Arhiv za 8. December 2005

4. pismo, Marko Manci: Samohodec po parketu

Četrtek, 8. december 2005

Draga Manca,

Zoro lahko pomirite: sem normalen, je pa res, da sem pozabljiv. Tisti obisk v Mariboru – od katerega še ni tri leta, ko Liza le ni bila več tak otrok – mi je ušel iz spomina, sem pa zelo razmišljal, ali jo je kdaj videla pri meni. Nisem si mogel predstavljati, da je ne bi prepoznala, zato sem pač domneval, da je še ni videla.

Sicer pa mi prosim dovolite nekaj pripomb na mnenje vaše hčerke, da sem “tipičen salonski intelektualec”. Sebi v opravičilo upam, da bom s tem vsaj malo polemiziral tudi z materjo.

Sami pravite, da je prebrala moje pismo z večjim užitkom kot vaše. Me veseli. Škoda le, da je pri tem racionalno ugotovila, da je ob branju uživala še preveč in da se ji je očitno zazdelo – kot lahko utemeljeno sumim, ker se mi pripomba zdi zgovorna –, da tu nekaj ne more biti v redu. Če nekoga pripravim do tega, da ob branju mojega teksta uživa, potem sem lahko samo “tipičen salonski intelektualec”. Intelektualec že-že, ampak zakaj potem tako lahkotno in očarljivo in stilistično izpiljeno kramljam in si s tem zbijam kredibilnost ali kaj hudiča? Zakaj nisem raje malo zatežen, lesen, okoren in po možnosti še ne preveč razumljiv? Ljudje bi mi prej verjeli, se z mano strinjali, čutili do mene celo strahospoštovanje! Ali pa če bi šel na cesto, tako kot vi, na demonstracije, da bi vsi videli, da sem odločno proti? Kaj pa naj jaz delam na cesti? Se derem? Vihtim transparente? Dvigam dva prsta? Ali samo sredinec?

Leta 1988 nisem hodil demonstrirat na Roško, ker tam nisem imel kaj iskati – kar pa seveda ne pomeni, da sem podpiral vojaško sodišče. Nikoli nisem podpisal nobene peticije – četudi sem v svojih tekstih znal podpreti isto, za kar so se zavzemali podpisniki. Jaz sem vedno samohodec – pa čeprav hodim po parketu. In da ne boste mislili, da imam slabo vest zaradi tega! Salon ima v naših krajih slabšalen prizvok, kot da je to prostor in način intelektualnega snobizma. Meni se to zdi popolnoma brez veze, zato sem še vedno raje “salonski intelektualec” kot pa “pocestni”. Tudi zato sem svoje prve greatest hits naslovil Salon!

In če sva že pri tem, potem moram tudi reči, da se sam sploh nočem deklarirati za intelektualca. Tudi ne slišim rad, če mi kdo reče intelektualec. Še manj rad slišim, če me kdo označi za kulturnika ali umetnika. To zadnje je še posebej skregano z dejstvi, ampak kaj hočem – najbrž je to samo druga beseda neukih ali površnih za intelektualca. Ampak kaj sem potem? Seveda ne morem zanikati, da me to, kar v življenju počnem, umešča nekam v intelektualno sfero. Tako pač je. Toda če me kdo vpraša, kdo sem in kaj sem, potem je intelektualec zadnje, s čimer bi se opisal. Jaz sem pač novinar – in če pri tem (in pri drugih zadevah) poskušam biti pameten, zato še nisem intelektualec.

Kdo pa je potem “nesalonski intelektualec”? Drago Jančar? Po mojem bi se lahko strinjala glede njega – jaz seveda pod pogojem, da mu odvzameva ta neslavni pridevnik. Jančarja jaz blazno cenim kot publicista, kolumnista, morda celo edinega res cenim. Po mojem me on še vedno sovraži zaradi moje kolumne v Sobotni pred petimi leti oz. zaradi naslova, ki se je glasil “Uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja”. Bog pomagaj, nisem si mogel kaj, pri naslovih se nikoli ne morem premagati, če se spomnim dobrega. Nič ne vzamem nazaj – še tem manj, če Bajuka gledam danes –, pa tudi nič takega nisem napisal, da bi si zaslužil klofute, ki mi jih je Jančar še nekaj časa po tistem delil v različnih tekstih. No, saj mu ne zamerim.

Kolumne na zadnji strani Sobotne berem bolj kritično, in dejansko se mi zdi Jančar moj edini dostojni naslednik. Njegove kolumne so seveda čisto nekaj drugega kot moje, ampak kapo dol. Jovanoviću se je samo včasih kakšna posrečila; Svetlaninih kolumen nisem več mogel organsko prenašati; Puharjeva je sicer dobra, ampak dolgočasna; enako Mastnak – če je levičar sploh lahko dober; reklamarjem à la Duša pa bi itak morali prepovedati pisati kolumne. Sploh pa ne vem, v čem je smisel kolobarjenja treh, štirih kolumnistov. Kolumnist mora pisati kolumno enkrat na teden, sicer mu je sploh ni treba pisati – in če tega ne zmore, potem pač hvala lepa. To bi moralo biti jasno vsakemu prisebnemu uredniku, kaj šele enemu Ervinu. Kolumnist, ki se ne pojavlja najmanj tedensko, se sploh ne more prijeti kot kolumnist pri publiki, da sploh ne govorim o temah, ki bežijo mimo njega. Odkar ne pišem več jaz, Sobotna pač goji naprej to brezvezno tradicijo kolumnističnega moštva, ki naj bi odražalo nekakšen mnenjski pluralizem ali kaj – ki pa ga jaz ne vidim. Že Lorenci ga je polomil, ko je za menoj uvedel tri Crnkoviče, ki pa niso mogli napolniti mojih čevljev. Na zadnjo stran paše publicist, ki zna biti tudi narcisoiden, trivialen, fancy, duhovit, novinarski, kozerski, satiričen, sentimentalen, virtuozen, ne samo intelektualno in moralno avtoritativen kot Jančar. On bi moral pisati na notranjih straneh in predvsem vsak teden.

Kakorkoli, Lorenci bi moral za mano dati šanso Marku Bauerju, v katerega sem jaz polagal velike upe, pa si najbrž ni upal, ker mali še ni bil ime, ampak danes bi bil, ker bi se že zdavnaj prekalil, namesto da je poniknil. (Res, pa kje je sploh ta fant?) Ali pa Vesna Milek, ona bi se tudi obnesla. Sobotna je lastnim urednikom taka težka fama, da si ne upajo riskirati pri kolumnistih. Že to je bil čudež, da sem jaz bil tedensko na zadnji strani.

Sicer pa, kaj me briga ta Sobotna!

Znova in znova mi zmanjkuje prostora za teme, ki si jih vzamem naprej, ko začnem pisati pismo. Tako sem vam tokrat mislil odgovarjati na to zame smešno trditev, da ima človek samo dva problema, in sicer očeta in mater. Freud je mogoče res bil genij, ampak njegovi nasledniki so do danes naredili na svetu toliko škode, kot so je mogoče le še Marxovi samozvani interpreti. Pa naslednjič! Ta vikend grem v Maribor in vam pišem naprej, ne da bi čakal na odgovor na to pismo tukaj. Komaj čakam! Pa smučke bom tudi vzel s sabo pa kompletno zbirko Bondov, ki so včeraj končno prišli z Amazona.

Bis bald,

Marko

PS: A razglednice s Pohorja tudi štejejo?

  • Share/Bookmark

Izpolnitev tridesetletnih sanj

Četrtek, 8. december 2005

Dvajsetega junija 1999 sem se peljal z avtom iz Pariza. Na A6, že blizu Lyona, sem se skoraj pustil ubiti zaradi neprevidnega prehitevanja, sicer pa sem imel v prtljažniku tudi tisti famozni Starckov skiro z rdečimi pnevmatikami, ki mi ga je Veronika Stabej že nekaj mesecev hranila zapakiranega v kleti ambasade na rue Bois-le-Vent, in par kil časopisov, ki mi jih v tistem tednu ni uspelo temeljito prebrati na kraju samem.

Naslednji dan je bil v Ljubljani sodni dan. Kot da ne bi bil dovolj že kaos, ki ga je v mestu povzročil poseben varnostni in prometni režim ob obisku tedanjega predsednika ZDA, je za nameček lilo kot iz škafa. No, ta zmeda me sicer ni motila, ker sem bil tako ali tako ves dan v službi in sem vmes skočil le na servis, da mi sestavijo skiro. Poanta je v tem, da sem šele naslednji dan prebiral neprebrane francoske časopise. In tako sem v Le Mondu zagledal – na strani 8 (seveda ne prvi strani sekcije “International”) – kratko poročilo o Clintonovem obisku v Franciji. Možakar je bil v Parizu v istem času kot jaz, meni pa pri najboljši volji tega ni uspelo opaziti!

Šestnajstega junija 2001 dopoldne pa sem se peljal iz Ljubljane v Maribor. Na hitri cesti skozi Trzin sem opazil letalo, ki se je iznad Domžal spuščalo proti Brniku. Čeprav dobro vidim, mi nekaj ni šlo v račun: glede na oddaljenost je bilo preveliko za airbus ali kaj takega. Velikih letal nad Kamniškim poljem nevajeno oko je šele čez minuto, dve opazilo, da je to v resnici boeing 747 – in to belo-modri Air Force One! Lep reč, sem si mislil, kaj vse človek v Sloveniji ne vidi.

Dvajset minut pozneje sem bil že na Trojanskem klancu v koloni. V nekem trenutku smo se ustavili, in tako sem zlovoljen gledal naokrog in po naključju tudi gor. In glej: naravnost čez nas je nizko letelo orjaško belo letalo. Tik preden je bilo navpično nad mano, se mi je uspelo še toliko skloniti nad volan in zlomiti vrat, da sem na spodnjem delu trupa opazil napis ROCCIR (z obrnjenim R, seveda). Bil je iljušin IL-96S, prav tako namenjen na Brnik, le da z drugim udeležencem Bush-Putin summita na Brdu.

Ves iz sebe sem se ustavil pri Šoferski mamici na kavi in na hitro napisal mail dopisniku iz Kanade, ki ga te sladke male slovenske bizarnosti hvaležno fascinirajo. Seveda pa sem se še ves naslednji teden hvalil, kako sem tako rekoč doma in brez najmanjšega truda v manj kot pol ure videl oba predsednika obeh svetovnih velesil.

Dogodka, ki sta po mnenju mnogih odločilno zaznamovala mednarodni položaj Slovenije in jo “postavila na svetovni zemljevid”, nalašč opisujem iz poudarjeno osebnega, že kar trivialnega zornega kota. In ja, seveda: nalašč ju opisujem ravno en dan po koncu ministrskega zasedanja OVSE. Malo sem razočaran, ker tega tretjega velikega dogodka ne morem opisati s (p)osebno anekdoto. Edino, kar sem ta ponedeljek in torek (kot udeleženec v prometu) doživel, je bilo to, da sem na Trgu OF in na Masarykovi nekajkrat prelisičil ducate avtov v kolonah, v katerih sem za kratek čas obtičal, in policiste – in še ti so po mojem podpirali mojo iznajdljivost, ki je v bistvu prispevala h krajšanju zastojev. Res pa je, da sem enega skoraj oplazil po roki s stranskim ogledalom, ker je ravno nekaj mahal.

Take dogodke si zapomnim tudi po tem, da mediji med drugim izdatno poročajo o tujih novinarjih. Res je, tudi sam veliko raje srečujem tuje novinarje kot pa slovenske. Seveda pa nisem prepričan, da je to ravno novica za lokalne medije.

Ob tem tudi radi naštevajo konkretne tuje medije, za katere kolegi poročajo. Tako je bilo tudi tokrat. Nihče od slovenskih medijev pa ne poroča, kateri svetovni mediji ne poročajo o konkretnem dogodku. Naj to storim sam namesto njih v tej kolumni.

New York Times in Washington Post, ki sta spoštovani ameriški časopisni instituciji, o zasedanju nista poročala. WP je v ponedeljek zgolj pripomnil, da je Condoleezza Rice spet dala vedeti, “da potuje samo iz strateških razlogov in se ne udeležuje dolgočasnih letnih festivalov govoričenja” [moj prevod izraza “talkfest”]; tako bo “preskočila tudi zasedanje OVSE v Sloveniji […] čeprav bo le kakšno uro leta [stran] na poti iz Berlina v Romunijo”. (To je že spet napisal Al Kamen – kolumnist, ki se je proslavil že spomladi 2003 s tekstom “Not So Fast, Anton!” [Rop]. Njegov članek so slovenski komentatorji masovno narobe prevajali oziroma interpetirali v zvezi z Ropovo izjavo, da se je Slovenija znašla “v koaliciji voljnih po pomoti”, češ, v zvezi z napadom na Irak se Sloveniji posmehujejo celo ameriški mediji – kar pa sploh ni bilo res.)

Naprej: International Herald Tribune, ki je spoštovana ameriška medijska institucija, fokusirana zlasti na Evropo, ni poročal. Guardian in Independent ter BBC, ki so spoštovane britanske medijske institucije, niso poročale. Sky News tudi ne. The Times tudi ne. Le Monde in Libération tudi ne. CNN tudi ne. Dunajski Die Presse – in na Dunaju je sedež OVSE – ni poročal. Naprej nisem gledal. Dopisnik iz Italije mi poroča, da tudi noben italijanski nacionalni dnevnik ni poročal. Opazil pa je, da je o zasedanju samem poročal švicarski Corriere del Ticino, ki pa je kantonalni drekec-pekec.

Vsi drugi, ki so te dni omenjali OVSE, so poročali le o volilnih nepravilnostih, ki so jih odposlanci OVSE opazili v Kazahstanu in Azerbajdžanu. Smola res, da so nam ukradli šov. Pa še Condy nas je obšla, nesramnica nesramna brez smisla za PR Slovenije!

Če mora vsaka od 55 držav članic po sistemu rotiranja eno leto predsedovati OVSE in organizirati letno zasedanje, potem je v redu, da smo se tega bremena enkrat za vselej – no, najmanj do leta 2060, če se ne bodo včlanile še nove države – uspešno znebili. Če pa ne, potem je šlo za ministrov egotrip in izdatno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Mediji so Ruplu in državi hvaležno asistirali, kot da gre za ne vem kaj.

In kako tudi ne bi, ko pa je v medijih na oblasti generacija, ki se je o pomembnosti OVSE (KVSE) učila že v osnovnih in srednjih šolah sredi sedemdestih let. Ta teden so se jim končno uresničile tridesetletne sanje, da z znamenito slovensko gostoljubnostjo in smislom za brezhibno organizacijo sprejmemo visoke goste.

  • Share/Bookmark