želim biti prostovoljka hospica in delati z umirajočimi. Ko sem z odhajajočim, sem najbolj jaz. To je neprecenljivo darilo tistih, ki umirajo. Pred smrtjo so brez mask. In tako dajo priložnost tudi nam, ki smo ob njih, da si upamo biti to, kar smo.

V tem duhu vam/a želim pogumno novo leto!

Manca

  • Share/Bookmark

Ljudje ne ubijajo za jurja

Četrtek, 29. december 2005

Nenavadna in nesmiselna smrt dveh, treh deklet, stisnjenih in poteptanih v množici pred vhodom v disko, že skoraj teden dni odmeva med ljudmi in v medijih. Tudi mene je groza tega, kar se je zgodilo, ker imam hči v teh letih in s podobnimi družabnimi navadami.

Obenem pa je tudi res, da veliko več mladih umre v prometnih nesrečah, ne da bi pritegnili toliko pozornosti, sočustvovanja in vsesplošne dušebrižnosti. Iz tega je mogoče potegniti naslednje sklepe:

Umreti v rosnih letih in sredi noči v razbitinah objestno šofiranega avta ni za nikogar manjša tragedija od tega, kar se je zgodilo v Spodnjih Pirničah. In vendar so prometne nesreče tragedija, ki jo žalujoči ostali pripisujejo nesrečni usodi, ki jo je bilo nemogoče odvrniti. Pa še zdaleč ni tako. Prometne nesreče ni težje preprečiti kot stampedo pred lokalom. Razlog za sprijaznjenost je v tem, da je povzročitelj prometne nesreče pogosto tudi sam žrtev ali pa vsaj anonimen neprevidnež, ki ga bo kolesje pravosodja kaznovalo v skladu s pričakovanji ljudskega glasu. Ta glas pa povzročiteljem pripisuje tudi vest, ki naj bi jih pekla v sorazmerju s povzročeno tragedijo. Zato se ne dogaja, da bi bili v teh primerih priče pozivom k linču kot v primeru lastnika usodne Lipe.

Nesreča v Pirničah tako zelo odmeva iz več razlogov. Eden od njih je napredujoča tabloidizacija medijev in temu primerna senzibilizacija javnosti. Naprimer Delo se ni hotelo odreči svoji rezini alarmantnosti, hočeš-nočeš zamujeni zaradi praznikov, in je še v torek – štiri dni po dogodku! – izšlo z novico na prvi strani, kot da je še vedno breaking news.

Pozornost medijev oziroma njihova zgroženost je fokusirana na več problemskih točk: prva je obnašanje mladih, ki so z “divjanjem” prispevali k tragediji; druga je “brezobzirnost” lastnika lokala, ki zaradi domnevnega pehanja za dobičkom lokala ni poskrbel za varnost; tretja pa je “neučinkovitost” organov, ki so proti lokalu že ukrepali, a brez konkretnih posledic. Vse to so hvaležno pavšalne in za šimfanje primerne teme, v zvezi s katerimi lahko govoričimo karkoli in imamo vedno prav, ne da bi nam bilo treba karkoli dokazati.

Moralna panika, ki jo ob takih dogodkih zažene etablirano družbeno okolje, je seveda ironično podobna tisti, ki je čakajoče v zadnjih vrstah pred vhodom v disko gnala, da so lahkomiselno pritiskali naprej – ne vedoč, da se vsak pritisk na človeka pred teboj, sam zase zanemarljiv, sešteje v smrtonosen pritisk na tiste v prvi vrsti.

Tragedija v Pirničah malo spominja na nedavne otvoritve Hoferjevih trgovin. Sam se se zavestno izogibal te teme, saj se mi je za razliko od splošnega medijskega prepričanja zdela ne preveč zanimiva, imel pa sem tudi etične pomisleke. Ljudem, ki so se pripravljeni sredi noči postaviti v vrsto, da bi prihranili nekaj drobiža – ali ga magari zaslužili, če so kupili več robe z namenom preprodaje –, se ni lepo posmehovati, niti se nad njimi zgražati. V to jih je prisilila nuja, ne pa objestnost ali kaj šele potrošniška razvajenost.

Zgrožene reakcije nad gnečo in grabežljivostjo pred vhodi v Hoferje so bile bolj posledica slovenske nesamozavestnosti oziroma neprebolene socialistične prikrajšanosti v puberteti potrošništva. Misel, ki je po mojem šla po glavi tistim, ki so se čudili navalu, je bila ta, češ, kako smo “mi” bedni, da se pustimo tako poniževati za prgišče tolarjev.

Nikomur, ki mu ne gre tako slabo ali tega iz principa ne bi delal, ni bilo treba (prvi dan in prvo uro) v Hofer. A ljudski glas še ni ponotranjil povečevanja družbene distance, vedno večje razslojenosti. Še vedno smo “mi” tisti, ki se prerivamo, da bi nekaj prišparali – čeprav so med nami že za cele svetove potrošniških, premoženjskih in drugih razlik. Ne, v Sloveniji se to ne bi smelo dogajati: tu namreč živimo tudi “mi”, ki tega ne počnemo, ker nam tudi ni treba – pa tudi če nam bi bilo, bi morali imeti dovolj dostojanstva, da tega ne bi počeli.

Razlika med množico pred Hoferji in množico pred Lipo pa ni samo v posledicah. Razlika je tudi v tem, da gre v prvem primeru za ljudi, na katere je močno deloval občutek nelagodja, da počnejo nekaj neprijetnega, četudi nujnega. V drugem primeru pa so pritiskali popolnoma sproščeni, četudi nervozni, že tako ali tako dokaj dezinihibirani ljudje, v konkretni situaciji pa še posebej. Toda ta masa folka ni bila agresivna, niti ne podpovprečno vzgojena. Ljudem je šlo za jurja, in po mojem tudi nihče od njih ni naredil nič več, kot je človek pri polni zavesti in neglede na premoženjsko stanje pripravljen narediti za jurja.

Tisti, ki so s svojimi telesnimi pritiski nehote prispevali k smrti treh punc, ki so imele prost vstop v disko navidez najbolj na dosegu roke, si ne bi smeli očitati krivde. Krivdo naj nosi tisti, ki je ustvaril in/ali dovolil ustvariti takšno arhitekturo pred vhodom, ki je po spletu naključij pripeljala do tragedije. To je jasno predvsem lastnik, najemnik, upravitelj lokala.

Toda pri tem ne pozabimo, da pri vseh dosedanjih inšpektorskih in policijskih ukrepih proti njem ni bilo niti enega, ki bi se nanašal na konfiguracijo terena pred vhodom. Nihče ni umrl in ne bo, če lokal prekoračuje odpiralni čas ali če ne prijavi prireditve. Birokracija ne ubija. Tudi ljudje ne ubijajo za jurja. Ubija lahko neprimerno postavljena ograja, preozek vhod, dopuščanje spontanega grozdenja čakajočih namesto obveznega oblikovanja vrste. Nesrečni Zavašnik ni bil dovolj pameten in previden, da bi o tem razmišljal. Toda nihče ni bil dovolj pameten in previden, da bi po službeni dolžnosti o tem razmišljal namesto njega ter uzakonil in uveljavil določen, varen tip konfiguracije in arhitekture terena pred vhodom ter način nadzora množice.

Problem pa je tudi v tem, da so načini zabave v Sloveniji precej abnormalni že v socialnem smislu. Mladi se zabavajo tako, kot da jim gre za življenje in smrt ali kot da jutri ne obstaja. In kako bi sploh razmišljali drugače, ko pa vidijo starše, ki so s prakso obiskovanja lokalov prenehali v tistem trenutku, ko so se oni rodili. Staršem danes to seveda ne prihaja več na misel, saj niti ni lokalov, v katerih bi lahko srečali koga drugega razen svojih otrok.

  • Share/Bookmark

9. pismo, Marko Manci: S kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Sreda, 28. december 2005

Draga Manca,

danes zjutraj sem se zbudil v Mariboru in ugotovil, da čez noč nisem postal spet otrok – čeprav mi gre vedno na otročje, kadar sneži. Že štirideset let hodim med sneženjem vsakih deset minut na okno gledat, ali še sneži in kako močno. Vedno navijam za čim daljše in obilnejše sneženje. Tokrat pa nisem, ker se je križalo s smučarskimi plani. V Hervisu sem si že v soboto izposodil testne rossignolke in se včeraj odpravil v Maribor. Že zvečer, ko smo v metežu odhajali iz Tildosa, mi je bilo jasno, da s smučanjem najbrž ne bo nič. In res. Tako sem se potem tri ure knajpal v Habakuku.

Sicer pa me veseli, da ste do mene tolerantni in da ste še pripravljeni nadaljevati. Če bi poslušali vašega prijatelja – jaz sam bi mu raje rekel zlohotni prišepetovalec –, ki me ima za domišljavega primitivca, s katerim se v dušo verujoči intelektualci nimajo kaj pogovarjati, potem bi bilo najbrž vsega tega konec.

Najprej razčistiva, zakaj si hočem dopisovati.

Prvi razlog je, da raje pišem, kot mislim. Še pomnite, tovarišica? Zakaj bi bile najine epistole izjema? Kolikor vem, moj stari oksimoron cenite kot malo mojstrovino paradoksa. Obenem pa vas imam na sumu, da si niste predstavljali, kaj pomeni moje pisanje in mišljenje izkusiti na lastni koži.

Kadar pišem kolumne, nimam konkretnega naslovnika, vendar se vedno postavim v položaj človeka, ki želi nekaj povedati abstraktnim, imaginarnim prijateljem. Kdor piše za javnost, se mora dosledno delati, da piše prijateljem, četudi gre za brezoblično množico. Samo če verjameš, da pišeš za prijatelje, izpade dovolj dobro.

Tokrat pa imam pred seboj pen-frendico z imenom, obrazom in možgani – in lahko mi verjamete, da uživam še veliko bolj kot pri običajni kolumni! Še več! Tega veselja mi niti najmanj ne jemlje dejstvo, da si dopisujem s princesko na zrnu graha, ki si privošči izlet v Mehiko in tri mesece samote, če ji ne znese napisati preprostega teksta.

Pisanje je tako kot tenis: boljši ko je partner, boljši si tudi sam. Tenis igram precej povprečno, in temu primerno so tudi moji dvoboji s povprečnimi partnerji dolgočasno pimplanje, ki ga le tu in tam presekajo naključno eksplozivni udarci. Kadar igram z boljšim od sebe, pa je partija dramatičen grand slam. Večkrat izgubim kot ne, vendar sem vedno srečen, ker sem dal vse od sebe in se za nameček še zdravo fizično izpraznil.

Da mi ne boste očitali samohvale, naj pohvalim oba skupaj: midva sva ravno pravi par za pisma, ker si lahko parirava kot pisca, obenem pa sva interesantno različna. Med nama je napetost, morda celo suspenz, gotovo tudi kontroverznost. Pa še moški pa ženska sva. Poskusite si predstavljati, s kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Ah, ne, kaj sanjam! Vi bi si lahko dopisovali z mnogimi, ker se vam ljudje nasplošno zdijo zanimivi in se vam ljubi ukvarjati z njimi, tudi če vam ni treba. Predvsem pa ste tak egocentrik – mislim tak tip egocentrika (kar zame ni očitek) –, ki mu sogovornik služi za zrcalo. Razumem vašo trditev, da je komunikacija terapija, in se lahko z njo nemara celo strinjam. Vendar je slaba stran tega v tem, da za to rabite večje število ljudi, kot bi jih bilo racionalno, emocionalno ali intelektualno vrednih vašega zanimanja. Vi se otročje navdušujete (tudi) nad ljudmi, ki so morda res zanimivi – ker zanimiv je navsezadnje lahko vsakdo, če premoremo le malo empatije –, pri tem pa vaš za čudenje in odkrivanje verzirani jaz potencira njihove kvalitete do te mere, da se lahko vzajemno občudujete.

Naj vam povem, zakaj to delate. Če človeka povzdignete na vaš nivo, mu lahko pridigate, ne da bi opazil.

Vam ni nikoli dovolj ljudi okrog vas za resno komunikacijo, medtem ko sem jaz zadovoljen, če jih je čim manj. Tudi jaz se rad družim z ljudmi, vendar pri večini načrtno vzdržujem nivo formalnosti, neobveznosti, celo plehkosti, zgolj družabnosti in seveda tudi poslovnosti komunikacije. Kaj bolj resnega pa naklonim le redkim izbrancem.

Kakorkoli: v tisti obliki terapevtike, ki sem jo obsodil že v prejšnjem pismu, je vedno nekaj narcisoidnosti. Zato tega ne maram, čeprav sam nisem imun na te zadeve. Ampak če se človek že hoče občudovati, potem naj bo sam, ne med ljudmi. Pravi terapevt je tisti, ki trpi s subjektom.

Jaz pa odkrito priznam, da razen vas ne vidim drugega človeka, s katerim bi si dopisoval s takim veseljem – in to kljub temu, da niste čisto prvi na lestvici ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo.

Ko sem bil pri vojakih, sem v desetih mesecih napisal petsto pisem: pol punci, po četrt pa staršem in prijateljem. Kot devetnajstletnik sem s tem nekako racionaliziral nesmiselno situacijo, v kateri sem se znašel. Pisma so mi pomagala preživeti. Danes tega ne rabim, ker živim bolje kot v Beogradu in Smederevski Palanki leta 1981/82. Kljub temu pa mi ta najina pisma pomagajo, saj skoznje bolje spoznavam ne le vas, temveč tudi sebe. Saj veste: šele ko pišem, res dobro razmišljam; šele ko berem, res prisluhnem.

Vaš zlohotni prišepetovalec piše, da je “korespondenca nujno izmenjava psihičnih substanc” in da “dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje”. Manca! Kaj je to? Pisma bralcev? Razložite mi prosim, zakaj v mojih pismih ni “psihičnih vsebin”! Ali zato, ker je duša po mojem samo literarna metafora? In kje točno sem izustil izjavo, “da se ne grem”? Pišem vam že peto pismo, in četudi v njih ne “špricajo strasti” kot v tistih od Dušana Jovanovića – ker to pač ni moj stil ali kaj šele namen –, pa menda ja ne boste trdili, da ne premorejo vsaj kančka intelektualnega fanatizma, ki vas ne bi smel pustiti hladne?

Manca, vi živite v slonokoščenem stolpu. Tam ni prostora za tiste, ki si z življenjem ne delajo preveč problemov, četudi jim ne gre čisto idealno. Tam ni prostora za tiste, ki so zadovoljni z malim – na primer sami s seboj. Tam ni prostora za tiste, ki se ničemur ne čudijo in jih ljudje ne zanimajo brez razloga. Vaš svet je poln ljudi, ki živijo od metafor in psihičnih vsebin – vsebin drugih, mnogih, premnogih – in ki vsaj čutijo, če že ne mislijo enako. Pomagajte mi razumeti vaš svet, in jaz vam bom pomagal razumeti mojega.

Želim vse dobro vam in vsem, ki jim želite dobro sami.

Marko

  • Share/Bookmark

8. pismo, Manca Marku: Marko skače po zeleni trati

Četrtek, 22. december 2005

Dragi Marko,

in kaj naj rečem jaz? »Če bi pisala naprej, bi bila kot človek, ki še naprej vrti telefonske številke, čeprav je priključek na oni strani začasno ali trajno odklopljen ali v okvari, je rekel prijatelj, ko sem mu pojamrala, kaj naj vam odpišem. Pojete si samohvalo, ki v meni sproža arhetipski pridigarski vzorec. Tega imamo pač vsi, ki nismo učitelji samo po poklicu, ampak tudi po duši. A kaj, ko v temle pismu Marko skače: »Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!« Tako je vaše stališče. Lahko dodam pač svoje mnenje, da bo na ogrlici dveh razpoznavna vsaka jagoda kot bistveno drugačna entiteta.

Naj spet citiram – to rada počnem, ker so na ta način z menoj tisti, ki jih navajam. Moji dobri prijatelji. Četudi so mrtvi in jih nisem v tem življenju nikoli srečala. Kot na primer prijateljico Frido Kahlo. Ko so mi pri Beletrini ponudili pisanje spremne besede v biografijo in njen dnevnik, me je oblila groza. Obmolknila sem od bolečine. Nisem mogla napisati niti stavka. Potem sem šla k Fridi na obisk v Mehiko. Čander me je priganjal, od mene pa še vedno nič. Nisem zmogla. Odšla sem v samoto, v trimesečno tišino, in ko je prišla iz Beletrine že obupana prošnja, sem sedla za računalnik, zajokala in prosila Milost, naj se mi napiše. Najprej se je zapisalo posvetilo, odlomek Tournierove pesmi: » … kajti so temačne ure, / ko meso ne prenaša samote, / ne da bi tvegalo, / da umre od bolečine.« Potem sem začela pisati – po nareku – in besedilo sem zares prebrala šele v knjigi. Prej ga nisem zmogla. Samo to sem videla, da sem napisala – PISMO. Pismo Fridi Kahlo, v katerem sem ji povedala, da z njo sočustvujem, jo razumem in sestrsko ljubim. Naslov pisma: Življenje, ki je praznik, življenje, ki je smrt.

Tisti citat, ki ga hočem povedati vam, dragi Marko, je o bolezni našega časa: »Velika bolezen, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je ‘izgubljanje duše’. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnova težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo«. Navedek je iz meni ljube knjige Thomasa Moora (kakopak je avtor izjemen psihoterapevt, avtor številnih člankov o arhetipski in jungistični psihologiji, mitologiji in umetnosti. Dvanajst let je preživel kot menih katoliškega reda. Diplomiral je iz religiologije, iz teologije, iz muzikologije in iz glasbe in filozofije. Da ne boste mislili, da je to storil z levo roko na enem faksu. Vsako diplomo je pridobil na drugi univerzi, v drugi državi) s podnaslovom Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja, in naslovom, značilnim za nas »brezčutne in nepismene«, kot se kažemo vam, Marko, NEGA DUŠE.

Zdaj veste, zakaj jaz toliko o duši. In kaj in koliko meni pomenijo pisma. Pa vam, Marko? Hoteli ste se dopisovati z menoj – a ne poveste, zakaj. »Vprašaj ga, ali te je povabil zato, ker je tako zadovoljen sam s sabo? Ali je ta prepiska sploh lahko kaj drugega kot dvakratna rubrika, namenjena bralstvu, da kaj zve? V bistvu dvojna psihokolumnistična rubrika? Če je proti njim, zakaj je šel v to? Saj te pozna, nisi mu neznanka, bral je tvoja prejšnja pisma (zakaj bi te sicer vabil) – torej ni mogel pričakovati, da bosta počela tisto, kar gre njemu najbolje od rok, se pravi, idiosinkratično opisovala »kar po spisku« reči, ki vama grejo na živce? Osebna – pa čeprav javna – korespondenca je nujno izmenjava psihičnih substanc. Temu se tu ni mogoče izogniti. Dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje. Crnkovič naj se vrne k svojim vpeljanim oblikam komunikacije s svetom (kolumnistu paše to, da se zdi, kot da komunicira, pa ima samo megafon, medtem ko domačega telefona ne vzdiguje)«, piše prijatelj in zdaj jaz vam, ker me zanima prav to: ZAKAJ tele epistole? Kaj osebno imate vi od njih?

Jaz zase vem. Ko ste me povabili, sem bila najprej presenečena. Potem pa me je premamila oblika, ki je – kot sem skušala pojasniti na začetku – zame nekaj intimnega, globokega, iskrenega. Saj zato sem tudi predlagala takrat na Razgledih, da bi jo uvedli! In dopisovanje z Dušanom Jovanovičem (rekli ste mi, da najine epistolarne knjige »Moški : ženska« niste prebrali: vas ni zanimala?) me je do dna pretreslo. Ker sem zvedela marsikaj novega o sebi, in ker sem prepoznavala Dušanov obraz. Obraz, ki se mi je v mladosti včasih zdel celo odvraten, je v tej korespondenci zažarel z življenjem, ki me je očaralo prav zato, ker ni bilo potencialno popolno (kot mi vi brez vsakega smisla za empatijo podtikate, da delam reklamo za tako življenje), ampak raznobarvno, od zamaknjeno temnih tonov do strasti, ki je špricala z njegovih strani. Ja, za tako življenje sem, dragi Marko. Polno. Notranje bogato. Pogumno, ker si upa zaigrati na vse tipke svojega dušnega klavirja. Ker pritisne na vsako, ne glede na to, ali je bela ali črna. To je zame produktivno življenje, ki obrodi mnogotere sadove. Ene drugim v srečo, druge drugim v nesrečo. Ampak samo vse skupaj, od pekla do neba, tvori tisto celovitost, ki mene zanima. Me gane. Ji verjamem. In se ji strastno (in patetično, mati, bi dodala Tina) predajam.

In premamila me je vaša ponudba zato, ker sem strašansko radovedna. Nikoli ne vem, kaj boste pisali vi meni in kaj vam bom od-pisala. Nimam vnaprej pripravljenih tem, o katerih bi rada govorila, na kraj pameti mi ne pade, da bi si naredila kakšen spisek in da bi »morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih«, kot si želite vi, Marko. Mene zanima pretočnost, kar naj bi teklo od enega k drugemu in nazaj. Zato sem ostala po današnjem vašem pismu brez sape in besed. Pa mi je pomagal prijatelj, ki je ubesedil mojo stisko. Ker naju je resnično prebral. In tudi slišal. Ta stranski produkt najinega dopisovanja je za mojo dušo, ki po vašem pismu občuti samotnost in nemost, dragocen dar. Hvala ti zanj, ljubi O. K.!

Pa tudi vas toplo pozdravljam, dragi Marko, saj brez vašega pisma tega daru ne bi dobila. Imejte mile, prijazne božične praznike!

Vaša Manca

  • Share/Bookmark

Filigran, suvenirji in zakoni

Četrtek, 22. december 2005

Kmalu bo minilo štiri leta, odkar so se začele debate o ukinitvi nedeljskega dela oziroma o zaprtju trgovin ob nedeljah. Takrat sem v Financah zapisal, da bi se Janković in Rode, simbolična nasprotnika v tem sporu, morala povezati. Šele zdaj, ko nobeden od njiju ni več na položaju, vidimo, da bi morda samo onadva zmogla to spravljivo gesto.

Nobenega razloga ni, da v okviru celostne, sicer materialistične ponudbe v hipermarketih ne bi zagotavljali tudi verske oskrbe. Cerkev in trgovci niso naravni sovražniki. Religioznost in potrošništvo se ne izključujeta ne duhovno ne časovno. Za oboje rabiš potrebo, voljo, zbranost, čas in prostor. Da je verska oskrba neplačljiva, je ne postavlja v konflikt z eminentno komercialno dejavnostjo. Če je pred hipermarketi zastonj parkiranje, bi lahko bila zastonj tudi nedeljska maša – ali naprimer vstop v kapelo ali spovednico katerikoli dan v tednu ob katerikoli uri znotraj odpiralnega časa.

“Oče, grešil sem. Za sedem jurjev sem si kupil brezvezno bundo v Zari.” Oprostite, ne morem si kaj. Ampak vseeno mislim resno.

Kako to, da se tega še niso spomnili ne v Mercatorju, ne v Sparu, ne v Tušu, ne v Leclercu, ne v BTC? Cerkev bi s tem učinkovito pritegnila vernike in se simbolično modernizirala. Na urban način bi še vedno dostojanstveno, toda v stilu in “poslovno” učinkovito sestopila s piedestala. Trgovci pa bi svoji že tako ali tako široki ponudbi materialnih dobrin dodali tudi duhovno dimenzijo. To seveda ne bi bil edini način doseganja sprave ali vsaj odpravljanja nepotrebnih, načelnih, apriornih konfliktov med duhovno in laično sfero oziroma med obema načinoma življenja – bi pa vsekakor bil eden bolj učinkovitih. To namreč ne bi delovalo pomirjujoče samo na antagonistične socialne sloje, temveč tudi na posameznike, zdaj nemara razcepljene med duhovnost in potrošništvo. Resnično vam povem: minili so časi, ko je bilo treba izganjati krošnjarje iz templja!

Že v takratni kolumni sem zaman plediral, da bi moj predlog vzeli resno. Razloga, da so moje ekumenične ideje naletele na gluha ušesa, pa nista samo ta, da se je pozneje zgodil referendum, na katerem se večini volilcev ni ljubilo angažirati – zdaj pa si upajo še pritoževati! –, in da je bila sprememba zakona, uveljavljena na referendumu in popravljena v parlamentu, pravkar sprejeta. Kakorkoli, gre za velik udarec liberalizmu na Slovenskem, ki ga po mojem obžalujejo celo tisti konservativci, ki so to vprašanje sploh sprožili.

Opozarjam pa tudi na dejstvo, da je v zvezi z nedeljskim delom prišlo do nenačelne koalicije med Cerkvijo in sindikati, medtem ko si v zvezi z socialno-ekonomskimi reformami tabora nasprotujeta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Cerkev tista, ki tu ni dosledna. Če je racionalno še kolikor-toliko razumljivo, da se zavzema za družinsko idilo sedmega dne, obvarovano pred navadami, ki bi jih zlahka označili za materialistične in grabežljive – kar so moralni razlogi –, pa ima Cerkev v zvezi z reformami samo še politične razloge. Reforme bodo namreč prav tako, če ne še bolj, ogrozile družinsko idilo, kakršno si predstavljajo.

Toda poglejmo sindikate, navidez bolj dosledne v svojem nasprotovanju vsakršnim političnim in ekonomskim instancam. Prepoved nedeljskega dela so ob izbruhu dileme argumentirali s tem, da je družinska sreča prodajalk tako kot za Cerkev tudi zanje nedotakljiva, obenem pa so dajali jasno vedeti, da je za “pošteno” ceno lahko tudi naprodaj. Njihov argument proti reformam je nedotakljivost socialne države oziroma pridobljenih pravic. No, če se sindikati že takrat ne bi postavljali v vlogo družinskih psihoterapevtov, bi morda res še lahko iztržili kakšno dodatno delavsko pravico – naprimer večji nedeljski bonus –, ki jim je danes ne bi ne mogel ne hotel nihče vzeti.

Spremembe zakona o nedeljskem odpiralnem času pa so seveda čista slovenska in splošneje gledano tudi postsocialistična neumnost. Izjeme, ki so jih nametali v zakon, pričajo o več stvareh. Prva je, da se ljudje brez pretiranega razmišljanja množično vnamejo za neko idejo, ki je načelno morda res konsistentna ali celo sama po sebi sprejemljiva, nima pa veliko zveze z realnim življenjem. Dotični problem je, kot drugo, kot nalašč za razpis referenduma, te čarobne palčke za nesposobnost medčloveškega dogovarjanja nasploh in predvsem maziva za zarjavele politične mehanizme slovenske parlamentarne partitokracije.

Tretja stvar pa je indikacija, kako si slovenska politika s svojimi volilci vred predstavlja pravo in zakone, da ne rečem pravno državo nasploh. Abstraktni, specialni zakoni, da tako rečem, ne zanimajo nikogar razen ožjih krogov vpletenih. Na življenjske zakone, da tako rečem, ki lahko opazno vplivajo na vsakdanjost, pa se nenadoma vsi spoznajo – le da to svojo ekspertizo dokazujejo z iskanjem in izumljanjem izjem, seveda v skladu z lastnimi koristmi. Spomnite se samo cirkusa, ki je nastal okrog Kebrovega alkoholnega zakona, in dopolnil, ki so jih poskušali vanj vsiliti. Spomnite se cirkusa, ki je nastal ob nameravanem znižanju dovoljene vsebnosti alkohola v krvi. Celo iz tega, da zelene luči na semaforjih ne utripajo več, so mediji hoteli narediti cirkus, pa je bila tema očitno le preveč trivialna.

Najbolj smešna izjema, ki se je znašla v sprejeti verziji zakona, pa so seveda trgovine v turističnih krajih. Vsakdo, ki se je kdaj v nedeljo sprehodil po kateremkoli slovenskem turističnem kraju, je moral sprevideti, da je to nekaj najbolj groznega, kar lahko doživi kot potrošnik. Iz zadnjih debat na to temo sem razbral, da v Sloveniji še vedno obstajajo ljudje, ki resno razglašajo prodajo suvenirjev za pomembno trgovsko dejavnost! Prištejmo k temu še ponudbo trgovin z oblačili, pa bo postalo jasno, da bi trgovine v turističnih krajih lahko bile brez vsake škode zaprte tudi čez teden, ne pa da njim na ljubo uvajajo celo zakonske izjeme! Tako bomo lahko recimo v Portorožu ali Kranjski Gori kupili gnusno trenirko – ali recimo filigranske izdelke, ki grejo lepo skupaj s suvenirji! –, sredi Ljubljane pa ne bomo mogli kupiti vsega tistega za preživetje, česar nismo utegnili čez teden. Hvala vsem vpletenim za to katastrofo!

  • Share/Bookmark

7. pismo, Marko Manci: Egomenedžment in življenje pod kontrolo

Sreda, 21. december 2005

Draga Manca,

kaj naj rečem? Hotel sem si dopisovati z vami in zdaj pač moram poslušati te vaše pridige. Ampak seveda boste zdaj na lastni koži skusili, kaj se to pravi meni pridigati!

Ta vaš cinizem, da je samo še Dalajlama tak srečnež kot jaz, če imam res tako “lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem”, kot pravim, dokazuje to, na kar sem že sam namignil: prepričani ste, da normalni ljudje ne obstajajo. Človek, ki trdi, da ima te zadeve urejene, slepi samega sebe in druge, da je z njim vse v redu, v resnici pa v njem brbotajo travme in frustracije.

Za vas in za vse samopsihologe, samopsihiatre, samoterapevte, Marije samopomočnice in svete samopomagalke je vsak človek Dorian Grey, ki kaže svetu svojo lepo podobo, medtem ko je njegov pravi jaz izmaličen od grehov in slepil. In potem si mi še drznete groziti, da bom zbolel! Da ne govorim o tem, da ste šli v svoji pridigarski vnemi tako daleč, da ste na slepo potegnili z osebo, ki mi je očitala, da so mi starši nekaj groznega delali v otroštvu. Ona je en Q štekala o meni, ne pa “intuitivno slutila globoke rane iz rosnih let”! Vi pa meni: Marko-Marko, nikar ne podcenjujte [ženske] intuicije. Saj je ne podcenjujem. Pa zlobe tudi ne.

Hotel sem povedati, da sem normalen, zrel, stabilen človek, pomirjen sam s sabo in v ravnotežju s soljudmi in s svetom nasploh. Seveda imam tudi jaz osebne, medčloveške, družbene, poklicne strahove in napake in probleme. Nisem rekel, da jih nimam. Rekel sem, da imam zadeve sam pri sebi urejene – kar pa pomeni, da se problemov zavedam in da jih znam reševati ali vsaj kontrolirati in usklajevati z ambicijami. Sebe in svoje življenje imam pod kontrolo – in to je vse. Ne rečem, da pod absolutno kontrolo, vendar v meri, ki mi zadošča za občutek svobode in sreče. V življenju me še ni doletelo nič strašnega, pa vendar toliko, da vem – če pogledam okrog sebe –, da bi to marsikoga prisililo k vdaji. Nisem v vsem svoboden in srečen, pa tudi nikoli popolnoma. Ampak na tem delam, kot vem in znam – in predvsem ne filozofiram.

V življenju mi gre dovolj dobro, da mi ni treba brati knjig za samopomoč ali celo ne Carla Gustava – čeprav bi njega moral, priznam, že iz gole intelektualne radovednosti. Jaz znam s svojim jazom, le da temu rečem osebnostni menedžement ali, če hočete, upravljanje s samim sabo kot s človeškim virom. Vzamem, dodam; nevtraliziram, potenciram; (se) popravim, ne reagiram; ravnam čustveno, ravnam racionalno; pomaham si s korenčkom, požugam si s palico; včasih premišljeno, včasih impulzivno; delam napake, vlečem prave poteze; si dovolim, si prepovem; sem strog, sem popustljiv; itd, itd. Eklektičnost je mati modrosti.

Globoko preziram psihoterapevtsko šaro oz. industrijo. Ne, nič nimam proti poklicnim psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, psihoanalitikom. Imam pa tem več proti šarlatanom, bleferjem, odrešiteljem, zdravilcem, svetovalcem, energetikom, numerologom, astrologom, psihokolumnistkam, mistikom in kiropraktikom, ki služijo denar ali ugled na račun nesrečnih ali neumnih. Nobene self-help knjige še nisem prebral in je nikoli ne bom. Naježim se, ko vidim, da modrijani v Polnočnem klubu spet nakladajo o človeški sreči in nesreči, samouresničitvi, dopuščanju, bližini, čustvih, duši. (Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!) In koliko je tega v medijih! Ljudje so obsedeni – in to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika!

Da je na svetu toliko nesrečnih in neumnih, je katastrofa. Toda prepričan sem, da bi jih bilo manj, če ne bi obstajali ljudje, ki človeštvo ljubijo tako zelo in kar počez – temu pravim grosistična karitas –, da se čutijo dolžne pomagati ljudem z lažnim občutkom pozitivne energije, samouresničitve, osebnega preporoda in kar je še takih flanc. Ne trdim, da so ti pomagalci vzrok za nesrečo in neumnost. Trdim pa, da s svojim plehkim optimizmom in teorijo vesoljne pozitivnosti oplajajo novo nesrečo in novo neumnost. Imeti rad vsakogar, biti odprt do vsakogar, ki pride mimo, je oslarija. Ljudi ne moreš imeti rad kar tako, nasplošno. Ne moreš se posvečati vsakomur, ki pride mimo, da bi v njem našel sočloveka. Skakljati po svetu in govoričiti, kako je vse super in da lahko vse dosežeš, če se le malo potrudiš, je samo narobna plat tiste negativistične zgodbe, ki je ljudi res pripehala v nesrečo in neumnost. Od tisočih boste morda rešili enega – toda sto drugih boste z ustvarjanjem psihoze sreče in modrosti pahnili v brezno nesreče in neumnosti. Vsakdo ima pravico biti srečen. Vsakdo ima pravico biti zanimiv. Vsakdo ima pravico biti moder. Vsakdo ima pravico biti sposoben. Prosim vas lepo! Vi delate reklamo za življenje, v kateri je vse potencialno popolno. Samo nekaj manjka: čustva. Mašinerija medčloveške sreče in odprtosti do soljudi, katere kolešček ste tudi vi sami, Manca, temelji na ideologiji, ki prepoveduje vsako kompleksno in kontroverzno čustvo, ki ni v funkciji optimizma, sreče in samoizpolnitve. Ta vaša sreča je španska stena, ki prikriva odsotnost pristnejših čustev, ne nujno prijaznih, a prav tako nepogrešljivih za človeško ravnotežje. Ljudje se moramo tudi kregati in sovražiti, moramo si pridigati, soliti pamet, tekmovati med sabo, se ne tolerirati kar tja v en dan, se posmehovati drug drugemu, če hočemo kaj produktivnega doseči. Po vaši teoriji je ravno ta negativizem pripeljal družbo v stanje, v kakršnem je. Morda res. Ampak prepričan sem, da bi bilo vse drugače, če bi svetu vladali ljudje, ki imajo v glavi urejene zadeve – ne pa na eni strani psihopati, ki jim ego zrase šele na funkciji, ki jo opravljajo, in na drugi hipiji, ki ljubijo vsakogar, ki pride mimo.

Manca! Težko mi je to šlo izpod tipkovnice. Najbrž sem preveč razmišljal, kako bi ja izpadel čim manj zoprn. Pa še teme so tako obsežne, da mi vedno zmanjka prostora. V bistvu spoznavam, da bi pri takem podvigu, kakršnega sva se lahkomiselno lotila, morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih, ki si jih bova do kdo ve kdaj še napisala – kar pa najbrž presega najine publicistične sposobnosti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

Ena sama velika srečna družina

Četrtek, 15. december 2005

Resničnostnega šova Bar nisem gledal več kot dvakrat po dve minuti – toliko pač, da sem se prepričal, da gre za TV smetje, ki ni za moje živce in okus ter kulturne in socialne preference.

Ljudje, ki v njem nastopajo, se mi zdijo ekshibicionisti, hinavci, afne, primitivci, whatever, ali v najboljšem primeru brezvezniki. To so ljudje, ki jih sicer puščam živeti, a ne želim imeti z njimi nič opraviti. Govorijo kot neandertalci – kar je dovolj za to, kar hočejo povedati –, pa tudi če bi se znali izražati, me to ne bi zanimalo. Njihova relevantnost je zame približno tolikšna kot relevantnost mimoidočega na ulici. Obrobno dejstvo, da se vsak dan pojavljajo na Pop TV in da so obnoreli stotisoče gledalcev, mojega stališča v ničemer ne spreminja.

Moja nekontaminiranost s poznavanjem podrobnosti tega malega, nizkega, praznega, plebejskega, po duši in intenci pubertetniškega in nezrelega spletkarstva mi omogoča izraziti nekaj objektivnih pripomb na ves ta hec. Manj ko sem Bar gledal, bolj mi je bilo vse jasno.

Seveda je nesporno, da je Bar izrazit medijski in socialni fenomen. Prva stvar je, da bolj kot katerakoli druga oddaja dokazuje moč televizije. Dejstvo, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti samo za to, da se pojavijo na televiziji, je šokantno. Da si pri tem obetajo eventualnih pet milijonov in za nameček avto, je po mojem postranskega pomena – sicer pa je nagrada itak bedna.

Bar je žalostno gledati zato, ker nam kaže ogromno mladih ljudi – ogromno v smislu množične identifikacije s srečno peščico za šankom –, ki v življenju ne vidijo druge perspektive za samorealizacijo kot te, da doživijo svojih petnajst minut fame. Oni so nekakšni desperadosi, ki jim ne preostane nič drugega, kot da grejo živet pred kamero in se tam spakujejo, zaljubljajo, varajo, razhajajo, jokajo, smejejo, čvekajo in ugibajo, kam jih bo odpeljalo življenje, ko bodo kamere ugasnile. To je žalostno, ker priča o družbenem nelagodju, da ne rečem celo o brezizhodnosti.

Nastopajoče v Baru si je na nivoju socialnih razmerij mogoče zlahka predstavljati kot otroke tistih slojev, ki na cestah in za šanki – drugimi šanki, seveda, bog ne daj v Asu! – protestirajo proti reformam. Skupna točka teh staršev in otrok je ta, da nimajo ne perspektive ne argumentov in da si za svoj nezavidljivi položaj niso sami krivi. Radi bi opozorili nase. Radi bi malo denarja in pozornosti. Radi bi malo sočutja. Radi bi normalno živeli, vendar to poskušajo doseči na najbolj abnormalne načine.

Tako grejo otroci na televizijo, starši pa na ceste. Otroci se evforično in pocukrano pretvarjajo, da je življenje fancy pravljica, kakršno pripovedujejo televizijski scenaristi, oglaševalci in trend-seterji. Bolj realistični, skrušeni in redkobesedni starši priznavajo, da jih je življenje zlomilo. Otroci bi nam radi povedali, da so oni medijska elita in da to lahko postane vsakdo. Starši bi nam radi povedali, da so socialno dno in da to lahko postane vsakdo. Otroci so prepričani, da so zmagovalci. Njihovi starši, da so žrtve. Ena sama velika srečna družina!

Pa nikar ne mislite, da sem cinik. Cinično je življenje sámo!

Druga šokantna stvar pa je popularnost Bara – in s tem mislim popularnost med ljudmi, ki s slojem in profili nastopajočih nimajo nič skupnega, nobene identifikacijske točke. Zakaj Bar gledajo resni, odrasli, samoizpolnjeni ljudje, ki jih po zdravi pameti nič takega ne bi moglo zanimati, saj jim ne nudi nobenih socialnih referenc in jim niti TV lifestyle ni blizu?

Po mojem je Bar tako masovno fasciniral zato, ker se v njem odvijajo pristne človeške zgodbe – seveda cenene, trivialne zgodbe, ki pa ljudi pritegnejo kot zapleti in razpleti kakšne nadaljevanke z vsemi potrebnimi hamartijami, suspenzi in katarzami.

Bar je dokazal, da ljudje pogrešajo razumljive in povezane zgodbe še veliko bolj, kot si to domišljajo televizijski scenaristi. Gledalci so z Barom dobili to, česar jim televizije v okviru “umetniških programov” oziroma produkcije fikcije ne znajo dati. Kot vemo, so slovenske TV serije totalna katastrofa, ki s socialno, kulturno, vsakdanjo, življenjsko realnostjo nima nobene zveze. V najboljšem primeru so to kolaži za lase privlečenih skečev, ki pa z lahkoto zapadejo v popolno abotnost – in to velja tako za izdelke Pop TV-jevega Đurota kot TVS-ovega Buha in Grisogonove. Vse to je isti šit, ki ga po zanimivosti prekaša vsak napol improviziran in napol kontroliran non-fiction razmerij med ducatom ljudi, ki jih postaviš pred kamero, si izmisliš zanje okvirno situacijo, jim rečeš, naj bodo naravni in spontani, in jim dovoliš, da govorijo, kar hočejo.

Na koncu zadevo še malo zmontiraš in to je to. Na površje priplavajo odnosi, čustva, strasti, želje, travme, ki so ne le realne in realistične, ampak so takšne tudi videti na ekranu. To je to, česar si noben slovenski scenarist s svojimi stereotipi v glavi ne zna izmisliti ali kaj šele prikazati dovolj življenjsko, da bi izpadlo realno in realistično!

Gledalcem je vseeno, ali je to, kar gledajo, življenje sámo, ali izmišljena zgodba, scenarij z uvodom, jedrom in zaključkom po napisanih ali nenapisanih zakonitostih naracije. Glavno, da je realno in realistično! Zato je Bar po mojem ne le reality šov, temveč za Slovence tudi prva prava soap opera, prva prava limonada.

Obenem pa je Bar nekakšen insceniran, toda živ, realno odigran tabloid, tako rekoč instantna reprezentacija in obenem rekonstrukcija intimnih tračev prostovoljcev, ki so se sami ponudili namesto tistih, ki bi gledalce domnevno bolj zanimali, vendar svoje zasebnosti ne razkazujejo (tako očitno). Analogij je še več: lahko tudi rečemo, da so Bar žive tabloidne jaslice. Tako kot so preprosti ljudje v srednjem veku na mestnih trgih gledali mirakle in misterije, ki so temeljili na svetopisemskih zgodbah in življenju svetnikov, danes pač gledajo resničnostne šove, v katerih nastopajo neki brezvezni mladi anonimneži. Eden od njih se bo v tej blasfemični štalci pod šankom, pred očmi vesoljnih treh kraljev, (ponovno) rodil kot Zveličar. Brezmadežno: iz nič, za hec, iz objestnosti in največ za kak mesec ali dva. Bog je mrtev, ampak vseeno si želimo vesel božič.

  • Share/Bookmark

6. pismo, Manca Marku: Skromnost je priznati resnico o sebi

Sreda, 14. december 2005

Dragi Marko,

tole pismo se me je pa dotaknilo! Pasaže o Mariboru – je tudi moje mesto, v njem sem se rodila! – so tako mehko, poetično napisane. Nikjer da se ne počutite tako osamljenega kot v tem mestu: »Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok«. Če bi tako nadaljevali, bi nastala umetnina. Bi se zgodila lepa črtica, morda pesem v prozi in bi se razkril literarni talent.

A ne zdržite dolgo. Ego vdihne s polnimi pljuči, JAZ si zapoje hvalo, ki se kaže kot najljubše petje vašega slavca. Hvalili ste se že v prejšnjem pismu, v katerem ste samo Jančarju priznali dostojno nasledstvo v Sobotni prilogi, za stilsko gibkega Dušo ste napisali, da je reklamar, o Jovanoviču pa, da se mu je samo včasih (beri: za razliko od vas, ki se vam je vedno) posrečila kakšna kolumna. Zdaj ste zapeli: »Imam lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem«. Njegova svetost Dalajlama je zagotovo tak srečnež, drugi moramo kar naprej pospravljati, pa da M.C. ne bi bilo treba? Da ste s svojo podzavestjo opravili že v puberteti. Takoj za tem priznanje: »Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes«, potem pa lop po njej, češ da se zanjo ne zmenite. Imate jo za sovražnico, »ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame«.

Imate prav, Marko, kakšen psihoanalitik bo morda analiziral najino korespondenco – ni bolj izdajalske zadeve, kot so besedila! –, in če bi povedal, kaj je dognal, bi nama to koristilo. Bi ga hoteli poslušati ali pa bi kar zamahnili z roko, češ, psihoanalitske flance?

Pravite, da Junga niste nikoli brali. Zame je Carl Gustav že desetletja branje, ki zdravi, ko celi mojo dušo. Vem, da je na njenem dnu – ali vi obstoj duše sploh priznate, Marko? – polno temnih senc, ki jih želim osvetliti z lučjo zavedanja. Mukotrpno, doživljenjsko garanje! Sama ne zmorem. Pomagajo mi knjige, predvsem pa ljudje, s katerimi se srečujem, si z vami dopisujem, vas gledam in opazujem. Poslušam. Saj zato pa imam tako rada literaturo, za katero verjamem: ne berem samo jaz dobre knjige, ampak dobra knjiga bere mene. Rada se družim z najrazličnejšimi ljudmi in redkokdaj zavrnem intervju ali nastop na radiu, televiziji. Tako radovedna sem, kaj me bo kdo vprašal. Ko zaslišim vprašanje, se v meni začne graditi podoba spraševalca, in se razkrije kakšna skorja mojega nezavednega. Zato pa sem napisala Jovanoviču v pismih v vaših/naših Razgledih (kako jih pogrešam!): »Vprašanje je poljub. Odgovor je čudež«. Prijatelj Jung pravi, da senco ponavadi vidijo vsi, le človek sam ne. Se vam ne zdi, da to drži kot pribito tudi za vas, dragi Marko?

Kaj je senca? Tako nekako Jung: Negativna (imamo tudi pozitivno, kot je pač bipolarno vse na tem božjem svetu) je zaustavljena in ujeta psihična energija. Vse, česar ego ne želi izraziti, je izrinjeno v osebno nezavedno. Primer iz vašega pisma. Na začetku pišete o strahu, da bi po prebujenju v Mariboru postali spet otrok, v nadaljevanju pa zatrdite, da ste imeli krasne starše, srečno otroštvo… Zakaj za vraga se pa potlej bojite »ponovitve« svojega otroštva? Tisti – tista? – ki vam je dopovedoval/a, kaj da so delali z vami v otroštvu, je intuitivno slutil/a globoke rane iz rosnih let. Skromnost pomeni sposobnost spoznavati resnico o sebi. Se pravi, priznati, da sence obstajajo. In jih potem skušati ozavestiti. Če nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Če nas boli duša in si to upamo priznati, je pametno iti k psihoterapevtu. Približno enako stane, samo da je profit od drugega neprimerno večji. Druga izbira pa je, da smo zadovoljni sami s seboj, zagledani v svoj »obraz in stas«, in če drugi niso srečni z nami, je to njihov problem. Pa gremo stran, k manj napornim odnosom, ki ne terjajo bližine, zato tudi ne povzročajo bolečine. Poznam oboje. Sem se umaknila, skrila. In sem se odprla in skoraj izdihnila od trpljenja. Me je zdelalo, me je. A kot bi rekel vam ljubi Nietzsche: »Što ne ubije, jača«.

Sicer pa se ego lahko še tako napihuje, prekriva svojo manjvrednost z imenitnimi oblačili in salonskimi stališči, prej ali slej bo zagorelo pod preprogo, kamor smo porivali odrinjeno. Telo je to, ki nas bo izdalo. Opozorilo, da ne živimo prav. Nas učilo z boleznimi. Če bomo trmasto vztrajali in svoje vzorce betonirali namesto razpirali in raztapljali, nas bo proces umiranja soočil z resnico, pred katero bežimo. Kot piše sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila«.

Jung je rekel: zatrtje senc prav tako malo pomaga, kot bi obglavljenje pomagalo pozdraviti glavobol. Zato pa nas njegove študije nagovarjajo k učenju. Učenje in izobraževanje na vseh ravneh – nikakor ne le na intelektualni! – je najpomembnejše terapevtsko zdravilo, ki ga potrebujemo, je prepričan Carl Gustav, in z njim moja malenkost, ki sem si izbrala življenjski moto: »Učim se, torej sem«. Najino dopisovanje je v tem smislu dobra učna lekcija, zato vzemiva nase, da je »razkrivajoče«. Angeli so šepetali za pekel in nebo odprtemu R. M. Rilkeju, ko je pisal veličastne Devinske elegije. Angeli so ga učili: »Hier ist die Säglichen Zeit, hier seine Heimat. / Sprich und bekenn.« Kar je Kajetan Kovič prevedel (in me spravil v nerazrešljivo dilemo: je pomembnejši Rilke v originalu ali Kovičev prevod?): »Tu je čas Izrekljivega, tu domovina njegova. / Govori in izpovej.«

Tu bivamo in ta zdaj je naš čas. Morda so bili prejšnji časi lepši, za mnoge boljši in bolj prijazni, marsikdo upa na krasni novi svet v prihodnje. Ampak vi, dragi Marko, in jaz, imava samo to: tukaj in zdaj. Zdaj sva dolžna od-govarjati, biti odgovorna. Zase in potem še za druge. Pa naj reče moja ljuba Tina – včeraj je dopolnila triindvajset let –, da spet pridigam, kar naj reče! Če ste si hoteli dopisovati z menoj (bi prosim odgovorili radovednežem, ki o tem sprašujejo napačni naslov, se pravi mene?), pa berite zdaj te pridige. Amen.

Lepo vas pozdravljam,

Manca

  • Share/Bookmark

5. pismo, Marko Manci: Porumenela razglednica izpod Pohorja

Ponedeljek, 12. december 2005

Draga Manca,

najprej naj povem, da razglednice s Pohorja ne bo, ker sem bil v Mariboru samo v petek do večera. Klasika: na Štajerskem imam vedno velike načrte, nazadnje pa si premislim.

Rad se vračam v to mesto, čeprav me potem hitro mine – kar je razlog, da prihajam redko in premalo. Nikjer na svetu se ne počutim tako osamljenega kot v Mariboru, nikjer takšnega tujca. Najbrž zato, ker je to vendarle moje mesto, kjer pa nimam razen mame skoraj nikogar več. Nostalgija, ki jo tam hočeš-nočeš vedno začutim, me najprej navduši, po nekaj urah pa zamori. Iz razlogov, ki bi jih raje zadržal zase, sem trenutno primoran prihajati v Maribor trikrat, štirikrat na teden, a še zmeraj se raje vozim pogosteje, kot da bi tam prenočeval.

Maribor je mesto, kjer me nekaj straši, pa ne vem kaj. Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok. Po mojem nisem prespal v Mariboru pet let. Ampak če dobro pomislim, je mogoče problem na Maistrovi 14, na mojem starem naslovu v Hutterbloku. Pred dvema letoma sem bil namreč na prijateljevi poroki v Hotelu Habakuk, kjer smo svatje tudi prespali. Moram priznati, da se mi že dolgo ni zdelo tako zabavno prespati v hotelu kot ravno v Mariboru!

Misel, da sem puer aeternus ali mali princ, mi načeloma godi, vendar le kot simbolična faseta odraslosti. Junga nisem nikoli bral, Saint-Exupéry pa se mi je vedno zdel dekliško čtivo. V to sem se prepričal, ko mi ga je podarila prva resna punca (in me tudi pripravila do tega, da sem knjigo prebral).

Zakaj vas mučim s tem Mariborom, ki vam najbrž ne predstavlja nič? Rad bi napeljal témo na očeta in mater, kot sem obljubil v prejšnjem pismu.

Po mojem ima Maribor skrivno zvezo z mojo podzavestjo, posledično pa tudi s starši. Za začetek: imam se za racionalnega, ergo nepodzavestnega človeka, ki živi v prepričanju, da je njegov jaz tisto, kar on sam govori, misli, dela in čustvuje. Seveda, nisem tako naiven, da bi verjel, da se lahko požvižgam na svojo podzavest. Kljub temu pa mislim, da sem z njo opravil takrat, ko sem se poslovil od otroštva, se pravi v puberteti. Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes, ko sem odrasel. Je pa tudi res, da se zanjo ne zmenim. Pravzaprav je ne opazim. Da imam podzavest, se zavedam samo takrat, kadar nečesa ne razumem – hočem reči: ne razumem pri sebi, v zvezi s sabo. Če mi ni nič jasno, potem to pripišem rovarjenju podzavesti. Hvala bogu se mi to ne dogaja pogosto, ker imam močan racio in močna čustva, pri vsem skupaj pa tudi lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem. A kakorkoli: podzavest imam za sovražnico, ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame. To velja tudi za mojo okolico, ne le zame: iracionalni ljudje mi grejo na živce in jih imam za grožnjo družbeni ureditvi vobče in normalnemu počutju ljudi, s katerimi komunicirajo. Zato se jih izogibam.

Verjetno je ta moja nepodzavestnost razlog, da so se mi psihoanalitične teorije o odnosih z očetom in materjo vedno zdele brezpredmetne. Zato ne priznam, da ima človek “samo dva problema: mater in očeta”, kot pravite (oziroma pravijo). In sploh, da razčistiva: ali ste se hoteli pohvaliti, da ste iz Lizine “krhkosti in miline” ugotovili, da ima problem z materjo in očetom? Ah, v natanko tolikšni meri kot vsak pubertetnik. Tudi jaz sem jih imel. Zdaj pa jih nimam. Je zato z mano kaj narobe? Nisem “ustvaril lastne pripovedi”?

Kaj hoče povedati vaša avtorica, ko pravi: “Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved.” Se je res treba izražati v teh plehkih coelhovskih metaforah? Se ne da to opisati s preprostimi besedami, da sem odrasel? Odrasel v človeka, ki zna ceniti, kar sta mu starša dala? V normalnega človeka, ki se rad in brez najmanjše travme spominja, kako se je obešal na mamo in jo nenehno spraševal: “Si kaj moja?” – pa na atija tudi, da ne bo pomote, le da sva se šla bolj moške igrice s carrera avtki, žogo, lokom, roštiljem, jadralnimi aviončki in loparji. Če ne bi imel take izkušnje z mamo, danes pri mojih letih ne bi mogel postavljati ženski tega istega vprašanja, ki ga hočem postavljati. In če ne bi imel take izkušnje s fotrom, danes ne bi znal imeti prijateljev ali celo ne bi znal normalno socialno funkcionirati.

Sem pač imel srečo, da sem imel take starše. Ampak kaj hočem povedati? Ali te teorije veljajo samo za tiste, ki imajo res probleme s starši, za tiste, ki so imeli srečo kot jaz, pa ne? Do tega sem sumničav, ker mi sugerira, da normalnih ljudi ni in da ima vsak svoj okostnjak v omari iz otroštva. Ali mislite, Manca, da ni normalnih? Ali obratno: kaj naj si o tem mislimo tisti, ki smo brez travm preživeli otroštvo in ki so nam starši dali vse lepo in vredno, kar so mogli? Ali za nas te teorije ne veljajo? In ali drugih, primernejših, za nas ni?

Ker kadar to poslušam, se mi zdi, da je bilo z mano nekaj narobe že takrat, ker sem se staršem upiral zgolj iz trivialnih, koristoljubnih razlogov – moja žepnina, moja svoboda, moj lifestyle –, ali pa je narobe šele danes, ker cenim to, kar so mi dali, namesto da bi se spominjal minljivih travm, ki so mi jih prizadevali s prepovedmi, če me že maltretirali niso!

Ne bom povedal kdo, ampak obstaja človek, ki mi je pri vsaki moji domnevni napaki hotel dopovedati, da je z mano veliko več narobe, kot pa kaže ta napaka sama na površini. “Kaj so delali s tabo v otroštvu?” Trpel sem kot svinja, ker nisem mogel dokazati, da nič slabega, in ker me je itak zvijalo v želodcu od poniževanja ne mene, temveč mojih staršev. Kriviti starše drugega je najbolj boleče orožje – in še posebej to velja za tiste starše, v katerih “zgodbo” ni bilo treba podvomiti, če si si hotel izmisliti zase novo.

Kar tukaj pišem, se mi zdi malo zmedeno, pa vendar razkrivajoče. Po mojem si nedeljski psihoanalitiki na tračarskih kavčih na koncu tega pisma že manejo roke. No, ne mislim, da sem napisal preveč. Danes še ne. Da bi napisal preveč, se med najinim dopisovanjem, draga Manca, sicer vedno bojim. To že moram priznati. Pa ne zaradi vas, ki bi kaj takega iz mene hoteli izvleči, ampak zaradi sebe, ker bi se znal spozabiti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

4. pismo, Marko Manci: Samohodec po parketu

Četrtek, 8. december 2005

Draga Manca,

Zoro lahko pomirite: sem normalen, je pa res, da sem pozabljiv. Tisti obisk v Mariboru – od katerega še ni tri leta, ko Liza le ni bila več tak otrok – mi je ušel iz spomina, sem pa zelo razmišljal, ali jo je kdaj videla pri meni. Nisem si mogel predstavljati, da je ne bi prepoznala, zato sem pač domneval, da je še ni videla.

Sicer pa mi prosim dovolite nekaj pripomb na mnenje vaše hčerke, da sem “tipičen salonski intelektualec”. Sebi v opravičilo upam, da bom s tem vsaj malo polemiziral tudi z materjo.

Sami pravite, da je prebrala moje pismo z večjim užitkom kot vaše. Me veseli. Škoda le, da je pri tem racionalno ugotovila, da je ob branju uživala še preveč in da se ji je očitno zazdelo – kot lahko utemeljeno sumim, ker se mi pripomba zdi zgovorna –, da tu nekaj ne more biti v redu. Če nekoga pripravim do tega, da ob branju mojega teksta uživa, potem sem lahko samo “tipičen salonski intelektualec”. Intelektualec že-že, ampak zakaj potem tako lahkotno in očarljivo in stilistično izpiljeno kramljam in si s tem zbijam kredibilnost ali kaj hudiča? Zakaj nisem raje malo zatežen, lesen, okoren in po možnosti še ne preveč razumljiv? Ljudje bi mi prej verjeli, se z mano strinjali, čutili do mene celo strahospoštovanje! Ali pa če bi šel na cesto, tako kot vi, na demonstracije, da bi vsi videli, da sem odločno proti? Kaj pa naj jaz delam na cesti? Se derem? Vihtim transparente? Dvigam dva prsta? Ali samo sredinec?

Leta 1988 nisem hodil demonstrirat na Roško, ker tam nisem imel kaj iskati – kar pa seveda ne pomeni, da sem podpiral vojaško sodišče. Nikoli nisem podpisal nobene peticije – četudi sem v svojih tekstih znal podpreti isto, za kar so se zavzemali podpisniki. Jaz sem vedno samohodec – pa čeprav hodim po parketu. In da ne boste mislili, da imam slabo vest zaradi tega! Salon ima v naših krajih slabšalen prizvok, kot da je to prostor in način intelektualnega snobizma. Meni se to zdi popolnoma brez veze, zato sem še vedno raje “salonski intelektualec” kot pa “pocestni”. Tudi zato sem svoje prve greatest hits naslovil Salon!

In če sva že pri tem, potem moram tudi reči, da se sam sploh nočem deklarirati za intelektualca. Tudi ne slišim rad, če mi kdo reče intelektualec. Še manj rad slišim, če me kdo označi za kulturnika ali umetnika. To zadnje je še posebej skregano z dejstvi, ampak kaj hočem – najbrž je to samo druga beseda neukih ali površnih za intelektualca. Ampak kaj sem potem? Seveda ne morem zanikati, da me to, kar v življenju počnem, umešča nekam v intelektualno sfero. Tako pač je. Toda če me kdo vpraša, kdo sem in kaj sem, potem je intelektualec zadnje, s čimer bi se opisal. Jaz sem pač novinar – in če pri tem (in pri drugih zadevah) poskušam biti pameten, zato še nisem intelektualec.

Kdo pa je potem “nesalonski intelektualec”? Drago Jančar? Po mojem bi se lahko strinjala glede njega – jaz seveda pod pogojem, da mu odvzameva ta neslavni pridevnik. Jančarja jaz blazno cenim kot publicista, kolumnista, morda celo edinega res cenim. Po mojem me on še vedno sovraži zaradi moje kolumne v Sobotni pred petimi leti oz. zaradi naslova, ki se je glasil “Uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja”. Bog pomagaj, nisem si mogel kaj, pri naslovih se nikoli ne morem premagati, če se spomnim dobrega. Nič ne vzamem nazaj – še tem manj, če Bajuka gledam danes –, pa tudi nič takega nisem napisal, da bi si zaslužil klofute, ki mi jih je Jančar še nekaj časa po tistem delil v različnih tekstih. No, saj mu ne zamerim.

Kolumne na zadnji strani Sobotne berem bolj kritično, in dejansko se mi zdi Jančar moj edini dostojni naslednik. Njegove kolumne so seveda čisto nekaj drugega kot moje, ampak kapo dol. Jovanoviću se je samo včasih kakšna posrečila; Svetlaninih kolumen nisem več mogel organsko prenašati; Puharjeva je sicer dobra, ampak dolgočasna; enako Mastnak – če je levičar sploh lahko dober; reklamarjem à la Duša pa bi itak morali prepovedati pisati kolumne. Sploh pa ne vem, v čem je smisel kolobarjenja treh, štirih kolumnistov. Kolumnist mora pisati kolumno enkrat na teden, sicer mu je sploh ni treba pisati – in če tega ne zmore, potem pač hvala lepa. To bi moralo biti jasno vsakemu prisebnemu uredniku, kaj šele enemu Ervinu. Kolumnist, ki se ne pojavlja najmanj tedensko, se sploh ne more prijeti kot kolumnist pri publiki, da sploh ne govorim o temah, ki bežijo mimo njega. Odkar ne pišem več jaz, Sobotna pač goji naprej to brezvezno tradicijo kolumnističnega moštva, ki naj bi odražalo nekakšen mnenjski pluralizem ali kaj – ki pa ga jaz ne vidim. Že Lorenci ga je polomil, ko je za menoj uvedel tri Crnkoviče, ki pa niso mogli napolniti mojih čevljev. Na zadnjo stran paše publicist, ki zna biti tudi narcisoiden, trivialen, fancy, duhovit, novinarski, kozerski, satiričen, sentimentalen, virtuozen, ne samo intelektualno in moralno avtoritativen kot Jančar. On bi moral pisati na notranjih straneh in predvsem vsak teden.

Kakorkoli, Lorenci bi moral za mano dati šanso Marku Bauerju, v katerega sem jaz polagal velike upe, pa si najbrž ni upal, ker mali še ni bil ime, ampak danes bi bil, ker bi se že zdavnaj prekalil, namesto da je poniknil. (Res, pa kje je sploh ta fant?) Ali pa Vesna Milek, ona bi se tudi obnesla. Sobotna je lastnim urednikom taka težka fama, da si ne upajo riskirati pri kolumnistih. Že to je bil čudež, da sem jaz bil tedensko na zadnji strani.

Sicer pa, kaj me briga ta Sobotna!

Znova in znova mi zmanjkuje prostora za teme, ki si jih vzamem naprej, ko začnem pisati pismo. Tako sem vam tokrat mislil odgovarjati na to zame smešno trditev, da ima človek samo dva problema, in sicer očeta in mater. Freud je mogoče res bil genij, ampak njegovi nasledniki so do danes naredili na svetu toliko škode, kot so je mogoče le še Marxovi samozvani interpreti. Pa naslednjič! Ta vikend grem v Maribor in vam pišem naprej, ne da bi čakal na odgovor na to pismo tukaj. Komaj čakam! Pa smučke bom tudi vzel s sabo pa kompletno zbirko Bondov, ki so včeraj končno prišli z Amazona.

Bis bald,

Marko

PS: A razglednice s Pohorja tudi štejejo?

  • Share/Bookmark

Izpolnitev tridesetletnih sanj

Četrtek, 8. december 2005

Dvajsetega junija 1999 sem se peljal z avtom iz Pariza. Na A6, že blizu Lyona, sem se skoraj pustil ubiti zaradi neprevidnega prehitevanja, sicer pa sem imel v prtljažniku tudi tisti famozni Starckov skiro z rdečimi pnevmatikami, ki mi ga je Veronika Stabej že nekaj mesecev hranila zapakiranega v kleti ambasade na rue Bois-le-Vent, in par kil časopisov, ki mi jih v tistem tednu ni uspelo temeljito prebrati na kraju samem.

Naslednji dan je bil v Ljubljani sodni dan. Kot da ne bi bil dovolj že kaos, ki ga je v mestu povzročil poseben varnostni in prometni režim ob obisku tedanjega predsednika ZDA, je za nameček lilo kot iz škafa. No, ta zmeda me sicer ni motila, ker sem bil tako ali tako ves dan v službi in sem vmes skočil le na servis, da mi sestavijo skiro. Poanta je v tem, da sem šele naslednji dan prebiral neprebrane francoske časopise. In tako sem v Le Mondu zagledal – na strani 8 (seveda ne prvi strani sekcije “International”) – kratko poročilo o Clintonovem obisku v Franciji. Možakar je bil v Parizu v istem času kot jaz, meni pa pri najboljši volji tega ni uspelo opaziti!

Šestnajstega junija 2001 dopoldne pa sem se peljal iz Ljubljane v Maribor. Na hitri cesti skozi Trzin sem opazil letalo, ki se je iznad Domžal spuščalo proti Brniku. Čeprav dobro vidim, mi nekaj ni šlo v račun: glede na oddaljenost je bilo preveliko za airbus ali kaj takega. Velikih letal nad Kamniškim poljem nevajeno oko je šele čez minuto, dve opazilo, da je to v resnici boeing 747 – in to belo-modri Air Force One! Lep reč, sem si mislil, kaj vse človek v Sloveniji ne vidi.

Dvajset minut pozneje sem bil že na Trojanskem klancu v koloni. V nekem trenutku smo se ustavili, in tako sem zlovoljen gledal naokrog in po naključju tudi gor. In glej: naravnost čez nas je nizko letelo orjaško belo letalo. Tik preden je bilo navpično nad mano, se mi je uspelo še toliko skloniti nad volan in zlomiti vrat, da sem na spodnjem delu trupa opazil napis ROCCIR (z obrnjenim R, seveda). Bil je iljušin IL-96S, prav tako namenjen na Brnik, le da z drugim udeležencem Bush-Putin summita na Brdu.

Ves iz sebe sem se ustavil pri Šoferski mamici na kavi in na hitro napisal mail dopisniku iz Kanade, ki ga te sladke male slovenske bizarnosti hvaležno fascinirajo. Seveda pa sem se še ves naslednji teden hvalil, kako sem tako rekoč doma in brez najmanjšega truda v manj kot pol ure videl oba predsednika obeh svetovnih velesil.

Dogodka, ki sta po mnenju mnogih odločilno zaznamovala mednarodni položaj Slovenije in jo “postavila na svetovni zemljevid”, nalašč opisujem iz poudarjeno osebnega, že kar trivialnega zornega kota. In ja, seveda: nalašč ju opisujem ravno en dan po koncu ministrskega zasedanja OVSE. Malo sem razočaran, ker tega tretjega velikega dogodka ne morem opisati s (p)osebno anekdoto. Edino, kar sem ta ponedeljek in torek (kot udeleženec v prometu) doživel, je bilo to, da sem na Trgu OF in na Masarykovi nekajkrat prelisičil ducate avtov v kolonah, v katerih sem za kratek čas obtičal, in policiste – in še ti so po mojem podpirali mojo iznajdljivost, ki je v bistvu prispevala h krajšanju zastojev. Res pa je, da sem enega skoraj oplazil po roki s stranskim ogledalom, ker je ravno nekaj mahal.

Take dogodke si zapomnim tudi po tem, da mediji med drugim izdatno poročajo o tujih novinarjih. Res je, tudi sam veliko raje srečujem tuje novinarje kot pa slovenske. Seveda pa nisem prepričan, da je to ravno novica za lokalne medije.

Ob tem tudi radi naštevajo konkretne tuje medije, za katere kolegi poročajo. Tako je bilo tudi tokrat. Nihče od slovenskih medijev pa ne poroča, kateri svetovni mediji ne poročajo o konkretnem dogodku. Naj to storim sam namesto njih v tej kolumni.

New York Times in Washington Post, ki sta spoštovani ameriški časopisni instituciji, o zasedanju nista poročala. WP je v ponedeljek zgolj pripomnil, da je Condoleezza Rice spet dala vedeti, “da potuje samo iz strateških razlogov in se ne udeležuje dolgočasnih letnih festivalov govoričenja” [moj prevod izraza “talkfest”]; tako bo “preskočila tudi zasedanje OVSE v Sloveniji […] čeprav bo le kakšno uro leta [stran] na poti iz Berlina v Romunijo”. (To je že spet napisal Al Kamen – kolumnist, ki se je proslavil že spomladi 2003 s tekstom “Not So Fast, Anton!” [Rop]. Njegov članek so slovenski komentatorji masovno narobe prevajali oziroma interpetirali v zvezi z Ropovo izjavo, da se je Slovenija znašla “v koaliciji voljnih po pomoti”, češ, v zvezi z napadom na Irak se Sloveniji posmehujejo celo ameriški mediji – kar pa sploh ni bilo res.)

Naprej: International Herald Tribune, ki je spoštovana ameriška medijska institucija, fokusirana zlasti na Evropo, ni poročal. Guardian in Independent ter BBC, ki so spoštovane britanske medijske institucije, niso poročale. Sky News tudi ne. The Times tudi ne. Le Monde in Libération tudi ne. CNN tudi ne. Dunajski Die Presse – in na Dunaju je sedež OVSE – ni poročal. Naprej nisem gledal. Dopisnik iz Italije mi poroča, da tudi noben italijanski nacionalni dnevnik ni poročal. Opazil pa je, da je o zasedanju samem poročal švicarski Corriere del Ticino, ki pa je kantonalni drekec-pekec.

Vsi drugi, ki so te dni omenjali OVSE, so poročali le o volilnih nepravilnostih, ki so jih odposlanci OVSE opazili v Kazahstanu in Azerbajdžanu. Smola res, da so nam ukradli šov. Pa še Condy nas je obšla, nesramnica nesramna brez smisla za PR Slovenije!

Če mora vsaka od 55 držav članic po sistemu rotiranja eno leto predsedovati OVSE in organizirati letno zasedanje, potem je v redu, da smo se tega bremena enkrat za vselej – no, najmanj do leta 2060, če se ne bodo včlanile še nove države – uspešno znebili. Če pa ne, potem je šlo za ministrov egotrip in izdatno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Mediji so Ruplu in državi hvaležno asistirali, kot da gre za ne vem kaj.

In kako tudi ne bi, ko pa je v medijih na oblasti generacija, ki se je o pomembnosti OVSE (KVSE) učila že v osnovnih in srednjih šolah sredi sedemdestih let. Ta teden so se jim končno uresničile tridesetletne sanje, da z znamenito slovensko gostoljubnostjo in smislom za brezhibno organizacijo sprejmemo visoke goste.

  • Share/Bookmark

Konec sezone orkanov

Sreda, 7. december 2005

FL_TT1130t.jpg

  • Share/Bookmark

Naslovke dneva!

Sreda, 7. december 2005

  • Share/Bookmark

RTV-ja, RTV-ne

Ponedeljek, 5. december 2005

Ne morem več molčati. No, hecam se. Že dolgo sem sprijaznjen z bizarnimi domislicami lektorjev, ki vsiljujejo norme, skregane ne le z rabo, temveč tudi z zdravo pametjo. Kadar za neko publikacijo oddam svoj prvi tekst, odločno dam vedeti, da ne želim lektorskih posegov, ker v njem ni slovničnih napak. Potem imam v glavnem mir. Kvečjemu dopuščam, da nekdo tekst še enkrat prebere, če v njem le ni kakšnega lapsusa. Že to je riskantno, ker v naravi lektorjev je namreč, da prekoračujejo svoje kompetence. A kaj hočem: sam sem kriv, če mi uide kak lapsus.

Gre za to slovnično manijo, uzakonjeno na TV Slovenija – za Radio ne vem -, da sklanjajo kratice tako, kot da so moškega spola, in da to pišejo z vezajem med kratico in sklonsko končnico: resolucija “OZN-ja”, ministrsko srečanje “OVSE-ja”, novinarji “RTV-ja”. To je ne samo nonsens s stališča logike jezika, temveč je v tudi knjižnem jeziku nedopustno za nivo izražanja na nacionalni televiziji.

Še tem bolj smešno je to napačno pravilo zato, ker nekatere črke inkriminirane kratice obravnava kot foneme in zanemarja imena črk. Pri “RTV” imajo srečo, ker se kratica konča s samoglasnikom (“ve”), ki jim dopušča, da skujejo sklanjatve

1. “er-te-ve”,

2. “er-te-ve-ja”,

3. “er-te-ve-ju”,

4. “er-te-ve”,

5. “pri er-te-ve-ju”,

6. “z “er-te-ve-jem”. (Vezaje uporabljam za večjo nazornost.)

Pri “OZN” pa nastopi problem, da je kratico treba izgovarjati “o-ze-en”, kar v sklonih da (po njihovem)

1. “o-ze-en”,

2. “o-ze-en-a”,

3. “o-ze-en-u”,

4. “o-ze-en”,

5. “pri o-ze-en-u”,

6. “z o-ze-en-om”.

Er-te-ve-jev-ski “OZN-ja”, “OZN-ju” itd. pa razkriva blamago, da tamkajšnji lektorji niti imen črk ne poznajo, temveč raje momljaje izgovarjajo polglasnike (e): “o-z(e)-n(e)-ja”, “o-z(e)-n(e)-ja”, itd.

Kratica je beseda, sestavljena iz (ponavadi) prvih črk besedne zveze. Sklanjati kratico je zato nelogično, saj se prve črke besedne zveze, ki jo povzema, ne spremenijo. Kratica “OZN” je v vseh sklonih od 1. do 6. enaka, saj označuje naslednje:

1. “Organizacija združenih narodov”,

2. “Organizacije združenih narodov”,

3. “Organizaciji združenih narodov”,

4. “Organizacijo združenih narodov”,

5. “pri Organizaciji združenih narodov”,

6. “z Organizacijo združenih narodov”.

Sklanjatev kratice ne vidimo in ne slišimo. Zapomnite si to že enkrat!

Opozarjam na podobno napako, ki jo znajo zagrešiti še v marsikateri drugi jezični organizaciji, pa tudi posamezniki niso izvzeti. Prej sem napisal: “od 1. do 6.” Nekateri nevedneži bi to napisali “od 1.-ega do 6.-ega” (s piko vrstilnega števnika ali brez). Velikokrat opažam, da ljudje – ali včasih celo mediji – napišejo “ob 15.-ih”. Ali recimo “po/pri 89-ih” letih. Narobe. Tudi števniki, tako glavni kot vrstilni, so v bistvu kratice (čeprav algebraične):

1. “devetinosemdeset (let)”,

2. “devetinosemdesetih (let)”,

3. “devetinosemdesetim (letom)”,

4. “devetinosemdeset” (let),

5. “pri devetinosemdesetih” (letih),

6. “z devetinosemdesetimi” (leti).

V vseh primerih pišemo “89″. Končnice sklonov so skrite v številkah!

Poročila in druge novinarske zvrsti na RTV – tako je prav! – je že tako ali tako težko gledati in poslušati, ker imajo včasih slabe voditelje in vedno grozno sceno. In če pri tem ne mine dan, da ne bi moškospolili nič hudega slutečih (in za nameček heterospolnih) kratic, potem je to še huje za nas publiko.

Sicer pa upam, da se bo v svoji jezikovni kolumni v Sobotni prilogi Dela problema lotila Julijana Bavčar – edina normalna lektorica, ki sem jo kdaj spoznal. Se opravičujem vsem ostalim.

  • Share/Bookmark

Labodi na Lentu

Nedelja, 4. december 2005

  • Share/Bookmark

3. pismo, Manca Marku: Za duhovno revolucijo proti sebičnosti

Nedelja, 4. december 2005

Dragi Marko,

tipični salonski intelektualec, je komentirala hčerka Tina, ko je z užitkom prebrala vaše pismo. Mamino ji ni bilo v takšno slast: da sem preveč pridigala, je rekla. In si je začela brustiti svoje filozofske krempeljce, kako bi vam ona odgovorila na modrovanje o resnici, “ki ni skladnost izjave z dejstvi, ampak doslednost intelekta”.

Resnica je zame pomembno življenjsko vodilo – saj zato sem pa šla študirat novinarstvo! – in miselni koncept, ki sem mu posvetila ogromno svojega intelektualnega časa. Filozofija je bila moj najljubši predmet na FSPN. Škandal in sramota, da je zdaj ni več v študijskih programih! Paradigmatično za smer, v katero hiti “reforma” univerze. Zapiske predavanj Tineta Hribarja imam shranjene, njegova knjiga Resnica o resnici stoji na častnem mestu. Zdajle sem šla ponjo, da preverim misel, ki sem jo pogosto citirala: “Resnica o resnici je ta, da ni resnice o resnici in zato z resnico ne razpolaga nihče”. S tem stavkom Hribar sklene razpravo o resnici. Bi jo midva zdaj ponovno odprla?

Vem, da ni naključij. Ni naključje, da sem zdajle potegnila Tinetovo knjigo v opreko opredelitvi, da je “resnica doslednost intelekta”. Tistega intelekta, ki ga za takega proglasi Marko Crnkovič. Posvetilo pravi: “Manci, za pogum v srečanjih z resnico. 24. aprila 1981”. Na zadnjih straneh knjige sem skicirala referat z naslovom Odgovornost novinarja kot kritična pozicija oblikovalca sporočil. Pišem: »Ne odgovornost v pravnem smislu; ne v smislu aktualnosti, resničnosti, objektivnosti, ker to je relativno, mistificirano zato, da skrijemo praznost [zanimivo, da sem že pred četrt stoletja podčrtala prav to besedo!]. Primer: referati politikov, proslave, dogodki po prisotnosti politikov (ni KAJ), dolžina stolpcev po pomenu funkcije, ne pa po vsebini [spet podčrtano!] razprav, na komentatorski strani poročila s sej CK, RK SZDL … Isti dan v časopisu: Ginek [? – ne znam prebrati] izključen iz partije, M. Bakalliju poslednji opomin, direktor TOZD X izključen iz ZK, šest let zapora za 18-letnega dijaka … brez komentarja. Mistificiranje prakse [podčrtano!] kot absolutnega kriterija, antiintelektualizem na delu.«

Hej, Marko, bilo je to leta 1981, jaz pa vam 2005. pravzaprav pišem o istem. Ja, potrebujemo reforme, se popolnoma strinjam z vami. Zagotovo gospodarske, saj brez močnega gospodarstva ne more biti socialne blaginje. Ampak ne samo teh! In ne na vrat na nos, necelovito, brez dialoga in družbenega konsenza. Zato sem šla na demonstracije: da sem slišala glas tistih, ki bi jih morali oblikovalci reform povabiti k sodelovanju, saj se bodo te reforme lahko uresničile samo z njihovo osebno motivacijo in zaupanjem. Zato, ker že od nekdaj hočem podpreti manj slišane in utišane glasove, sem podprla tudi Barbaro Brezigar kot kandidatko za predsednico države. Ker sem s tem podprla ženski glas. In ga bom pri prihajajočih volitvah ponovno. Ženske v vladi so pomagale spreminjati Finsko v uspešno državo blaginje za vse, ne samo za priviligiran sloj. A nazaj k vašemu pismu.

K tipični novinarski poenostavitvi: da sem jaz podpirala to vlado, proti kateri zdaj nastopam, ko je bila v opoziciji. Vam bom odgovorila z anekdoto, ki ste jo vi “zakrivili”. Se spomnite kavice v kavarni Maximarket nekaj dni pred začetkom najine korespondence? Ko ste vi šli, je prisedel Pavle Gantar, kolega s faksa. Za njim je prišel Tone Rop. In sem rekla Ropu: “Tone, bomo zrušili to oblast ali ne?” Bomo, se je strinjal. Jaz pa: “Ampak ne šele po dvanajstih letih, kolikor smo potrebovali, da smo vrgli prejšnjo!”

Zdaj pa še k vašim čustvom. Poživitev diskurza, da zapišete “vas moram malo skregati. Kaj se to pravi, da celo vi […] podlegate tej malomeščanski premierski vljudnosti, ki iz zlagane uvidevnosti prepoveduje sproščen pogovor s človekom, ki ga opazite v spremstvu osebe nasprotnega spola, ki je ne poznate”. Na delu tega očitka je logika: ker jaz mislim, da ti tako misliš, zato … Naj vam povem, zakaj nisem pristopila k vama s plavolaso deklico. Ne zato, ker sem si mislila, kar vi mislite, da sem si, ampak zato, ker sem uganila, da je to vaša hči. Rojena v znamenju rib imam močan ne le socialni čut – doma me kličejo kar “socialna delavka” –, ampak tudi intuicijo. Ta mi je “prišepnila”, da je dekle vaša hči. Kar sem rekla svoji prijateljici in vaši mariborski znanki Zori, ki je sedela poleg vaju. Zora je rekla, da to pač ni Liza, saj jo vendar pozna. Pa je, sem vztrajala in obsedela na mestu. Nisem “videla” samo tega, da je vaš otrok, ampak tudi, kako krhek in mil je ta otrok. Otrok, ki potrjuje znano psihoterapevtsko tezo, da ima človek samo dva problema: mater in očeta. Kot zapiše Wintersonova v romanu Teža iz zbirke Miti: “Dve ‘dejstvi’ sta, ki ju mora vsak otrok prej ali slej izpodbiti: mati in oče. Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved”. Nisem hotela, dragi Marko, vstopiti v vajino zgodbo “teže”, to je bilo! Zora pa bi se z veseljem čudila Lizini lepoti. Ni je prepoznala, ker ste bili pri njej, ko je bila ona še otrok. “A je ta Marko normalen?” je bila začudena. “Zakaj mi ni rekel, glej, taka je zdaj moja hči”. Zakaj ji niste tega rekli, pač pa zamerite meni, da nisem pristopila?

Za konec še citat iz Kratke zgodovine mita, ki pove, za kakšno reformo tudi meni gre: “Potrebujemo mite, ki nam bodo pomagali vzpostaviti duhovni odnos in videti onkraj naših trenutnih potreb, ki nam bodo omogočili transcendentno izkušnjo kot izziv naši skrajno neverni sebičnosti. Potrebujemo mite, da bomo zemljo spet častili kot sveto. To je ključnega pomena, saj nam našega planeta ne bo uspelo rešiti, če ne bo prišlo do neke vrste duhovne revolucije, ki bo kos našemu tehnološkemu napredku”.

Vas lepo, lepo pozdravljam.

Manca

  • Share/Bookmark

EuroPark, Maribor

Sobota, 3. december 2005

  • Share/Bookmark

Dok je bilo Tita, bilo je i šita

Četrtek, 1. december 2005

Izjava tedna se glasi: “Politični strah je v tem sistemu zamenjal eksistenčni strah”. Kaj ima to opraviti z ombudsmanom – razen da je to izrekel ravno Matjaž Hanžek?

Mestna občina Ljubljana pripravlja odlok o preklicu zaščite Cukrarne. To je dobra novica. Slaba pa je, da Ministrstvo za kulturo pripravlja svoj, torej nadrejeni odlok o zaščiti taistega objekta. Tako so že zaščitili Kolizej in s tem blokirali njegovo rušenje in uresničevanje že izdelanega projekta na tej lokaciji.

Toda ta kolumna bo govorila o starih in novih hišah samo kot o metaforah za družbo in ljudi. Govorila bo o hišah, ki v mestu nimajo več kaj iskati – kaj šele mi v njih –, a po zaslugi varuhov tradicije vendarle stojijo in stojijo in stojijo samo zato, ker so vedno doslej stale in stale in stale. Ta kolumna bo govorila o starih časih, ki se jih ljudje ne le ne želijo otresti, temveč se jih krčevito oklepajo kot rešilne bilke pred potopom, ki ga prinašajo spremembe.

Slovenci smo v nekem obdobju živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije, kjer je bilo pred dvesto leti mestotvorno tudi to, da sredi mesta stoji nekakšna K. u. K. kasarna und konjušnica. Ljudje, ki niso živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije (temveč otomanskega cesarstva), so nam očitali, da smo zato še danes dunajski konjski hlapci.

Toda morda je res nekaj na tem: strokovnjak, ki bi moral najbolje od vseh vedeti, kaj je v okviru arhitekturne dediščine res vredno in kaj ne, ščiti objekt samo zato, ker je star. Da je grd, razpadajoč, nevaren, nefunkcionalen, neuporaben, nesmiseln, anahronističen, zakoten, neopažen – to ga ne zanima. Še manj ga zanima, da niti MzK niti MOL niti Zavod za varstvo kulturne dediščine nimajo denarja, da bi ga restavrirali. Damjan Prelovšek je uveljavil svoj strokovni interes, ki je popolnoma ekskluziven in neargumentiran. Edini cilj tega privatnega, a po volji ministra za kulturo podružbljenega in etabliranega interesa je preprečiti demoniziranemu, domnevno divjemu interesu finančnega, gradbeniškega in storitvenega kapitala, da bi posegel v mestni center in spremenil življenja ljudi.

Prelovšek in maloštevilna klika nenačelnih arhitektov so sveto prepričani, da vedo bolje od Jožeta Anderliča ali Igorja Jurančiča, kako naj bi ljudje v centru živeli. To vero jim vliva domišljavost, da se kot kulturno razsvetljeni ljudje za razliko od primitivnih in ošabnih poslovnežev zavedajo, da smo v nekem drugem obdobju rasli tudi v takem kulturnem okolju, v katerem so največji literarni geniji naroda hirali in umirali v poslopju, ki sicer že takrat ni več služilo svojemu prvotnemu, trgovsko-logističnemu namenu, a ga je vendarle treba kot takega zaščititi. Cukrarna je ista zgodba kot Kolizej.

Primerjava med starimi hišami, ki jih nočejo porušiti, in starimi družbenimi odnosi, ki se jih ljudje oklepajo v strahu pred spremembami, ima en sam problem – ki pa je v bistvu problem nekonsistentnosti vlade. Kulturno ministrstvo je s svojim ravnanjem na področju spomeniškega varstva med vladnimi resorji tujek. Prelovšek, vodilni vogalovarstveni fanatik, ima kot direktor Direktorata za kulturno dediščino v okviru MzK kompetence, ki so navidez bolj omejene – in tudi manj razvpite – kot pa recimo kompetence Strateškega sveta za reforme. In vendar: tako kot je srhljivo, da je toliko moči in oblasti nad urbanim življenjem Ljubljančanov skoncentriranih v glavi enega človeka, je tudi neverjetna ta diskrepanca med urbanističnim tradicionalizmom, anemično nefleksibilnostjo, skepticizmom do podjetništva in kulturno prevzvišenostjo Ministrstva za kulturo in neizprosnim, hladnim, pragmatičnim reformnim revolucionizmom vlade kot celote.

Slovencem pa se še najbolj pozna, da smo v nekem tretjem, le komaj preteklem obdobju živeli v socializmu – torej v politično nesvobodnem režimu, ki pa za večino le ni bil toliko tiranski, da bi si ljudje o njem dandanes mislili samo najslabše. Razlog za to nostalgijo je tudi ta, da je socializem poskrbel za mnoge socialne bonitete, ki so sicer ustvarjale danes nepopularno in ekonomsko nevzdržno uravnilovko. V socializem je bila vgrajena socialno in ekonomsko iracionalna logika, ki ga je pripeljala v propad, vendar ta logika še danes funkcionira kot argument tistih, ki z njegovim propadom te bonitete izgubljajo ali so jih že izgubili.

Navidez ni noben argument bolj neizpodbiten kot ta, da ni pravično izgubiti nekaj, kar si že imel – nekaj materialnega, seveda. Današnje uporništvo ni več ideološko. Čeprav ga njegovi nosilci prikazujejo kot plemenit ideološki boj, je to samo druga plat vsesplošnega in nezadržno naraščajočega materializma.

Celo kot ekonomski laik vem, da ima kapitalizem po meri človeka vgrajene varovalke za blažitev socialnih razlik. In četudi nimam nič proti delavskim demonstracijam in različnim mnenjem, izraženim na tak ali drugačen način, sem šokiran nad nonšalanco, s katero združena protireformna fronta – in tu imam v mislih bolj kolumniste, komentatorje, intelektualce in kulturnike kot pa delavce in sindikaliste – pozablja, da so reforme morda zadnje tranzicijsko dejanje, ki bi naj počistilo s socialistično miselnostjo. Enotnost, s katero tako rekoč vsi družbeni segmenti in večina izpostavljenih posameznikov obsojajo reforme, je frapantna. To mi je po eni strani všeč, saj priča, da je v Sloveniji več socialne, medslojne solidarnosti, kot smo si lahko predstavljali.

Po drugi strani pa je neverjetno, da noben od teh argumentatorjev ne sprevidi, da gre za zadnji obračun s socializmom, o katerem niti sami nimajo nič lepega povedati – ali vsaj doslej niso imeli. Nasprotovanje reformam temelji na zamolčani predpostavki, da nam je nekoč vsem dobro šlo in da ni razloga, ne ekonomskega ne moralnega, da bi kogarkoli za karkoli prikrajšali. Dok je bilo Tita, bilo je i šita – zdaj pa nas je eksistencialno strah, da ga bo zmanjkalo.

Ali z drugimi besedami: ko je Drago Jančar napisal “Egiptovske lonce mesa”, je imel v mislih vse kaj drugega kot socialne bonitete. In vendar: kako vizionarska je bila metafora o ljudstvu, ki na svobodi pogreša sužnostne mesnice, cukrarne, kasarne in konjušnice, ki se jih je komaj znebilo!

  • Share/Bookmark