Izpolnitev tridesetletnih sanj

Četrtek, 8. december 2005

Dvajsetega junija 1999 sem se peljal z avtom iz Pariza. Na A6, že blizu Lyona, sem se skoraj pustil ubiti zaradi neprevidnega prehitevanja, sicer pa sem imel v prtljažniku tudi tisti famozni Starckov skiro z rdečimi pnevmatikami, ki mi ga je Veronika Stabej že nekaj mesecev hranila zapakiranega v kleti ambasade na rue Bois-le-Vent, in par kil časopisov, ki mi jih v tistem tednu ni uspelo temeljito prebrati na kraju samem.

Naslednji dan je bil v Ljubljani sodni dan. Kot da ne bi bil dovolj že kaos, ki ga je v mestu povzročil poseben varnostni in prometni režim ob obisku tedanjega predsednika ZDA, je za nameček lilo kot iz škafa. No, ta zmeda me sicer ni motila, ker sem bil tako ali tako ves dan v službi in sem vmes skočil le na servis, da mi sestavijo skiro. Poanta je v tem, da sem šele naslednji dan prebiral neprebrane francoske časopise. In tako sem v Le Mondu zagledal – na strani 8 (seveda ne prvi strani sekcije “International”) – kratko poročilo o Clintonovem obisku v Franciji. Možakar je bil v Parizu v istem času kot jaz, meni pa pri najboljši volji tega ni uspelo opaziti!

Šestnajstega junija 2001 dopoldne pa sem se peljal iz Ljubljane v Maribor. Na hitri cesti skozi Trzin sem opazil letalo, ki se je iznad Domžal spuščalo proti Brniku. Čeprav dobro vidim, mi nekaj ni šlo v račun: glede na oddaljenost je bilo preveliko za airbus ali kaj takega. Velikih letal nad Kamniškim poljem nevajeno oko je šele čez minuto, dve opazilo, da je to v resnici boeing 747 – in to belo-modri Air Force One! Lep reč, sem si mislil, kaj vse človek v Sloveniji ne vidi.

Dvajset minut pozneje sem bil že na Trojanskem klancu v koloni. V nekem trenutku smo se ustavili, in tako sem zlovoljen gledal naokrog in po naključju tudi gor. In glej: naravnost čez nas je nizko letelo orjaško belo letalo. Tik preden je bilo navpično nad mano, se mi je uspelo še toliko skloniti nad volan in zlomiti vrat, da sem na spodnjem delu trupa opazil napis ROCCIR (z obrnjenim R, seveda). Bil je iljušin IL-96S, prav tako namenjen na Brnik, le da z drugim udeležencem Bush-Putin summita na Brdu.

Ves iz sebe sem se ustavil pri Šoferski mamici na kavi in na hitro napisal mail dopisniku iz Kanade, ki ga te sladke male slovenske bizarnosti hvaležno fascinirajo. Seveda pa sem se še ves naslednji teden hvalil, kako sem tako rekoč doma in brez najmanjšega truda v manj kot pol ure videl oba predsednika obeh svetovnih velesil.

Dogodka, ki sta po mnenju mnogih odločilno zaznamovala mednarodni položaj Slovenije in jo “postavila na svetovni zemljevid”, nalašč opisujem iz poudarjeno osebnega, že kar trivialnega zornega kota. In ja, seveda: nalašč ju opisujem ravno en dan po koncu ministrskega zasedanja OVSE. Malo sem razočaran, ker tega tretjega velikega dogodka ne morem opisati s (p)osebno anekdoto. Edino, kar sem ta ponedeljek in torek (kot udeleženec v prometu) doživel, je bilo to, da sem na Trgu OF in na Masarykovi nekajkrat prelisičil ducate avtov v kolonah, v katerih sem za kratek čas obtičal, in policiste – in še ti so po mojem podpirali mojo iznajdljivost, ki je v bistvu prispevala h krajšanju zastojev. Res pa je, da sem enega skoraj oplazil po roki s stranskim ogledalom, ker je ravno nekaj mahal.

Take dogodke si zapomnim tudi po tem, da mediji med drugim izdatno poročajo o tujih novinarjih. Res je, tudi sam veliko raje srečujem tuje novinarje kot pa slovenske. Seveda pa nisem prepričan, da je to ravno novica za lokalne medije.

Ob tem tudi radi naštevajo konkretne tuje medije, za katere kolegi poročajo. Tako je bilo tudi tokrat. Nihče od slovenskih medijev pa ne poroča, kateri svetovni mediji ne poročajo o konkretnem dogodku. Naj to storim sam namesto njih v tej kolumni.

New York Times in Washington Post, ki sta spoštovani ameriški časopisni instituciji, o zasedanju nista poročala. WP je v ponedeljek zgolj pripomnil, da je Condoleezza Rice spet dala vedeti, “da potuje samo iz strateških razlogov in se ne udeležuje dolgočasnih letnih festivalov govoričenja” [moj prevod izraza “talkfest”]; tako bo “preskočila tudi zasedanje OVSE v Sloveniji […] čeprav bo le kakšno uro leta [stran] na poti iz Berlina v Romunijo”. (To je že spet napisal Al Kamen – kolumnist, ki se je proslavil že spomladi 2003 s tekstom “Not So Fast, Anton!” [Rop]. Njegov članek so slovenski komentatorji masovno narobe prevajali oziroma interpetirali v zvezi z Ropovo izjavo, da se je Slovenija znašla “v koaliciji voljnih po pomoti”, češ, v zvezi z napadom na Irak se Sloveniji posmehujejo celo ameriški mediji – kar pa sploh ni bilo res.)

Naprej: International Herald Tribune, ki je spoštovana ameriška medijska institucija, fokusirana zlasti na Evropo, ni poročal. Guardian in Independent ter BBC, ki so spoštovane britanske medijske institucije, niso poročale. Sky News tudi ne. The Times tudi ne. Le Monde in Libération tudi ne. CNN tudi ne. Dunajski Die Presse – in na Dunaju je sedež OVSE – ni poročal. Naprej nisem gledal. Dopisnik iz Italije mi poroča, da tudi noben italijanski nacionalni dnevnik ni poročal. Opazil pa je, da je o zasedanju samem poročal švicarski Corriere del Ticino, ki pa je kantonalni drekec-pekec.

Vsi drugi, ki so te dni omenjali OVSE, so poročali le o volilnih nepravilnostih, ki so jih odposlanci OVSE opazili v Kazahstanu in Azerbajdžanu. Smola res, da so nam ukradli šov. Pa še Condy nas je obšla, nesramnica nesramna brez smisla za PR Slovenije!

Če mora vsaka od 55 držav članic po sistemu rotiranja eno leto predsedovati OVSE in organizirati letno zasedanje, potem je v redu, da smo se tega bremena enkrat za vselej – no, najmanj do leta 2060, če se ne bodo včlanile še nove države – uspešno znebili. Če pa ne, potem je šlo za ministrov egotrip in izdatno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Mediji so Ruplu in državi hvaležno asistirali, kot da gre za ne vem kaj.

In kako tudi ne bi, ko pa je v medijih na oblasti generacija, ki se je o pomembnosti OVSE (KVSE) učila že v osnovnih in srednjih šolah sredi sedemdestih let. Ta teden so se jim končno uresničile tridesetletne sanje, da z znamenito slovensko gostoljubnostjo in smislom za brezhibno organizacijo sprejmemo visoke goste.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 8. December, 2005 ob 13:37 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.