4. pismo, Marko Manci: Samohodec po parketu

Četrtek, 8. december 2005

Draga Manca,

Zoro lahko pomirite: sem normalen, je pa res, da sem pozabljiv. Tisti obisk v Mariboru – od katerega še ni tri leta, ko Liza le ni bila več tak otrok – mi je ušel iz spomina, sem pa zelo razmišljal, ali jo je kdaj videla pri meni. Nisem si mogel predstavljati, da je ne bi prepoznala, zato sem pač domneval, da je še ni videla.

Sicer pa mi prosim dovolite nekaj pripomb na mnenje vaše hčerke, da sem “tipičen salonski intelektualec”. Sebi v opravičilo upam, da bom s tem vsaj malo polemiziral tudi z materjo.

Sami pravite, da je prebrala moje pismo z večjim užitkom kot vaše. Me veseli. Škoda le, da je pri tem racionalno ugotovila, da je ob branju uživala še preveč in da se ji je očitno zazdelo – kot lahko utemeljeno sumim, ker se mi pripomba zdi zgovorna –, da tu nekaj ne more biti v redu. Če nekoga pripravim do tega, da ob branju mojega teksta uživa, potem sem lahko samo “tipičen salonski intelektualec”. Intelektualec že-že, ampak zakaj potem tako lahkotno in očarljivo in stilistično izpiljeno kramljam in si s tem zbijam kredibilnost ali kaj hudiča? Zakaj nisem raje malo zatežen, lesen, okoren in po možnosti še ne preveč razumljiv? Ljudje bi mi prej verjeli, se z mano strinjali, čutili do mene celo strahospoštovanje! Ali pa če bi šel na cesto, tako kot vi, na demonstracije, da bi vsi videli, da sem odločno proti? Kaj pa naj jaz delam na cesti? Se derem? Vihtim transparente? Dvigam dva prsta? Ali samo sredinec?

Leta 1988 nisem hodil demonstrirat na Roško, ker tam nisem imel kaj iskati – kar pa seveda ne pomeni, da sem podpiral vojaško sodišče. Nikoli nisem podpisal nobene peticije – četudi sem v svojih tekstih znal podpreti isto, za kar so se zavzemali podpisniki. Jaz sem vedno samohodec – pa čeprav hodim po parketu. In da ne boste mislili, da imam slabo vest zaradi tega! Salon ima v naših krajih slabšalen prizvok, kot da je to prostor in način intelektualnega snobizma. Meni se to zdi popolnoma brez veze, zato sem še vedno raje “salonski intelektualec” kot pa “pocestni”. Tudi zato sem svoje prve greatest hits naslovil Salon!

In če sva že pri tem, potem moram tudi reči, da se sam sploh nočem deklarirati za intelektualca. Tudi ne slišim rad, če mi kdo reče intelektualec. Še manj rad slišim, če me kdo označi za kulturnika ali umetnika. To zadnje je še posebej skregano z dejstvi, ampak kaj hočem – najbrž je to samo druga beseda neukih ali površnih za intelektualca. Ampak kaj sem potem? Seveda ne morem zanikati, da me to, kar v življenju počnem, umešča nekam v intelektualno sfero. Tako pač je. Toda če me kdo vpraša, kdo sem in kaj sem, potem je intelektualec zadnje, s čimer bi se opisal. Jaz sem pač novinar – in če pri tem (in pri drugih zadevah) poskušam biti pameten, zato še nisem intelektualec.

Kdo pa je potem “nesalonski intelektualec”? Drago Jančar? Po mojem bi se lahko strinjala glede njega – jaz seveda pod pogojem, da mu odvzameva ta neslavni pridevnik. Jančarja jaz blazno cenim kot publicista, kolumnista, morda celo edinega res cenim. Po mojem me on še vedno sovraži zaradi moje kolumne v Sobotni pred petimi leti oz. zaradi naslova, ki se je glasil “Uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja”. Bog pomagaj, nisem si mogel kaj, pri naslovih se nikoli ne morem premagati, če se spomnim dobrega. Nič ne vzamem nazaj – še tem manj, če Bajuka gledam danes –, pa tudi nič takega nisem napisal, da bi si zaslužil klofute, ki mi jih je Jančar še nekaj časa po tistem delil v različnih tekstih. No, saj mu ne zamerim.

Kolumne na zadnji strani Sobotne berem bolj kritično, in dejansko se mi zdi Jančar moj edini dostojni naslednik. Njegove kolumne so seveda čisto nekaj drugega kot moje, ampak kapo dol. Jovanoviću se je samo včasih kakšna posrečila; Svetlaninih kolumen nisem več mogel organsko prenašati; Puharjeva je sicer dobra, ampak dolgočasna; enako Mastnak – če je levičar sploh lahko dober; reklamarjem à la Duša pa bi itak morali prepovedati pisati kolumne. Sploh pa ne vem, v čem je smisel kolobarjenja treh, štirih kolumnistov. Kolumnist mora pisati kolumno enkrat na teden, sicer mu je sploh ni treba pisati – in če tega ne zmore, potem pač hvala lepa. To bi moralo biti jasno vsakemu prisebnemu uredniku, kaj šele enemu Ervinu. Kolumnist, ki se ne pojavlja najmanj tedensko, se sploh ne more prijeti kot kolumnist pri publiki, da sploh ne govorim o temah, ki bežijo mimo njega. Odkar ne pišem več jaz, Sobotna pač goji naprej to brezvezno tradicijo kolumnističnega moštva, ki naj bi odražalo nekakšen mnenjski pluralizem ali kaj – ki pa ga jaz ne vidim. Že Lorenci ga je polomil, ko je za menoj uvedel tri Crnkoviče, ki pa niso mogli napolniti mojih čevljev. Na zadnjo stran paše publicist, ki zna biti tudi narcisoiden, trivialen, fancy, duhovit, novinarski, kozerski, satiričen, sentimentalen, virtuozen, ne samo intelektualno in moralno avtoritativen kot Jančar. On bi moral pisati na notranjih straneh in predvsem vsak teden.

Kakorkoli, Lorenci bi moral za mano dati šanso Marku Bauerju, v katerega sem jaz polagal velike upe, pa si najbrž ni upal, ker mali še ni bil ime, ampak danes bi bil, ker bi se že zdavnaj prekalil, namesto da je poniknil. (Res, pa kje je sploh ta fant?) Ali pa Vesna Milek, ona bi se tudi obnesla. Sobotna je lastnim urednikom taka težka fama, da si ne upajo riskirati pri kolumnistih. Že to je bil čudež, da sem jaz bil tedensko na zadnji strani.

Sicer pa, kaj me briga ta Sobotna!

Znova in znova mi zmanjkuje prostora za teme, ki si jih vzamem naprej, ko začnem pisati pismo. Tako sem vam tokrat mislil odgovarjati na to zame smešno trditev, da ima človek samo dva problema, in sicer očeta in mater. Freud je mogoče res bil genij, ampak njegovi nasledniki so do danes naredili na svetu toliko škode, kot so je mogoče le še Marxovi samozvani interpreti. Pa naslednjič! Ta vikend grem v Maribor in vam pišem naprej, ne da bi čakal na odgovor na to pismo tukaj. Komaj čakam! Pa smučke bom tudi vzel s sabo pa kompletno zbirko Bondov, ki so včeraj končno prišli z Amazona.

Bis bald,

Marko

PS: A razglednice s Pohorja tudi štejejo?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 8. December, 2005 ob 20:16 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “4. pismo, Marko Manci: Samohodec po parketu”

  1. igor pravi:

    Zadnjic sem se sprehajal po Poti, ki pa je bila “Zaplotnikova pot”, katere mozace je ne prenesejo.

    Meni se zdi da ceprav so med vojno pesmi nastajale predvsem med “KidricEVKAMI”

    je Njegosev Gorski vijenac se vedno najboljsi. Ali ni on rekel “majka oprosti mi ti si mi zena ali sve zene su kurve”. Kaj pa imajo zenske- revolucionarke-mozace proti Monmart intelektualcih ali “krajinsko -slovensko kulturo”. Ali niso vse dugace mislece se dosedaj cenzurirali uredniki in morajo-mo se nekateri pisati po psevdonimih ker nas ne podpira noben “klan” (Kucanov, Jansev, Rotarijsk, Cionski ipd. in kaj jes vem kaksni se..).

    Sicer pa ima vsak clovek samo zivljenje in Ego….:) do …..

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.