Arhiv za 15. December 2005

Ena sama velika srečna družina

Četrtek, 15. december 2005

Resničnostnega šova Bar nisem gledal več kot dvakrat po dve minuti – toliko pač, da sem se prepričal, da gre za TV smetje, ki ni za moje živce in okus ter kulturne in socialne preference.

Ljudje, ki v njem nastopajo, se mi zdijo ekshibicionisti, hinavci, afne, primitivci, whatever, ali v najboljšem primeru brezvezniki. To so ljudje, ki jih sicer puščam živeti, a ne želim imeti z njimi nič opraviti. Govorijo kot neandertalci – kar je dovolj za to, kar hočejo povedati –, pa tudi če bi se znali izražati, me to ne bi zanimalo. Njihova relevantnost je zame približno tolikšna kot relevantnost mimoidočega na ulici. Obrobno dejstvo, da se vsak dan pojavljajo na Pop TV in da so obnoreli stotisoče gledalcev, mojega stališča v ničemer ne spreminja.

Moja nekontaminiranost s poznavanjem podrobnosti tega malega, nizkega, praznega, plebejskega, po duši in intenci pubertetniškega in nezrelega spletkarstva mi omogoča izraziti nekaj objektivnih pripomb na ves ta hec. Manj ko sem Bar gledal, bolj mi je bilo vse jasno.

Seveda je nesporno, da je Bar izrazit medijski in socialni fenomen. Prva stvar je, da bolj kot katerakoli druga oddaja dokazuje moč televizije. Dejstvo, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti samo za to, da se pojavijo na televiziji, je šokantno. Da si pri tem obetajo eventualnih pet milijonov in za nameček avto, je po mojem postranskega pomena – sicer pa je nagrada itak bedna.

Bar je žalostno gledati zato, ker nam kaže ogromno mladih ljudi – ogromno v smislu množične identifikacije s srečno peščico za šankom –, ki v življenju ne vidijo druge perspektive za samorealizacijo kot te, da doživijo svojih petnajst minut fame. Oni so nekakšni desperadosi, ki jim ne preostane nič drugega, kot da grejo živet pred kamero in se tam spakujejo, zaljubljajo, varajo, razhajajo, jokajo, smejejo, čvekajo in ugibajo, kam jih bo odpeljalo življenje, ko bodo kamere ugasnile. To je žalostno, ker priča o družbenem nelagodju, da ne rečem celo o brezizhodnosti.

Nastopajoče v Baru si je na nivoju socialnih razmerij mogoče zlahka predstavljati kot otroke tistih slojev, ki na cestah in za šanki – drugimi šanki, seveda, bog ne daj v Asu! – protestirajo proti reformam. Skupna točka teh staršev in otrok je ta, da nimajo ne perspektive ne argumentov in da si za svoj nezavidljivi položaj niso sami krivi. Radi bi opozorili nase. Radi bi malo denarja in pozornosti. Radi bi malo sočutja. Radi bi normalno živeli, vendar to poskušajo doseči na najbolj abnormalne načine.

Tako grejo otroci na televizijo, starši pa na ceste. Otroci se evforično in pocukrano pretvarjajo, da je življenje fancy pravljica, kakršno pripovedujejo televizijski scenaristi, oglaševalci in trend-seterji. Bolj realistični, skrušeni in redkobesedni starši priznavajo, da jih je življenje zlomilo. Otroci bi nam radi povedali, da so oni medijska elita in da to lahko postane vsakdo. Starši bi nam radi povedali, da so socialno dno in da to lahko postane vsakdo. Otroci so prepričani, da so zmagovalci. Njihovi starši, da so žrtve. Ena sama velika srečna družina!

Pa nikar ne mislite, da sem cinik. Cinično je življenje sámo!

Druga šokantna stvar pa je popularnost Bara – in s tem mislim popularnost med ljudmi, ki s slojem in profili nastopajočih nimajo nič skupnega, nobene identifikacijske točke. Zakaj Bar gledajo resni, odrasli, samoizpolnjeni ljudje, ki jih po zdravi pameti nič takega ne bi moglo zanimati, saj jim ne nudi nobenih socialnih referenc in jim niti TV lifestyle ni blizu?

Po mojem je Bar tako masovno fasciniral zato, ker se v njem odvijajo pristne človeške zgodbe – seveda cenene, trivialne zgodbe, ki pa ljudi pritegnejo kot zapleti in razpleti kakšne nadaljevanke z vsemi potrebnimi hamartijami, suspenzi in katarzami.

Bar je dokazal, da ljudje pogrešajo razumljive in povezane zgodbe še veliko bolj, kot si to domišljajo televizijski scenaristi. Gledalci so z Barom dobili to, česar jim televizije v okviru “umetniških programov” oziroma produkcije fikcije ne znajo dati. Kot vemo, so slovenske TV serije totalna katastrofa, ki s socialno, kulturno, vsakdanjo, življenjsko realnostjo nima nobene zveze. V najboljšem primeru so to kolaži za lase privlečenih skečev, ki pa z lahkoto zapadejo v popolno abotnost – in to velja tako za izdelke Pop TV-jevega Đurota kot TVS-ovega Buha in Grisogonove. Vse to je isti šit, ki ga po zanimivosti prekaša vsak napol improviziran in napol kontroliran non-fiction razmerij med ducatom ljudi, ki jih postaviš pred kamero, si izmisliš zanje okvirno situacijo, jim rečeš, naj bodo naravni in spontani, in jim dovoliš, da govorijo, kar hočejo.

Na koncu zadevo še malo zmontiraš in to je to. Na površje priplavajo odnosi, čustva, strasti, želje, travme, ki so ne le realne in realistične, ampak so takšne tudi videti na ekranu. To je to, česar si noben slovenski scenarist s svojimi stereotipi v glavi ne zna izmisliti ali kaj šele prikazati dovolj življenjsko, da bi izpadlo realno in realistično!

Gledalcem je vseeno, ali je to, kar gledajo, življenje sámo, ali izmišljena zgodba, scenarij z uvodom, jedrom in zaključkom po napisanih ali nenapisanih zakonitostih naracije. Glavno, da je realno in realistično! Zato je Bar po mojem ne le reality šov, temveč za Slovence tudi prva prava soap opera, prva prava limonada.

Obenem pa je Bar nekakšen insceniran, toda živ, realno odigran tabloid, tako rekoč instantna reprezentacija in obenem rekonstrukcija intimnih tračev prostovoljcev, ki so se sami ponudili namesto tistih, ki bi gledalce domnevno bolj zanimali, vendar svoje zasebnosti ne razkazujejo (tako očitno). Analogij je še več: lahko tudi rečemo, da so Bar žive tabloidne jaslice. Tako kot so preprosti ljudje v srednjem veku na mestnih trgih gledali mirakle in misterije, ki so temeljili na svetopisemskih zgodbah in življenju svetnikov, danes pač gledajo resničnostne šove, v katerih nastopajo neki brezvezni mladi anonimneži. Eden od njih se bo v tej blasfemični štalci pod šankom, pred očmi vesoljnih treh kraljev, (ponovno) rodil kot Zveličar. Brezmadežno: iz nič, za hec, iz objestnosti in največ za kak mesec ali dva. Bog je mrtev, ampak vseeno si želimo vesel božič.

  • Share/Bookmark