Arhiv za 1. December 2005

Dok je bilo Tita, bilo je i šita

Četrtek, 1. december 2005

Izjava tedna se glasi: “Politični strah je v tem sistemu zamenjal eksistenčni strah”. Kaj ima to opraviti z ombudsmanom – razen da je to izrekel ravno Matjaž Hanžek?

Mestna občina Ljubljana pripravlja odlok o preklicu zaščite Cukrarne. To je dobra novica. Slaba pa je, da Ministrstvo za kulturo pripravlja svoj, torej nadrejeni odlok o zaščiti taistega objekta. Tako so že zaščitili Kolizej in s tem blokirali njegovo rušenje in uresničevanje že izdelanega projekta na tej lokaciji.

Toda ta kolumna bo govorila o starih in novih hišah samo kot o metaforah za družbo in ljudi. Govorila bo o hišah, ki v mestu nimajo več kaj iskati – kaj šele mi v njih –, a po zaslugi varuhov tradicije vendarle stojijo in stojijo in stojijo samo zato, ker so vedno doslej stale in stale in stale. Ta kolumna bo govorila o starih časih, ki se jih ljudje ne le ne želijo otresti, temveč se jih krčevito oklepajo kot rešilne bilke pred potopom, ki ga prinašajo spremembe.

Slovenci smo v nekem obdobju živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije, kjer je bilo pred dvesto leti mestotvorno tudi to, da sredi mesta stoji nekakšna K. u. K. kasarna und konjušnica. Ljudje, ki niso živeli v provincialnem okolju habsburške monarhije (temveč otomanskega cesarstva), so nam očitali, da smo zato še danes dunajski konjski hlapci.

Toda morda je res nekaj na tem: strokovnjak, ki bi moral najbolje od vseh vedeti, kaj je v okviru arhitekturne dediščine res vredno in kaj ne, ščiti objekt samo zato, ker je star. Da je grd, razpadajoč, nevaren, nefunkcionalen, neuporaben, nesmiseln, anahronističen, zakoten, neopažen – to ga ne zanima. Še manj ga zanima, da niti MzK niti MOL niti Zavod za varstvo kulturne dediščine nimajo denarja, da bi ga restavrirali. Damjan Prelovšek je uveljavil svoj strokovni interes, ki je popolnoma ekskluziven in neargumentiran. Edini cilj tega privatnega, a po volji ministra za kulturo podružbljenega in etabliranega interesa je preprečiti demoniziranemu, domnevno divjemu interesu finančnega, gradbeniškega in storitvenega kapitala, da bi posegel v mestni center in spremenil življenja ljudi.

Prelovšek in maloštevilna klika nenačelnih arhitektov so sveto prepričani, da vedo bolje od Jožeta Anderliča ali Igorja Jurančiča, kako naj bi ljudje v centru živeli. To vero jim vliva domišljavost, da se kot kulturno razsvetljeni ljudje za razliko od primitivnih in ošabnih poslovnežev zavedajo, da smo v nekem drugem obdobju rasli tudi v takem kulturnem okolju, v katerem so največji literarni geniji naroda hirali in umirali v poslopju, ki sicer že takrat ni več služilo svojemu prvotnemu, trgovsko-logističnemu namenu, a ga je vendarle treba kot takega zaščititi. Cukrarna je ista zgodba kot Kolizej.

Primerjava med starimi hišami, ki jih nočejo porušiti, in starimi družbenimi odnosi, ki se jih ljudje oklepajo v strahu pred spremembami, ima en sam problem – ki pa je v bistvu problem nekonsistentnosti vlade. Kulturno ministrstvo je s svojim ravnanjem na področju spomeniškega varstva med vladnimi resorji tujek. Prelovšek, vodilni vogalovarstveni fanatik, ima kot direktor Direktorata za kulturno dediščino v okviru MzK kompetence, ki so navidez bolj omejene – in tudi manj razvpite – kot pa recimo kompetence Strateškega sveta za reforme. In vendar: tako kot je srhljivo, da je toliko moči in oblasti nad urbanim življenjem Ljubljančanov skoncentriranih v glavi enega človeka, je tudi neverjetna ta diskrepanca med urbanističnim tradicionalizmom, anemično nefleksibilnostjo, skepticizmom do podjetništva in kulturno prevzvišenostjo Ministrstva za kulturo in neizprosnim, hladnim, pragmatičnim reformnim revolucionizmom vlade kot celote.

Slovencem pa se še najbolj pozna, da smo v nekem tretjem, le komaj preteklem obdobju živeli v socializmu – torej v politično nesvobodnem režimu, ki pa za večino le ni bil toliko tiranski, da bi si ljudje o njem dandanes mislili samo najslabše. Razlog za to nostalgijo je tudi ta, da je socializem poskrbel za mnoge socialne bonitete, ki so sicer ustvarjale danes nepopularno in ekonomsko nevzdržno uravnilovko. V socializem je bila vgrajena socialno in ekonomsko iracionalna logika, ki ga je pripeljala v propad, vendar ta logika še danes funkcionira kot argument tistih, ki z njegovim propadom te bonitete izgubljajo ali so jih že izgubili.

Navidez ni noben argument bolj neizpodbiten kot ta, da ni pravično izgubiti nekaj, kar si že imel – nekaj materialnega, seveda. Današnje uporništvo ni več ideološko. Čeprav ga njegovi nosilci prikazujejo kot plemenit ideološki boj, je to samo druga plat vsesplošnega in nezadržno naraščajočega materializma.

Celo kot ekonomski laik vem, da ima kapitalizem po meri človeka vgrajene varovalke za blažitev socialnih razlik. In četudi nimam nič proti delavskim demonstracijam in različnim mnenjem, izraženim na tak ali drugačen način, sem šokiran nad nonšalanco, s katero združena protireformna fronta – in tu imam v mislih bolj kolumniste, komentatorje, intelektualce in kulturnike kot pa delavce in sindikaliste – pozablja, da so reforme morda zadnje tranzicijsko dejanje, ki bi naj počistilo s socialistično miselnostjo. Enotnost, s katero tako rekoč vsi družbeni segmenti in večina izpostavljenih posameznikov obsojajo reforme, je frapantna. To mi je po eni strani všeč, saj priča, da je v Sloveniji več socialne, medslojne solidarnosti, kot smo si lahko predstavljali.

Po drugi strani pa je neverjetno, da noben od teh argumentatorjev ne sprevidi, da gre za zadnji obračun s socializmom, o katerem niti sami nimajo nič lepega povedati – ali vsaj doslej niso imeli. Nasprotovanje reformam temelji na zamolčani predpostavki, da nam je nekoč vsem dobro šlo in da ni razloga, ne ekonomskega ne moralnega, da bi kogarkoli za karkoli prikrajšali. Dok je bilo Tita, bilo je i šita – zdaj pa nas je eksistencialno strah, da ga bo zmanjkalo.

Ali z drugimi besedami: ko je Drago Jančar napisal “Egiptovske lonce mesa”, je imel v mislih vse kaj drugega kot socialne bonitete. In vendar: kako vizionarska je bila metafora o ljudstvu, ki na svobodi pogreša sužnostne mesnice, cukrarne, kasarne in konjušnice, ki se jih je komaj znebilo!

  • Share/Bookmark