6. pismo, Manca Marku: Skromnost je priznati resnico o sebi

Sreda, 14. december 2005

Dragi Marko,

tole pismo se me je pa dotaknilo! Pasaže o Mariboru – je tudi moje mesto, v njem sem se rodila! – so tako mehko, poetično napisane. Nikjer da se ne počutite tako osamljenega kot v tem mestu: »Strah me je zaspati in se zbuditi v Mariboru. Kot da bi se bal, da se bom zbudil in bom spet otrok«. Če bi tako nadaljevali, bi nastala umetnina. Bi se zgodila lepa črtica, morda pesem v prozi in bi se razkril literarni talent.

A ne zdržite dolgo. Ego vdihne s polnimi pljuči, JAZ si zapoje hvalo, ki se kaže kot najljubše petje vašega slavca. Hvalili ste se že v prejšnjem pismu, v katerem ste samo Jančarju priznali dostojno nasledstvo v Sobotni prilogi, za stilsko gibkega Dušo ste napisali, da je reklamar, o Jovanoviču pa, da se mu je samo včasih (beri: za razliko od vas, ki se vam je vedno) posrečila kakšna kolumna. Zdaj ste zapeli: »Imam lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem«. Njegova svetost Dalajlama je zagotovo tak srečnež, drugi moramo kar naprej pospravljati, pa da M.C. ne bi bilo treba? Da ste s svojo podzavestjo opravili že v puberteti. Takoj za tem priznanje: »Podzavest sicer je nekje in rovari proti meni tudi danes«, potem pa lop po njej, češ da se zanjo ne zmenite. Imate jo za sovražnico, »ki mi noče nič dobrega, saj je ne razumem – in če nečesa ne razumem, potem to že ni dobro zame«.

Imate prav, Marko, kakšen psihoanalitik bo morda analiziral najino korespondenco – ni bolj izdajalske zadeve, kot so besedila! –, in če bi povedal, kaj je dognal, bi nama to koristilo. Bi ga hoteli poslušati ali pa bi kar zamahnili z roko, češ, psihoanalitske flance?

Pravite, da Junga niste nikoli brali. Zame je Carl Gustav že desetletja branje, ki zdravi, ko celi mojo dušo. Vem, da je na njenem dnu – ali vi obstoj duše sploh priznate, Marko? – polno temnih senc, ki jih želim osvetliti z lučjo zavedanja. Mukotrpno, doživljenjsko garanje! Sama ne zmorem. Pomagajo mi knjige, predvsem pa ljudje, s katerimi se srečujem, si z vami dopisujem, vas gledam in opazujem. Poslušam. Saj zato pa imam tako rada literaturo, za katero verjamem: ne berem samo jaz dobre knjige, ampak dobra knjiga bere mene. Rada se družim z najrazličnejšimi ljudmi in redkokdaj zavrnem intervju ali nastop na radiu, televiziji. Tako radovedna sem, kaj me bo kdo vprašal. Ko zaslišim vprašanje, se v meni začne graditi podoba spraševalca, in se razkrije kakšna skorja mojega nezavednega. Zato pa sem napisala Jovanoviču v pismih v vaših/naših Razgledih (kako jih pogrešam!): »Vprašanje je poljub. Odgovor je čudež«. Prijatelj Jung pravi, da senco ponavadi vidijo vsi, le človek sam ne. Se vam ne zdi, da to drži kot pribito tudi za vas, dragi Marko?

Kaj je senca? Tako nekako Jung: Negativna (imamo tudi pozitivno, kot je pač bipolarno vse na tem božjem svetu) je zaustavljena in ujeta psihična energija. Vse, česar ego ne želi izraziti, je izrinjeno v osebno nezavedno. Primer iz vašega pisma. Na začetku pišete o strahu, da bi po prebujenju v Mariboru postali spet otrok, v nadaljevanju pa zatrdite, da ste imeli krasne starše, srečno otroštvo… Zakaj za vraga se pa potlej bojite »ponovitve« svojega otroštva? Tisti – tista? – ki vam je dopovedoval/a, kaj da so delali z vami v otroštvu, je intuitivno slutil/a globoke rane iz rosnih let. Skromnost pomeni sposobnost spoznavati resnico o sebi. Se pravi, priznati, da sence obstajajo. In jih potem skušati ozavestiti. Če nas boli zob, gremo k zobozdravniku. Če nas boli duša in si to upamo priznati, je pametno iti k psihoterapevtu. Približno enako stane, samo da je profit od drugega neprimerno večji. Druga izbira pa je, da smo zadovoljni sami s seboj, zagledani v svoj »obraz in stas«, in če drugi niso srečni z nami, je to njihov problem. Pa gremo stran, k manj napornim odnosom, ki ne terjajo bližine, zato tudi ne povzročajo bolečine. Poznam oboje. Sem se umaknila, skrila. In sem se odprla in skoraj izdihnila od trpljenja. Me je zdelalo, me je. A kot bi rekel vam ljubi Nietzsche: »Što ne ubije, jača«.

Sicer pa se ego lahko še tako napihuje, prekriva svojo manjvrednost z imenitnimi oblačili in salonskimi stališči, prej ali slej bo zagorelo pod preprogo, kamor smo porivali odrinjeno. Telo je to, ki nas bo izdalo. Opozorilo, da ne živimo prav. Nas učilo z boleznimi. Če bomo trmasto vztrajali in svoje vzorce betonirali namesto razpirali in raztapljali, nas bo proces umiranja soočil z resnico, pred katero bežimo. Kot piše sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila«.

Jung je rekel: zatrtje senc prav tako malo pomaga, kot bi obglavljenje pomagalo pozdraviti glavobol. Zato pa nas njegove študije nagovarjajo k učenju. Učenje in izobraževanje na vseh ravneh – nikakor ne le na intelektualni! – je najpomembnejše terapevtsko zdravilo, ki ga potrebujemo, je prepričan Carl Gustav, in z njim moja malenkost, ki sem si izbrala življenjski moto: »Učim se, torej sem«. Najino dopisovanje je v tem smislu dobra učna lekcija, zato vzemiva nase, da je »razkrivajoče«. Angeli so šepetali za pekel in nebo odprtemu R. M. Rilkeju, ko je pisal veličastne Devinske elegije. Angeli so ga učili: »Hier ist die Säglichen Zeit, hier seine Heimat. / Sprich und bekenn.« Kar je Kajetan Kovič prevedel (in me spravil v nerazrešljivo dilemo: je pomembnejši Rilke v originalu ali Kovičev prevod?): »Tu je čas Izrekljivega, tu domovina njegova. / Govori in izpovej.«

Tu bivamo in ta zdaj je naš čas. Morda so bili prejšnji časi lepši, za mnoge boljši in bolj prijazni, marsikdo upa na krasni novi svet v prihodnje. Ampak vi, dragi Marko, in jaz, imava samo to: tukaj in zdaj. Zdaj sva dolžna od-govarjati, biti odgovorna. Zase in potem še za druge. Pa naj reče moja ljuba Tina – včeraj je dopolnila triindvajset let –, da spet pridigam, kar naj reče! Če ste si hoteli dopisovati z menoj (bi prosim odgovorili radovednežem, ki o tem sprašujejo napačni naslov, se pravi mene?), pa berite zdaj te pridige. Amen.

Lepo vas pozdravljam,

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 14. December, 2005 ob 20:26 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.