5. pismo, Marko Manci: Porumenela razglednica izpod Pohorja

Ponedeljek, 12. december 2005

Draga Manca,

najprej naj povem, da razglednice s Pohorja ne bo, ker sem bil v Mariboru samo v petek do večera. Klasika: na Štajerskem imam vedno velike načrte, nazadnje pa si premislim.

Rad se vračam v to mesto, čeprav me potem hitro mine – kar je razlog, da prihajam redko in premalo. Nikjer na svetu se ne počutim tako osamljenega kot v Mariboru, nikjer takšnega tujca. Najbrž zato, ker je to vendarle moje mesto, kjer pa nimam razen mame skoraj nikogar več. Nostalgija, ki jo tam hočeš-nočeš vedno začutim, me najprej navduši, po nekaj urah pa zamori. Iz razlogov, ki bi jih raje zadržal zase, sem trenutno primoran prihajati v Maribor trikrat, štirikrat na teden, a še zmeraj se raje vozim pogosteje, kot da bi tam prenočeval.

Maribor je mesto, kjer me nekaj straši, pa ne vem kaj. Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok. Po mojem nisem prespal v Mariboru pet let. Ampak če dobro pomislim, je mogoče problem na Maistrovi 14, na mojem starem naslovu v Hutterbloku. Pred dvema letoma sem bil namreč na prijateljevi poroki v Hotelu Habakuk, kjer smo svatje tudi prespali. Moram priznati, da se mi že dolgo ni zdelo tako zabavno prespati v hotelu kot ravno v Mariboru!

Misel, da sem puer aeternus ali mali princ, mi načeloma godi, vendar le kot simbolična faseta odraslosti. Junga nisem nikoli bral, Saint-Exupéry pa se mi je vedno zdel dekliško čtivo. V to sem se prepričal, ko mi ga je podarila prva resna punca (in me tudi pripravila do tega, da sem knjigo prebral).

Zakaj vas mučim s tem Mariborom, ki vam najbrž ne predstavlja nič? Rad bi napeljal témo na očeta in mater, kot sem obljubil v prejšnjem pismu.

Po mojem ima Maribor skrivno zvezo z mojo podzavestjo, posledično pa tudi s starši. Za začetek: imam se za racionalnega, ergo nepodzavestnega človeka, ki živi v prepričanju, da je njegov jaz tisto, kar on sam govori, misli, dela in čustvuje. Seveda, nisem tako naiven, da bi verjel, da se lahko požvižgam na svojo podzavest. Kljub temu pa mislim, da sem z njo opravil takrat, ko sem se poslovil od otroštva, se pravi v puberteti. Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes, ko sem odrasel. Je pa tudi res, da se zanjo ne zmenim. Pravzaprav je ne opazim. Da imam podzavest, se zavedam samo takrat, kadar nečesa ne razumem – hočem reči: ne razumem pri sebi, v zvezi s sabo. Če mi ni nič jasno, potem to pripišem rovarjenju podzavesti. Hvala bogu se mi to ne dogaja pogosto, ker imam močan racio in močna čustva, pri vsem skupaj pa tudi lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem. A kakorkoli: podzavest imam za sovražnico, ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame. To velja tudi za mojo okolico, ne le zame: iracionalni ljudje mi grejo na živce in jih imam za grožnjo družbeni ureditvi vobče in normalnemu počutju ljudi, s katerimi komunicirajo. Zato se jih izogibam.

Verjetno je ta moja nepodzavestnost razlog, da so se mi psihoanalitične teorije o odnosih z očetom in materjo vedno zdele brezpredmetne. Zato ne priznam, da ima človek “samo dva problema: mater in očeta”, kot pravite (oziroma pravijo). In sploh, da razčistiva: ali ste se hoteli pohvaliti, da ste iz Lizine “krhkosti in miline” ugotovili, da ima problem z materjo in očetom? Ah, v natanko tolikšni meri kot vsak pubertetnik. Tudi jaz sem jih imel. Zdaj pa jih nimam. Je zato z mano kaj narobe? Nisem “ustvaril lastne pripovedi”?

Kaj hoče povedati vaša avtorica, ko pravi: “Če ne začneš dvomiti o zgodbi svojih staršev, težko ustvariš lastno pripoved.” Se je res treba izražati v teh plehkih coelhovskih metaforah? Se ne da to opisati s preprostimi besedami, da sem odrasel? Odrasel v človeka, ki zna ceniti, kar sta mu starša dala? V normalnega človeka, ki se rad in brez najmanjše travme spominja, kako se je obešal na mamo in jo nenehno spraševal: “Si kaj moja?” – pa na atija tudi, da ne bo pomote, le da sva se šla bolj moške igrice s carrera avtki, žogo, lokom, roštiljem, jadralnimi aviončki in loparji. Če ne bi imel take izkušnje z mamo, danes pri mojih letih ne bi mogel postavljati ženski tega istega vprašanja, ki ga hočem postavljati. In če ne bi imel take izkušnje s fotrom, danes ne bi znal imeti prijateljev ali celo ne bi znal normalno socialno funkcionirati.

Sem pač imel srečo, da sem imel take starše. Ampak kaj hočem povedati? Ali te teorije veljajo samo za tiste, ki imajo res probleme s starši, za tiste, ki so imeli srečo kot jaz, pa ne? Do tega sem sumničav, ker mi sugerira, da normalnih ljudi ni in da ima vsak svoj okostnjak v omari iz otroštva. Ali mislite, Manca, da ni normalnih? Ali obratno: kaj naj si o tem mislimo tisti, ki smo brez travm preživeli otroštvo in ki so nam starši dali vse lepo in vredno, kar so mogli? Ali za nas te teorije ne veljajo? In ali drugih, primernejših, za nas ni?

Ker kadar to poslušam, se mi zdi, da je bilo z mano nekaj narobe že takrat, ker sem se staršem upiral zgolj iz trivialnih, koristoljubnih razlogov – moja žepnina, moja svoboda, moj lifestyle –, ali pa je narobe šele danes, ker cenim to, kar so mi dali, namesto da bi se spominjal minljivih travm, ki so mi jih prizadevali s prepovedmi, če me že maltretirali niso!

Ne bom povedal kdo, ampak obstaja človek, ki mi je pri vsaki moji domnevni napaki hotel dopovedati, da je z mano veliko več narobe, kot pa kaže ta napaka sama na površini. “Kaj so delali s tabo v otroštvu?” Trpel sem kot svinja, ker nisem mogel dokazati, da nič slabega, in ker me je itak zvijalo v želodcu od poniževanja ne mene, temveč mojih staršev. Kriviti starše drugega je najbolj boleče orožje – in še posebej to velja za tiste starše, v katerih “zgodbo” ni bilo treba podvomiti, če si si hotel izmisliti zase novo.

Kar tukaj pišem, se mi zdi malo zmedeno, pa vendar razkrivajoče. Po mojem si nedeljski psihoanalitiki na tračarskih kavčih na koncu tega pisma že manejo roke. No, ne mislim, da sem napisal preveč. Danes še ne. Da bi napisal preveč, se med najinim dopisovanjem, draga Manca, sicer vedno bojim. To že moram priznati. Pa ne zaradi vas, ki bi kaj takega iz mene hoteli izvleči, ampak zaradi sebe, ker bi se znal spozabiti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 12. December, 2005 ob 20:23 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.